»To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin…Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin« (Prvo pismo Korinčanom 11, 24-25).
Delajte »to« v moj spomin. To je moja oporoka.
Delajte »to«. To dejanje, ta obred. Zbirajte se ob mizi, z veseljem, kot bratje in kot prijatelji, v miru. Ponavljajte moje besede nad kruhom in vinom. Potem zaužijte ta kruh in to vino. In jaz bom z vami, v vas.
Toda ne ostajajte pri obredu. »To« spominja na vse, kar moje telo in moja kri, darovana za vas, pomenita: odločitve, ki so vodile moje življenje na zemlji.
Ne zadovoljite se z mašo, ker boste odvzeli vrednost mojemu daru, izničili njegovo moč in ga naredili podobnega obredom farizejev, proti katerim sem se boril.
Moja maša je bila sinteza mojega življenja pred dnevom zadnje večerje in po njem.
Vaša maša vam daje moč, da bi svoje življenje naredili podobno mojemu življenju, svoje telo podobno mojemu telesu, svojo kri podobno moji krvi.
Obhajajte mašo, da bi vaše življenje postalo moje življenje.
Živite svoje življenje tako, da bo vaše življenje postalo moja maša.
Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride (Prvo pismo Korinčanom 11, 26).
Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami?
Maša, ki si nam jo zapustil, je slavje, ki se poraja v spominu, a je polno prihodnosti. Vsaka maša je korak proti prihodnosti, proti tvojemu ponovnemu prihodu, vnaprejšnje okušanje tvojega kraljestva.
Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami?
Stoletja smo obhajali mašo v jeziku preteklosti, ki ga ljudje niso več govorili; z molitvami, ki niso več odražale življenja, s pesmimi, v katerih veselje ni več našlo svojega odraza; s kretnjami, ki so s časom zbledela in izgubile svoj pomen.
Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami?
Stoletja te nismo jedli in pili, ampak samo gledali, daleč na mogočnih oltarjih, izgubljenega med svečami in oblakih kadila.
Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami?
Tudi danes naše maše le redkokdaj izražajo veselje ljudstva, ki gre naproti svojemu Gospodu. Maše brez moči, vedno enake, pri katerih so včasih deležne še največ pozornosti retorične in neučinkovite pridige, polne besed, ki ničesar ne povedo, in kretenj brez pomena. Maše, ki jih otroci in mladina, antene prihodnosti, težko prenašajo in komaj čakajo, da se jih rešijo.
Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami?
Kajti kdor je in pije, je in pije svojo obsodbo (Prvo pismo Korinčanom 11, 29).
Še v bližnji preteklosti nihče ni pristopil k obhajilu, ne da bi prej opravil spoved. Tako obnašanje je bilo zmotno.
Danes se pretirava v nasprotno smer. Hodimo k obhajilu, ne da bi se obremenjevali z izpraševanjem vesti.
Pri poroki bi pari, če jih ne bi opozorili, šli k obhajilu samo zaradi spominske fotografije.
Pri pogrebih gredo k obhajilu vsi: žalovanje za umrlim nadomesti žalovanje nad storjenimi grehi.
Mnogi mladi se spovedujejo od enega poletnega tabora do drugega, med letom pa gredo vedno k obhajilu.
Pavlovih strogih besed ne bi smeli pozabiti.
Vsakokrat, ko naše pomanjkljivosti pomenijo ne samo človeško šibkost, temveč tudi lahkomiselne odločitve za poti, ki so drugačne od evangeljskih (ponavljajoče se pomanjkanje ljubezni do Boga in bližnjega, neutemeljena opustitev nedeljske maše, nevestno opravljanje svojega dela..), moramo pred obhajilom k spovedi.
Vprašali boste: »Na koliko časa je treba k spovedi?«
Recepti nam niso pri srcu, vendar nam preudarnost in ponižnost pravita, naj gremo k spovedi, razen če je spoved nujna zaradi težkih grehov, vsaj enkrat na mesec.
Pa bo kdo vprašal: Kako so lahko mrtvi obujeni? S kakšnim telesom pridejo?« Neumnež! Kar ti seješ, ne oživi, če ne umre. In to, kar vseješ, ni telo, ki bo nastalo, ampak golo zrno, bodisi pšenice ali česa drugega (Prvo pismo Korinčanom 15,35-37)
To , da naj bi nekaj od nas - vsaj senca ali duša - ostalo tudi po smrti, so že od nekdaj verovali vsi. Novost krščanstva je, da bodo vstala telesa.
Naše telo je zrno. Evangeljske vrednote so dobra zemlja, voda, zrak, svetloba, gnojilo in budna kmetova skrb, ki pripomorejo, da iz njega zraste življenje v polnosti.
Ničesar od tega, kar tu na zemlji doživljamo, ne bo pogoltnila praznina niča. Zadovoljstva in skrbi, praznovanje in garanje, ljubezen in bolečine, prijateljstvo in osamljenost, veselje in solze, spočitost in utrujenost, navezanosti in ločitve, mladost in starost bodo postali »mi« v nebeški s soncem obsijani domovini.
Jezusovo veselo oznanilo je vzmet in strašanska moč za čim boljši način življenja v vsakem trenutku in vsakem delcu zemeljskega življenja.
Kdor pa pričakuje, da bo postal senca, živi kakor senca.
Izbire, ki so v nasprotju z evangelijem, uničijo zrno in mu preprečijo, da bi vzkalilo. In to je pekel.
In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je 60 stadijev oddaljena od Jeruzalema (Lk 24,13).
Dva na poti v Emavs s potrtim srcem. Verjela sta v dogodivščino, pa se je vse končalo v temini nekega groba.
» Mi pa smo upali, da…«
Prej sta hodila za čudovitim človekom, katerega besede in dejanja so bila nekaj novega in ki je obljubljal drugačno življenje. Dvignila sta pogled z zemlje, da bi občudovala neko novo obzorje.
Toda vsega je bilo konec med zasmehovanjem množice v temini nekega groba. Zdaj se vrača običajno življenje, brez sanj, brez iluzij.
Kolikokrat, Gospod, sem tudi jaz na poti v Emavs s potrtim srcem, ko v meni ni več ne sanj ne iluzij?
V takih trenutkih, Gospod, se mi približaj in hodi z menoj. V takih trenutkih, Gospod, upočasni svoj čvrsti korak vstalega in ga uravnaj z mojo utrujenostjo.
Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala (Lk 24,16).
V Svetem pismu se Bog nikoli ne pojavlja tako, da bi vzbujal močen vtis in bi človeka zaslepil ter s tem prisilil, da mu reče da.
Bog raje izbira skrivnostne, zabrisane, prikrite načine, tako da človek lahko reče: »To je Bog!» ali »Ne, to je moja sugestija«.
Bog želi od Jožefa, da vzame Marijo za ženo in da se umakne v Egipt, v sanjah. In Jožef se mora v budnem stanju odločiti, ali naj verjame tem sanjam ali ne.
Bog pošilja svoje angele, ki niso zali mladeniči z ženskimi potezami in bleščečimi perutmi, o katerih nihče ne bi podvomil, da prihajajo iz nebes, temveč poslanci, ki bi jih lahko imeli za popotnike, mimoidoče, celo za potepuhe.
In Jezus, Božji poslanec v pravem pomenu besede, ni hodil po palestinskih cestah s svetniškim sijem okoli glave in z očmi, ki bi izžarevale nenavadno svetlobo. Videti je bil kakor drugi ljudje in vsi so se morali odločiti, ali je samo tesarjev sin ali Božji Sin.
Jezus, ali se ti ne zdi, da se služabniki Cerkve včasih preveč trudijo za oblast, vpadljiva oblačila, odmevnost svojih besed in dejanj?
In vendar vedo, da ti ne želiš ljudi, ki so pod močnim čutnim vtisom, temveč ljudi, ki verujejo.
Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo« (Lk 24,17).
Jezus, kaj se pa greš? Igrice? Ti veš vse, zelo dobro veš, da se tadva pogovarjata o tem, kako so se podrli njuni upi. In zakaj jim torej ne rečeš, naj sedeta na rob ceste in lepo prisluhneta primerni veroučni lekciji ali tvoji pridigi? Krščanski starši in duhovniki delajo tako z otroci, z majhnimi in veroukarji, in z ljudmi, ki hodijo k maši.
Ti pa ne.
Ti, ki veš vse, pa vprašaš, kakšni problemi ju mučijo, kakšne bojazni, kakšni dvomi.
Ti želiš, da tvoja beseda ni lekcija, temveč odgovor.
Kajti ti, ki veš vse, veš, da odgovori vzbujajo željo, da bi človek prisluhnil in razumel.
Ti veš, da odgovori, pravi in resni, na vprašanja, ki mučijo ljudi, vzbudijo v njih željo, da bi ostali s tistim, ki jim jih daje, in prošnjo: »Ostani z nami, ker bo drugače padel mrak«.
Ti, Jezus, veš tudi, da nezaželene lekcije in abstraktne pridige vzbujajo naveličanost, nejevoljo in odpor in vsiljuje misel: »Pa kdaj se bo tale pobral?«
In veš, da če ne odide tisti, ki govori, odidejo oni, ki poslušajo. Tako kot odhaja naša mladina.
Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je nagnil« (Lk 24, 28-29).
Prijatelj duhovnik je imel pridigo, eno tistih v avtoritativnem tonu, o Cerkvi kot živem občestvu: »Če hočemo biti kristjani – je grmel – ni dovolj, da hodimo ob nedeljah k maši. Treba je sodelovati v življenju župnije.« Trditev je potem podkrepil s celo vrsto navedb o prvi Cerkvi.
Po maši sem ga vprašal: »Recimo, da bi zdaj prišlo k tebi 50 mladih, 30 moških in 70 žensk in bi rekli: Tukaj smo! Prišli smo, da bi sodelovali. In ti, kakšno delo jim boš dal?« »Hm, čiščenje cerkve, pomoč pri verouku, varstvo otrok iz oratorija.« »Še kaj?« »Še…Pa kaj me gnjaviš? Bi se že našlo kaj.«
Jezus, ti bi lahko v trenutku izginil, brez besed, tako kot si prišel. Toda ti, potem ko si v njiju srci vrnil upanje in veselje, si jima pustil, da sta se lahko oddolžila z gostoljubnim dejanjem. In čeprav nisi več potreboval ne strehe ne jedi, si sprejel njuno povabilo.
Jezus, naša Cerkev je še vedno preveč duhovniška. Vse vedo, o vsem odločajo, vse naredijo duhovniki.
Pomagaj ji, da bi postala, ne v pridigah, temveč v resničnosti, dom vseh ljudi.
Ko je sedel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala ( Lk24,30 – 31).
Učenca te prepoznata po lomljenju kruha. Če naj bi neko dejanje postalo značilno, tako da po njem lahko spoznamo in prepoznamo kakšnega človeka, mora povzemati vse njegovo življenje. Lomljenje kruha je dejanje nekoga, ki ne nosi hlebca v svoja usta, brezbrižen za lakoto drugih, nekoga ki ne plane požrešno na svoj krožnik, drugi pa naj se sami znajdejo. To je dejanje nekoga, ki misli najprej na druge in šele potem nase, ki deli z drugimi, ki razdaja. Dejanje očeta in matere, ki sta rajši lačna, samo da so otroci siti.
Jezus, kolikokrat si ponavljal to dejanje ob večerih, obdan s svojimi učenci, lačnimi in utrujenimi?
Kolikokrat si jim razlagal, da mora biti življenje nenehno lomljenje kruha? Kolikokrat si jim poskušal v naprej povedati, da boš kot svojo oporoko zapustil prav to dejanje, tako vsakdanje, tako preprosto in tako izredno?
Ne velikokrat, ampak vedno. Jezus, tvoje življenje je bilo nenehno lomljenje kruha.
Jezus, pomagaj nam doumeti, da nas svet lahko prepozna kot tvoje prijatelje samo po življenju, ki je lomljenje kruha.
In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jima ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas« (Lk 22,19).
To je moje telo.
Telo, ki ga je rodila Marija, v neki votlini. Telo, ki je hodilo po poteh tega sveta in delalo dobro vsem. Telo, ki je živelo v revščini in ni imelo niti kamna, na katerega bi položilo glavo, da bi si odpočilo.
Telo, ki se je vsak dan dajalo v hrano množici, nagneteni pred vrati hiše, ki me je sprejela. Telo, ki so se mu smilili ljudje, razkropljeni kakor ovce brez pastirja, ko so iskali kakšno besedo, ki bi dala smisel in polnost njihovemu življenju.
Telo, ki je jokalo zaradi smrti prijatelja Lazarja in zaradi usode Jeruzalema. In se veselilo bližine prijateljev in prijateljic in trpelo zaradi njihove nezvestobe.
Telo, ki je ozdravljalo bolne, ozdravilo gobavce, obujalo mrtve. In pustilo, da so se ga dotikale ženske, ki so veljale za nečiste, da bi jim povrnilo veselje do življenja.
Telo, ki se darovalo na križu za odrešenje sveta.
Telo, ki je vstalo od mrtvih, da bi podarilo večno življenje.
Vsakokrat, ko jeste od mojega telesa, jeste mojo življenjsko zgodbo, moje odločitve, moj trud, moje veselje.
In imeli boste moč, da boste živeli tako, kakor sem jaz živel med vami.
»Ta kelih je nova zaveza v moji krvi« (Lk 22,20).
To je moja kri.
Kri, prelita na križu, kri, ki mi je kapljala v getsemanskem vrtu, ko se mi je telo krčilo od groze in sem v skrajnih mukah sprejemal smrt iz ljubezni do tistih, ki so me zapuščali, izdajali, krivično obtoževali, zasramovali in me umorili.
To je kri, prelita za vse tiste, ki so podobni Zaheju, Magdaleni, Nikodemu, prešuštnici.
In tudi za vse tiste, ki so podobni Judu.
Za tiste, ki so podobni Pilatu in velikim duhovnikom.
To je kri, prelita za gobavce, ki se mi niso prišli zahvalit za prejeto ozdravljenje.
Za množice, ki so me iskale, da bi dobile brezplačen kruh, a niso hotele sprejeti sporočila, ki se je skrivalo v tem znamenju.
Za ljudstvo, ki mi je vzklikalo hozana in mi nekaj ur za tem obrnilo hrbet v korist Baraba.
Za apostole in učence, ki so zbežali in me zatajili.
Za veliki zbor, ki me je obsodil, in za lažne priče, ki so privolile v sodelovanje.
Za tiste, ki so me pod križem zasmehovali.Vsakokrat, ko jo pijete, pijete moč moje ljubezni do vseh, za vedno.
Delajte "to" v moj spomin. To je moja oporoka. Delajte "to". To dejanje, ta obred. Zbirajte se ob mizi, z veseljem, kot bratje in prijatelji, v miru. Ponavljajte moje besede nad kruhom in vinom. Potem zaužijte ta kruh in to vino. In jaz bom z vami, v vas. Toda ne ostajajte pri obredu. "To" spominja na vse, kar moje telo in moja kri, darovana za vas, pomeni: odločitve, ki so vodile moje življenje na zemlji. Ne zadovoljite se z mašo, ker boste odvzeli vrednost mojemu daru, izničili njegovo moč in ga naredili podobnega obredom farizejev, proti katerim sem se boril. Moja maša je bila sinteza mojega življenja pred dnevom večerje in po njem. Vaša maša vam daje moč, da bi svoje življenje naredili podobno mojemu življenju, svoje telo podobno mojemu telesu, svojo kri podobno moji krvi. obhajajte mašo, da bi vaše življenje postalo moje življenje. Živite svoje življenje tako, da bo vaše življenje postalo moja maša.
Ne reci: »Kako to, da so bili prejšnji časi boljši od sedanjih,« ker tega ne vprašuješ iz modrosti (Pridigar 7,10).
Družina v prejšnjih časih. Matere v prejšnjih časih. Očetje v prejšnjih časih. Cerkev v prejšnjih časih. Ljudje v prejšnjih časih…
Ni bolj kratkovidnega človeka, kakor je tisti, ki objokuje preteklost in živi z glavo, obrnjeno nazaj.
V mojih časih. Ko sem bil jaz mlad. Nekoč, seveda! Ko je bila narava še zdrava. Ko je bil zrak še čist. Ko je bila voda bistra in si se lahko kopal v bližnji reki. Ko si vedel, kaj ješ. Ko si lahko jedel sadje, ne da bi ga prej opral ali olupil. Ko..
Takrat, ko je bilo vse pristno, je bila povprečna življenjska doba 45 let.
Danes, ko je vse onesnaženo, je povprečna življenjska doba 75 let.
Bog ne dopusti, da bi ga preteklost omejevala. Bog se nikoli ne zaplete v zanke zgodovine. Bog je vedno nekoliko naprej od tam, do koder smo prišli mi. Bog je vedno spredaj.
Kdor ga išče, mora gledati vedno naprej.
Ali ni to tesarjev sin? (Mt 13,55)
Danes težko razumemo zmedenost Jezusovih sodobnikov, ker jim ni šlo v glavo, da bi bil »učitelj« tesarjev sin.
Pred krščanstvom svobodni ljudje, bogataši in ljudje plemiškega rodu niso opravljali fizičnega dela. Tako delo so opravljali samo sužnji in se je zato imenovalo »suženjsko«.
S krščanstvom postane delo, bodisi fizično ali umsko, sodelovanje z Bogom pri obdelovanju in varovanju zemlje in torej temeljna dejavnost za človeški in duhovni razvoj moškega in ženske., ne več kazen ali gola nujnost, temveč pravica in dolžnost.
Kristjani se morajo zavzemati, da vsi moški in ženske imeli delo, in to takšno delo, ki bi čimbolj ustrezalo njihovim sposobnostim, da bi na najboljši način odražalo njihovo dostojanstvo svobodnih, edinstvenih ( vsakdo je drugačen) oseb, pomembnejših od stvari.
Delo, ki človeka kazi, ker je naravnano izključno na dobiček, in pomanjkanje dela, ki človeka sili, da moleduje za službo, kakor da je miloščina, in da si pomaga na različne ponižujoče in pogubne načine, sta greh.
Proti njima se je treba boriti. Ne samo z molitvenimi nameni pri maši.
Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno…Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi (Apd 2, 44-47).
To je najlepša in najbolj resnična podoba Cerkve. Takšna, kakršno bi morala prikazovati tudi televizija..
Na žalost pa na TV, kadar govori o Cerkvi, postreže z monsinjorji v rdečem obrabljenem oblačilu, ki povešajo glavo, kakor da žalujejo, s kardinali metuzalemske starosti z velikim zlatim križem na zajetnem trebuhu, z resnobnimi prelati, ki obsojajo to ali ono.
Pokažite nam može in žene, ki se v vseh župnijah z veseljem posvečajo otrokom in mladini!
Pokažite nam dekleta in fante, ki preživljajo počitnice v služenju mlajšim!
Pokažite nam prostovoljce, ki delijo hrano lačnim brezdomcem, pomagajo zasvojencem in vračajo nasmeh na obraze bolnikov!
Pokažite nam družine, ki sprejemajo v svoj dom otroke in mladostnike, ki jih njihovi starši zavračajo!
Pokažite nam može in žene, mlade in manj mlade, ki molijo, se imajo radi in se borijo v prvih vrstah za mir in pravičnost!
To je podoba Cerkve!
Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh (Prvo pismo Korinčanom 12, 4-7).
Cerkev, ki jo opisuje Pavel, je lepa, sveža in raznobarvna kakor travnik v maju, ko se razbohoti pomlad s tisoče različnih cvetlic.
Toda če hočem videti takšno Cerkev, moram zapreti oči in sanjati.
Vse do nedavnega so imeli duhovniki monopol nad vsemi duhovnimi darovi. Župnik je maševal, pridigal, učil verouk, poučeval v šoli, organiziral karitativno dejavnost, oskrboval bolnike, odločal, kdo lahko sodeluje in kdo ne. In da ni imel težav s tolmačenjem različnih »jezikov«, je zahteval, da vsi, razen njega, molčijo.
In Cerkev je imela bolj malo skupnega s cvetočim travnikom, pa mnogo z enolično in sivo mlako.
Zadnja leta, tudi zaradi učinka ekumenskega koncila, ki je končno naredil prostor za laike, cvetlice začenjajo poganjati.
Bo Cerkev v prihodnosti cvetoč travnik?
Med vami pa naj ne bo tako, ampak največji med vami naj bo kakor najmlajši in predstojnik kakor strežnik Lk 22,26).
- Oblast, kakor jo vidi Jezus…
- To so sanje!
- Za vse, ki se bojijo leteti, je celotno Jezusovo sporočilo sanje. Ampak…
- Ampak odpri oči in poglej: papeži, škofje, župniki, opati in opatinje, predstojniki in predstojnice redovnih ustanov…Se ti zdijo zelo drugačni od predsednikov držav, predstojnikov,, direktorjev podjetij, oblastnih tovarniških šefov? Enako obnašanje, enake metode. Še več! Civilne oblasti lahko vsaj kritiziraš, prijaviš in jih ponovno ne izvoliš. Verske oblasti pa ti postavijo in nimaš kaj narediti.
- Zdi se tako, če gledaš stvari samo z enim očesom. V Cerkvi je zelo veliko pristnih dokazov služenja. Koliko je posvečenih oseb in laikov, ki svoje življenje posvetijo drugim?
- Mnogo jih je, tega ne zanikam. Ampak to je ljubezen. Oblasti pa…
- Ljubezen bo tista, ki bo Cerkvi pomagala premagati skušnjavo, da bi vladala po vzgledu »vladarjev nad narodi«, in preoblikovati, tudi v zunanjih oblikah, oblast v služenje, tako da bo največji najmlajši in predstojnik kakor strežnik.
- Lepe sanje.
- Ne, težka naloga!
ZAKAJ ZLO, ČE BOG OBSTAJA?
Nerazložljivo zlo je mučno in nam krati spanec. Vojne, teroristični napadi, smrtonosne bolezni, raznovrstno trpljenje..Kako more kaj takega dopustiti dobri in povrhu še vsemogočni Bog? Na tovrstna vprašanja je za L'Invisible odgovarjal Frederic Guillaud, profesor filozofije, duhovnik in pisec več knjig.
Kako lahko trdite, da Bog obstaja, ko vendar vidite, koliko strašnega trpljenja je na svetu? Za večino ljudi to dvoje nikakor ne gre skupaj.To vprašanje muči tako vas kot tudi mene. Verjamem v obstoj Boga. v nasprotju s prepričanjem nekaterih pa vera nima nič opraviti z naivnostjo. Pravzaprav se z vero resne težave šele začenjajo! Če Boga ne bi bilo, bi bilo preprosto: svet bi bil absurden, nič ne bi imelo smisla, ne slabo ne dobro. Konec debate. Trpljenje bo očitno vseskozi praktičen problem (človek ne potrebuje vere, da bi se želel boriti proti zlu) in nikakor ne teoretičen. Ko pa se na vidiku pojavi še Bog, obstoj zla postane intelektualni in moralni škandal.
Torej se strinjava, da obstoj zla dokazuje neobstoj Boga!Vsekakor nas sili k razmisleku in vsaj k razčiščevanju definicij. Prepričani smo, če je Bog dober in vsemogočen, bi moral že zaradi svoje neskončne mogočnosti preprečiti zlo. Zla ne bi smelo biti. Pa vendar obstaja in veliko ga je. Zdi se, da potem obvelja ena od dveh trditev: Bog želi odpraviti zlo, a ga ne more, oziroma lahko ga odpravi, a ga noče. V prvem primeru dobimo nemočnega Boga, v drugem zelo neprijetnega.
Za katerega se torej odločiti? Za nemočnega ali zoprnega Boga?Odločitev, pred katero me postavljate, je sprejelo več filozofov, med njimi Hans Jonas – v Konceptu Boga po Auschwitzu. Prišel je do sklepa, da strahote tega sveta dokazujejo, da Bog ni vsemogočen. Svojo vsemogočnost je izgubil ali pa se ji je odpovedal. Sicer je dober, a ne more več ničesar storiti. Spet drugi sicer priznavajo vsemogočnost Boga, a menijo, da se ne zanima za nas. Takšen pogled na stvari, ki ga je razvil Aristotel, je zagovarjal filozof Tim Mulgan. Svojo doktrino je poimenoval neantropocentrični teizem. Bog obstaja, toda človek ni v središču njegovega načrta.
V obeh primerih nam filozofa puščata malo upanja…Kaj mislite?Malo pofilozofirajva. Kaj pomeni »vsemogočen«? Ali to pomeni, da Bog lahko stori vse ali kar koli? Ne. To pomeni, da Bog lahko stori vse, kar je logično mogoče. Drugače rečeno, Bog ne more storiti nečesa, kar je nesmiselno, zmedeno, kot je na primer kvadraten krog.
In kako se to navezuje na najino vprašanje?
Predpostaviva, da je Bog želel ustvariti svobodna bitja. Ali bi to lahko storil tako, da ne bi bilo ljudi, ki se grdo obnašajo? Ne. Če ustvarite resnično svobodna bitja, zlo torej postane možnost. In če jih za povrhu ustvarite še veliko število, se verjetnost, da bo prišlo do odklonov, približa absolutni gotovosti. Skratka – celo vsemogočni Bog se ne more ogniti logičnih posledic lastnih odločitev!
Že res, a saj mu ne bi bilo treba ustvariti svobodnih bitij!
Tako pravite vi! Ali bi bili raje lutka? Lahko predpostaviva, da je Bog presodil, da je svoboda dragocenejša. Da je obstoj svobodnih bitij prednost, ki preseže stranske učinke, same v sebi negativne, a neizogibne. Bog želi dobro – ustvari svobodna bitja- ne mara zla, ga pa dopušča. In kristjani vemo, da je Bog prišel z nami delit godljo, v kateri smo se znašli. Prišel je z nami trpet kot človek, živega so pribili na lesen križ. In ker je vsemogočen, je potem vstal od mrtvih. Tako je Bog sam živel navidezno nasprotje med človeško nesrečo in božjo vsemogočnostjo.
Toda zakaj Bog dopušča zlo, ki ne izvira iz človeka: bolezni, nesreče, naravne katastrofe..? Vaš Bog se vendar ne more izgovarjati na našo svobodo! Krivda je na njegovi strani, lahko bi naredil manj nevaren svet. Bi bilo to mogoče?
Ne vem. Verjetno že samo stvarjenje fizičnega sveta, urejenega po določenih zakonitostih in poseljenega z bitji, dovzetnimi za veselje in bolečino, predpostavlja določene napetosti, sile. Zakaj gravitacije, ki pogojuje naš obstoj, je nekaj zelo dobrega. Toda če skočite skozi okno, umrete. Tako pač je. Ostaniva pri tem. Krhkost je kot neizbežna druga stran lepote človeštva. Poglejte lep obraz – nežen in izklesan. To, kar ga dela lepega, ga dela tudi ranljivega, krhkega in kliče po zaščiti. Boga lahko slavimo, ker je ustvaril stvarstvo, lahko pa se – ko nas doleti nesreča – jezimo nanj, ker je ustvaril nekaj tako krhkega. Temu bi se lahko izognili le, če bi bili osnovni delci ali galaksije. Vendar smo ljudje in Bog je želel, da bi bili varuhi svojih bratov.
Bog je imel torej na izbiro ne ustvariti človeka ali nenehno delati čudeže. Tako ne bi bilo trpljenja in nesreč. Zakaj nam to vsiljuje?
Bogu se lahko pritožimo, ker je treba živeti…Toda razmisliti je treba o pomenu besede »dobrota«. Bog ni hudoben, kar pa še ne pomeni, da je njegova dobrota točno taka, kot si mi želimo, da bi bila. Ali ste prepričani, da je cilj Boga – če obstaja – nujno zemeljska sreča? Da se morajo v tem življenju razrešiti vse uganke? Malo verjetno. Če prisluhnete, kaj Bog sam pravi v Svetem pismu, boste razumeli, da je to življenje le določena etapa, preizkušnja. Cilj ni tukaj.
Kaj pa tisti, ki si trpljenja ne morejo osmisliti, npr. otroci, oboleli za rakom ali žrtve nasilja? Ti si vendar ne morejo reči:« To je samo preizkušnja, zdržati moram itd.«
Ne vem. Tovrstno zlo je nedopustna pritiklina. Kriči v nebo. Polagam ga ob vznožje križa. In v pričakovanju odgovora berem sv. Pavla:« Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!« Na začetku sem vam rekel: brez Boga dobimo posledico brez vzroka. To pa ne gre. Z Bogom pa dobimo nerazložljivo zlo. Kar je mučno in nam krati spanec. Toda, kot je rekel Pascal:« Jezus bo trpel do konca sveta: ne smemo spati.«
Vi pa si ne pravite "rabi", kajti eden je vaš Učitelj (Mt 23,8).
Dragi Jezus, zakaj mi kristjani jemljemo dobesedno samo nekatere tvoje besede? Ko praviš: "Ta kruh je moje telo," verjamemo, da je res tako. Če pa rečeš: "Ne pustite, da vam pravijo 'učitelj'"...Dragi Jezus, ne samo, da nam prija, če nam pravijo in nas imajo za učitelje, ampak celo resno mislimo, da smo učitelji. Starši "učijo" molitvice. Kateheti "učijo" tvoj evangelij tako kot učitelji v šoli. Učitelj verouka v šolah se ne razlikujejo od učiteljev drugih predmetov. Pridigarji govorančijo kot učitelji. In teologi se imajo za učitelje v najbolj vzvišenem pomenu besede. Sami učitelji! Vendar v nevarnosti, da njihova avtoriteta, tako kot pri pismoukih, temelji na " tako se je vedno delalo", na prebranih knjigah, simpozijih, diplomah, spričevalih.
Dragi Jezus, reši nas te škodljive iluzije! Edini Učitelj si ti. Mi lahko učimo, samo če imamo avtoriteto, kakršno si imel ti: avtoriteto dejanj, ki so pred besedami. Ne moremo biti učitelji, ne da bi s svojim življenjem potrjevali to, kar učimo.
"Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici." Jezus je odgovoril in rekel: "Ne vesta kaj prosita" (Mt 20, 20-22).
Jezus, česa vse ne bi storila mati za svoje otroke! Ta dva Zebedejeva fanta, ker sta vedela, kako gledaš na oblast, pošljeta k tebi svojo mater, da bi ju priporočila, tako kakor se to naredi po pravilih, kajti " Kdo ve, mogoče ga bo mama prepričala, da bo naredil izjemo!" Koliko potrpljenja moraš imeti, Jezus! Koliko potrpljenja s skritimi prepiri duhovnikov, ki se grebejo za škofovstvo ali prepirajo za rdečo monsinjorsko obleko. Koliko potrpljenja s tistimi redovniki in redovnicami, ki se v samostanih mučijo, da bi ohranili kakšen ostanek oblasti. Koliko potrpljenja s kristjani laiki, ki si v tovarnah, pisarnah, župnijah in združenjih pomagajo s komolci ( ne da bi to priznali), da bi dosegli priznanje. Jezus, priznam: včasih simpatiziram s "svetom", v katerem sta želja in volja za dosego poklicnega uspeha samoumevni; ki ne sili tistih, ki se uspejo povzpeti, da bi si morali hinavsko prikrivati s frazami: " Česa takega nikoli ne bi pričakoval", " Sprejel sam samo v duhu vere".
Še sreča, Jezus, da si potrpežljiv in predvsem da znaš ozdraviti tudi to bedo.
Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo (Mt 13,33).
Pomislim na župnijo. njene meje se ujemajo z mejami stanovanjske četrti. V župniji so vsi krščeni, vsi hodijo k verouku, vsi gredo k prvemu obhajilu in birmi. Skoraj vsi se cerkveno poročijo. Vsi želijo cerkveni pogreb z mašo. Vsi so popisani v arhivu.
In župnik reče, da njegova župnija šteje 5.750 duš, toliko, kolikor je prebivalcev v tej četrti. Italija je razdeljena na številne župnije po vsem državnem ozemlju in število "duš" v vseh župnijah se ujema s številom prebivalcev v državi. Toda kje je košček kvasa, ki prekvasi tri merice moke? Je morda kvas postal masa?
Jezus, ti nam nisi rekel, da je nebeško kraljestvo masa, temveč košček kvasa. Jezus, če bi bila župnija kvas za mestno četrt; če bi bila škofija kvas zna svojem ozemlju; če bi bila naša Cerkev kvas za državo...
Jezus, pomagaj nam, da bomo košček kvasa, poln skrivnostne moči, ne pa velika in vsiljiva množica, ki je nedejavna in brez življenja.
Na mizi sem videl polno vrečo soli poleg majhnega krožnika miništre. Lepa, velika vreča soli, na kateri je z velikimi črkami pisalo: Sol vrhunske kakovosti. Rekel sem si: "Glej, kakšna dobra mineštra!" Poskusil sem jo. Bah, kako zanič! Bila je neslana, neužitna, zato sem jo izpljunil. Potem sem vrečo soli premaknil še nekoliko bližje krožnika. Mineštra je bila še vedno zanič. Vrečo soli sem postavil skoraj na krožnik. Nič ni pomagalo; mineštra je bila neslana. Tedaj sem se razjezil in togotno rekel: "Kako je mogoče, da tako velika vreča soli ne more dati okusa takšnemu majhnemu krožniku mineštre?" V tem je prišla neka starka, vzela iz vreče ščepec soli in ga dala v mineštro. "Zdaj boš videl, da je dobra!" mi je rekla. Bila je dobra.
Čemu služi mogočna in dostojanstvena Cerkev, če se ne umeša v mineštro sveta?