Sveti Marko, naš farni patron
MARKOVSKA
(Daniel Tement / Silva Meznarič, Božena Galun)
Zapojmo v čast Marku, naj pesem doni
do haloških trt čez naše vasi.
Zapojmo še polju, ki dobro rodi in hrani vse naše ljudi.
Drava kakor kita vije se skoz' vasi, šumi, budi.
Preko polj se sliši nežna pesem gozdov, Marku slavo drobne ptičice pojo.
Zvonov melodijo nosi veter v pozdrav,
veselje je čas, ko praznik je naš!
Cerkveni zvonik ponosno v soncu žari in vasi nas sleherni čas.
Drava kakor kita vije se skoz' vasi, šumi, budi.
Preko polj se sliši nežna pesem gozdov, Marku slavo drobne ptičice pojo.
Zapojmo v čast Marku naj pesem doni
za pridne ljudi v naše vsi.
Bodimo pošteni in delovni vsi,
naj rod naš še dolgo živi!
Sveti Marko je eden izmed štirih evangelistov in avtor Evangelija po Marku. Markovo pravo ime, ki ga je dobil po obrezovanju, je bilo Johanan, kar je hebrejska oblika imena Janez. Njegovo privzeto ime je torej Marko, latinska različica imena pa je Marcus.
Marko se je rodil v Palestini v času cesarja Avgusta (1. stoletje našega štetja). O njegovi mladosti je znanega zelo malo, prav tako ne vemo, ali jepoznal Jezusa osebno ali se je pridružil njegovim učencem kasneje.
Iz Svetega pisma izvemo, da je Marko spremlja Pavla v Rim. Tam je sodeloval tudi s Petrom. Pravijo, da je Marko zapisal svoj evangelij po Petrovi pripovedi. Ohranila se je legenda, da je Marko pozneje zapisal še latinsko različico evangelija med svojim bivanjem v Ogleju.
O Marku govori tudi več drugih izročil, katerih resničnosti ne moremo potrditi iz zanesljivejših virov. Tako je bil Marko medna eden od strežnikov na poroki v Kani Galilejski: da je bil služabnik, ki je prinašal vrč vode v hiši, kjer je bila pozneje zadnja večerja, da je bil on tisti, ki ki je nag pobegnil, ko so Jezusa prijeli in da so se apostoli zbrali v njegovi hiši, ko se jim je prikazal vstali Jezus.
Izročilo pravi tudi, da je bil Marko prvi, ki je širil krščansko vero po Severni Afriki. Ustanovil je krščansko skupnost v Aleksandriji in šteje za prvega aleksandrijskega patriarja. Ko se je čez nekaj časa vrnil v Aleksandrijo, je bila v mestu precej ljudi usmerjenih zelo protikrščansko. Marka so ubili in njegovo truplo zažgali. Po legendi je ostalo njegovo truplo sredi pepela nedotaknjeno, aleksandrijski kristjani pa so ga pozneje pokopali v svoji cerkvi.
Vsakoletna Markova procesija
Leta 828 so beneški mornarji ukradli Markove posmrtne ostanke in jih prepeljali v Benetke. Glavni zaščitnik Benetk je bil prej sveti Miklavž
(zavetnik mornarjev), kmalu pa se je kot zaščitnik mesta uveljavil Marko. V Markovi cerkvi v Benetkah je tudi mozaik, ki prikazuje del legende: pomorščaki so med potjo Markove posmrtne ostanke pokrili s kosi svinjine, zato da jim muslimani (za katere je svinjina nečista) ne bi ukradli ravnokar ukradene relikvije.
Markov razpoznavni znak je (krilati) lev, ki je tudi beneški grb. Znaki ostalih evangelistov so angel (Matej), vol (Luka) in orel (Janez).
Evangelist Marko goduje 25. aprila.