NAPOVEDUJEMO: petek, 2. maj 2025, ROMANJE ob svetem letu - PEŠ iz Markovcev na Ptujsko goro
Jakob je vsak petek odšel v prodajalno na vogalu in kupil loterijsko srečko. In vsak teden, ko so objavili zmagovalne številke, jih je primerjal s tistimi na svojem listku. Teden za tednom je upal, da bo dobitek njegov, vendar je bil razočaran. Toda to mu ni preprečilo, da naslednji teden ne bi kupil nove srečke. Ves čas je upal, da bo nekoč dobil, čeprav ni imel veliko možnosti.
Vsi v sebi nosimo tako ali drugačno upanje. Upamo, da bomo dolgo in ustvarjalno živeli. Upamo, da bodo naši otroci in vnuki zrasli v dobre ljudi, ki bodo delali v prid družbe. Upamo v svetovni mir in blaginjo. Vse to je dobro, vendar se ne moremo zagotovo zanašati, da se bo to uresničilo. Mogoče se bo ali pa tudi ne.
Kaj torej lahko upamo, da ne bomo razočarani? Sveti Avguštin je nekoč zapisal: "Gospodovo vstajenje je naše upanje" (Pridiga,261,1). Upanje v Jezusovo vstajenje od mrtvih je trdno. Pravzaprav lahko naj stavimo svoje življenje, zato ker je upanje, o katerem govori sveti Avguštin, drugačno od Jakobovega upanja, da bo zadel na loteriji. Nikakor ne more vedeti, ali mu bo kdaj uspelo, mi pa vemo, da bodo rešeni vsi, ki verujejo, da je Jezus vstal od mrtvih (prim. Rim 10,9). Torej si ne le želimo, da bi se zgodilo nekaj dobrega, ampak smo o tem prepričani!
V velikonočnem eseju si bomo pobliže ogledali naše upanje v Jezusovo vstajenje - upanje, ki nas obdaja osebno, in upanje, ki ga prinaša svetu. Premišljevali bomo tudi o tem, kako lahko krepimo vrlino upanja in postanemo svetilniki upanja ljudem okoli sebe. Ogledali si bomo dokaze, da se je Jezusovo vstajenje resnično zgodilo, in to nam bo razkrilo, zakaj lahko ohranjamo velikonočno upanje.
Učencema na poti v Emavs se je zdelo, kakor bi jima zmanjkalo tal pod nogami. Vse upe in sanje sta stavila na Jezusa, tega čudodelnika iz Nazereta, njega pa so rimski oblastniki okrutno usmrtili. "Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael" (Lk 24,21). Seveda v tujcu, ki je hodil z njima nista prepoznala Jezusa, vstalega Kristusa. Ko sta mu povedala, kaj jima teži njuna srcu, je Jezus začel naštevati vsa mesta v Svetem pismu, ki se nanašajo nanj. Ko so se približali vasi, sta ga učenca prosila, naj ostane pri njiju in ko je pri večerji blagoslovil in razlomil kruh, sta nenadoma spoznala, kdo je (prim. Lk 24,31). Ko sta se ozrla nazaj, sta se zavedala, da je njuno srce gorelo v njiju, ko jima je odpiral Pisma (prim. Lk24,32). V hipu sta spoznala, da so se njuni upi uresničili-in presegli njune najdrznejše sanje. Jezus je bil živ, premagal je smrt in temu sta bila priča.
Čeprav nismo srečali vstalega Kristusa v telesu kakor ta učenca, imamo opise številnih njegovih prvih učencev. Poleg njiju ga je Marija Magdalena srečala pri grobu (prim Mr 16,9-10; Mt 28,1; Lk 24, 1-9; Jn 20, 11-18) Nato se je prikazal enajsterim učencem, medtem ko so se skrivali pred oblastniki; pred njimi je celo jedel ribo (prim. Lk 24,43).
Naslednji teden se je spet prikazal (prim. Jn 20,24-29). Nazadnje se je prikazal Petru in nekaterim učencem na obrežju Galilejskega jezera, ko so lovili ribe, in jim pripravil zajtrk (prim Jn21).
Tudi apostol Pavel je srečal vstalega Jezusa na poti v Damask. Pozneje je opisal, da se je Jezus "prikazal več kot petsto bratom hkrati" (1Kor 15,6).
Ključnega pomena je, da naše upanje v vstajenje ni zgolj nekaj medlega. Temelji na resničnem dogodku, ki je spremenilo življenje resničnih ljudi. In kar se je zgodilo pred 2000 leti velja še danes: Jezus je živ in živi med nami!
Še ne razlog za upanje v Jezusovo vstajenje imamo: bilo je temelj oznanjanja apostolov. Brez njega ne bi imeli oznanjati nič posebnega. Peter je na binkošti povedal množici, da je Bog Jezusa "rešil smrtnih muk in obudil od mrtvih; saj ni bilo mogoče, da bi bila smrt imela oblast nad njim" (Apd 2,24). Pozneje, ko sta Peter in Janez ozdravila hromega moža pred templjem, je Peter zbrani množici rekel: "Začetnika življenja ste ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih" (Apd 3,15). Jezus, ki je vstal v slavi, je ozdravil tega moža. Tudi Pavel je svoje pridige utemeljeval na Jezusovem vstajenju: "Če pa Kristus ni bil obujen," je zapisal, "je prazna naša vera in ste še v svojih grehih" (1Kor 15,17). Jasno je povedal, da nam je Jezus z vstajenjem pridobil odpuščanje. Ker je Kristus vstal, imamo tudi mi lahko gotovo in trdno upanje, da bomo vstali z njim - če bomo verovali vanj in se odzvali njegovemu klicu.
Peter, Pavel in drugi apostoli so bili tako trdno prepričani o Jezusovem vstajenju, da so bili pripravljeni raje umreti, kakor da bi se odrekli veri vanj. Pavel je celo vprašal Korinčane, zakaj bi se on in drugi apostoli spravljali v nevarnost in izpostavljali smrti, če vstajenje ne bi bilo resnično (prim.1Kor 15,30). Če upoštevamo vse to, kako ne bi upali v Jezusovo vstajenje?
"Prvenec" je bil prvi del žetve, ki so ga Izraelci darovali Bogu v zahvalo in obet obilnega pridelka. Pavel je Jezusovo vstajenje od mrtvih imenoval "prvenec tistih, ki so zaspali" (1Kor 15,20). Čeprav je bil prvi, ki je vstal od mrtvih, ne bo zadnji. In to je tretji razlog našega upanja: Jezusovo vstajenje je bilo šele začetek! Naš Oče je zasnoval načrt, da bo za vekomaj uničil smrt. Jezus je živel pred nami, toda mi, ki verujemo vanj, bomo imeli poslednji dan delež njegovega vstajenja. Zakaj bi ga Bog sploh obudil od mrtvih, če to ne bi bilo res? Lahko torej upamo v svoje vstajenje, kajti Jezus nam je razodel - s svojim telesom - ,kaj nam Bog namenja.
In tu je še zadnji razlog. Jezus, ki zdaj prebiva v slavi, nam je dal Svetega Duha kot "poroštvo" obljubljenega vstajenja (prim. Ef 1,14). Dal nam je Duha, da nas vodi in tolaži, nam pomaga prepoznati svoje grehe in nam daje moč, da služimo njegovemu ljudstvu. To pomeni, da vstali Kristus živi in deluje v nas po njegovem Duhu. In ne le v nas. Če pozorno pogledamo, lahko vidimo dokaze Jezusovega vstajenja v življenju svojih sester in bratov v Kristusu.
Papež Benedikt XVI. je nekoč dejal: "Če odstranimo Kristusa in njegovo vstajenje, človek ostane brez izhoda in vsi njegovi upi postanejo utvare." Naše življenje brez Jezusovega vstajenja se ne bi le končalo na zemlji, ampak bi mu manjkalo večnega smisla oziroma namena. Umrli bi v svojih grehih (prim. Jn 8,24). Jezusovo vstajenje nas navdaja s tako velikim upanjem, ker lahko živimo v obilju, ki nam ga je dal na zemlji, in se oklepamo obljube večnega življenja z njim v nebesih.
Dandanes veliko ljudi živi brez upanja. Tudi mi smo morda kdaj doživeli obdobja obupa. A ker smo kristjani, v resnici nikoli nismo brez upanja. Bog nas ljubi in nas je odrešil ne glede na to, kako se počutimo. Načrt ima za naše življenje ne glede na okoliščine. In ker je vstal od mrtvih, bomo tudi mi nekoč vstali in se združili z njim.
Sveti Peter je prijatelje kristjane spodbujal: "Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas" (1 Pt3,15). Vsi imamo upe in sanje ter želimo, da bi se uresničili. Toda nič od tega se ne more primerjati s trdno obljubo večnega življenja, ki nam ga je Bog pripravil po Jezusu. Ni pomembno, kakšne preizkušnje bomo doživeli v tem življenju, to je naše edino trdno upanje. V velikonočnem času bodimo torej pripravljeni pripovedovati ljudem, zakaj upamo v vstajenje Jezusa Kristusa, našega Odrešenika!
Evangeliji nam niso ohranili veliko Marijinih besed. Tiste, ki so hranjene, pa nas vodijo k njenemu Sinu Jezusu. To se je jasno pokazalo na svatbi v Kani. Sredi bučnega slavja je Marija prva opazila pretečo nevarnost: zmanjkuje vina! Kakšen škandal lahko iz tega nastane, kakšna sramota za mladoporočenca! Obrne se k Jezusu in ga opozori: »Vina nimajo!« To ni bila le ugotovitev dejanskega stanja, ampak prošnja, naj njen Sin posreduje. Kako? Tega Marija ne ve, a trdno veruje in zaupa, da more Jezus v svoji moči rešiti ta problem. Doslej Jezus še ni storil nobenega čudeža. Zato ga smelo spodbudi, naj razodene svoj Božjo moč in stori čudež. Jezusov odgovor je na videz trd: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« V tem odgovoru se skriva Jezusovo opozorilo, da se čudež ne more zgoditi zaradi materinskih vezi, ampak da je sad vere. Prav tako še ni napočila Jezusova ura, da se kot Odrešenik razodene svetu. Pa vendar, prav zaradi trdne Marijine vere, je Jezus storil prvi čudež. Trdna Marijina vera je spodbudila čas Jezusovega razodetja.
Kaj vse lahko (po zgledu Marije) izprosi tudi naša vera, če je le dovolj trdna!
Vsak ima svoje lastno izžarevanje, tudi ti. Vsak lahko postane luč v temi drugega človeka. Vsak dnevno srečuje druge ljudi in pri tem pušča svojo osebno življenjsko sled. Ta sled je lahko zaznamovana na zelo raznolike načine: z nezadovoljstvom in jezo – ali pa s prijateljstvom, nežnostjo, spodbudo, svežino in osvobojenostjo. Odloči se za pozitivno možnost. Tebi in drugim bo dobro dela. Ne primerjaj se z drugimi in ne padi v skušnjavo, da bi razvrednotil samega sebe, ker drugi dosegajo nekaj več. Ne sprašuj se kar naprej po svojih dosežkih. Pomembno je nekaj drugega: Kaj posreduješ svetu o življenju in smislu? Kakšno »življenjsko sled« puščaš za seboj z vsem, kar delaš in kar si?
A. Grün, Kaj duši dobro deneV Svetem pismu pogosto srečamo življenje v družini: v Stari zavezi so starši poklicani otrokom prenesti doživetja ljubezni in zvestobe Boga ter jim posredovati prve in najpomembnejše modrosti življenja. Nova zaveza nam poroča, da se je tudi Jezus rodil v konkretni družini. Njegovi starši so mu nudili naklonjenost in ljubezen ter ga vzgajali. Bog si je izbral povsem »normalno« družino, da se je v njej rodil kot človek in v njej dozorel; s tem je naredil družino za poseben Božji prostor in ji namenil prav enkratno vrednost.
Cerkev razmišlja o družini kot prvi in najpomembnejši naravni skupnosti. Družina ima posebne pravice in stoji v središču vsakega družbenega življenja. Je prostor, v katerem človeško življenje nastane, in prostor, kjer nastajajo prvi medčloveški odnosi. Družina tvori temelj družbe, iz nje izhajajo vse družbene ureditve. Zaradi tega velikega pomena vidi Cerkev družino kot Božjo ustanovo.
Gledam strehe v mestih; cel gozd anten in paraboloidov. V hiše sipajo na milijarde učinkovitih in privlačnih podob. In ljudje mislijo in živijo, kakor hočejo antene.
Žalosten sem, Jezus. Kaj prinašajo v hiše o tebi te sodobne komunikacijske naprave? Oglas za dobrodelni prispevek Cerkvi in papeževa potovanja. Malo, premalo!
Gledam antene in paraboloide. Jezus, mogoče si ti mislil nanje, ko si spodbujal, naj oznanjamo tvojo besedo na strehah.
Jezus, ti si se znal tako dobro pogovarjati z ljudmi svojega časa; spodbujaj nas, da bomo uporabljali vse, kar omogoča, da bodo ljudje našega časa prisluhnili nam.
Osvobodi naše oči negativnega gledanja. In popelji nas na strehe oznanjat tvoj evangelij.
"Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti 99...," pravi Jezus.
Pastirji ga poslušajo in si mislijo: "Kdo izmed nas? Nobeden! Saj nismo neumni, da bi spravljali v nevarnost 99 ovc, ki so na varnem zaradi ene, ki manjka. Pa kaj govori tale tukaj?"
Zvečer se pastirji premetavajo v postelji; tisti pastir, ki gre iskat izgubljeno ovco in pusti vse druge, jim ne da spati.
"Ja kakšni pastirji pa smo mi? Saj menda nismo slabi pastirji. Mogoče pa ta mož ne govori o naših stajah in o naših ovcah..."
Naslednji dan spet pridejo k temu čudnemu učitelju in srečajo se še z drugimi prilikami, ki delajo težave njihovemu običajnemu načinu ravnanja in mišljenja.
Prilika nima namena prepričevati; zelo težko je nekoga prepričati. Prilika spravlja v težave, vznemirja, spodbuja k iskanju. Ne želi vsiljevati resnice od zunaj. Pripomore, da se resnica porodi v človekovi notranjosti.
Jezus uči starše, duhovnike, katehete, škofe, naj govorijo v prilikah.
Pridige, lekcije in dokumenti ne prepričajo. In tudi ne spreobračajo.
Tvoja beseda, ki se oznanja v prilikah, razgiba zavest, zbudi jo iz odrevenelosti in pripomore, da se človeku posveti, da obstaja neki "drug" način življenja.
Neumnež bo rekel: "Odslej se bomo pač vsi trudili, da bomo postali strokovnjaki za oznanjevanje v prispodobah in problem evangelizacije bo rešen!"
Iskrico vzpostavljenega stika prižge samo čudenje nad drugačnim življenjem, ki ga izpričujejo kristjani.
Pavla in Sila so pred tem divje pretepli. V ječi, vsa v buškah, namesto da bi tožila in obtoževala, pojeta. Vzbujata začudenje. Jetniki ju poslušajo: "Oh, kaj ne pade na pamet tema dvema?" Potres zamaje ječo in potrga verige. Pavel in Sila ne zbežita. Kakšno čudo! In nova logika prepriča druge.
Jezus začne svoje oznanjevanje s tem, da vzbudi val začudenja, ki nato spremlja vse njegovo življenje in doseže vrhunec pod križem (prim. Mr 15,39).
Brez čudenja, ki se vzbudi, ko ljudje naletijo na pričevanje, ki zmede človeško logiko, se ne porajajo vprašanja, ne začne se iskanje nečesa drugačnega, nečesa več. Zadovoljijo se s tistim, na kar so navajeni. Brez čudenja ljudi ne bo navdalo veselje, "ker so našli vero v Boga".
Gospod, moram pohvaliti ekonomsko propagando.
Ne zato, ker ji uspe prodajati majhne in umišljene raje. Pač pa zato, ker to počne z veliko pretkanostjo in izredno spretnostjo. Oboje bi morali uporabiti mi za oznanjevanje tvojega raja.
Gospod, moram pohvaliti ekonomsko propagando.
Ne zato, ker si zna izmišljati zavajajoče potrebe, ki jih sploh ni. Pač pa zato, ker za to početje namenja denar, uporablja možgane, domišljijo in umetniške sposobnosti. To, kar bi morali uporabiti mi, da bi odgovorili na resnične potrebe in pereča vprašanja moških in žensk.
Gospod, moram pohvaliti ekonomsko propagando.
Ne zaradi tega, kar govori, pač pa zato kako govori. Gospod, naše oznanjevanje je prevečkrat oguljeno, ponavljajoče in nemarno.
Gospod, moram pohvaliti ekonomsko propagando.
Zaradi njene iznajdljivosti. Iznajdljivi bi morali biti tudi mi.
Za tebe.
Oznanjevanje kraljestva je že preveč let (stoletij?) prepuščeno pridiganju duhovnika v cerkvi. Učinkovitost te vrste komunikacije pa je zelo blizu ničli bodisi zaradi starinskega sloga v primerjavi s TV, ki poroča hitro, na kratko, konkretno, bodisi ker so ljudje, ki so v cerkvi in poslušajo, vse to slišali že tolikokrat, da se jim je priskutilo.
Kristjani morajo odkriti možnosti za oznanjevanje nebeškega kraljestva "spotoma".
Družina, stanovanjski blok, mestna četrt, delovna mesta, kraji druženja, šola, vlak, avtobus, podzemna železnica...so kraji, kjer so kristjani poklicani oznanjati kraljestvo.
Pogovori o aktualnih dogodkih in TV oddajah, o politiki, šprtu in ženskah, klepeti o problemih v službi in o draginji...so tiste priložnosti, ko so kristjani poklicani, da predstavljajo evangelij.
Vendar je za oznanjevanje kraljestva "spotoma" nujno, da kristjani presežejo "znanje", ki so si ga pridobili pri pripravi na prvo obhajilo ali birmo.
Evangelij postane učinkovito mnenje, nesvet, predlog, če ga spoznamo in ponotranjimo, na odrasel način. In, seveda, če ga živimo.
Velika je razlika med gibanjem in življenjem. Človek je lahko v gibanju, ne da bi zares živel. Prav tako lahko živi, a se ne giba. Človek je eno samo gibanje in življenje. Vse vesoljstvo, z galaksijami, zvezdami in neštetimi ustvarjenimi bitji vred, je gibanje, ni pa nujno živo; to gibanje ni vedno življenje. Življenje je le v Bogu Stvarniku. Bog je življenje.
Vsako gibanje v vesoljstvu je podvrženo smrti, življenje pa je večno. Vsako gibanje, naj je še tako mogočno, se enkrat konča, življenje pa nima konca. Življenje je večno, ker je Bog življenje. Gibanje mine, življenje pa je neminljivo. Človek ima v sebi gibanje in življenje.
Gibanje določata prostor in čas, življenje pa ni omejeno ne s časom ne s prostorom. Človekovo gibanje je podvrženo smrti in ga je, pa naj je še tako dolgo, prej ali slej enkrat konec; življenje pa je večno.
Kristus je prišel, da nam da življenje in posveti gibanje v nas. Daje nam večno življenje, ker je Božji Sin; življenje prihaja od njega. Brez Kristusa je naše gibanje obsojeno na neizogibno smrt; pri njem pa imamo večno življenje. Ne moremo biti nekje vmes, izbrati je treba: smrt ali življenje.
Posvetite gibanje, ki je v vas, z življenjem, ki prihaja od Jezusa Kristusa. Ne prizadevajte si ovekovečiti se na tem svetu s podaljševanjem svojega gibanja v večnost. Tudi časa bo enkrat konec.
Nesmrtnost je večno življenje v Jezusu Kristusu. V času ni nesmrtnega gibanja, kajti čas ni večen. (Hanna Skandar; Izreki svetega Šarbela)
"Kako lahko ljubi Bog dopusti kaj takega?" Aleks je humanitarni delavec v šrilanskem mestu, kjer je decembra 2004 strahotni cunami odnesel 2600 življenj, deset tisočem pa domove. "Ta katastrofa je močno omajala mojo vero," priznava ta 60 letnik.
In ni edini. Neki britanski časopis je kmalu po nesreči zapisal, da morilskemu valu ni uspelo vzeti le neštetih življenj in domov, temveč tudi vero številnih ljudi po vsem svetu. Nobene tragedije ni lahko osmisliti, še zlasti tako obsežne in nenadne, ki je tolikim vzela svojce in premoženje.
Moja žena hindujka, ves dan prižiga oljne svetilke svojim bogovom," je povedal nekdo drug, " a sem kljub temu na svojem hrbtu prenesel 37 trupel. Zato imam velike dvome."
Trpljenje je vedno uganka. Janez Pavel II., je zapisal: "Trpljenje pripada človekovi presežnosti. V njem je človek na neki način poklican preseči samega sebe." Mnogokrat je edini smiselni odgovor nanj ponižno sprejetje. Bolje je porabiti svojo čustveno energijo za češčenje Boga kot za zastavljanje vprašanj. Ljudje namreč nikakor ne moremo doumeti božjih namenov.
Pokojni papež je to naravno nesrečo opisal kot "najtežjo in najbolj bolečo preizkušnjo", a takoj dodal, da "Bog pa ni zapustil svojega ljudstva".
To je nedvomno božja beseda. Bog ni ravnodušen do strašnih zločinov, ki se dogajajo po svetu. Tajska je zloglasna po svojem "spolnem turizmu", ki pogosto zlorablja tudi otroke. Trgovina s človeškimi organi pa je zločin, ki vpije do neba.
Vendar moramo biti glede takih obsodb zelo previdni. Ko je stolp v Siloi pod sabo pokopal 18 ljudi, so Jezusa vprašali, zakaj se je podrl prav nanje. Jezus jih je, tako kot vedno, presenetil s svojim odgovorom: ne zato, ker bi bili ti ljudje večji grešniki od drugih Jeruzalemčanov; Bog jim je hotel s tem povedati, da bodo tudi oni tako pokončani, če se ne spreobrnejo. Namesto, da se sprašujemo, zakaj se je nekaj zgodilo, bi se morali vprašati, česa se lahko iz tega naučimo. Pametneje se je spraševati o sporočilu kot o vzroku!
Da bi bolje razumeli izvor teh dvomov, se moramo zavedati, da živimo v precej brezbožnem okolju. Filozof Nietzsche velja za enega najvplivnejših sodobnih mislecev. Udrihal je po krščanstvu in razglasil Boga za mrtvega. Njegova analiza globokih nagibov in vrednost tradicionalne zahodne religije, morale in filozofije je vplivala na rodove teologov, filozofov, psihologov, piscev in novinarjev.
Kljub svojim psihičnim težavam, zavračanju demokracije in poveličevanju nadčloveka, s katerim si je pridobil Hitlerjevo spoštovanje, je Niče s svojo filozofijo močno zaznamoval sodobne razmišljanje.
Filozof razmišlja o trpljenju in Bogu je zgrešeno, a kljub temu za marsikoga prepričljivo! Rekel je: "Če Bog lahko prepreči nesrečo in je ne prepreči, to pomeni, da je hudoben. Če pa nesreče ne more preprečiti, je nemočen in sploh ni Bog. V vsakem primeru ni za nobeno rabo."
Edini izhod iz tega začaranega kroga je priznanje, da Bog presega našo pamet. Z nekaj kubičnimi centimetri možganov ga pač ne moremo zaobjeti. Večji je od nas. Lahko pa se zanesemo na njegovo obljubo, da nas ne bo nikoli zapustil. Bog nas noče telesno razvajati, želi pa nas duhovno izpopolniti. Njegova pota niso takšna kot naša, ampak so vedno boljša!
Naslednja zgodba je bila na spletu zelo popularna. Je preprosta a učinkovita.
"Bog mi je v roke položil dve škatli - črno in zlato - in mi naročil, naj v prvo spravljam svoje bridkosti, v drugo pa svoje radosti. Storil sem tako. Medtem ko je zlata škatla postajala vsak dan težja, je črna ostala lahka kot na začetku. Iz radovednosti sem jo nekoč odprl in ugotovil, zakaj. Na dnu sem zagledal luknjo, skozi katero so vse moje bridkosti padale ven. Luknjo sem pokazal Bogu in ga vprašal, kam so izginile moje bridkosti. Milo se mi je nasmehnil: 'Otrok moj, tukaj pri meni so'. Vprašal sem ga še, čemu sta škatli namenjeni. 'Zlata je zate, da bi lahko prešteval moje milosti, črna pa zame, da bi njeno vsebino prepuščal meni'."
Da , edina pot skozi trpljenje je, da ga sprejmemo in zaupamo, da ga more Bog s svojo dobroto in močjo spremeniti v nekaj dobrega.
Te prakse so naredile postni čas poseben, četudi niste vedeli čisto zagotovo, kakšen je namen tega početja. V moji mladosti sem se odpovedal Doritosom (hrustljavim tortiljam), namesto njih pa sem jedel krompirjev čips. Ko gledam nazaj, sem mogoče res zgrešil bistvo, a vseeno je bila to nekakšna predpriprava za moje odrasle postne obveze in odpovedi. Vsekakor pa vam lahko tale sestavek pomaga, da boste bolje razumeli namen teh postnih praks in bo zato letošnji postni čas dosti bolj poglobljen, doživet.
Čemu služijo torej odpovedi v postnem času?
Odrekanje sladkarijam, družabnim medijem ali drugim stvarem prispevajo k temu, da nam pomagajo stopnjevati pričakovanje Velike noči. To pa tudi ni vse, kar lahko pridobite iz vaje askeze. Služi še vsaj dvema drugima bolj pomembnima ciljema, če se seveda tega lotite s pravim namenom.
Prva od njiju je, da se povežete, združite z Jezusovim trpljenjem in njegovo človeškostjo. Druga pa vas utrdi v veselju nad življenjem, ki ga daje Bog.
V Operandu pogosto govorimo o tem, da smo kristjani poklicani k posnemanju Jezusa. In post je ponazoritev Kristusove izkušnje, ko gre v puščavo in kjer bo skušan. O tem lahko beremo v četrtem poglavju Matejevega evangelija.
Jezus je bil v času zemeljskega življenja duhovno popoln, ampak imel je prav takšne fizične omejitve kot jih imamo mi. V človeških potrebah se ni prav nič razlikoval od nas. Iz tega lahko sklepamo, da je bil tudi zanj post, ki je trajal 40 dni, zahteven tako kot je danes lahko nam.
Vse, kar je Jezus naredil skozi zemeljsko služenje, je naredil iz brezpogojne ljubezni do nas. Prevečkrat se osredotočamo na Kristusovo božjo naravo, ne posnemamo pa njegovih človeških dejanj in aktivnosti, ki bi nam lahko pomagale razumeti in ceniti njegovo ljubezen do nas.
Vsakič, ko se boste odpovedovali kakšnemu prigrizku, mesu ali drugi vaši postni odpovedi, predtem zmolite kratko molitev. S tem se boste še bolj približali Bogu in morda bolje razumeli njegovo ljubezen do vas.
Drugi sad odpovedovanja je, da z njim najdemo večje veselje v Bogu.
V postnem času se večina od nas običajno odpove dejavnostim ali stvarem, ki nas vznemirjajo, nam prinašajo prazno uteho ali kratkotrajne užitke.
Če se denimo odpovemo brskanju po socialnih omrežjih, video igricam ali gledanju televizije lahko ustvarimo prostor in čas, da se bolje osredotočimo na študij in premišljevanje Svetega pisma. S takšnim raziskovanjem lahko prepoznamo, kaj je tisto, kar nam prinaša resnično veselje in trajen mir.
Mogoče boste v svojem tedenskem urniku našli tudi kakšno dodatno uro, da se boste pridružili duhovnemu dogodku v vaši župniji ali na spletu.
Če se odpoveste aktivnostim, ki vam običajno predstavljajo “beg” ali “sprostitev od stresa”, in namesto tega molite za vaš notranji mir, boste mogoče našli sprostitev in odrešitev v Bogu in ne v nadomestkih, ki vam tega ne morejo ponuditi.
Idej, čemu se odpovedati je veliko. Lahko se odpoveste hrani ali razvedrilu, v katerem uživate. Nihče vas ne omejuje, da to storite samo za eno stvar. Za te, ki si resnično želijo post doživeti bolj poglobljeno, je na voljo program Exodus 90, ki spodbuja moške udeležence, da se odpovejo vsemu, od telefona in televizije do vroče prhe.
Seveda, se ne boste odpovedali nečemu, kar je že samo po sebi grešno. Post je lahko dobra priložnost, da se ponovno odločite, da premagate slabe navade, ampak to ni glavni namen postnega žrtvovanja.
Te omejitve, ki si jih zastavite za čas postnega časa, boste za Veliko noč lahko opustili. Za slabe navade, ki imajo lahko negativni vpliv na vas in tudi na vaše bližnje, pa bi bila prevelika skušnjava, da ne bi vanje ponovno zapadli. Seveda se je smiselno vprašati, kako jih izkoreniniti za vedno
Nekateri ljudje priporočajo za čas posta namesto “odpovedati se” raje delati dobra dela, kot so prostovoljstvo, pomoč drugim. Čeprav ima ta praksa dober namen, lahko zgreši njegovo bistvo. Če se odločite, da boste delali nekaj dobrega samo skozi ves postni čas, to ne pomeni, da tega ne morate delati tudi vse leto. Ne pustite, da se božje delo konča za Veliko noč!
Kakršnakoli odpoved je vedno lahko gesta, ki na koncu nagradi. Ampak letos se odločite odpovedati kakšni stvari, ki vam daje zemeljski užitek, zato da boste lahko našli nebeškega.
Družina, ki moli skupaj, ostane skupaj. To je resničen in tolikokrat preizkušen recept mnogih zakoncev in družin. Ali veste, kateri je še močnejši? Molimo za naše sozakonce, jim dovolimo, da jih Gospod spreminja – in še bolj pomembno, dovolimo Mu, da spreminja nas same.
Ali kot mož kdaj molite za vašo ženo? Spodaj je prošnja zanjo, ki jo lahko vključite v osebno, dnevno molitev:
Hvala Ti, Gospod Jezus, da si mi podaril mojo ženo. Hvala Ti, da se Tvoje besede potrjujejo:
“Kdor je našel ženo, je našel nekaj dobrega, prejel je milost od Gospoda. Pregovori 18:22
Zahvaljujem se Ti za ta veliki dar, da si mi podaril pomočnico. Hvala, ker meniš, da ne bi bilo zame dobro, da bi bil sam. Vesel sem, da si mi izmed vseh žensk, izbral ravno njo. Ob tem se počutim ponižnega in počaščenega.
Danes, dragi Gospod, Ti jo izročam v Tvojo skrb in zaupam, da veš, kaj je najboljše zanjo. Prosim, blagoslovi delo njenih rok in jo varuj, ko odhaja zdoma in se vrača nazaj. Naj bo njeno delo uspešno in Tebi všeč. Nakloni ji vse tiste milosti, ki jih izkuša vrla žena v odlomku iz Pregovorov 31.
Gospod, blagoslovi njene odnose in komunikacijo. Naj bo v veselje in dar vsem, s katerimi bo prišla v stik. Naj njene besede vedno prinašajo več življenja; da bi z besedami gradila skupnost okrog sebe in je ne rušila.
Gospod, daj, da bi prinašala Tvojo luč tja, kjer je tema. Naj bo sol v njeni skupini in naj vsak, kdor bo prišel v stik z njo, v njej prepozna Tebe. Daj, da bo njeno življenje odsev Tvoje dobrote, milosti in nežnosti.
Gospod, zahvaljujem se ti za najino družino. Prosim, da bi ji bil dober mož, ki je je vreden. Pomagaj mi jo podpirati in daj, da bi daroval življenje zanjo, tako kot si Ti to storil za nas.
Pomagaj mi, da jo bom ljubil kot Ti ljubiš svojo Cerkev, in me uči, kako biti v tem najboljši. Vodi me in usmerjaj, da bom inštrument ljubezni in miru v našem domu. Nauči me postaviti potrebe moje družine vedno na prvo mesto v vseh časih in okoliščinah.
Po dolgem delovnem dnevu, ko bi samo rad prišel domov, se ulegel in počival, me prosim opomni, da služim moji družini tako kot si Ti, Jezus umival noge apostolom. Pomagaj mi, da bom z drugimi člani družine vedno govoril prijazno in s spoštovanjem. Gospod, utrdi v meni držo, da bom lahko spodbujal in krepil v dobrem mojo ženo in otroke.
Opominjaj me, da si Ti počasen za jezo in bogat v ljubezni, in da je to zgled, ki bi mu naj vselej sledil. Uči me, na kakšen način najbolje voditi družino, ki si mi jo zaupal v oskrbo. Predvsem pa nam daj milost, da Ti bomo vedno sledili.
Blagoslovi mojo ženo in jo ohranjaj v milosti. Naj tvoj obraz sije nad njo. Hvala Ti za njo, da je to, kar je, da je tako pristna.
Amen.