Kje nas najdete?

Vse od antičnih časov obhaja Cerkev v Rimu apostola Petra in Pavla z enim samim praznikom na isti dan, torej 29. junija. Po veri v Jezusa Kristusa sta postala brata in po mučeništvu sta postala eno. Sveti Peter in sveti Pavel, tako različna po človeški plati, sta bila osebno izbrana od Gospoda Jezusa in sta odgovorila na klic z darovanjem vsega njunega življenja. V obema je Gospodova milost naredila velike reči, ju je preoblikovala. In še kako ju je preoblikovala! Simon je Jezusa v dramatičnem trenutku trpljenja zatajil, Savel pa je z vso močjo preganjal kristjane. Toda oba sta sprejela Božjo ljubezen in sta se pustila preoblikovati njegovi milosti. Tako sta postala Kristusova prijatelja in apostola. Zaradi tega še naprej nagovarjata Cerkev in še danes kažeta pot zveličanja. Tudi nas, če bi morda padli v najtežje grehe in v najtemnejšo noč, je Bog sposoben preoblikovati, kakor je preoblikoval Petra in Pavla. Sposoben nam je preoblikovati srce in odpustiti nam vse ter tako preoblikovati našo temo greha v zarjo luči. papež Fran

Duh deluje v duhovnem človeku

V župnijo je prišel nov župnik. Ker jo je hotel spoznati, se je odpravil med ljudi. Srečal je čevljarja in se z njim zapletel v pogovor. Kmalu je spoznal, da je obrtnik pobožen in moder mož, zato mu je rekel: »Vi ne bi smeli biti čevljar in opravljati tako preprostega dela.«

Mojster je župniku razložil, da prav zdaj dela čevlje za otroka uboge vdove ter dejal: »Gospod, vi pridigate tako, kakor od vas pričakuje Bog, jaz pa delam otroku čevlje, kakor Bog pričakuje od mene. Ko bova oba prišla pred njega, lahko upava, da bo Bog izrekel vam in meni enako  pohvalo: “Prav, dobri in zvesti služabnik.”«

Preprost čevljar je župnika poučil, da človeka, ki se pusti voditi Svetemu Duhu, vsa opravila, še tako vsakdanja, vodijo k Bogu.

Imamo različne sposobnosti in  opravljamo različne službe, a duhovnega človeka vse vodi k Bogu: »Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh« (1 Kor 12,4,6). Po: B. Rustja, Vodi me, dobrotni Duh

Jezus pravi učencem, naj se ne vznemirjajo. Če ga ljubijo, se bodo veselili, da odhaja k Očetu. Ljubezen prinaša mir in veselje. Daje možnost, da se umirimo povsod, v vsaki situaciji, v vsakem položaju. Kjer ni miru, smo pozabili na Božjo ljubezen, ampak gradimo na lastni moči. Če se ne moremo umiriti, je najbrž znamenje, da smo pozabili na Boga, da ga ne spustimo blizu in ne verjamemo, da lahko vstopa med nas in med nami prebiva.

Govori pa Jezus tudi o Tolažniku, ki ga bo poslal. Iz tega lahko razumemo, da bo tisti, ki ga ljubi, doživljal tudi stisko, trpljenje, preganjanje. Ljubezen je namreč vedno tudi križana. Držati se zapovedi zato pomeni, sprejemati tudi križ, ki ga zvestoba besedi od nas zahteva. Po: E. Mozetič

Le dvojne žeje ne moremo dolgo tešiti z varljivimi nadomestki, da se pri tem življenje ne bi izsušilo: ljubezni in občudovanja. (Albert Camus)

Sveti Duh deluje v duhovnem človeku

V župnijo je prišel nov župnik. Ker jo je hotel spoznati, se je odpravil med ljudi. Srečal je čevljarja in se z njim zapletel v pogovor. Kmalu je spoznal, da je obrtnik pobožen in moder mož, zato mu je rekel: »Vi ne bi smeli biti čevljar in opravljati tako preprostega dela.«

Mojster je župniku razložil, da prav zdaj dela čevlje za otroka uboge vdove ter dejal: »Gospod, vi pridigate tako, kakor od vas pričakuje Bog, jaz pa delam otroku čevlje, kakor Bog pričakuje od mene. Ko bova oba prišla pred njega, lahko upava, da bo Bog izrekel vam in meni enako  pohvalo: “Prav, dobri in zvesti služabnik.”«

Verovati pomeni imeti temelj, trdna tla pod nogami. K takšni veri vabi Jezus »Nevernega Tomaža«, ko mu pravi, naj se prepriča in naj ne bo neveren, ampak veren.  S svojo zahtevo po otipljivih dokazih nam je ravno Tomaž blizu, posebej tistim, ki težko verujejo in imajo pomisleke in težave. Pravih dokazov za Boga ni, zatrjujejo teologi, so pa pametni in utemeljeni razlogi za verovanje. Dokažemo lahko Pitagorov izrek, Boga pa iščemo in najdemo po drugih poteh, po poteh srca, predvsem v izkustvu pravičnosti, lepote in dobrote. A, da bi lahko doživeli izkustvo, se mu moramo odpreti. Dovoliti moramo, da Jezus stopi pred nas, da v danem trenutku uvidimo in da se lahko prepričamo, da je vse, kar imamo iz Njegove ljubezni – da je tukaj, da živi, da je ob nas. 

 ZA VERO V VSTAJENJE

Gospod, stopil si v temine smrti. Kako pogosto se zdi, da spiš. In s kakšno lahkoto se ljudje oddaljimo od tebe in govorimo sami sebi: Bog je mrtev.

Daj, da v temnih trenutkih priznamo, da vsekakor obstajaš. Ne pusti nas samih, ko izgubljamo pogum. Pomagaj nam, da te ne bomo pustili samega. Daj nam trajno zvestobo, kadar tavamo in se čutimo izgubljene, in ljubezen, ki te bo sprejela, ko to najbolj potrebuješ, kot tvoja Mati, ki te je ponovno vzela v svoje naročje. Pomagaj nam vsem, da ti bomo darovali svoje sposobnosti, svoje srce, svoj čas, ter pripravljali vrt, v katerem se bo lahko zgodilo vstajenje. J. Raztzing

Srečala sta se neka ženska in Jezus. Ona, prešuštnica in po postavi obsojena na kamnanje; in on, ki je s svojim oznanilom popolno samodarovanje, ki ga bo pripeljalo na križ. Pred nas postavljata dejstvo, da v središču ni postava in zakonska pravičnost, ampak Božja ljubezen, ki zna brati v srce vsakega človeka; ljubezen mora imeti prvo mesto pred vsem. V tej evangeljski pripovedi se ne srečata na abstrakten način greh in sodba, ampak grešnica in Odrešenik. Jezus je to ženo pogledal v oči in prebral v njenem srcu: tam je našel hrepenenje po razumljenosti, odpuščanju in svobodi. Bedo greha je odelo usmiljenje ljubezni. Nobene sodbe z Jezusove strani, ki bi ne bila zaznamovana s sočutjem do stanja grešnice. Tistim, ki so jo hoteli soditi in obsoditi na smrt, Jezus odgovarja z dolgim molkom, ki hoče prebuditi Božji glas v vesti, tako pri ženi kot pri njenih tožnikih. Ti so spustili kamne iz rok in odšli drug za drugim. In po tem molku Jezus reče: »Tudi jaz te ne obsojam; pojdi in odslej ne greši več!«. Tako ji pomaga, da pogleda v prihodnost z upanjem in da je sposobna na novo začeti svoje življenje. Ko smo odeti v usmiljenje, čeprav ostajamo s slabotnostmi, nas napolnjuje ljubezen, ki omogoča videti onstran in živeti drugače.  papež Frančišek

Človeški odnosi bi postali nemogoči, če ne bi bilo odpuščanja. Najprej odpustimo sebi, potem članom svoje družine, svojim znancem in prijateljem, toda tudi tujcem, ustanovam, sovražnikom in končno Bogu. Tukaj je seznam priložnosti za odpuščanje, h kateremu smo najprej povabljeni oz. h kateremu nas še posebej vabi današnji evangelij. Razume se, da je nepopoln. Lahko ga dopolniš! … Odpusti:

Staršem, ki so te razočarali, ko si se zavedel njihovih pomanjkljivosti. Pokroviteljski materi, ki ti ne pusti osebno rasti. Očetu, ki je odsoten in tih. Sestri, ki je prevzela tvoje mesto v družini. Bratu, ki ti ne pomaga v težkih trenutkih. Svojemu zakonskemu partnerju, ki se tako spreminja, da ga več ne prepoznaš. Svojemu zakonskemu partnerju, od katerega si se ločil. Ljubosumni tašči, ki si ji ukradla sina. Tastu, ki ti preseda. Svojemu otroku, ki od tebe zahteva več pozornosti, kot mu jo moreš dati. Po: J. Monbourquette,  Kako odpustiti

Stari Porfirij z gore Atos je nekoč svetoval obupani materi, katere odraščajoči otroci niso želeli sodelovati v nedeljski liturgiji:

Nikoli jih v nič ne sili. Če jim želiš kaj povedati, jim povej z molitvijo. Otroci ne poslušajo z ušesi. Šele ko jih obsije Božja milost, začnejo poslušati, kar jim želimo povedati. V svoji molitvi povej Božji materi, kaj bi rada povedala njim, in ona sama jih bo usmerila k temu. Naj bo tvoja molitev ta duhovna nežnost, s katero obdajaš svojega otroka. Takšno nežnost on sprejema. Včasih se zgodi, da želimo otroka pobožati, on pa pobegne. Duhovne nežnosti pa se otroci nikoli ne branijo.