Kje nas najdete?

Verovati pomeni imeti temelj, trdna tla pod nogami. K takšni veri vabi Jezus »Nevernega Tomaža«, ko mu pravi, naj se prepriča in naj ne bo neveren, ampak veren.  S svojo zahtevo po otipljivih dokazih nam je ravno Tomaž blizu, posebej tistim, ki težko verujejo in imajo pomisleke in težave. Pravih dokazov za Boga ni, zatrjujejo teologi, so pa pametni in utemeljeni razlogi za verovanje. Dokažemo lahko Pitagorov izrek, Boga pa iščemo in najdemo po drugih poteh, po poteh srca, predvsem v izkustvu pravičnosti, lepote in dobrote. A, da bi lahko doživeli izkustvo, se mu moramo odpreti. Dovoliti moramo, da Jezus stopi pred nas, da v danem trenutku uvidimo in da se lahko prepričamo, da je vse, kar imamo iz Njegove ljubezni – da je tukaj, da živi, da je ob nas. AK

  ZA VERO V VSTAJENJE

Gospod, stopil si v temine smrti. Kako pogosto se zdi, da spiš. In s kakšno lahkoto se ljudje oddaljimo od tebe in govorimo sami sebi: Bog je mrtev.

Daj, da v temnih trenutkih priznamo, da vsekakor obstajaš. Ne pusti nas samih, ko izgubljamo pogum. Pomagaj nam, da te ne bomo pustili samega. Daj nam trajno zvestobo, kadar tavamo in se čutimo izgubljene, in ljubezen, ki te bo sprejela, ko to najbolj potrebuješ, kot tvoja Mati, ki te je ponovno vzela v svoje naročje. Pomagaj nam vsem, da ti bomo darovali svoje sposobnosti, svoje srce, svoj čas, ter pripravljali vrt, v katerem se bo lahko zgodilo vstajenje. J. Raztzinger

Na cvetno nedeljo praznujemo Jezusov prihod v sveto mesto Jeruzalem. Triumfalni Jezusov prihod je veliko nasprotje temu, kar se bo v naslednjih dneh dogajalo v mestu: izdaja Jezusa, njegova obsodba in križanje. Toda cvetna nedelja nam pokaže, kdo prihaja v Jeruzalem na mladem osličku. Liturgija cvetne nedelje se začne s slovesno procesijo. Verniki se zberejo zunaj cerkve, duhovnik prebere evangelij o Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Ljudje prinesejo oljčne vejice in skrbno narejene butarice (presmece, pušeljce ...), ki jih duhovnik blagoslovi. Nato gre procesija s pesmijo in molitvijo v cerkev, ki je simbol za sveto mesto Jeruzalem. S to procesijo je izraženo hrepenenje po miru. Mir, ki prihaja z Jezusom in odhaja z njim v nebesa, bi naj napolnil tudi nas na zemlji. Po; A. Grun, Oče odpusti jim

Srečala sta se neka ženska in Jezus. Ona, prešuštnica in po postavi obsojena na kamnanje; in on, ki je s svojim oznanilom popolno samodarovanje, ki ga bo pripeljalo na križ. Pred nas postavljata dejstvo, da v središču ni postava in zakonska pravičnost, ampak Božja ljubezen, ki zna brati v srce vsakega človeka; ljubezen mora imeti prvo mesto pred vsem. V tej evangeljski pripovedi se ne srečata na abstrakten način greh in sodba, ampak grešnica in Odrešenik. Jezus je to ženo pogledal v oči in prebral v njenem srcu: tam je našel hrepenenje po razumljenosti, odpuščanju in svobodi. Bedo greha je odelo usmiljenje ljubezni. Nobene sodbe z Jezusove strani, ki bi ne bila zaznamovana s sočutjem do stanja grešnice. Tistim, ki so jo hoteli soditi in obsoditi na smrt, Jezus odgovarja z dolgim molkom, ki hoče prebuditi Božji glas v vesti, tako pri ženi kot pri njenih tožnikih. Ti so spustili kamne iz rok in odšli drug za drugim. In po tem molku Jezus reče: »Tudi jaz te ne obsojam; pojdi in odslej ne greši več!«. Tako ji pomaga, da pogleda v prihodnost z upanjem in da je sposobna na novo začeti svoje življenje. Ko smo odeti v usmiljenje, čeprav ostajamo s slabotnostmi, nas napolnjuje ljubezen, ki omogoča videti onstran in živeti drugače.  papež Frančišek

Človeški odnosi bi postali nemogoči, če ne bi bilo odpuščanja. Najprej odpustimo sebi, potem članom svoje družine, svojim znancem in prijateljem, toda tudi tujcem, ustanovam, sovražnikom in končno Bogu. Tukaj je seznam priložnosti za odpuščanje, h kateremu smo najprej povabljeni oz. h kateremu nas še posebej vabi današnji evangelij. Razume se, da je nepopoln. Lahko ga dopolniš! … Odpusti:

Staršem, ki so te razočarali, ko si se zavedel njihovih pomanjkljivosti. Pokroviteljski materi, ki ti ne pusti osebno rasti. Očetu, ki je odsoten in tih. Sestri, ki je prevzela tvoje mesto v družini. Bratu, ki ti ne pomaga v težkih trenutkih. Svojemu zakonskemu partnerju, ki se tako spreminja, da ga več ne prepoznaš. Svojemu zakonskemu partnerju, od katerega si se ločil. Ljubosumni tašči, ki si ji ukradla sina. Tastu, ki ti preseda. Svojemu otroku, ki od tebe zahteva več pozornosti, kot mu jo moreš dati. Po: J. Monbourquette,  Kako odpustiti

Stari Porfirij z gore Atos je nekoč svetoval obupani materi, katere odraščajoči otroci niso želeli sodelovati v nedeljski liturgiji:

Nikoli jih v nič ne sili. Če jim želiš kaj povedati, jim povej z molitvijo. Otroci ne poslušajo z ušesi. Šele ko jih obsije Božja milost, začnejo poslušati, kar jim želimo povedati. V svoji molitvi povej Božji materi, kaj bi rada povedala njim, in ona sama jih bo usmerila k temu. Naj bo tvoja molitev ta duhovna nežnost, s katero obdajaš svojega otroka. Takšno nežnost on sprejema. Včasih se zgodi, da želimo otroka pobožati, on pa pobegne. Duhovne nežnosti pa se otroci nikoli ne branijo.

Kristusovo spremenjenje nam  kaže krščanski pogled na trpljenje. Trpljenje je potreben in začasen prehod. Po trpljenju  nam v Kristusu zasije  brezmejno Božje zveličanje, blaženost, luč in ljubezen. S tem ko nam je pokazal svojo slavo, nam je Jezus zagotovil, da križ, preizkušnje in težave, v katerih se zvijamo, imajo rešitev in bodo premagane v veliki noči. Zato se tudi mi med tem postnim časom povzpnimo z Jezusom na goro! Toda na kakšen način? Z molitvijo; naj nas ne premagata spanec, temveč tiha molitev, molitev srca ..., ki naj bo vselej polna iskanja Gospoda. E. M.

Post je čas uvajanja v notranjo svobodo ter čas notranjega in zunanjega prečiščevanja. Zato od daleč poglejmo svoje misli in dejanja in obžalujmo, kar ni bilo dobro. Potem pa pripravimo načrt za »postni trening«. Tvoj načrt je lahko povezan z jedjo in pijačo; v teh štiridesetih dneh se lahko odpoveš sladkarijam, mesu, alkoholu …

Morda pa tvoj problem ni v hrani, ampak v govorjenju o drugih; tako si lahko zastaviš načrt, da v postnem času ne boš govoril o drugih, da ne boš razglašal njihovih napak in se ne boš udeleževal vsesplošnega obrekovanja.

Ali pa je tvoj problem v čiščenju nepotrebnega: svoj koledar terminov lahko sprostiš in si ustvariš čas za branje, sprehod, meditacijo, tišino, molitev. Kaj bi ti pri tem pomagalo?

Bi bil zate smiseln post brez televizije? Brez interneta, družabnih omrežij, brez klepetov v najrazličnejših aplikacijah?

Ali pa je morda to čiščenje odvečnega v tvojem stanovanju? Te nered in kopičenje vsega utesnjuje?

Vsakdo naj izbere tisto, kar je njegovem življenju dejansko potrebno spremeniti. Po: M.

Nekega dne je star kmet sedel v senci na pragu svoje siromašne hiše. Poleg hiše je bila pot, ki je vodila v vas. 

Mimo je šel nek človek, ki je videl kmeta v senci in si je mislil: »Poglej ga, lenuha - nič ne dela. Cel dan samo sedi v senci in nič ne dela.«

Malo kasneje je mimo šel drug človek in je pomislil: »Glej ga, srečneža. Ta človek je Don Juan. Cel dan sedi pred hišo in opazuje ženske, ki hodijo mimo. Mogoče celo katero 'obdela'.

Kmalu za tem pa je mimo šel gozdar. Cel dan je delal v gozdu in je pomislil: »Ta človek je garač. Cel dan je trdo delal, sedaj pa si je zaslužil malo počitka.«

V resnici ne moremo veliko vedeti o človeku, ki v senci sedi pred svojo hišo, lahko pa veliko povemo o teh treh ljudeh, ki so šli mimo hiše: Prvi je lenuh, drugi je »babjak« in tretji je garač.

Vse, kar govoriš, govori o tebi; posebno, ko govoriš o drugih ljudeh! Po: E. Moz

                   BODITE POLNI DOBROTE

Ljubiti za Jezusa ni le vzdržati se slabih dejanja do bližnjega, ampak na negativno dejanje odgovoriti z dobrim. To je klic, da bi posnemali Nebeškega Očeta, ki je poln dobrote do grešnikov. To ne pomeni, da Bog odobrava zlo. Krivica, mučenje, hudobija, nimajo nič skupnega z Bogom, toda Bog nikogar ne obsodi. S takimi dejanji se obsodi človek sam, saj s tem gre proč od Boga. Ta ločitev od Boga pa je obsodba, ki jo je naredi človek sam.

Vendar pa se moramo zavedati, da Bog s svojimi vzpodbudami od nas ne zahteva nemogoče, saj nam daje na razpolago potrebna sredstva svojih milosti – učinkovita pa postanejo takrat, ko jih z radostjo sprejmemo. Po: J. Šöemen/