Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? (Mt 5,13)

Na mizi sem videl polno vrečo soli poleg majhnega krožnika miništre. Lepa, velika vreča soli, na kateri je z velikimi črkami pisalo: Sol vrhunske kakovosti. Rekel sem si: "Glej, kakšna dobra mineštra!" Poskusil sem jo. Bah, kako zanič! Bila je neslana, neužitna, zato sem jo izpljunil. Potem sem vrečo soli premaknil še nekoliko bližje krožnika. Mineštra je bila še vedno zanič. Vrečo soli sem postavil skoraj na krožnik. Nič ni pomagalo; mineštra je bila neslana. Tedaj sem se razjezil in togotno rekel: "Kako je mogoče, da tako velika vreča soli ne more dati okusa takšnemu majhnemu krožniku mineštre?" V tem je prišla neka starka, vzela iz vreče ščepec soli in ga dala v mineštro. "Zdaj boš videl, da je dobra!" mi je rekla. Bila je dobra.

Čemu služi mogočna in dostojanstvena Cerkev, če se ne umeša v mineštro sveta?

Cerkev je Kristusovo kraljestvo, ki je kot predokus nebes na zemlji na skrivnosten način že navzoče in delujoče med nami.

V Svetem pismu najdemo za Cerkev več prispodob, kot so ovčja staja, kjer so ovce varne pred volkovi, Božji vinograd, v katerem je Bog zasadil svojo trto, ali Božja hiša, katere vogelni kamen je Kristus. Te in druge podobe ponazarjajo Božje ljudstvo, ki hodi za svojim pastirjem.

Cerkev je Božja družina, ki jo odrešuje Bog. On jo vodi, tolaži, prenavlja in ji odpušča. Cerkev, kljub vsem svojim pomanjkljivostim, ni plod človeške domišljije, ampak čudovito doživetje skupnosti, v kateri najdemo svoje nebeško državljanstvo.

Nekateri cerkveni očetje so Cerkev hudomušno poimenovali »sveta hotnica«: sveta, ker je njega glava Kristus, hotnica pa zato, ker nikomur ne odreče gostoljublja!  V Cerkvi najde svoj dom vsakdo, če se le priznava za grešnika, ki potrebuje odrešenje.

Lahko bi rekli, da je Cerkev večni Očetov sen in krona njegovega odrešenjskega načrta. Bog nas je namreč pred vsemi veki želel upodobiti po svojem Sinu, ki ga je poslal na svet, da bi nas odrešil z vesoljem vred.

Cerkev se je rodila, ko sta iz prebodene strani križanega Kristusa pritekli kri ion voda, znamenji zakramentov evharistije in krsta.

Na binkošti je bil Cerkvi poslan Sveti Duh, ki jo oživlja. S tega vidika smemo reči, da je Cerkev izum Svete Trojice, oziroma skupno delo Očeta in Sina in Svetega Duha. Čeprav v zgodovini vsaka od treh oseb deluje na svoj način, je vedno v popolni enosti z drugima dvema. Ženin Cerkve je Kristus, ki je zanjo dal svoje življenje. Tako kot stan ženin in nevesta povezana z neločljivo in večno zavezo ljubezni, se je tudi Kristus želel z večno zavezo povezati z ljudmi, ki jih je odrešil.

Brez glave  ni mogoče živeti. Če bi nam jo kdo odsekal, bi takoj umrli! Enako tudi Cerkev ne more živeti brez svoje Glave, Jezusa, ki jo ohranja pri življenju.

Oznanilo, da je Jezus vstal od mrtvih, potem ko je umrl na križu in bil tri dni pokopan v grobu, je središče in srce naše vere.

O resničnosti tega osrednjega novozaveznega dogodka, ki se je odvil sredi noči v skrivnosti groba, nam ne pričujejo le tisti, ki so videli prazen grob, v katerem so ostali le povoji z Jezusovega mrtvega telesa, ampak tudi vsi, ki so Vstalega videli, se z njim pogovarjali in jedli.

Da je šlo za istega Jezusa kot pred križanjem, so potrjevale rane na njegovem vstalemu telesu. Ta, ki je jedel z dvanajsterimi, ni bil nihče drug kot tisti, ki so ga videli umreti na križu. In vendar je imelo Jezusovo poveličano telo tudi lastnosti, zaradi katerih ni bilo več podvrženo zakonitostim časa in prostora. Vstopal je skozi zaprta vrata in se ljudem prikazoval pod različnimi podobami, npr. kot vrtnar. Vstajenje Jezusa iz Nazareta je postalo srž oznanila prvotne Cerkve, ki ga je začela razglašati kot Kyriosa oziroma Gospoda.

Še zdaleč ne! In kdo bi jim lahko to zameril? Nihče od njih si ni predstavljal česa takega! Reveži so morali v treh letih bivanja z Jezusom zelo razširiti svoje poglede, miselnost in prepričanje. Sledil je vihar z Učiteljevim trpljenjem in smrtjo ter preganjanje s strani verskih in državnih oblasti. Kako naj bi verjeli oznanilu žensk, da so videle Jezusa vstalega, ko ženskega pričevanja niso priznavala niti sodišča! Toda Jezus je njihovo trdosrčnost grajal. Da ne govorimo o že pregovorni Tomaževi neveri.

In vendar nam je nevera apostolov tudi v tolažbo. Niso se namreč hoteli pustiti zavesti kateremu koli »vidcu« in verjeti česar koli, ampak so jih prepričali šele neizpodbitni dokazi. Zato je njihovo pričevanje še toliko bolj verodostojno.

Njihova izkušnja vstajenja je morala biti resnično globoka, da so se iz strahopetcev, prepirljivcev in nevednežev prelevili v može, ki so bili iz ljubezni do Kristusa pripravljeni resničnost njegovega vstajenja izpričati z mučeniško smrtjo.

Jezus je bil s svojimi učenci potrpežljiv. Vedno znova se je vračal k njim, z njimi jedel, jih poučeval in vodil k vse popolnejši resnici.

Evangelist Luka nam to Jezusovo skrb strnjeno predstavi takole: Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam v srcih vstajajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel (Lk 24,36-43).

Iz sinoptičnih evangelijev (Matejevega, Markovega in Lukovega) in Apostolskih del je razvidno, da se je Jezus v 40 dnevnem času med svojim vstajenjem in vnebohodom večkrat srečal z dvanajsterimi. Tako jih je lahko dobro seznanil s skrivnostjo, o kateri naj bi pričevali.

Če Kristus ne bi vstal, naše življenje ne bi imelo nobenega smisla!

Preden sem spoznal Jezusa in prejel vero, sem bil prepričan, da je življenje velika prevara: Čemu živeti, če pa potem umreš? Kakšen smisel ima smrt? Smrt se mi je zdela kakor meč, ki je visel nad menoj in ogrožal vse lepo. Ko pa se mi je Gospod razodel, in sem ga srečal vstalega, je življenje dobilo čudovit pomen.

Za tiste, ki so, tako kot jaz, nekoč živeli brez vere, je odgovor na vprašanje: »Kaj ti daje vstajenje?« zelo preprost: življenje! Zakaj? Če je Kristus vstal, so moji grehi odpuščeni. Če je Kristus vstal sem  kot njegov brat in Božji otrok tudi sam deležen vstajenja. Če je Kristus vstal, bom vstal tudi jaz in vsi, ki sem jih ljubil! Nihče ne bo izgubljen.

Sadovi Kristusovega vstajenja pa so novo življenje, ki ga nenehno prenavlja odpuščanje, milost, da živim v svobodi Božjih otrok, in jamstvo, da se bo življenje, ki sem ga prejel ob rojstvu, po smrti spremenilo, ne bo pa mi odvzeto. Smrt ni naše izničenje, ampak prehod v polnost življenja!

Glede tega so spodbudne besede Frančiška Asiškega, ki je v Kristusovem imenu smrt imenoval »sestro«: Celo smrt, ki se je vsi tako bojijo in jo sovražijo, je v njem vzbujala hvaležnost. Povabil jo je, naj bo njegova gostja: »Dobrodošla, sestra Smrt«!

Če obstaja Bog, obstaja tudi posmrtno življenje. O neskončnem življenju zunaj časa pričuje tudi Kristusovo vstajenje.

Ljubezen je dokaz, da lahko to, čemur pravimo »onostranstvo«, okušamo že na zemlji. Kako pa?

Na primer ob izgubi ljubljene osebe, ko spoznamo, da smrt ne more izničiti naše ljubezni do nje, ampak se ta, nasprotno, še okrepi. Ljubezen se nikoli ne preda, ampak je vedno močnejša od smrti. Zato je najbolj verodostojna priča večnega življenja. Takrat začutimo, da je naša človeška ljubezen le iskrica Božje ljubezni. Tako kot Bog, ki je Ljubezen, ne more umreti, ampak – tudi če ga ubijemo –vstane, ne umre niti ljubezen, ki jo čutimo do svojih dragih. To dokazuje, da je bila tudi njihova smrt premagana, da niso izničeni, ampak živijo naprej. Ljubezen osmišlja večnost.

To nam daje tudi boljši vpogled v posmrtno življenje kot stanje popolnega občestva z Bogom in našimi dragimi po Kristusu. V Svetem pismu je to stanje simbolično predstavljeno kot neskončna svatbena gostija, polnost veselja in sreče, kjer nihče ni sam, ampak vedno z drugimi. Očetova volja je namreč, da bi se vsi rešili in se nihče ne bi pogubil.

Popolni odgovor na to vprašanje bomo dobili šele ob koncu časa, ko vse, kar nam je znano, minilo in bodo nastopila nova nebesa in nova zemlja (prim. 2 Pt 3,13). vstajenje se po smrti ne zgodi »takoj«, v smislu našega doživljanja časa. Živimo namreč v času, razpeti med »že« in »še ne«, v pričakovanju dokončnega prihoda Jezusa Kristusa, ki je naše odrešenje že dosegel, ni pa ga še uresničil v nas.

S časom merimo potek svojega življenja na zemlji, smrt pa je stanje zunaj časa, kjer časa ni več.

Vstajenje zadeva telo – tudi moje. Jezus ni bil obujen samo kot duh, ampak skupaj s telesom. Čeprav je bilo to poveličano in spremenjeno, je še vedno nosilo znamenja zemeljskega življenja, zaradi katerih so ga lahko njegovi prepoznali.

Verujemo v vstajenje telesa. Omenjeno vprašanje zadeva obdobje med našo smrtjo in koncem časov, za katerega ne vemo, kdaj bo nastopil. Verujemo pa, da se bo poslednji dan, ki mu pravimo tudi paruzija, Kristus vrnil v svoji slavi in obudil vse mrtve. Temu vstajenju bo sledila vesoljna sodba.

Po vstajenju bomo ohranili svojo identiteto in telo z vsemi sledovi zemeljskega življenja, tako kot jih je imelo Jezusovo. »Poglejte moje roke in noge, da sem jaz« ( Lk 24,39).

Če pod »istim telesom« mislimo na svoje sedanje telo, je odgovor pritrdilen. A čeprav bo telo isto, bo tudi spremenjeno, tako kot smo videli pri Jezusu. Kakšna bo ta razlika, pa bomo izvedeli šele po vstajenju, ko te knjige ne bomo več potrebovali!

Sveto pismo pravi, da bomo takrat spremenjeni. Jezus bo naše bedno telo preobrazil v poveličano, duhovno telo. A še vedno bo to naše in ne telo koga drugega. Sveti Pavel je na vprašanje, kako vstajajo mrtvi, odgovoril s prispodobo pšeničnega zrna, ki po setvi umre in rodi sad po svoji naravi…Pa bo kdo rekel: »Kako vstajajo mrtvi? S kakšnim telesom pridejo?« Neumnež! Kar ti seješ, ne oživi, če ne umre. In to, kar seješ, ne seješ telesa, ki bo nastalo, ampak golo zrno, naj bo že že pšenice ali česa drugega. Bog pa mu daje telo, kakor je hotel, in vsakemu od semen lastno telo. Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti; seje se v nečasti, vstaja v slavi; seje se v slabosti, vstaja v moči; seje se čutno telo, vstaja duhovno telo. Če obstaja čutno telo, obstaja tudi duhovno (1 Kor 15,35-38. 42-44).

Telesne hibe so znamenje slabosti naše človeške narave, ki še ni dosegla poveličanja. Sveti Pavel trdi, da vse stvarstvo  vzdihuje v porodnih bolečinah, ko čaka na razodetje Božjih otrok.

Tako kot druge človeške omejitve je tudi invalidnost del velikega vesoljnega rojevanja, ki bo končano, ko bomo, osvobojeni vseh spon greha, končno spoznali svojo popolnost Božjih otrok.

Invalidi, za katere Bog že danes skrbi s posebno nežnostjo, bodo vstali s prenovljenim telesom, čeprav je bilo to pohabljeno zaradi bolezni ali nesreč. Jezusovo vstalo telo je resda ohranilo sledove ran, a le kot trajen spomin na njegovo ljubezen do nas, ne pa na slabotnost zemeljskega telesa, ki ga ogrožajo bolezni, bolečine in druge omejitve.

Nazaj bomo dobili svoje telo, ki pa bo kot klijoče pšenično zrno. Invalidne osebe bodo v njem prepoznale svoje telo z vsemi znamenji, ki jih je na njem pustila Božja ljubezen, tako kot so bile rane na Jezusovem telesu. Toda to ne bodo več znamenja človeške zemeljske krhkosti, ki bo takrat že minila.

Jezus je pred smrtjo obljubil skesanemu razbojniku, da bo še isti dan z njim v nebesih. Ko umremo, se takoj znajdemo pred Božjo sodbo. To ni trenutek srečanja z Božjo jezo, ampak njegovo bleščečo svetlobo, pred katero se ne moremo skriti, in v kateri vidimo, kdo smo v resnici in koliko smo ljubili.

V trenutku sodbe bo naše življenje primerjano  s Kristusovim, ki je merilo, po katerem bomo sojeni. Takrat se bodo pred nami odprle tri možnosti.

Prva so nebesa. Če smo ljubili tako kot Kristus, bomo vstopili v večno veselje, kjer bomo gledali Boga takega, kakršen je, in uživali v družbi Device Marije, svetnikov in blaženih.

Če smo ljubili, vendar ne s popolno Kristusovo ljubeznijo, bomo zagotovo odrešeni. A pred tem se bomo morali naučiti tako ljubiti in se očistiti na samo Bogu znan način. Pri tem očiščevanju nam bodo v veliko pomoč molitve in maše, darovane v naš namen.

In potem je tu še strašna tretja možnost. Če smo vse življenje zavestno, namerno in do zadnjega trenutka zavračali Boga in njegovo ljubezen ter hudo grešili proti Njemu in ljudem, bomo v tem zavračanju ljubezni – ki je pekel – večno ostali. Ljudi v pekel ne pošilja Bog, ampak njihova sprevržena svoboda.

Jezus je s svojim križem vse iztrgal iz krempljev smrti, da bi lahko z njim vsi vstali v večno življenje.

Tudi ateisti bodo sojeni, in sicer po svoji vesti: glede na to, ali so delali dobro in se izogibali zlu ali ne. Vsak človek globoko v sebi zaznava Božji glas, ki ga vabi, naj dela dobro in se izogiba hudemu.

Tudi tisti, ki Jezusa ne poznajo (ker jim ga nihče ni oznanil), bodo lahko dosegli polnost njegove ljubezni, če bodo sledili svojemu notranjemu glasu. To so ljudje »dobre volje«. S tem izrazom že desetletja označujemo vse poštene ljudi, verne in neverne, ki si prizadevajo za dobroto in resnico.

Tisti namreč, ki brez lastne krivde ne poznajo Kristusovega evangelija in njegove Cerkve, a iščejo Boga z iskrenim srcem in skušajo pod vplivom milosti v dejanjih spolnjevati njegovo voljo, kakor jo spoznavajo po glasu vesti, morejo doseči odrešenje (CS 16).

»V notranjosti svoje vesti odkriva človek postavo, ki si je ne daje sam, temveč se ji mora

pokoravati. Glas te postave ga vedno kliče, naj ljubi in dela dobro ter se izogiblje zlega in, kadar je potrebo, zazveni ušesom srca: stori to, izogni se onemu. Kajti človek ima v svojem srcu od Boga zapisano postavo. Ravno v poslušnosti tej postavi je človekovo dostojanstvo in po tem bo človek tudi sojen. Vest je človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je čisto sam z Bogom, čigar glas zveni v človekovi notranjosti (CS). 

Kdaj smo resnično srečni? Pomisli, kdaj si sam srečen, in si boš odgovoril na to vprašanje. Srečen si, kadar ljubiš. In kaj je ljubezen? Kaj je sreča? Čeprav uživamo v mnogih stvareh, nas osreči samo nekdo, ki ga ljubimo in ljubi nas.  Skratka, da bi bil srečen, potrebuješ ob sebi nekoga. Brez ljubezni ne moremo živeti, ker smo bili ustvarjeni po podobi in podobnosti Boga, za katerega je značilno medsebojno darovanje treh oseb.

Jezus je kot utelešena oseba tudi med zemeljskim življenjem ostal v odnosu treh Božjih oseb, ki je polnost ljubezni, edinosti in sreče.  Ta polnost se v evangeljskih poročilih kaže v Jezusovem odnosu do ljudi, ki jih je vedno nagovarjal z ljubeznijo, tudi kadar jih je s trdimi besedami klical k spreobrnjenju.

Jezus je veselje in mir, hvaležnost in srečo izžareval že pod Marijinim srcem, kar so lahko občutili tisti, s katerimi je prišla v stik. Kot odrasel pa je privlačil zlasti otroke, uboge in odrinjene. Nanje je prenašal vedrino in mir, ki sta odsevala njegovo notranje veselje. Jezusova brezpogojna in neskončna ljubezen pričuje o tem, da je bil popolnoma srečen.

Jezus je o sebi presenetljivo dejal: «Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč« (Mt 10,34). ko sta ga starša kot dojenčka prinesla obrezat v tempelj, je starček Simeon o njem prerokoval: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje« (prim. Lk 2,34).

Toda kako lahko Jezus, ki je dober, še več, Dobrota sama, s svojo prisotnostjo povzroča padce in delitve? Kako lahko vzbuja neprijateljska čustva in celo sovraštvo?

Jezusova prisotnost je bila za mnoge neprijetna, ker je razkrinkala njihovo hudobijo!

Kadar v nekem prostoru prižgemo luč, se pokaže, ali je urejen ali neurejen, čist ali umazan. Luč nam že s tem, da sveti, razkrije, česar ni bilo mogoče videti v temi. Enako je storil Jezus, ki je prava Luč sveta. Njegova prisotnost je bila ogledalo, v katerem se je vsakdo videl takega, kakršen je.

Mnogi v Jezusa niso želeli verovati, ker bi se morali spremeniti oziroma odpovedati svoji oblasti in prednostim. To se jim je zdelo nevzdržno. Namesto da bi odstranili pokvarjenost iz svojega srca, so raje zavrnili luč, ki je to pokvarjenost razkrivala.

Jezus se je posebej zavzemal za uboge, ki so jih zatirali veljaki, za vdove, ki so bile brez vsake druge opore, za otroke, ki v Izraelu niso imeli nobene veljave, za bolne in od vseh pozabljene. Ti so mu bili najbolj pri srcu.

Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da je bil poslan k vsem. Tudi veljaki in bogati so duhovno slabotni in ubogi. Zaradi ran greha, ki jih nosijo v srcu, so vsi ljudje nesrečni in potrebni odrešenja. Ubogi so, ker zaupajo v denar, oblast in druge posvetne stvari, ki jih slej ko prej razočarajo. Človeško srce je ustvarjeno za Boga, zato ga ne more zadovoljiti nič drugega.

Jezus se primerja z dobrim Samarijanom, ki je priskočil na pomoč revežu, ko so ga napadli razbojniki in pustili napol mrtvega ob cesti. (Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da je šel po isti poti neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga  videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je potoval. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj) (Lk 10,30-34).

V tej priliki se lahko prepozna vsak človek, ki je kdaj živel na zemlji. Vsi potrebujemo Jezusovo odrešenje, da bi imeli večno življenje.

Pred smrtjo, ki je grenki sad našega greha, smo vsi nebogljeni. Nihče izmed nas ji ne more ubežati. Prav tako se ne moremo samo z lastnimi silami upreti moči zla, ki deluje v nas. Zaradi svoje grešnosti smo vsi ubogi. Toda Jezus nas lahko vse obvaruje greha, nam pomaga pravilno živeti in na koncu, prek mostu smrti, preiti v večno življenje.

Jezusa so obtoževali, da je prijatelj grešnikov in cestninarjev. Slednje so sonarodnjaki zaničevali najbolj od vseh, ker so jim pobirali davke za rimske zavojevalce in se pri tem tudi sami okoriščali.

Vemo, da se je Jezus s takimi ljudmi družil in pri njih obedoval. Vstopil je, na primer, v hišo cestninarja Zaheja, ki se je priznaval za tatu, in farizeja Simona, ki se je nad Jezusom pohujševal, ker ni dovolil grešnici, najverjetneje prostitutki, da se ga je dotaknila. Še več, Jezus je nekatere od njih celo poklical za svoje učence, tako kot cestninarja Levija (Mateja), ki je postal eden od dvanajstih apostolov in evangelist.

Medtem ko Jezus ni zavračal nikogar, pa so mu bili, kot vidimo v evangelijih, najbolj pri srcu tisti, ki jih je tedanja družba odrivala na rob. Zakaj?

Na to vprašanje je odgovoril Jezus sam med obedom v Levijevi hiši. Ko so tam zbrani farizeji začeli ogorčeno spraševati apostole, zakaj njihov učitelj sprejema cestninarje in grešnike, je Jezus, ki je to slišal, odgovoril: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne daritve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mt 9,12-13).

Vsi smo grešniki, ne glede na svoj družbeni ali verski položaj. Zato lahko rečemo, da je Jezus prišel klicat vse – tudi tebe in mene.

Čeprav je Jezus edini Odrešenik sveta, tega poslanstva ni želel opravljati sam, ampak je nekatere poklical, da bi skupaj z njim oznanjali veselo novico o Božjem kraljestvu (prim. Mr 3,14): najprej dvanajst apostolov, nato pa 72 učencev, vključno z ženami, ki so hodile za njim in mu služile.

Občestvenost je torej zapisana v Jezusovih genih. Kor Božji Sin je od vekomaj živel v občestvu z Očetom in Svetim Duhom, kot človek pa z ljudmi.

Tudi Jezus se je rodil v družini, ki je za vsakega človeka prva izkušnja skupnosti. Oznanjal je Božje kraljestvo, ki je polnost občestva, in nebesa, ki so večna svatbena gostija in občestvo vseh, ki se ljubijo v Bogu.

Jezusovega zemeljskega življenja si zato ne moremo predstavljati drugače kot v občestvu s prijatelji, ki so sodelovali pri njegovem poslanstvu. Božje Kraljestvo namreč potrebuje oznanjevalce. Čeprav bi si Jezus lahko izbral tudi drugačen način življenja in delovanja – ter si s tem prihranil marsikatero bridkost -, očitno bolj uživa v družbi ljudi in z njimi rad deli svoje misli, besede in dejanja. Ljubezen se že po naravi razdaja in vzpostavlja odnos z drugimi. Jezus, ki je Ljubezen sama, želi biti z nami tudi danes, tako kot je med svojim zemeljskim  življenjem želel biti s svojimi prijatelji. Njegovo prijateljstvo je za nas vir veselja, ljubezni in popolne sreče.

Čeprav je Jezus vedel, da ga bo Juda izdal, tom še ne pomeni, da ga je ta moral izdati, ker ni imel druge izbire.

Sveto pismo in cerkveno učiteljstvo nikjer ne pravita, da je bilo Judovo izdajstvo že vnaprej določeno. Edino, k čemur smo vsi vnaprej poklicani, je,  da se oklepamo Kristusa.

Jezus je Juda izvolil za apostola, ker ga je ljubil, tako kot ljubi vse ljudi. V treh letih skupnega življenja mu je, tako kot vsem apostolom, nudil nešteto priložnosti za rast v ljubezni. Tudi ko je opazil, da se Juda vedno bolj polašča zlo, svoje izvolitve nim preklical in ga odslovil, ampak ga je ljubil vse do konca.

Ne vemo, kakšne notranje boje je preživljal Juda in zakaj je na koncu v njem prevladalo zlo: ali se je to v njegovem srcu pojavilo nenadoma ali razraščalo počasi iz dneva v dan. Vsekakor je v njem očitno deloval hudi duh, zlasti ob skrajnem dejanju izdajstva.

To je potrdil tudi Jezus, ko je dejal, da ga bo izdal tisti, ki mu bo dal pomočen grižljaj. »Tedaj je pomočil grižljaj, da vzel in dal Judu, sinu Simona Iškarijota. In tedaj, po grižljaju, je šel Satan vanj« ( Jn 13,26-27).

V takratni kulturi je bilo to, da ti je nekdo ponudil pomočen grižljaj, izraz velike naklonjenosti. Zato nihče ne more reči, da je Jezus Juda ljubil manj kot druge ali celo odrekal odrešenje. Juda se je za zlo odločil svobodno. S tem se je ločil od Jezusa in postal podoben Ločevalcu, Satanu.

Preden je Jezus zadnjič izdihnil, je Očeta prosil, naj odpusti vsem, ki so ga spravili na križ, vključno z Judom. Jezus je govoril: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo« ( Lk 23,34).

Svojo predragoceno kri je prelil tudi za prijatelja, ki ga je izdal. Iz odrešenjskega dela Božjega Sina ni izvzet nihče. Bog nas je po Jezusovi krvi vse spravil s seboj. Jezus, ki je umrl tudi za Juda, mu je zagotovo želel ta greh odpustiti in ga odrešiti. Ostaja pa skrivnost, ali je Juda to božje usmiljenje sprejel ali ne. Cerkev nikoli ni rekla, da je Juda pogubljen. Noben greh namreč ni tako pošasten, da ga ne bi mogla izmiti Kristusova kri, Božje odpuščanje, če grešnik prosi zanj.

Ne vemo, ali se je Juda v zadnjem trenutku svojega življenja s srcem obrnil k usmiljenemu Bogu in ga prosil za odpuščanje. Ta skrivnost nam po eni strani predoča neskončno Božje usmiljenje, po drugi pa nas opozarja, da odrešenje ni nekaj samodejnega, ampak ga moramo sprejeti.

Na to vprašanje je neposredno odgovoril papež Pavel VI., med avdienco 17. februarja 1971.

» Jezus je vedel, na kakšen način bo umrl. Noben junak ne pozna usode, ki ga čaka. Noben smrtnik ne ve, koliko časa mu je še ostalo na tem svetu, ali koliko in kakšno trpljenje bo moral prestati. Jezus pa je to vedel. Svoje trpljenje je večkrat in pri polni zavesti napovedal apostolom. Evangeljska poročila so polna njegovih tesnobnih prerokb, ki pričujejo o tem, da je vnaprej vedel, kaj ga je čakalo.

Kristus je torej vedel za »uro« svojega trpljenja, ki jo je tudi prostovoljno sprejel. O tem pričuje več evangeljskih odlomkov. Svojim učencem je, na primer, povedal, da bo moral oditi v Jeruzalem in tam veliko pretrpeti in umreti. Ko ga je Peter skušal odvrniti od tega, ga je Jezus ostro oštel ( Mt 16,21-23). enako je ravnal kasneje v Getsemaniju, ko ga je prvak med apostoli želel braniti z mečem. Jezus mu je ukazal: »Spravi meč v nožnico. Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« (Jn 18,11). ne pozabimo, kaj glede tega pravi evangelist marko: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« ( Mr 10,45).

Jezus je odgovoril tudi na to vprašanje. Pred svojim trpljenjem in smrtjo v Jeruzalemu je molil: »Zdaj je moja duša vznemirjena, in kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zaradi tega sem vendar prišel v to uro« (Jn12,27). jezus je prav z daritvijo samega sebe na križu dovršil svoje poslanstvo in nas odrešil.

Če ne bi Jezus s svojo poslušnostjo izničil neposlušnosti, s katero se je človek ločil od Boga, bi bilo vse njegovo poslanstvo zaman. Njegovi nauki o ljubezni in celo čudeži, s katerimi je izkazoval Božjo moč in sočutje do trpečih, so bili le priprava na velikonočne dogodke trpljenja, smrti in vstajenja. Če Jezus ne bi opravil te »Pashe«, bi bil samo še en učitelj etike! Tako pa je postal Kyrios, Gospod vsega vesolja. S svojim »dopolnjeno je!« (Jn19,30) je na križu do konca izvršil Očetovo voljo. S svojo smrtjo je uničil našo smrt in nam odprl pot v nebesa, ki smo si jih zaprli z neposlušnostjo. Tako se je uresničilo največje protislovje v zgodovini človeštva: Oče, ki je Jezusa spremljal tudi na križu, ga je tam popolnoma in dokončno osvobodil smrti.

Na to vprašanje nam pomaga odgovoriti sveti Avguštin, ki je glede Kristusove smrti svojim sodobnikom povedal naslednje:

Ne govorimo, da je v njem umrlo Božje, ampak le človeško. Tudi ob smrti navadnega človeka ne umre njegova bit, po kateri se loči od živali: duša, obdarjena z razumom, ki razlikuje med človeškim in božjim, časnim in večnim, lažnim in resničnim. Ta ne umre skupaj s telesom, ampak živi naprej. Mi pa kljub temu pravimo, da je človek umrl. Čemu potem ne rečemo tudi, da je v Jezusu umrl Bog – ne njegov Božji, ampak umrljivi del, ki ga je prevzel od smrtnikov? Tako kot ob človekovi smrti ne umre njegova duša, ki je v telesu, tudi ob Kristusovi smrti ni umrla njegova Božja narava, ki je prebivala v človeški. Duh se namreč težje združim  s telesom kot z drugim duhom. Če se lahko človeški duh (ki ni telo) in človeško telo (ki ni duh) združita v človeku, je še toliko bolj mogoče, da se je Božji duh združil s človeškim telesom v Kristusu.

V dobesednem. To resnico, ki je sad svetopisemskega pričevanja in molitvenega premišljevanja zgodnje Cerkve, izpovedujemo vsako nedeljo pri sveti maši.

Vendar to ne pomeni, da je Jezus napol človek in napol Bog, ali da sta človeška in božja narava v njem pomešani. Če bi bilo tako, ne bi mogli trditi, da je pravi Bog in pravi človek. Ko je Božji Sin (torej Bog) postal človek (eden izmed nas), je še naprej ostal Bog.

Jezusova oseba ima dve naravi: Božjo (ki je ni izgubil z učlovečenjem) in človeško (ki je resnična in ne le navidezna). Obe naravi sta združeni (in ne pomešani) v eni osebi Božjega Sina.

Če se ti je ob tej misli začelo vrteti v glavi, ne pozabi, da je to zanesljiva, verska resnica: Jezus nas je lahko odrešil zato, ker je postal eden izmed nas, človek kakor mi.

Ker pa je obenem Bog, je lahko odrešil našo človeško naravo, ki se sama nikoli ne bi mogla.

Jezus nam je bil kot človek v vsem enak, razen v grehu. S svojo popolno poslušnostjo Očetu, ki je sami nismo bili sposobni zaradi izvirnega greha, nam je ponovno odprl pot v nebesa.

Ker je Bog večen in zunaj časa, je tudi njegov Sin že od vekomaj. Ker gre za brezčasnost, bi bilo neumestno razglabljati o tem, kaj je bilo »prej« in kaj »kasneje«.  Smemo pa trditi, da je Sinova Božja narava z učlovečenjem prevzela človeško, ki je tako zaživela v času in prostoru. Prav zato tudi mi rečemo, da je Marija Božja in ne le človeška mati. Jezus je namreč učlovečeni Božji Sin – Bog sam! Ciril Aleksandrijski je v svojem drugem pismu Nestoriju zapisal: To potrjuje pravovernost naših svetih očetov, ki so Presveto Devico brez zadržkov imenovali »Božja Mati«; ne zato, ker bi bila vir Logosove narave ali božanstva, ampak ker je rodila presveto telo, obdarjeno z racionalno dušo, ki je z Logosom neločljivo združena.

Ponovimo, kar smo že ugotovili: ker je Sinova večna Božja narava prevzela človeško, v Jezusu »telesno biva vsa polnost božanstva« (Kol 2,9). jezus sam je v molitvi prosil Očeta, naj ljudem razodene slavo, ki jo je imel pri njem od vekomaj. Apostol Janez pa že na začetku svojega evangelija govori o Sinu kot večni Božji Besedi, ki nima začetka.

Odgovor na to vprašanje se logično navezuje na prejšnja vprašanja. Za začetek si pobliže oglejmo pojem učlovečenja ali utelešenja, ki mu latinsko pravimo incarnatio. Ta izraz so cerkveni očetje uporabljali v prvih letih po Gospodovem vstajenju, ko so razmišljali o evangeljskem odlomku:« Beseda je meso postala« ( 1Jn 1,14). natanko to vsako nedeljo izpovedujemo pri maši, ko pravimo, da je Božji Sin » zaradi nas in zaradi našega odrešenja prišel iz nebes. In se utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek«.

» Učlovečenje« v skladu z judovskim pojmovanjem pomeni, da je Božji Sin ( Beseda ) postal človek z vsemi človeškimi omejitvami in slabostmi, razen greha. To je za nas zelo pomembno. Lahko smo prepričani, da Bog z nami sočustvuje v vsem, ker je kot človek to tudi sam doživel. Tudi on se je smejal, jokal, hodil, prenašal mraz, vročino, bolečine in utrujenost, tako kot jaz. Skratka, Jezus me razume!

Zato 25. marca praznujemo Marijino brezmadežno materinstvo in Jezusovo nadnaravno spočetje, 25. decembra pa njegovo rojstvo, ko je učlovečena Beseda prišla na ta svet, da bi na njem opravila svoje odrešenjsko poslanstvo.

Jezus se Janezu Krstniku ni dal krstiti zato, ker bi bil grešnik, saj je bil v nasprotju z nami brez izvirnega greha. Jezusov krst je bil samo znamenje njegovega spreobrnjenja in dobre volje.

Po krstu je začel Jezus svoje poslanstvo Maziljenca, ki ga je Oče glasno potrdil iz nebes z besedami: »Ti si moj ljubljeni Sin: nad teboj imam veselje« (Mr 1,11).

Ko je Krstnik zagledal Jezusa, ki je skupaj z grešniki čakal v vrsti na krst, ga je svojim učencem predstavil kot Božje Jagnje. V človeku, ki je bil na zunaj enak drugim, je v luči Svetega Duha prepoznal Božjega Maziljenca, ki bo vzel nase grehe vseh in jih osvobodil jarma smrti.

Vabim te, da se nad tem za trenutek zamisliš. Gospod je v svoji brezmejni ponižnosti solidarno sprejel našo bedo in usodo. On, ki ni poznal greha, se je naselil in še vedno prebiva med nami, grešniki, kot eden izmed nas. Jezus je pravo velikonočno jagnje, čigar kri je pred smrtjo obvaroval že  Izraelce v Egiptu. S sprejetjem človeške narave in Očetove volje pa je kot Božje Jagnje človeka obvaroval večne smrti.

V evangelijih najdemo tudi odlomke, ki govorijo o »Jezusovih bratih in sestrah«. Cerkev je vedno verovala in učila, da je Jezus edini sin Device Marije, ki je tudi po njegovem rojstvu ohranila svojo deviškost. To pomeni, da nikoli ni imela spolnih odnosov in drugih otrok razen Jezusa. Zato evangeliji o Mariji vedno govorijo samo kot o »Jezusovi materi« ali »materi«. Po razlagi nekaterih naj bi bili Jezusovi »bratje in sestre«, o katerih govorijo evangeljski odlomki, Jožefovi otroci iz prvega zakona. To je seveda za lase privlečeno in v nasprotju tako z evangeliji kot izročilom in naukom prvotne Cerkve.

Vprašanje je veliko preprostejše, kor se zdi in ne potrebuje romantičnih izmišljotin.

Že v evangelijih lahko preberemo, da so bili Jakob, Jožef, Juda in Simon otroci neke druge Marije, ki je bila zgodovinsko potrjena sestra Jezusove matere z enakim imenom. Ti Jezusovi »bratje in sestre« so bili torej njegovi bratranci in sestrične.

Če bi imela Marija še druge otroke, je Jezus med umiranjem na križu verjetno ne bi zaupal svojemu učencu Janezu.

Drugo, povsem praktično pojasnilo pa je, da semiti, ki družino pojmujejo širše kakor mi zahodnjaki, z izrazom »bratje in sestre« še danes označujejo svoje bližnje sorodnike.

Jezus se je rodil »zaradi nas ljudi in zaradi našega odrešenja«. Če se ti idi ta obrazec nekam znan, je to zato, ker si ga že slišal ali celo izgovoril med veroizpovedjo pri nedeljski maši. »Zaradi nas ljudi« pomeni, da je bilo vse, kar je storil Jezus v našo korist. Vedno je vse želel in delal samo za dobro vseh in vsakega izmed nas. Zanj namreč nismo neka brezimna množica, ampak pozna vsakogar od nas osebno in nas kliče po imenu. V svoji neizrekljivi ljubezni nas je odrešil, ko nas je s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem spravil z Bogom. Tako smo postali njegovi sorodniki in dediči večnega življenja.

Cilj Jezusovega poslanstva je, da nas obvaruje pred smrtjo, ki je prišla na svet zaradi greha, s katerim sta se naša prastarša uprla Bogu.

Po vstajenju je Jezus na nas razlil Svetega Duha. Ta tretja Božja oseba nas preobraža v Božje otroke in nam daje vnaprej okušati nebesa.

Jezus je molitev. Če je molitev zaupna in tesna povezanost z Bogom, lahko rečemo, da je bil Jezus, ki od vekomaj prebiva v Očetovi navzočnosti, z njim molitveno združen, že preden se je rodil.

Jezusova molitev je bila izraz popolne ljubezenske povezanosti z Očetom in domotožja po Njegovem naročju, iz katerega je izšel in se želel vanj vrniti. Vemo, da je že ob zori veliko časa preživel v molitvi na samem. Pogosto je molil vso noč, zlasti pred pomembnimi odločitvami, kot je bila izbira dvanajsterih. Jezusova molitev je na apostole naredila tako močan vtis, da so ga prosili, naj tudi njih nauči tako moliti.

Kakšni pa so bili Jezusovi molitveni nameni? Na to namiguje njegova molitev v noči Judovega izdajstva, ko je Očeta prosil za moč, da bi vstopil v njegovo voljo in se ji popolnoma prepustil. Jezus je v zaupni molitvi Očeta prosil, da bi s spolnjevanjem njegove volje uveljavil njegovo kraljestvo na zemlji, posvečeval njegovo ime in bil voljno orodje v njegovih rokah.

Jezus je pavi Bog in pravi človek. Zato je poznal vsako človeško izkušnjo, razen greha.

Inn zaljubljenosti!  O njej ne najdemo nobenega sledu ne v evangelijih ne v kasnejših spisih cerkvenih očetov.  Njihov namen ni bil pisati ljubezenske romane, ampak zvesto poročati o tem, kar je Gospod rekel in naredil za naše odrešenje ter nam to razlagati v luči Svetega Duha. Zato o njem ne moremo trditi nečesa, česar niso zapisali evangelisti in druge neposredne priče Jezusovega zemeljskega življenja. Vsekakor pa je imel Jezus do žensk tako veliko spoštovanje, da so se nad njim zgražali. V Izraelu takrat noben verski učitelj ne bi med svoje učence sprejel ženske, kar je Jezus storil brez pomislekov.

Jezus je bil ljubezniv do vseh žensk, ki jih je srečeval. Globoko je cenil tudi zakonsko zvezo kot znamenje zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom.

Jezus ni ostal neporočen zato, ker bi preziral ženske, čutno ljubezen ali spolnost. Le zakaj bi, ko je bilo vendar vse ustvarjeno po njem in zanj (Kol1,16)? Jezusovo neporočenost sta navdihovala popolna predanost nebeškemu kraljestvu in korenita ljubezen do vsakega moškega in ženske. To je namreč poslanstvo, ki mu ga je zaupal Oče.

Na to vprašanje bom neposredno odgovoril s Katekizmom katoliške Cerkve, ki podaja tako lep in jasen odgovor, da ga ne želim pokvariti z dodajanjem svojih besed:

Jezus iz Nazareta, rojen iz Izraelove hčere v Betlehemu v času kralja Heroda Velikega in cesarja Avgusta, po poklicu tesar, umrl križan v Jeruzalemu, pod cesarskim namestnikom Poncijem Pilatom, za vladanja cesarja Tiberija, je večni Božji Sin, ki je postal človek; »prišel od Boga« (Jn 13,3), »prišel iz nebes (Jn3,13; 6,33), »prišel v mesu« (1 Jn 4,2).

» Beseda je meso postala in se naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo, ki jo ima od Očeta kot Edinorojeni, polna milosti in resnice…Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo« (Jn 1,14.16).

Potem ko smo z zanesljivimi besedami Cerkve Jezusov lik »zavarovali« pred napačno predstavitvijo, bi dodal le to, kar je o sebi rekel sam: da je naš prijatelj (prim. Jn 15,15) in brat (prim. Jn 20,17). kot Bog nas odrešuje, kot človek pa je popolnoma sočuten do naše človeškosti.

Po Jezusovi zaslugi se noben moški in ženska več ne bojita Boga, ki se je v njem razodel takšen, kakršen je: usmiljen odrešenik, sočuten prijatelj in brat.

To je poudaril tudi sveti Janez Pavel II., ko je na začetku svojega pontifikata, 22. oktobra 1978, dejal: «Ne bojte se! Kristus ve, kaj je v človeku. Samo on to ve.«

Naj takoj povem, da je najočitnejši dokaz za to svetost mož in žena, ki že 2000 let dajejo za Jezusa življenje in živijo v skladu s korenito lepoto evangelija. Prvi med njimi so bili apostoli, ki so ga v času njegovega trpljenja sicer zapustili, po njegovem vstajenju pa so šli po vsem svetu oznanjat, da je smrt premagana. To so iz zvestobe do njega izpričali tudi z mučeništvom.

Jezusov zgodovinski obstoj potrjujejo tako krščanski kot nekrščanski viri. Med krščanskimi so to najprej evangeliji, ki poročajo o njegovem življenju na zemlji. Napisali so jih tisti, ki so bili temu sami priče ali pa so zbrali pričevanja o tem.

Srž evangelijev so spomini apostolov, ki v nekaterih odlomkih niso predstavljeni prav nič junaško. Že to pričuje o tem, da gre za resnične pripovedi…Čemu bi si izmišljali pravljice? Apostoli in njihovi učenci so veselo novico najprej ustno oznanjali, kasneje pa so ustno izročilo zapisali.

O Jezusu nam poleg evangelijev v Novi zavezi pričujejo Apostolska dela, pisma svetega Pavla in drugih apostolov ter knjiga Razodetja.

Ohranili so se nam tudi nekrščanski viri judovskega, rimskega in grškega izvora. Gre za zgodovinska poročila Jožefa Flavija, Plinija, Tacita, Svetonija, Kodrata in Lucijana iz Samosata. Plinij v svojem pismu št. 96 piše takole: «Kristjani se na določen dan zbirajo ob zori in večglasno pojejo hvalospev Kristusu, ki ga častijo kot boga.«

»Tisti čas (okoli leta 30) je nastopil Jezus, moder človek, če ga moremo imenovati človeka. Delal je namreč čudežne stvari in bil učitelj tistih, ki z veseljem sprejmejo resnico, ter potegnil za seboj mnogo Judov, pa tudi mnogo Grkov. On je bil Kristus. Ker so ga prvaki našega naroda ovadili, ga je Pilat obsodil na križ. Vendar se njegovi zvesti niso odrekli ljubezni do njega. Tretji dan se jim je namreč prikazal, ker je vstal od mrtvih, kot so bili napovedali Božji preroki, kakor še tisoč drugih čudežnih stvari, ki so z njim v zvezi. Še danes obstoji ločina, ki je dobila po njem  ime kristjani (Jožef Flavij, judovske starožitnosti stran 18 – 19).

Učlovečeni Božji Sin se imenuje Jezus, kar v hebrejščini pomeni »Bog rešuje«. Bog je ljudi odrešil po Jezusu, ki je Mesija. Ta hebrejski izraz se v grškem prevodu glasi «Kristus«, pomeni pa »Maziljenec«.

Po judovskem običaju so kralje, duhovnike in preroke mazilili z oljem v znamenje posvečenja in pripravljenosti za poslanstvo, h kateremu jih je poklical Bog in naj bi ga opravljali z njegovo pomočjo. A kljub temu so bili v Izraelovi zgodovini tudi krivični kralji, zlobni duhovniki in lažni preroki. Zato se je med Izraelci vedno bolj krepilo mesijansko upanje oziroma pričakovanje Mesija, posebnega Božjega poslanca in maziljenca, ki naj bi kot popoln kralj, duhovnik in prerok odrešil Izraela vseh težav.

To mesijansko obljubo je Bog dal kralju Davidu okoli leta 1000 pred Kristusom..

Jezusa je Sveti Duh mazilil že v Marijinem telesu. To posebno maziljenje je potrjeval sam Bog Oče med Jezusovim javnim delovanjem: ob njegovem krstu v Jordanu in ob Petrovi izpovedi vere v Cezareji Filipovi, ko mu je rekel: «Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16).

Da ga je Oče poslal na svet kot odrešenika, pa je Jezus dokončno dokazal s svojo smrtjo in vstajenjem. Težko pričakovani Izraelov kralj je postal Kralj vseh narodov, ki jih osvobaja greha in smrti: »Zagotovo naj ve vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Kristusa« (Apd 2,36).

Božji poslanec, nadangel Gabrijel, je Mariji oznanil: »Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida« (Lk 1,31-32).

Na vprašanje nazareške Device, kako bo spočela brez moža, ji je nadangel odgovoril, da bo to delo Svetega Duha.

Jezus je Božji Sin, ker ga je v Mariji spočel Sveti Duh, brez moškega posredovanja. Jezus pa je tudi Marijin sin. Zato ga eden od cerkvenih očetov, sveti Ignacij Antiohijski, imenuje »Božji in Marijin Sin«. Tako kot vsak drug otrok je tudi Jezus prejel meso in kri od svoje matere, ki ni bila le njegov »inkubator«, ampak prava mati. Zato je bil Jezus, tako kot vsak drug otrok, svoji mami zagotovo podoben. In ne le v času zemeljskega življenja!  Najbolj osupljivo in čudovito je, da je Jezusovo telo ohranilo Marijine poteze za vse večne čase.

Ker Jožef ni spočel Jezusa, ni bil njegov naravni, pač pa krušni oče. Kot Marijin mož je bil v očeh ljudi tudi njegov zakoniti oče.

Jožef je za Jezusa skrbel in ga imel rad enako ali celo bolj kakor lastnega sina, ker je v veri prepoznal njegovo Božjo naravo. Bil je tudi sin njegove žene Marije, ki ji je v nežni zakonski ljubezni posvetil svoje življenje.

Stvarjenje in evolucija sta odgovora na dve različni vprašanji. Stvarjenje je odgovor na vprašanje o pomenu, usodi in naravi človeka ter vsega, kar obstaja. Galileo Galilei je dejal, da nam Sveti Duh ne razlaga, kako so bila nebesa narejena, ampak kako lahko pridemo tja. Skratka, poročilo o stvarjenju (ki je bilo napisano pred približno tri tisoč leti) nam odgovarja na vprašanje, zakaj je človek tak, kakršen je,  od kod prihaja in kam gre. Na vprašanje, »kako« je vse nastalo, pa poskuša odgovoriti znanost z evolucijsko teorijo, ki raziskuje biološke, fizikalne in kemijske procese v skladu z načelom spreminjanja in razvoja.

Evolucija kot znanstvena teorija ne nasprotuje stvarjenju; lahko celo govorimo o razvojnem, postopnem stvarjenju. Pomembno je le, da ostanemo v okvirih znanosti in ji ne vsiljujemo trditev, s katerimi bi izdala samo sebe. To bi se zgodilo če bi na osnovi evolucijske (razvojne) teorije delali filozofske ali teološke sklepe, ki so v pristojnosti drugih ved.

Če pa bi trdili, da je vse nastalo po naključju in da se je duh razvil iz materije, bi se evolucijska teorija spremenila v evolucionizem. Od naravoslovnega razmišljanja bi zašli v ideološko, ki temelji na vnaprejšnjih predstavah in ne na empiričnih metodah znanstvenega opazovanja. 

Preden odgovorimo na to vprašanje, si poglejmo izvor njunih imen. Adam, kar pomeni »tisti, ki je narejen iz prsti«, je sopomenka za človeka in označuje njegov zemeljski izvor. Ime »Adam« v poročilu o stvarjenju ne označuje posameznika, ampak človeštvo na splošno. Enako ime »Eva pomeni »mati živih«, sveto pismo želi s tema simboličnima imenoma poudariti, da sta mož in žena skupaj polnost človeštva, da sta enakovredna, da ju je ustvaril Bog v stanju popolne blaženosti, da uživata njegovo bližino in da je iz njiju izšlo vse človeštvo, kot družina s skupnim izvorom.

Adama in Evo imenujemo »prastarša«, ker ju imamo za začetnika človeškega rodu. Čeprav njunega bivanja na zemlji ne moremo časovno opredeliti, sta s svojimi dejanji vplivala na usodo vseh svojih potomcev. Svetopisemsko poročilo pravi, da sta padla v greh, ko sta na hudičevo prigovarjanje podvomila v Božjo ljubezen in jedla prepovedani sad. S tem sta Adam in Eva zlorabila svojo svobodo in se Bogu uprla. Zaradi tega »izvirnega greha«, ki je prešel na njune potomce, sta zlo in smrt prizadela ves človeški rod.

Poročilo o sedemdnevnem stvarjenju, ki ga najdemo na začetku Geneze je kot nekakšen ogromen gledališki oder, na katerega drug za drugim prihajajo nastopajoči, od naj manj do najbolj pomembnega. Glavni igralec, ki se na prizorišču ppojavi kot zadnji, je človek!

Poročilo o stvarjenju torej temelji na simboličnem številu »sedem«. To v pojmovanju bližnjevzhodnih narodov označuje popolnost, ki je ni treba popravljati ali ji česar koli dodajati. Z mitološkega vidika pa želi to poročilo poudariti troje:

Prvič: da je Bog edini Stvarnik vsega, kar obstaja, in da ni  drugih bogov. 

Drugič: da so bila bitja ustvarjena po vrstnem redu dostojanstva in da je človek najvišje bitje, zaradi katerega je bilo ustvarjeno vse drugo.

Tretji poudarek pa je pomen sobotnega počitka. Tako kot je Bog sedmi dan počival po svojem delu, mora tudi človek ta dan posvetiti počitku. Človek se kot krona stvarstva uresniči s počitkom, ki pa ni navadno brezdelje. Počitek o kakršnem govori Sveto pismo, pomeni posvetiti ta dan Bogu in uživati v njegovi navzočnosti.

To rahlo nenavadno vprašanje poraja dve drugi: prvo se nanaša na Božjo vsemogočnost, drugo pa na možnost obstoja nezemeljskih oblik življenja. Glede na to, da je Bog ustvari naš planet, ki omogoča življenje, ni izključeno, da ni kje v vesolju ustvaril še kakšnega podobnega! V besedah veroizpovedi »Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje« je namreč zaobjeto vse vesolje, vključno z oddaljenimi galaksijami, za katere morda niti ne vemo. Neskončno prostranstvo vesolja ne predstavlja nobene ovire za Božjo vsemogočnost.

Glede drugega vprašanja o obstoju nezemeljskih oblik življenja pa Sveto pismo ne pove ničesar.

Vsekakor lahko rečemo, da je vse ustvaril Bog, vključno z razumnimi bitji, ki bi lahko živela na kakem drugem planetu. Tudi njih je s svojo krvjo odkupil Kristus, ki je Odrešenik vsega vesolja.

Bog…kakšen je? Ali sploh obstaja?

Sledili bodo odgovori na vprašanja o Bogu in Božjem, ki se ljudem najpogosteje porajajo. Odgovore dopolnjujejo navedki iz Svetega pisma, Katekizma katoliške cerkve in drugih cerkvenih dokumentov pa tudi komentarji svetnikov, pesnikov, pisateljev in drugih vidnih osebnosti priznam, da so bila nekatera od teh vprašanj, ki jih nisem izbral sam, zame precejšen izziv in so razkrila tudi vrzeli v mojem poznavanju krščanske vere. Kljub temu jih nisem hotel opustiti ali prikrojiti.

Vsak dan se soočamo z neskončno uganko Boga in človeka, o kateri nam je več neznanega kot znanega (čeprav si morda domišljamo, da nam je vse jasno). V svoji zmedenosti, zapletenosti in razpetosti med zemeljsko omejenostjo in hrepenenjem po neskončnem se nam vprašanja porajajo kar sama od sebe. Vedno znova se sprašujemo o smislu vsega, kar nas obdaja in notranje vznemirja.

Upam, da bodo vprašanja vzbudila tudi tvojo radovednost in te spodbudila k razmisleku. Morda se boš z nekaterimi od njih srečal prvič. Vprašanja o Bogu niso matematične enačbe z eno samo pravilno rešitvijo, ampak lahko na vsako od njih odgovorimo na več načinov. Zato odgovori niso nekaj dokončnega, ampak bolj namigi, smernice in iztočnice za nadaljnje preučevanje, ki se ga bo vsakdo lotil na sebi lasten način. Odgovori vprašanj ne izčrpajo, ampak odpirajo vedno nova. So kot balkoni z razgledom na obzorje, ki je preširoko, da bi ga v celoti zaobjeli z očmi. Odpirajo pa tudi nove priložnosti. Vsako vprašanje ali odgovor, ki se te dotakne, ti ponuja novo priložnost za rast v veri, spoznavanje samega sebe in svoje poklicanosti.

Skratka, s temi vprašanji in odgovori se boš podal na duhovno potovanje – vase. Na njem boš odkril samega sebe takega, kakršen si, brez mask. Odkril pa boš tudi sledove in znamenja Nekoga, ki te že od nekdaj ljubi in išče, Nekoga, ki si mu tako dragocen, da je zaradi tebe umrl.

Si kdaj razmišljal o izvoru besede »Bog«? Indoevropski koren latinskega izraza za Boga (Deus) se nanaša na »svetlobo«. Bog je kakor svetloba, brez katere na zemlji ne bi bilo življenja.

Sončna svetloba sproža v rastlinah fotosintezo, ki proizvaja kisik in hranljive snovi.   Sonce ravno prav ogreva naš planet, da lahko na njem uspeva življenje. Omogoča nam, da občudujemo stvarstvo, ki nas obdaja, tudi ponoči, ko osvetljuje Zemljo posredno, po Luni. Po njegovi zaslugi lahko varno hodimo po svojih poteh in se izogibamo oviram.

Kadar se nekdo rodi, pravimo, da je »zagledal luč sveta«. Svetloba in življenje sta torej nerazdružljiva. Kjer je svetloba je življenje.

Čeprav svetloba ni oprijemljiva, čutimo njeno delovanje, podobno kot pri kisiku, ki je neviden, a brez njega ne moremo dihati. Obdani smo z naravnimi prvinami, ki se jih ne moremo dotakniti, a nas kljub temu ohranjajo pri življenju. Obstoja svetlobe in kisika torej ne moremo zanikati samo zato, ker sta neoprijemljiva ali nevidna. Enako velja za Boga.

Bog nam o svojem obstoju ne daje znanstvenih dokazov, ampak jasna znamenja in namige, ki nas vodijo k spoznanju, da »sam vsem daje življenje, dihanje in vse drugo« (prim. Apd 17,25). Bolj umestno kot »ali obstaja Bog?«, bi bilo torej vprašanje »ali obstajam jaz«?

Božji obstoj ni dokazljiv tako kot, na primer, Pitagorov izrek. Do dokazov o Bogu lahko prideš po dveh poteh. Na obeh boš našel sledove njegove navzočnosti, vendar jih moraš znati prepoznati in si jih pravilno razložiti. Prva pot je zunaj, druga pa znotraj tebe.

Za prvo pot so potrebne oči srca. Ozri se okrog sebe in navzgor. Narava, ki te obdaja, je obstajala že pred tvojim rojstvom in bo tudi po tvoji smrti. Ob njeni lepoti se tvoj razum sprašuje: Od kod vse to? Kadar zagledaš utrinek na poletnem nočnem nebu, se pred njegovo neizmernostjo zaveš svoje majhnosti. To neizmernost lahko spoznavamo in občudujemo, ne moremo pa je ustvariti, nadzorovati in imeti v lasti, kot na primer ročno uro. Neskončnost vesolja nam pomaga, da bolj ponižno razmišljamo, kar je dobro izhodišče.

Druga pot pa vodi vate, v tvoje srce. Globoko v tebi prebiva resnica kot nežen šepet Nekoga, čigar skrivnostno navzočnost zaznavaš, čeprav ga morda še ne poznaš. Tam boš odkril izvir nepotešljivega hrepenenja po ljubezni in ljubljenosti, našel boš gotovost, ki je v tebi, vendar si je nisi sam dal.

Če slediš tema dvema potema, boš našel sledove Božjega obstoja.

Ne eno ne drugo, temveč oboje. Ker sta moški in ženska ustvarjena po Božji podobi, njuna različna lepota skupaj odseva Njegovo neskončno lepoto. Krščanstvo ni neka izmišljena religija, ampak vera v Nekoga, ki se nam je razodel in dal spoznati.

V drugih religijah človek sam išče Boga in si o njem ustvarja podobe po svoji domišljiji. Tako si je izmislil bogove in boginje s človeškimi lastnostmi, ki jim je primešal še živalske. Tudi njihove medsebojne odnose si je predstavljal po človeško. Nekaterim je pripisal moške, drugim pa ženske lastnosti.

Toda Bog je v resnici čisti duh in nima telesa z moškimi ali ženskimi lastnostmi. Če je Bog polnost svetlobe, sta moški in ženska njena žarka, ki vsak odsevata nekatere značilnosti te polnosti. Bog nam ponazarja nežnost svoje ljubezni s podobo materinske ljubezni do otroka, kadar pa se želi razodeti kot vir vsega, nas nagovarja kot dobri oče.

Svojo ljubezen do nas primerja s strastno in noro zaljubljenostjo zaročenca ali ženina v zaročenko ali nevesto.

V jezi pogosto vidimo nasprotje dobrohotnosti. Če se kdo na nas jezi, imamo vtis, da nas ne mara! Toda to ne drži niti v medčloveških odnosih. Oče, npr., se opravičeno jezi na svojega otroka, kadar s svojim početjem ogroža sebe ali druge. Z jezo izraža očetovsko skrb, zaščitniško pozornost in strah pred izgubo otroka, ne pa želje po njegovem uničenju. Kdor ljubi, goji strastne občutke do ljubljene osebe, ker ji želi dobro.

Seveda ima človeška jeza lahko tudi uničujoče posledice. Povezujemo jo z obsodbo in kaznijo, ki se je bojimo, čeprav je zaslužena.

Božje jeze pa ne smemo razumeti po človeško. Pri Bogu jeza ni izraz želje po uničenju ali nasilnem kaznovanju, ampak nezdružljivosti dobrega in hudega, svetlobe in teme. Bog se ne vojskuje proti svojim bitjem, ampak proti vsemu, kar ogroža njihovo dostojanstvo ali življenje in jim povzroča trpljenje. Božja jeza ni uperjena proti grešniku, ki mu želi vse dobro, marveč proti grehu.

Ali ima Bog srce? Na to vprašanje nam delno odgovarja sam z besedami, ki jih je rekel Mojzesu:

Gospod je rekel:« Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal njegovo vpitje zaradi priganjačev. Da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v dobro in prostrano deželo«(2Mz 3,7-8).

Rad bi podčrtal nekaj povedi iz zgornjega odlomka. » Dobro sem videl…« Včasih Bogu očitamo, da ne vidi naših stisk. Bog ima vedno odprte oči! Pač pa smo mi večkrat slepi za stiske ubogih. Prvo znamenje ljubezni je, da opaziš potrebe bližnjega.

»in slišal…« Bog ni gluh za naše tožbe, ampak nas posluša s pozornim in odprtim srcem. Poslušanje je sprejemanje. Ni mu skrito, kaj se dogaja z nami, ampak dobro ve, kaj nas teži. Prav zaradi tega je » stopil dol« iz nebes na zemljo. Postal je » eden izmed nas«, da bi nam odprl pot v nebesa.

Osvoboditev Izraelcev iz faraonovega suženjstva je predpodoba in znamenje tega, kar je kasneje naredil Jezus, ko nas je odrešil greha in smrti. Bog se je učlovečil, da bi lahko premagal smrt, ki je bila naša končna usoda. Z vstajenjem pa nam je podaril večno življenje in neizrekljivo nebeško srečo. Mar ni to veličastno?

Vsak od nas hrepeni po večnem Božjem objemu. Če dobro premislimo, spoznamo, da v vsem, kar počnemo, pravzaprav iščemo ljubezen. Te pa nikoli ne doživljamo sami s seboj, ampak le, kadar nekoga ljubimo in smo ljubljeni. Hrepenimo po ljubezni, ki jo lahko doživljamo samo v odnosu z drugimi. Čutimo, da je sreča v druženju in da nihče ni ustvarjen, da bi živel sam.

Vse naše življenje  se odvija v neki skupnosti. Najprej v družini, kjer se rodimo in odraščamo, nato v šoli in službi, kjer občudujemo s prijatelji, sošolci in sodelavci, se zaljubljamo…

Prej smo razmišljali o tem, da smo ustvarjeni po Božji podobi. Našo človeško naravo pojasnjujejo Jezusovo razodetje, da je Bog občestvo oseb.

Bog je odnos treh-Očeta, Sina in Svetega Duha-, ki se drug drugemu podarjajo. V tem plesu večne in vedno nove ljubezni Ljubimec (Oče) ljubi Ljubljenega (Sina) z Ljubeznijo (Svetim Duhom).

Pravo vprašanje torej ni, »kaj« je Sveta Trojica – ker ne gre za stvar -, ampak »kdo«. Najboljši odgovor naj se glasi: Sveta Trojica je Božja družina, občestvo oseb.

Od vseh zemeljskih stvari nam bistvo Svete Trojice najbolj približa človeška družina, v katerim se različni posamezniki sprejemajo in vzajemno darujejo.

Bog se je v Stari in Novi zavezi svojemu ljudstvu, s katerim je želel vzpostaviti zaupen prijateljski odnos, razodeval postopoma in na njemu razumljiv način. Tudi ljudje se drug drugemu razodevamo postopoma, ne zato, ker bi se hoteli pretvarjati, pač pa zato, ker jim lahko svoj pravi jaz in občutke razkrijemo šele, ko vzpostavimo medsebojno zaupanje in smo oboji na to pripravljeni.

Bog je že od nekdaj oče, vendar je človek potreboval veliko čas, preden ga je bil sposoben prepoznati in sprejeti kot takega. Zato mu je svoje očetovstvo-in obenem njegovo Božje otroštvo-razodeval korak za korakom in potrpežljivo prenašal njegovo počasno dojemanje obojega.

Naj to ponazorim s primerom.

V Stari zavezi srečamo zakon maščevalnosti «oko za oko, zob za zob«, ki je, čeprav izhaja iz Boga, daleč od Jezusovega brezpogojnega odpuščanja. Uvedbo tega zakona je narekovala želja po človečnosti in omejitvi nebrzdanega, nasilnega maščevanja, ki je bilo v tedanji družbi nekaj običajnega.

Bog je človeka potrpežljivo vodil k popolnemu razumevanju svoje volje, ki je odpuščanje sovražnikom. Ni ga spremenil kar čez noč, ampak ga je za roko pripeljal k Jezusu; šele v Kristusu smo dokončno spoznali, kakšen je Bog.

»V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo« (1 Mz 1,1). to so prve besede Svetega pisma, na začetku prve knjige z naslovom Geneza, kar pomeni »Nastanek«.

Sveto pismo s tem zelo preprosto in jasno pove, da sveta nisva ustvarila ti ali jaz, ker je obstajal že pred nama. Svet je neskončno večji od človeka, zato ga je moral ustvariti nekdo, ki je bil pred človekom in ga v vsem presega. Ta »Nekdo« je večni Bog, Sveta Trojica. On je ustvaril svet – in to ne iz nečesa, kar bi že obstajalo.

Troedini Bog je priklical svet v bivanje iz niča in nam podaril, da bi ga polepšali in naredili prijetnejšega za bivanje. Bog, ki je polnost sreče, je vse ustvaril iz ljubezni do nas, da bi nas osrečil.

Kdaj pa se je to zgodilo? Sveto pismo pravi, da na »začetku«.

Znanost skuša s svojimi metodami ta začetek časovno opredeliti. Toda Sveto Pismo, ki ni znanstveni učbenik, nam pove le, da se je čas začel, ko je Bog iz niča ustvaril vse. In ta odgovor nam zadostuje. Pravi namreč, da je Bog gospodar časa – preteklosti, sedanjosti in prihodnosti – in vir vsega kar obstaja, vključno s tabo in mano.

Cerkev je novi Izrael, novo Božje ljudstvo, ki je bilo vcepljeno v Izraelovo oljko in je podedovalo Božje obljube. Bog je očaku Abrahamu obljubil, da mu bo dal potomstvo, ki ga bo kot peska v morju in zvezd na nebu. Izrael je izvolil, da bi rešil njega in po njem druge narode. Bolj ko se mu je Bog razodeval, bolj je spoznaval, da je poklican biti luč, ki razsvetljuje in odrešuje tudi pogane.

Izrael je to svojo vesoljno poklicanost sprejemal počasi in s težavo.

Jezus je kot sin izraelskega ljudstva prenašal njegovo kulturo, izročilo in celo dišave. Čeprav je bil poslan najprej k Izraelcem, je oznanjal tudi drugim in ni delal razlike med Judi in pogani. Po njegovem vnebohodu in izlitju Svetega Duha so apostoli šli oznanjat tudi drugim narodom, vse do Rima, ki je bil središče dotlej znanega sveta.

Ta sprememba pa ni bila neboleča. Tudi apostoli so morali sprejeti, da je to, kar je bilo nekoč samo judovsko, zdaj Bog dal vsem ljudem. Spoznali so, da je bila dotedanja zgodovina odrešenja – s svojimi osebnostmi, obredi in simboli – zgolj priprava na polnost Božjega razodetja v Jezusu Kristusu.

Čeprav je Jezus živel kot Jud, je dal Cerkvi s svojimi besedami in po Svetem Duhu razumeti, da so bili judovski obredi samo nekaj začasnega, kar se je moralo končati, da bi zacvetelo nekaj novega.

Cerkev je na svetu zato, da bi vsi ljudje spoznali Jezusa in z njim srečno živeli v pričakovanju nebes. Njena naloga je vsem oznanjati veselo novico, da jih je Bog iz ljubezni odrešil v Kristusu in posvetil s Svetim Duhom.

Cerkev je zato tukaj, da evangelizira,  se pravi, da pridiga in poučuje, da po njej prihaja do nas dar milosti, da grešnike spravlja z Bogom, in da s sveto mašo, ki je živ spomin Kristusove smrti in poveličanega vstajenja, brez konca nadaljuje njegovo daritev. Prvi evangelizator, Kristus, je oznanjal nebeško kraljestvo z besedami in čudeži, predvsem pa s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Pred svojim vnebohodom je delo evangelizacije zaupal apostolom, in jim iz nebes poslal Svetega Duha, da so ga lahko opravljali. Apostoli so to poslanstvo prenesli na svoje naslednike, ti pa drugim.

Jezusovo naročilo evangelizacije torej ni bilo namenjeno le dvanajsterim in njihovim naslednikom. Vsak, kdor sprejme besedo odrešenja, postane evangelizator.

Duhovniki ali prezbitri (kar pomeni ’starešine') oznanjajo evangelij, poučujejo in delijo cerkvene zakramente. Ko obhajamo evharistijo z Božjim ljudstvom, zbirajo razkropljene posameznike v eno družino. Duhovnik v občestvu s svojim škofom ponavzočuje Jezusa, ki kot dobri pastir vodi svojo čredo, se kot večni veliki duhovnik daruje Očetu v evharistiji, odpušča grehe po zakramentu sprave, posvečuje in poučuje vernike, ki mu jih je zaupal Oče.

Skratka, duhovnik služi krščanski skupnosti, da bi v njej kot v živem občestvu Božjih otrok vsakdo našel zase Božjo besedo in zakramentalno milost. Kadar poklekneš pred duhovnikom in po njem prejmeš Božje odpuščanje, odideš vesel in z olajšanjem v srcu. Šele tedaj se zaveš, kako potrebni so duhovniki! Ali pa takrat, ko začutiš moč evharističnega kruha, ki ti daje moč za vztrajanje na svoji poti. Ali ko v bolezni prejmeš besedo tolažbe in občutiš moč bolniškega maziljenja. Šele tedaj znamo ceniti uboge in nepopolne duhovnike, ki nam s svojim oznanjevanjem in podeljevanjem zakramentov pomagajo na poti k večnemu življenju.

Jezus nas na tej poti želi spremljati po duhovnikih.

Nikakor ne. Če Gospod že komu daje prednost so to ubogi, trpeči in osamljeni. Tako kot oče in mama, ki imata enako rada vse svoje otroke, vendar posvečata največjo pozornost tistemu z največ težavami. Gospod je enako ravnal med vsem svojim zemeljskim življenjem. Ne gre za to, da bi nekatere ljubil bolj od drugih, temveč za izkazovanje posebne skrbi najbolj potrebnim.

V Cerkvi smo vsi, posvečeni in neposvečeni, prejeli enak krst. Bog nas ima vse enako rad in nas vse kliče k svetosti. Pač pa v Cerkvi opravljamo različne službe, v skladu s prejetimi darovi, s katerimi gradimo Kristusovo telo.

Smo različni udje istega telesa, vsak s svojim klicem, službo in nalogami, ki pa vsi prejemamo enako življenje (Svetega Duha) od ene Glave, ki je Kristus. 

Vsak poklic je v službi drugih, vsi skupaj pa razodevajo lepoto in raznovrstnost Cerkve. Vsak vernik, naj si bo laik ali posvečena oseba, je v svojem posebnem in edinstvenem poklicu Bogu enako blizu. Pomembno je le, da si vsak v svojem stanu po najboljših močeh prizadeva živeti v ljubezni do Boga in bližnjega.

Na ta način najbolje uresničuje svoj poklic in poslanstvo.

Evangelisti Matej, Marko in Luka govorijo o ženi, ki je 12 let krvavela. Ko je zagledala Jezusa, se je v upanju, da jo bo ozdravil, začela prebijati proti njemu skozi množico, ki ga je obkrožala. V Lukovem poročilu beremo, da se mu je približala od zadaj. Dotaknila se je roba njegove obleke in pri tej priči se je tok njune krvi ustavil. Tedaj je Jezus rekel: »Kdo se me je dotaknil?« Ker so vsi zanikali, je Peter dejal: »Učenik, množice se gnetejo ob tebi in te stiskajo.« Jezus pa je rekel: »Nekdo se me je dotaknil, kajti začutil sem, da je šla moč od mene« (Lk 8, 44-46).

Danes nam to zdravilno moč, ki izhaja iz Gospodovega poveličanega telesa, Cerkve, posredujejo zakramenti.

Krvaveti je za semite pomenilo izgubljati življenje in biti blizu smrti. Ten žene, ki je zaradi svojega krvotoka veljala za nečisto, so se vsi izogibali, ker bi vsak, ki bi se je dotaknil, postal nečist. Biti nečist pa je pomenilo biti izključen iz družinskega, družbenega in verskega življenja.

Greh nas loči od Boga, vira življenja, in v nas ubije življenje po milosti. Ko pa se dotaknemo Jezusa v zakramentih, prejmemo moč Svetega Duha, ki v nas to umirjanje zaradi greha ustavi in prenovi naše življenje.

Kadar pridemo po zakramentih v stik s poveličanim Kristusovim telesom, okušamo odrešenje in ozdravljenje. Novo življenje, ki ga prejemamo po zakramentih krščanskega uvajanja (krstu, birmi in evharistiji), prenavlja našo slabotno človeško naravo, ki je vedno dovzetna za bolezen, trpljenje in smrt.

Zakramenti v nas uresničijo odrešenje in ozdravljenje, zlasti duhovno, od zla, trpljenja in bolezni, ki jih povzroča greh. Bolezen ni Božja kazen za naše grehe, ampak znamenje naše krhkosti, ki je posledica greha.. zato nas zakramenti ozdravljajo in odrešujejo..

Te zdravilne zakramente delimo na zakramente pokore in bolniškega maziljenja. Po njih nam Gospod izkazuje svojo odrešenjsko nežnost dušnega in telesnega zdravnika.

Zakramenti so vedno zdravilni, ker nas telesno in duhovno dvigujejo ter tolažijo.

Jezus je pred svojim vnebohodom naročil dvanajsterim:« pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha » (Mt 28,19). Zakaj je krščevanje tako pomembno, da ga je Jezus vključil v svoje zadnje naročilo pred odhodom k Očetu? Ker nas osvobaja grehov. S krstom se potopimo v Kristusovo smrt in z njim kot Božji otroci vstanemo v novo življenje.

Ponovno se rodimo po Svetem Duhu, s katerim vstopimo v Božje kraljestvo. Postanemo udje Kristusovega telesa, Cerkve. To znamenje je še posebej vidno pri krstu s potapljanjem, ki je bilo v prvotni Cerkvi nekaj običajnega.

Ko krščevalec – v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha – krščenca trikrat potopi in dvigne iz vode, s tem znamenjem ponazori Gospodovo smrt in vstajenje..

Krščanski starši želijo neprecenljivi dar krsta čim prej dati svojim otrokom, da bi prejeli novo življenje milosti in v moči Svetega Duha hodili po življenjski poti, ki je včasih vse prej kot lahka. Ta zakrament je temelj krščanskega življenja, ki nam odpre vrata k drugim zakramentom in življenju po Svetem Duhu.

Čeprav je krst potreben za naše odrešenje, Gospod ne deluje samo po svojih zakramentih.

»Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo« (Jn 3,5).

Bog je oče in želi, da se nobeden od njegovih otrok ne izgubi. »Ker je namreč Kristus za vse umrl in ker je poslednja človekova poklicanost v resnici samo ena, to se pravi Božja, moramo biti prepričani, da Sveti Duh na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti« (CS 22).

To seveda ne zmanjšuje pomena krsta. Pomislimo na tiste, ki ne poznajo evangelija in Cerkve, vendar iščejo resnico in v skladu s svojo vestjo delajo dobro ter se izogibajo hudemu. Pri njih je »mogoče predpostavljati, da bi /…/ imeli izrečno željo po krstu, če bi poznali njegovo potrebnost« (KKC 1260).

Otroci, ki so umrli, ne da bi prejeli krst, so prepuščeni neizmernem, usmiljenju in nežnosti Gospoda, ki je bil še posebej pozoren in ljubezniv do malih. Upravičeno lahko upamo, da je Bog tudi njih odrešil na svoj način.

Ne, ne moremo se 'razkrstiti'. Krst je namreč neizbrisen duhovni pečat človekove pripadnosti Kristusu, ki je ni mogoče izničiti. Božjega otroštva nam ne more odvzeti niti najhujši greh, lahko pa nam prepreči, da obrodimo sadove krščanskega življenja in nas – če v njem vztrajamo – kljub krstni milosti pahne v pogubo.

Kdor misli, da lahko z izbrisom svojega imena iz krstne knjige izniči učinke svojega krsta, se moti,, ker je krst nepreklicni Božji dar.

Tisti, ki se želijo 'razkrstiti', lahko od Cerkve kvečjemu zahtevajo, da izbriše njihovo ime iz župnijske krstne knjige. Bog ne more zatajiti svoje zvestobe do nas, mi pa lahko v svoji svobodi zavrnemo njegove darove, vključno z odrešenjem, ki ga prejmemo s krstom.

Z izbrisom iz krstne knjige se torej lahko uradno izpišemo iz Cerkve, ne moremo pa izničiti  neizbrisnega dejstva, da smo krst prejeli.

Seveda pa s takim dejanjem, katerega težo lahko presoja samo Bog, resno ogrožamo svoje odrešenje.

Vsekakor! Ljubezen že sama hrepeni po tem, da bi večno trajala. To hrepenenje po večni ljubezni uresničuje krščanski zakon, v katerem se zakonca vzajemno darujeta in sprejemata. Kristjani se zavedajo, da je ljubezen v zakonu  mogoča samo s pomočjo Kristusa, ki v njem postane nekakšen 'tretji' zakonec.

Zakrament zakona je vir milosti, ki zakoncema omogoča, da na skupni življenjski poti premagujeta vse težave v zavesti, da se lahko vedno zaneseta na pomoč 'od zgoraj', Jezusovo pomoč, ki neprestano obnavlja svojo ljubezen in zvestobo.

Krščanski zakon je nerazdružljiv zato, ker je podoba nerazdružljive  zaveze med Bogom in ljudmi. Zapečatil jo je Kristus s svojo krvjo, ko se je na križu kot Ženin daroval za Cerkev. Kdor resnično ljubi, si ne želi drugega, kot da bi večno živel z ljubljeno osebo. Zato je nerazdružljivost dar in ne breme, oplemenitenje in konec osebne svobode. Kristjani zelo resno jemljemo ljubezen med možem in ženo, in jo s Kristusovo milostjo poskušamo živeti v polnosti. Vsi, ki so prejeli zakrament svetega zakona, bi se morali zavedati svojega velikega poslanstva. Da ne bi več živeli zase, temveč z vzajemnim darovanjem ustvarili ljubečo družinsko skupnost, ki izžareva edinost Svete Trojice.

Birma (ki ji v latinščini in drugih jezikih pravijo 'potrditev') je zakrament, ki v nas potrdi in okrepi krstno milost. Najbrž ste že slišali izrek, da ob birmi prisežemo svojo zvestobo Kristusu in postanemo njegovi vojaki.. čeprav je zelo priljubljen, ne izhaja iz Svetega pisma ali živega izročila Cerkve. Izraža prepričanje, da je vse odvisno samo od človeka.. ljudje težko sprejemamo vse, kar omejuje našo neodvisnost…vključno z Bogom!

Da bi lahko nek dar – tudi birmo – hvaležno sprejeli, ga moramo najprej razumeti in ceniti. Zato potrebujemo Božjo milost! Brez nje Boga ne bomo nikoli spoznali, mu služili in ga ljubili. 

Kristusu lahko ostanemo zvesti le v moči Božje milosti. Naša zvestoba je odgovor na Božjo milost. Brez nje mu zaradi svoje slabosti in nestanovitnosti ne bi mogli predano in svobodno služiti!

Da bi lahko svobodno rasli v veri, potrebujemo zakramentalno milost birme. Z njo nam Bog pravi: »Potrjujem svojo zvestobo, s katero sem te izvolil za svojega otroka!«

Z Bogom se najgloblje pogovarjamo v svoji vesti. Gre za poseben dialog, v katerem ga prosimo za odpuščanje grehov, ki nas težijo.

Jezus je oblast odpuščanja grehov – s katerimi užalimo Boga in pretrgamo bratsko občestvo – dal svojim apostolom.

Seveda lahko grehe odpušča samo Bog, in ne ljudje. Jezus je hotel s posredništvom apostolov pokazati, da ima greh tudi občestvo razsežnost. Zato je Cerkev s svojimi služabniki duhovniki učinkovito znamenje in orodje Božjega odpuščanja, ki ozdravlja ne le posameznike, ampak celotno cerkveno občestvo. Spravo z Bogom zagotavlja zakramentalna odveza, po kateri spet svobodno zaživimo.

Ne ustavljaj se pri duhovnikovi človeškosti, ampak glej prek nje! Tudi on je grešnik, ki se mora zatekati k zakramentu pokore. Ne gleda na to, kakšen je tvoj spovednik, pa boš zagotovo izkusil lepoto vstajenja iz greha, olajšanje, veselje in novo življenje. Vse to so znamenja delovanja milosti, ki ti jih Bog podeljuje po tem zakramentu.

Takšna je pač volja Jezusa, ki želi na tem svetu delovati tudi po svojih posvečenih služabnikov.

Na to bi lahko odgovoril z drugim vprašanjem: Ali res moraš vsak dan jesti? Ne – če želiš umreti!

Hrano lahko zavračaš vse do smrti. Če pa želiš živeti, rasti, se razvijati in biti sposoben za življenjska opravila, je hrana nepogrešljiva. Pri maši 'tukaj in zdaj' podoživljamo Kristusovo pasho in skupaj z njim prehajamo iz smrti v življenje. Ko se hranimo z njegovo besedo in telesom, nas pritegne v Očetovo srce in prenovi. Skratka, postanemo deležni Gospodovega življenja, občestva z Očetom, v veselju in moči Svetega Duha.

To je tako pomembno, da Cerkev kristjanom strogo naroča udeležbo pri sveti maši ob nedeljah in zapovedanih praznikih. Če mašo namenoma opustijo, se morajo pred naslednjim obhajilom spovedati in prejeti odvezo.

Čemu nam Cerkev nalaga to 'zoprno' dolžnost?

S to 'zapovedjo', ki je kot utripajoča rdeča luč, nas želi opozoriti, da je zakrament evharistije nepogrešljiv za naše odrešenje. Ne pozabimo, da so abitenski mučenci med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov v Turčiji raje sprejeli smrt, kot da bi se odpovedali evharistiji. Rekli so: «Brez Gospodovega obhajila ne moremo živeti.« 

'Evangelij' izhaja iz grškega izraza ' eu anghelion', ki pomeni 'vesela  novica'. Mi pa z besedo 'evangeliji' označujemo štiri novozavezne knjige s poročili o Jezusovem življenju, ki jih je zgodnje Cerkev oznanjevala od binkošti naprej. Gre za veslo novico o odrešenju, ki nam ga je s svojo smrtjo in vstajenjem prinesel učlovečeni Božji Sin. Krist us je edina resnica in največja vesela novica v človeški zgodovini. V njem je Bog z nami sklenil večno zavezo., nas napravil za svoje otroke in nam dal večno življenje. Ta prečudovita novica mora odzvanjati po vsem svetu. Skratka, evangelij, vesela novica, je Kristus sam!  

Evangelizirati torej pomeni prinašati to veselo novico vsem.

Evangelije kot knjige pa so napisali tisti, ki so z Gospodom živeli in bili priče velikonočnih dogodkov. Niso jih obdržali zase, ampak posredovali drugim, da bi jih tudi oni doživeli. Povzetek tega oznanila je Jezusova pasha. Njihova katehetska poročila so se sčasoma obogatila z vsemi pomembnimi dogodki Gospodovega življenja. 

Gre za pričevanja očividcev, ki so jamčili za njihovo verodostojnost. Ta pričevanja so najprej ustno prenašali in nato zapisali Jezusovi apostoli in njegovi učenci. Kasneje so jih krščanske skupnosti zbrale in uredile. Tako so se izoblikovali evangeliji, ki so prišli do nas.

Evangeliji vsebujejo vedno živo veselo novico o Jezusu Gospodu, ki je premagal greh in smrt.

Cerkveno ali bogoslužno leto je razdeljeno na več obdobij, v katerih se spominjamo ključnih dogodkov našega odrešenja. Začne se z adventnim časom, katerega vrhunec je Jezusovo rojstvo.

Adventni čas traja štiri tedne in se začne s prvo adventno nedeljo, ki je običajno ob koncu novembra ali v začetku decembra. V njem nas bogoslužje pripravlja za sprejem prihajajočega Gospoda.

Govorimo o treh Gospodovih prihodih. Prvi se je zgodil pred dva tisoč leti, ko se je Beseda učlovečila. Drugi prihod se uresničuje danes, v Cerkvi, po kateri se Gospod nenehno srečuje z nami in v nas deluje. Tretji prihod pa bo ob koncu časov, oziroma paruziji, ko bosta nebo in zemlja dokončno prešla, in bo Kristus prišel vzpostavit polnost svojega kraljestva.

Advent je torej čas budnosti in tudi pokore, ker bo Gospodov drugi prihod sovpadal z njegovo sodbo. V tem pričakovanju nam bogoslužje pomaga z berili in znamenji, ki nas opozarjajo na bližajoče se poslednje reči. Takrat beremo zlasti preroka Izaija in evangelije o Devici Mariji in Janeza Krstniku, ki sta posebej povezana s pričakovanjem prihajajočega Gospoda. Štiri sveče v adventnem vencu pa so pomembno znamenje dopolnitev časov.

16. decembra se začne božična devetdnevnica, ko se naše pričakovanje osredotoča na Jezusovo rojstvo v Betlehemu.

Ob božiču praznujemo učlovečenje Boga, ki se je, tako kot vsi drugi ljudje, rodil iz žene. Veselimo se čudovite izmenjave z Bogom Stvarnikom, ki nam je s svojim učlovečenjem podaril svojo božanskost.

Da bi lahko ta dar sprejeli, pa moramo postati majhni in z njim prehoditi pot ponižanja. V Betlehemu so Jezusa prepoznali ubogi pastirji, ki so zaradi svoje službe veljali za nečiste in niso smeli vstopiti v mesto.

Kdor je že bil v Betlehemu, je lahko občudoval veličastno baziliko, pod katero je majhna votlina Jezusovega rojstva. Vanjo vodijo vrata, ki so ozka in predvsem nizka, zato morajo obiskovalci ob vstopu skloniti glavo ali se, če so višje postave, celo pripogniti. Že ta vrata sama so kateheza o božični skrivnosti. Bog je želel na svet prijokati kot nebogljen novorojenček, ki ne more sam poskrbeti zase.

Nemški pesnik Rilke je ob božiču Jezusovo Mater počastil z naslednjimi verzi: Če v tebi ne bi bilo preprostosti, kako bi čudež se zgodil v tej sveti noči?

Bog, ki grmi, da vse se trese, postal krotak je in prišel na svet iz tebe. (Rainer Maria Rilke, Jezusovo rojstvo)

V naših krajih pravijo, da je človek, ki je vedno slabe volje, žalosten kot post, in da se dolgočasne stvari vlečejo kot post. Skratka, postni čas med ljudmi ni priljubljen.

V resnici pa je ta liturgični čas, ki mu sledi velikonočni čas, zelo dejaven in namenjen duhovnemu boju. V njem se – skupaj z Jezusom in v moči njegovega Duha – bojujemo s hudobnim duhom in ga premagujemo. To je pooblaščeni čas za spreobrnjenje.

Postni čas se začne na pepelnično sredo, ko nas Cerkev v spomin na našo umrljivost in krhkost na čelu pokriža s pepelom. Traja 40 dni, ki so zakramentalno znamenje štiridesetih dni, ki jih je Jezus preživel v puščavi, v postu, molitvi in boju s hudičevimi skušnjavami. 40 let je tudi trajalo potovanje Izraela po puščavi, kjer ga je Bog vzgajal.

Cerkve nam za ta boj ponuja tri orožja: molitev, post in miloščino. Z njimi lahko očistimo svoje srce, postanemo ponižnejši in dovzetnejši za velikonočne milosti. 

Zavedati se moramo, da so tudi ta orožja dar. Spreobrnitev namreč ni sad naših naporov, ampak obilne Božje milosti, ki premaguje vse oblike naše upornosti. Če pa v postu molitvi in delih usmiljenja vidimo samo predpise, ki jih moramo izpolniti, to pomeni, da se še vedno opiramo na svoj 'jaz' in ne na Božji 'Ti'.

Merilo dobrega postnega časa je  veselje.

Postni čas je priprava na velikonočne praznike. Pokora nas osvobaja, razsvetljuje in odpira naše srce za sprejem darov Kristusove zmage nad smrtjo.

Vrhunec postnega časa je veliki teden, med katerim se, tako kot njegovi učenci, pripravljamo na velikonočne dogodke. Skupaj z Jezusom podoživljamo njegov vstop v sveto mesto Jeruzalem, zadnjo večerjo, prijetju, smrtni boj, križanje, pokop in, končno, vstajenje.

Marija je Božja in tudi naša Mati. Kako pa je to postala? Ko je kot najstnica živela v palestinskem mestecu Nazaret, jo je nekega dne obiskal Božji poslanec z neverjetnim oznanilom.

» V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija (Lk 1, 26-27)«.

Marijo je angel v Božjem imenu povabil, naj postane Mesijeva mati. S svojim 'da' je postala mati vseh kristjanov. Skupaj z Jožefom je Jezusa vzgajala v veri, ob koncu njegovega zemeljskega življenja pa ga je pospremila na Kalvarijo. Po Sinovem vstajenju je skupaj z apostoli pričakala prihod Svetega Duha v dvorani zadnje večerje. Nato pa jo je, v skladu z Jezusov željo na križu, vzel k sebi na dom apostol Janez. Ko je končala svojo pot na zemlji, je bila z dušo in telesom vzeta v nebesa-

Marija je popolna Jezusova učenka. Je naša mati, ki prosi za nas in spremlja na našem življenjskem romanju. 

Dante Alighieri jo v svojem 33 spevu Raja opeva takole:

»Devica, Mati, sinu hči prelepa in kot nihče ponižna in visoka, ti dopolnitev božjega si sklepa.

Človeško je naravo tvoja roka povzdignila tako, da izvolila Beseda za svoj dom je nje otroka.

Ljubezen večno ti si zanosila, ki v njeni tu gorkoti zopet živi nebeška roža je tak cvet rodila.

Tu gori tvoj obraz nam ljubeznivi je sončna luč, a zemlje umirajoče studenec upanja si neusahljivi.

Tebi, Gospa, toliko je mogoče, da želje mu letijo brez peruti, kar prosi, a poklicati te noče.

Ne le da ti pomagaš nam v dobroti, proseči duši večkrat nepozvana, iz srca rada, prihitiš naproti.

Usmiljenje, pobožnost sta ti dana in veličina v tvoji duši mili krepost ustvarjena prav vsa je zbrana.« (Dante: Raj, 2005, str. 249-250)

Angel Gabriel je pozdravil Marijo z besedami: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« (Lk 1,28). dobesedni prevod grškega izvirnika bi se glasil:« Ti, ki si bila napolnjena in ostajaš polna Božje naklonjenosti.«

Marijo je Bog izbrala za posebno nalogo in jo nanjo tudi pripravil. Njen »da« je podprl tako, da jo je napolnil z darom milosti, ki pa ni oslabil ali izničil njene svobode. Zaradi te Božje naklonjenosti, ki jo Cerkev imenujem 'priprava', je bila Marija že od svojega brezmadežnega spočetja vsa prežeta s Svetim Duhom. Cerkev je to svoje prepričanje, ki ga izžarevajo tudi angelove besede, izrazila z dogmo. Dogme so vsem razumljive opredelitve verskih resnic, ki jih katoličani lahko z gotovostjo sprejmemo. Dogma o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki jo je leta 1854 razglasil papež Pij IX., se glasi: «Izjavljamo, oznanjamo in določamo/…./ da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podelil vsemogočni Bog, gleda na zasluženje Kristusa Jezusa Zveličarja človeškega rodu.«

Marijo je kot prvega človeka odrešil njen Sin. V njej se je že v začetku življenja uresničilo to, kar se v nas uresniči ob njegovem koncu.

Zaradi Kristusovega odrešenja je bila že vnaprej obvarovana greha, ki se je nikoli ni dotaknil. Vzhodni cerkveni očetje pravijo, da Marija kot Mati Presvetega ni mogla biti drugačna kot sveta.

Po Jezusovi smrti in vstajenju Marijo ponovno srečamo v dvorani zadnje večerje, kjer z apostoli moli za prihod Svetega Duha, nato pa Sveto pismo o njej ne pove ničesar več.

Po Jezusovem naročilu sklepamo, da je do konca svojega skromnega in skritega življenja stanovala pri apostolu Janezu, dokler je Bog ni vzel v nebesa z dušo in telesom. Katekizem katoliške Cerkve pravi o njej: Ko je brezmadežna Devica, obvarovana v nedotaknjenosti od kakršnega koli madeža izvirnega greha, dovršila tek zemeljskega življenja, je bila končno s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo; in Gospod jo je povišal za Kraljico vesoljstva (KKC 966).

»Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd (Raz 12,1)«

S temi besedami je leta 1950 papež Pij XII. slovesno razglasil dogmo o Marijinem vnebovzetju. Ona je naša nebeška predhodnica in zgled tega, k čemur smo vsi poklicani.

Ta veliki Marijin praznik, ki ga obhajamo 15. avgusta, je tudi naš. Sinova obljuba, ki se je v polnosti uresničila v njej, velja tudi nam in nam kaže cilj našega zemeljskega romanja. V Marijini poveličani človeški naravi vidimo, kaj je Bog pripravil za vsakega od nas.

Glede na to, da bodo naše prave 'počitnice' v nebesih, bi bilo bolj umestno, če bi namesto izpetega voščila »Vesele avgustovske počitnice » uporabljali »Veselo MARIJINO vnebovzetje!« s tem bi se tudi zahvalili Sinu, ki nam je v svoji Materi podaril pomočnico in priprošnjico, da bi prišli v nebesa.

Naši grehi so plod strupene korenine izvirnega greha, ki ga je bila Marija po Božji milosti in zaradi Sinovega odrešenja obvarovana. Zato pokvarjeno drevo greha v njej ni moglo roditi sadov smrti.

Kljub svoji brezgrešnosti je bila Marija človek kakor mi in zato nič manj svobodna od nas. Greh ni najvišji izraz naše svobode, kot mislijo nekateri, ampak posledica njene zlorabe in napačne izbire med dobrim in zlim. Kadar grešimo, postanemo sužnji greha; in bolj ko grešimo, manj smo svobodni.

Resnična svoboda je izogibanje grehu, polnost človeškosti pa v osvobojenosti od greha. Čeprav je bila Marija greha obvarovana, ni bila zato nič manj človeška od nas, kvečjemu bolj. Svojo svobodo je izkazovala z odločnim in doslednim izbiranjem dobrega. Greh namreč človeško naravo osiromaši, ne pa obogati.

Nekateri mislijo, da greh bogati človekova spoznanja, izkušnje in osebnost, kar je popolna prevara. Vsi vemo, kako nas peče vest, kadar ne delamo prav, in kako nam je toplo pri srcu, kadar izberemo dobro.

Grešiti dejansko pomeni streljati mimo cilja. To je tako, kot bi streljali z lokom, ki ima ohlapno tetivo. Če z njim izstreliš puščico, boš težko zadel v sredino tarče. Ustvarjeni smo, da bi ljubili. Naš cilj je ljubezen, dobrota, občestvo z ljudmi in Bogom. Z grehom pa zgrešimo cilj, za katerega smo bili ustvarjeni, in sami sebe prikrajšamo za nepogrešljivi kisik dobrote in ljubezni. Grehi nam preprečujejo, da bi vztrajali v dobrem in nas delajo hudobne. Z vsakim grehom izgubimo ljubezen in vstopimo pod oblast zla.

Greh v nas vbrizga strup zlobe. Ta strup se tudi v krščenih kaže kot poželjivost in  nagnjenje k zlu.  Marija je dobra zato, ker je v svojem življenju v polnosti uresničila poklicanost k ljubezni; greh vanjo ni vbrizgal strupa, ker se je ni niti dotaknil.

Marija je dobra, ker je ljubezen sama, brez vsake primesi hudobije ali dvoličnosti. V vsem izžareva Božjo dobroto. Ker je polna dobrote, nam lahko pomaga. Pozna duhovno bedo svojih otrok, ki so v stalni nevarnosti, da se izgubijo.

Marija se v svoji brezgrešnosti ni zaklenila v slonokoščeni stolp, ampak nas je kot ljubezniva mama vedno pripravljena braniti pred hudim. Njena svetost preganja našo grešnost tako kot svetloba temo.

Prikazovanja, ki jih je Cerkev potrdila kot verodostojna, lahko verujemo, nismo pa dolžni.

Bog nam je vse o sebi razodel v Jezusu, zato »po njem ne bo več nobenega drugega razodetja« (KKC 73). Čeprav je bilo v zgodovini precej 'zasebnih' razodetij, ki jih je Cerkev potrdila kot verodostojna nanje ne smemo gledati kot na 'dopolnilo' k dokončnemu razodetju Boga v Jezusu iz Nazareta, ampak le kot na pomoč za naše življenje po veri. K takim razodetjem sodijo tudi Marijina prikazovanja.

Bog nam lahko v svoji usmiljeni previdnosti – da bi nas podprl v veri ali iz drugih, le njemu znanih razlogov – pošlje svojo mamo. Pri tem pa se moramo vedno zanašati na modro presojo Cerkve. Ni pa nam treba iskati prikazovanj Marije, svetnikov ali celo Jezusa samega, ker nam zadostuje Sveto pismo in nauk Cerkve. 

Biti moramo biti zelo previdni, da ne bi nasedali lažnim videnjem ali prevaram.

Na svetu je nekaj krajev, na primer Lurd in Fatima, kjer se je Marija potrjeno prikazovala in so lahko za nas pravi studenci posebnih Božjih milosti. Cerkev nam priporoča, da tja kdaj pobožno poromamo, ker lahko zelo koristi naši veri.

Trpljenje otrok in nedolžnih je za mnoge kamen spotike, zaradi katerega dvomijo v obstoj Boga ali vsaj njegovo dobroto. Človek, ki ima samo naravno vero, misli, da je trpljenje posledica greha. Toda kaj so lahko zagrešili majhni otroci?

Prenesemo lahko marsikaj, ne pa tudi pogleda na trpeče, bolne, zlorabljene ali lačne otroke. Kaj dober dobri Bog naredi za nedolžne trpeče otroke? Vstopa v njihovo bolečino, jim stoji ob strani in jih pridružuje Sinovi daritvi na križu. V njih trpi Jezus in tako na nek način preživlja smrtni boj, ki bo trajal do konca sveta. Vsak trpeči otrok je deležen posebne očetovske in materinske nežnosti Boga.

Nedolžni otroci, ki jih je v Betlehemu dal pomoriti Herod, so postali prvi Kristusovi mučenci. Tudi po njihovi zaslugi je odrešenje doseglo vse ljudi. Vsi, ki trpijo po nedolžnem, doživljajo skrivnost odrešujočega križa in so deležni posebne Jezusove skrbi. On, ki je bil edini resnično nedolžen in so ga po krivem obtožili in usmrtili, jih pridružuje ne le svojemu križu, ampak tudi poveličanju.

Kako pa jim lahko mi pomagamo? Tako da smo jim blizu, zanje ljubeznivo skrbimo in jih podpiramo z molitvijo. Ljubezen vse ozdravi in potolaži.

Vsak trpeči otrok mi zastavlja vprašanje: Kako mi lahko pomagaš?

Zla ni ustvaril Bog, pač pa so ga na svet priklicala njegova bitja z zlorabo svoje svobode.  To se je zgodilo v edenskem vrtu, ko je kača z lažjo zapeljala naša prastarša v upor proti Bogu. S tem izvirnim grehom je človek kot krona stvarstva okužil vse stvarstvo.. za svetopisemsko podobe kače se skriva angel luči (Lucifer), ki ga je Bog ustvaril dobrega in svobodnega, a se mu je iz nevoščljivosti nepreklicno uprl. Za seboj je povlekel druge angele, ki so tako kot on postali nepopravljivo pokvarjeni in se spremenili v hudobne duhove.

Bog bi jim lahko seveda odpustil, vendar so to odpuščanje zavrnili s svojo nepreklicno odločitvijo. Katekizem pravi: »Hudič in hudi zli duhovi so ustvarjeni od Boga po svoji naravi kot dobri, a so sami od sebe postali zlobni« (KKC 391).

Hudič človeka zapeljuje z lažmi in hujska k uporu proti Bogu, da bi ga duhovno ubil in večno pogubil. Jezus pa je po besedah evangelista Janeza prišel zato, da bi »Uničil hudičeva dela« (Jn 3,8). Če drži, da je smrt prišla na svet zaradi hudičeve nevoščljivosti in jo okušajo tisti, ki so njegovi, je še toliko bolj res, da je Gospod s svojim križem hudiča in greh premagal enkrat za vselej: »/…kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20).

Na to vprašanje je bilo deloma že odgovorjeno v prejšnjem razmišljanju. Vemo, da je zlo, ki je nasprotje Božje dobrote, prišlo na svet zaradi človekovega upora proti Bogu, h kateremu ga je naščuval hudič. Bog nam ni pojasnil, zakaj zlo dopušča, ampak je na to skrivnost odgovoril po svojem Sinu, ki je zlo premagal s smrtjo na križu in nam pokazal pot, po kateri lahko tudi sami pridemo do te zmage. Zla torej ne moremo razumeti, lahko pa Gospoda prosimo, da nas pred njim varuje. Dokončni odgovor na vprašanje zla bomo dobili ob koncu življenja, ko se bomo znašli pred Bogom in v njegovi svetlobi spoznali pravi vzrok teme.

Bog nas kliče, naj živimo v zaupanju vanj, ki je premagal zlo, trpljenje in smrt. Tako bomo postali boljši ljudje, ki delajo dobro in ne hudega.

1. Ali je bil Jezus rojen 25. decembra leta 0?

Sveto pismo ne navaja datuma Jezusovega rojstva. pozneje je Cerkev ta datum izbrala verjetno zato, ker se ujema z judovskim praznikom hanuka in številnimi poganskimi praznovanji luči po zimskem solsticiju, ko je dan najkrajši. angeli so Jezusovo rojstvo naznanili pastirjem, ki so prenočevali na prostem, kar bi bilo pozimi težko verjetno. glede na opis spočetja in rojstva Janeza Krstnika znanstveniki predvidevajo, da je bil Jezus rojen jeseni. čeprav zahodna civilizacija čas šteje glede na Jezusovo rojstvo, naj bi se najverjetneje rodil od 6 do 4 leta prej, saj je leta 4 pred Kristusom umrl kralj Herod, ki je omenjen v pripovedi o Jezusovem rojstvu.

2. Je bil Jezus tesar?

»Ali ni to tisti tesar?« (Mr 6,3) so se spraševali Jezusovi sodobniki. vendar nekateri svetopisemski strokovnjaki ugotavljajo, da bi grška beseda, ki jo ,prevajamo kot tesar, lahko označevala tudi obrtnika, zidarja ali kamnoseka.

3. Ali je imel dolge lase?

Prve upodobitve Jezusa so nastale šele nekaj več kot 200 let po njegovem zemeljskem življenju. Na poslikavah v Domicilijinih katakombah je kot dobri pastir upodobljen golobrad s kratkimi lasmi. judje v njegovem času so imeli kratko pričesko in brado, kar je verjetno veljalo tudi zanj. v 4. stoletju so Jezusa začeli upodabljati z dolgimi lasmi, na kar so vplivale upodobitve rimskih in grških bogov, še posebej Zevsa.

4. Kakšen je bil?

Jezus po videzu verjetno ni izstopal od svojih sodobnikov. Juda ga je moral poljubiti, da so ga njegovi sovražniki prepoznali (Mt 26,48), Marija Magdalena ga je po vstajenju zamenjala z vrtnarjem (Jn 20, 14-15). Raziskovalka Joan Taylor je ugotovila, da je bil v Jezusovem času povprečen Jud visok 1,7 m. Imel je črne lase, porjavelo polt in rjave oči.

 5. Je bil vegan?

Jezus ni bil vegan niti vegetarijanec. Kot pravoverni Jud je jedel velikonočno jagnje (Mt 26,17), ljudem je ponudil ribe (Mt 14,19), v enem izmed svojih govorov pa omenja očeta, ki sinu ponuja jajce (Lk 11,12).

6. Koliko jezikov je govoril?

Kot drugi Judje v prvem stoletju je Jezus govoril aramejsko. Toro  pa je prebiral v hebrejščini. s Pilatom je verjetno govoril v grščini, saj so Rimljani s helenističnimi Judi govorili po grško. Mogoče pa je, da je Jezus z rimskim stotnikom govoril latinsko.

7. Koliko so bili stari apostoli?

Jezusovi apostoli naj bi bili večinoma najstniki, razen Petra, ki je bil že poročen. Strokovnjaki pravijo, da ne to mogoče kaže evangeljski odlomek, v katerem Jezus naroči Petru naj plača davek le zanju (Mt 17,24-27). Moškim, mlajšim od 20 let, namreč davka ni bilo treba plačevati.

8. Je Jezus res potil krvavi pot?

Ker je vedel, da bo umrl, je Jezus v veliki stiski potil krvavi pot. Zdravniki ta izjemno redki pojav imenujejo hematohidroza. Zaradi izrednega telesnega ali duševnega napora se lahko zgodi, da se kri sprosti skozi znojne žleze.

9. Je Jezusovo smrt spremljal mrak?

Samarijanski zgodovinar Talus, Jezusov sodobnik, je napisal tri knjige zgodovine sveta ob Sredozemskem morju v 1. stoletju. V njih naj bi omenjal, kaj se je zgodilo med Jezusovim križanjem: »Ves svet je zajela strašljiva tema, skale so se drobile zaradi potresa in porušenih je bilo veliko krajev v Judeji in na drugih območjih.« Njegovo delo je sicer izgubljeno, ta odlomek pa je pozneje navedel krščanski antični zgodovinar Julius Africanus leta 221.

 10. Je Jezus vstal od mrtvih?

Grob, kamor je bil Jezus položen, je bil prazen. V evangelijih je opisanih več dogodkov, ko se je Jezus prikazal svojim učencem ali ženam. Prikazal se je celo Savlu, vnetemu preganjalcu kristjanov, tako da se je ta preimenoval v Pavla in postal eden njegovih najbolj gorečih apostolov. Vsi ti ljudje os  Jezusovo vstajenje zagovarjali, četudi so to večinoma plačali s smrtjo.

Leta 587 pred Kristusom je kralj Nebukadnezar uničil jeruzalemski tempelj in vse prebivalce odpeljal v babilonsko izgnanstvo. To je do temeljev zamajalo vero Izraelcev, ki so bili dotlej prepričani, da bo Bog svoje izvoljeno ljudstvo obvaroval vsega hudega. V Babilonu so izgnanci začeli razmišljati: » Če je Bog zares dober in nas ne reši, to pomeni, da ni vsemogočen in da so babilonski bogovi, kot je Marduk, močnejši od njega. Če pa je vsemogočen, ni dober, drugače tega zla ne bi dopustil.« Zaradi te krize vere so njihovi modreci pozneje napisali prva poglavja Geneze, kjer so v luči Svetega Duha razglabljali o skrivnosti zla in Božje vsemogočnosti. Prišli so do spoznanja, da je Bog dober in brez vsake primesi zla. Svojo vsemogočnost pa izkazuje tako, da zlo obrača v dobro.

Da zlo nima zadnje besede, potrjuje tudi Jezusovo vstajenje. Bog v svoji previdnosti in dobroti premaga vsako zlo in ga spreminja v dobro, ob tem pa vedno spoštuje našo svobodo. Tako ravna samo Bog!

Kajti Bog, »ki je neskončno dober, bi na svojih delih ne trpel nikakršnega zla, ko bi ne bil tako vsemogočen in dober, da tudi iz zla stori dobro« (sv. Avguštin).

Jezus je zlo že ustavil, ko ga je premagal. Kadar molimo, smo deležni tega odrešenja, ki se je že zgodilo, ni pa se še v celoti uresničilo. Molitev najprej premaga zlo, ki je v nas. Med molitvijo Sveti Duh razsvetljuje naše srce in spreminja našo nagnjenost k hudemu v željo po dejavni dobroti. Usposablja nas za prepoznavanje in udejanjanje dobrega: spreobrnjenje sveta se začne v našem srcu. To je naš prispevek k boljšemu svetu. In k temu nas kliče Bog.

Vsi zlahka prepoznamo tragične učinke zla v svetu. Težje pa opazimo dobroto in ljubezen, ki nas obdajata po zaslugi svetnikov med nami, ki svoje molitve in žrtve vsak dan združujejo z Gospodovo daritvijo.

Zlo premagaš vsakič, kadar v molitvi poklekneš pred Bogom; vsakič, ko nekomu odpustiš; vsakič, ko narediš nekaj iz ljubezni. Spovednik mi je vedno znova rekel:« Če se spreobrneš, bo na svetu en zločinec manj!«

Najpomembnejši sad vztrajne molitve je spreobrnjenje srca, ki razodeva moč Kristusovega križa v naši zgodovini. Molitev ni kovanec, ki ga vržeš v avtomat in iz njega takoj pade neka milost. Zato se ne smemo naveličati moliti, če ne vidimo takojšnjih sadov. Moliti moramo v prepričanju, da nam bo Bog vse dobro, za kar ga prosimo, podelil ob pravem času in na pravi način.

Pred leti so veliko prahu dvignile besede papeža Pavla VI. o obstoju in delovanju hudiča, v katerega so takrat dvomili enako kakor danes. Papež je 15. novembra 1972, med sredino splošno avdienco na temo Reši nas hudega, dejal:

Vidimo, da greh sprevrača človekovo svobodo in povzroča globoko smrt, ker nas ločuje od Boga, ki je vir življenja (Rim 5,12). V sebi in v našem svetu pa opažamo tudi delovanje temačne in sovražne sile – hudiča. Zlo ni samo odsotnost dobrega, temveč živa navzočnost duhovnega bitja, ki je sprevrženo in sprevrača. To je skrivnostna, a strašna resničnost. Kdor zavrača hudičev obstoj, zavrača svetopisemski in cerkveni nauk.

Da, hudič obstaja, vendar ga je Kristus že premagal s svojim vstajenjem.

Zato je hudič brez moči nad tistimi, ki si prizadevajo živeti v Božji milosti in so povezani z Jezusom v molitvi in zakramentih.

Jezus je za nas molil, da ne bi podlegli hudemu duhu. Zato v tej gotovosti upiramo svoje oči v Gospoda, in ne v temo. Bili bi res neumni, če bi se držali poraženca, namesto zmagovalca!

Vera je popolna prepuščenost nekomu, ki mu zaupamo. Verovati v Boga pomeni sprejeti vse, kar nam je o njem razodel Jezus in mu povsem zaupamo. Vera v Jezusa je človekov odgovor na Božje razodetja in odrešenje. Je pa tudi dar, ki smo ga kot seme prejeli pri krstu in smo ga dolžni razvijati vse življenje.

Da lahko vero sprejmemo vsi, in ne le peščica posebej razsvetljenih ali prizadevnih, nam pomaga milost Svetega Duha. Vera v Boga pa ni sad slepega sprejemanja njegovega obstoja zaradi trditev drugih, marveč osebnega srečanja z Jezusom, ki ti dokazuje, da te ima rad in da je vreden tvojega zaupanja.

Vera in zaupanje sta nekaj zelo človeškega. polagamo ju tudi v ljudi in njihove sposobnosti: na primer v učitelje, ki nas učijo, ali zdravnike, ki nas zdravijo. Zaupamo tistim, ki jih ljubimo, in se zanašamo na njihovo zvestobo.

Naše življenje je torej eno samo verovanje, ki je konec koncev tudi najbolj razumno človeško dejanje. Marsičesa, kar obstaja, namreč ne moremo videti ali se dotakniti, lahko pa to doživljamo s pomočjo vere.

Ljudi veže ljubezen. Brez nje ne bi mogli živeti v zakonu, govoriti skupnega jezika v družini in se ravnati po istih pravilih. Brez ljubezni bi bili naši odnosi prazni in hladni.

Vera in religija sta med seboj povezani tako kot zakonska ljubezen in govorica. Religija je sklop prepričanj, obredov in jezikov, s katerimi človek občuje z božanstvom.  Vera pa je popolno zaupanje v Jezusa, ki nas je vzljubil prvi. Zato krščanstvo sploh ni religija, ampak srečanje in odnos z živim Jezusom.

Praznoverje pa je nekaj tretjega. Gre za prepričanje, da lahko z opravljanjem (ali opuščanjem) obredov in izgovarjanjem obrazcev na določenih krajih in ob določenem času uresničimo svoje želje ali spremenimo naravni potek dogodkov.

Za kristjana je vraževerje resen greh, ker je v nasprotju s prvo zapovedjo: veruj v enega Boga!  To nam zapoveduje On sam. Vemo, da ima Bog vse pod nadzorom, da vse dela dobro, da ve, kaj resnično potrebujemo in da nam je vedno naklonjen. To pa je več kot dovolj, da mu lahko zaupamo.

Ljudje že od nekdaj iščejo odgovore na najgloblja bivanjska vprašanja. Zaradi tega iskanja so v zgodovini nastala verstva, s katerimi si človek poskuša razložiti 'višje sile' in z njimi občevati.

Bog v svoji nedoumljivi modrosti dopušča nastanek različnih verstev in se vsakemu od njih na nek način tudi razodeva. Poleg tega pa je izvolil Abrahama in svoje ljudstvo, v katerem se je rodil njegov Sin kot odrešenik vsega sveta. To ljudstvo je zdaj Cerkev, po kateri si želi Kristus v polnosti razodeti vsem narodom.

Od najstarejših časov do današnjih dni se najde pri različnih narodih neko spoznanje skrivnostne moči, ki je prisotna v teku stvari in v dogodkih človeškega življenja, včasih celo priznanje najvišjega Bitja ali celo Očeta. To spoznanje in priznanje prešinja njihovo življenje z globokim verskim čustvom. Katoliška cerkev ne zametuje ničesar od tega, kar je v teh verstvih resnično in sveto. Z iskrenim spoštovanjem gleda na te načine delovanja in življenja, na ta pravila in nauke, ki se sicer v mnogočem razlikujejo od tega, česar se sama drži in uči, pa so neredko žarek Resnice, ki razsvetljuje vse ljudi. Oznanja pa in je dolžna nenehno oznanjati Kristusa, ki je » pot, resnica in življenje« (Jn 14,6), v katerem najdejo ljudje polnost verskega življenja in v katerem je Bog vse s seboj spravil (N2).

Središče je Božji Sin, ki je postal človek, trpel, umrl, bil pokopan, sestopil v pekel in tretji dan vstal od mrtvih.

»Izročil sem vam predvsem to, kar sem tudi prejel, da Kristus umrl za naše grehe, kakor je v Pismih; in da je bil pokopan; in da je tretji dan vstal, kakor je v Pismih ( 1Kor 15,3-4).«

Pavel nam tu ne oznanja neke filozofije ali ideologije, ampak pričuje o resničnem dogodku, ki ga je tudi sam doživel. To oznanilo je jedro vesele novice, iz katerega kot sončni žarki izžarevajo vse druge verske resnice. Brez te vesele novice bi bila naša vera samo skupek lepih predlogov za boljše življenje, Jezus pa le eden izmed mnogih duhovnih učiteljev. Toda velikonočni dogodek potrjuje, da je Kristus prišel iz nebes. V njegovi luči lahko razumemo in sprejmemo vse besede in znamenja, ki jih je naredil v svojem življenju.

Ta hierarhija verskih resnic je zelo pomembna, ker nam kaže, da se krščanstvo razlikuje od vseh drugih religij in da s klicanjem Jezusa kličemo vsemogočnega Boga, ki je premagal smrt in ima oblast nad vsako drugo silo.

Na to vprašanje bi lahko odgovoril podobno kot Jezus na vprašanje, zakaj je Mojzes Izraelcem dovolil ločevati se od žena. Gospod je Mojzesovo odločitev pojasnil trdosrčnostjo Izraelcev. Nekaj podobnega bi lahko rekli  tudi o kristjanih. Čeprav obstaja le en krst, ena vera v Jezusa in eno odrešenje, so se v zgodovini krščanstva pojavile različne razlage Božjega razodetja. Namesto da bi nas vzajemno bogatile, so postale vir ostrih sporov, ki so razdelili Cerkev.

Prvi razkol je nastal leta 1054, ko se je, zaradi polemike o členu veroizpovedi v zvezi s Svetim Duhom, vzhodna Cerkev odcepila od rimske, drugi pa v 16 stoletju, ko je Martin Luter ustanovil protestantsko Cerkev. Teh razkolov pa niso povzročila samo teološka razhajanja. Šlo je tudi za vprašanja cerkvene, politične in ekonomske oblasti, ki so doktrinarna nestrinjanja dodatno zaostrila. Če rečemo, da je Cerkev ena sama, to ne pomeni, da v njej ne sme biti različnih teoloških ali liturgičnih pogledov. Božja skrivnost je tako neizmerna, da jo je mogoče premišljevati, preučevati in razumeti z različnih vidikov. Težava nastane, kadar nepopustljivo vztrajamo pri svojem stališču, ne da bi upoštevali druge. Tudi na ta način lahko zaidemo v versko zmoto. 

Jezus je molil za edinost kristjanov. V tej smeri je bilo v zadnjih letih storjenega že veliko, a ne dovolj.

Videnje še ne zagotavlja vere! Lahko nekaj vidim, a ne verujem, sem priča čudežu, a še naprej ostanem neveren.

To se dogaja. Če bi se nam Bog povsem nedvoumno razodel-kar si mnogi želijo, da bi se otresli dvomov- bi nas na nek način prisili k veri. Očitno, fizično razodetje Boga bi nam odvzelo svobodo, zaradi katere smo mu podobni.

Zato je vera edini pravi odgovor Bogu, ki se nam razodeva, a brez vsiljevanja. Pušča nas svobodne. Naš odziv je iskren samo, če je svoboden. Zaljubljeni fant, ki izbrano dekle ves čas zalezuje, namesto da bi ji potrpežljivo dvoril, je obsojen na neuspeh. Nikoli se ne bo mogla zaljubiti v nekoga, ki ji ne da dihati in ji ne pušča svobodne izbire.

Velik Jezusov častilec, Blaise Pascal, je dejal, da Bog daje dovolj svetlobe tistim, ki želijo verovati vanj, a tudi dovolj sence tistim, ki tega nočejo. Bog kot pravi zaljubljenec raje tvega našo zavrnitev, kot da bi  se nam vsiljeval. To je razlika med zaljubljencem in zalezovalcem! Bog nas 'osvaja' diskretno, ob spoštovanju naše svobode. K sebi nas želi pritegniti samo s svojo dobroto.

Čudeži so izredni dogodki, ki spremenijo običajen tok stvari. Ne moremo jih pojasniti z znanstvenimi metodami ali z golim razumom. Našemu razumu govorijo, da se mora pred pragom skrivnosti prepustiti drugačnemu zaznavanju. Čudeži so Božja znamenja, ki nam razodevajo njegov obstoj, moč in modrost. Na nek način je vsak čudež Božja beseda, ki nas nagovarja. V evangelijih Jezusovim čudežem sledijo njegovi nauki ali prilike, včasih pa izzovejo tudi spore s farizeji in judovskimi starešinami. S čudeži želi Jezus približati Boga in poglobiti vero. Tako kot vsako Božje znamenje nagovarjajo evangeljski čudeži tudi nas. Neko ozdravljenje, ki nima medicinske razlage, je vedno izziv razumu. Vera je notranja izkušnja, ki jo krepijo tudi čudeži, vendar ni odvisna od njih, kot nas opozarja Jezus sam. Lahko bi rekli, da so čudeži nekakšen 'priboljšek', s katerim želi Bog ojačati našo slabotno vero. Ker so Bogu kot Stvarniku podrejene vse stvari in zakoni, se ne smemo čuditi, kadar spremeni njihov naravni red. Poleg že omenjenih izrednih čudežev obstajajo tudi vsakdanji. Ponižno srce, ki se zna čuditi, vidi čudež v vseh stvareh. Mar ni že tvoje življenje čudež?

Bog, ki si te je zamislil in te vzljubil že pred začetkom časov, je zate pripravil tudi življenjski načrt, s katerim te želi osrečiti.

žal pa tega načrta, ki je zate najboljši od vseh, ne more uresničiti brez tvoje svobodne privolitve in sodelovanja. vsak dober načrt mora opredeliti svoj končni cilj in izvedbena navodila. potrebuje ustvarjalne in ustrezno usposobljene izvajalce, ki lahko med izvajanjem načrta spreminjajo njegove posamezne dele, dodajajo ali odvzemajo podrobnosti in tako naprej. 

Drugače povedano. Na svet si prišel kot Božji dar drugim ljudem.. Bog ti je dal telo, značaj, darove in življenjsko okolje zato, da bi svobodno sodeloval pri uresničevanju svoje poklicanosti in ob tem odkrival Božjo previdnost. Ne smeš pa Božjega načrta, ki ga lahko svobodno sprejmeš ali zavrneš, zamenjavati s  pogansko usodo, ki ne dopušča nobene izbire.

Bolj ko se boš Bogu približal, bolje boš njegov načrt razumel. In bolj ko ga boš uresničil, srečnejši boš.

Menim, da smo na to vprašanje že odgovorili. Božji načrt je poslanstvo, ki naj bi ga opravili, ne pa usoda, ki ji ne moremo ubežati. Kako bomo živeli, je stvar naše svobodne izbire, ki pa nas lahko pripelje do svetosti ali pogube.

Kdor misli, da je svoboda v tem, da počneš, kar ti pade na pamet, ni le neznosen sebičnež, ki se mu vsi od daleč izogibajo, ampak tvega lastno uničenje in celo večno pogubo. Prava svoboda je v usklajevanju lastnih želja s potrebami drugih.  Don Lorenzo Milani je to našo odgovornost povzel z angleškimi besedami I care (Ni mi vseeno!). Pred seboj imamo vedno dve poti: pot dobrega (služenja) in pot zla (prilaščanja).

Ker smo ustvarjena bitja, je naša svoboda pogojena. Že zaradi svoje telesne omejenosti nekaterih dejavnosti ne moremo opravljati. Kaj moremo in smemo - ter česa ne - določajo naši telesni, umski, kulturni, socialni, ekonomski, zdravstveni in drugi pogoji. V svoji omejenosti  lahko vidimo kletko ali pa odskočno desko.

Jezus nam je s svojim križem pokazal, da je vsaka omejitev lahko začetek veličastne svobode.

Verjetno te v resnici zanima, kdaj se je začelo tvoje življenje. Kdaj začnemo živeti?

Zaživimo v trenutku, ko očetov spermij prodre v mamino jajčece in ga oplodi. Takrat se začnemo postopoma razvijati v maternici, dokler nismo pripravljeni za prihod na svet, ko prvič zagledamo dnevno svetlobo in zadihamo s svojimi pljuči.

Kot človek torej zaživimo ob spočetju. Že kot zigot (enocelični zarodek) sem enako jaz kot novorojenček ali starček. Po spočetju nič in nihče ne more več izničiti življenja, ki mi ga je dal Bog - niti telesna smrt, ki je le prehod v večno življenje. Enako velja za otroke, ki nikoli ne ugledajo luči sveta, ker jih Bog že prej vzame k sebi v nebesa. Tam jih bomo nekega dne srečali in spoznali.

Matere in očetje bodo prepoznali svoje otroke, ki jih na zemlji niso mogli ali hoteli sprejeti. Tudi zarodki, ki so umrli, še preden so matere ugotovile, da so noseče, živijo pri Bogu in jih bodo nekega dne spoznale. Bog "ljubi življenje" (Mdr 11,26), zato nobeno ni izgubljeno.

Mnogi, tudi kristjani, se Boga bojijo, ker da "nikoli ne veš, kaj bo od tebe zahteval". Predstavljajo si ga kot nadležnega in muhastega starca, ki od nas ves čas nekaj zahteva. Zato se ga moramo paziti, predvsem pa ga ne razjeziti, da nam ne bi naložil česa nepredvidljivega!

V resnici pa Bog od nas ne zahteva ničesar. Kaj pa bi mu sploh lahko dali, česar še nima? Bog želi dajati On vse daje in ničesar ne zahteva. V Jezusu se nam je Bog vsega podaril, da bi bili večno srečni.

Oče od nas pričakuje samo to, da sprejmemo njegove darove, s katerimi nas želi osrečiti. Bog je sreča sama, zato njegove sreče in slave ne moremo povečati z nobenim svojim dejanjem. Tako kot noben otrok ne pride na svet zato, da bi izpolnjeval zahteve in pričakovanja svojih staršev, tudi nihče od nas ne živi zato, da bi Bogu nekaj dal ali zanj kaj naredil.

Seveda pa - tako kot vse skrbne starše, ki si želijo dobrih in zadovoljnih otrok - tudi Boga veseli, kadar njegovi otroci sprejemajo njegove darove in živijo polno in sveto. 

Sveti Irenej Lyonski je zapisal, da " živi človek razodeva Božjo slavo, človeka pa poživlja gledanje Boga". Drugače povedano: če živimo po Božji volji, prekipevamo od življenjskega veselja in s tem poveličujemo Boga, ki je njegov vir.

Kaj torej Bog pričakuje od nas? Da ga poslušamo in srečno živimo.

Evangelij nas kliče k ljubezni "do konca" (Jn 13,1), k popolnemu darovanju samega sebe. Takšno ljubezen nam lepo ponazarjata dva svetopisemska prizora. Prvi je umivanje nog učencem. S tem ponižnim opravilom, ki je bilo v tedanji kulturi pridržano sužnjem, nas Jezus vabi, naj se prenehamo imeti za središče sveta, ki mu morajo vsi streči. Kakor on si moramo nadeti "predpasnik" in začeti služiti drugim, tudi tistim, ki so najbolj oddaljeni od našega načina življenja in razmišljanja.

Druga podoba brezpogojne ljubezni je križani Kristus. Njegovo razgaljeno telo je most med nebesi in zemljo, med Bogom in ljudmi, ki jim je umirajoč odpustil. Obe podobi pred nas postavljata popolno ljubezen, ki ničesar ne pridrži zase, ampak sprejema vso sebičnost drugih, v želji, da bi jih odrešila. Samo ponižno, usmiljeno in z Bogom spravljeno srce, lahko k Božjemu usmiljenju privede druge ljudi.

Obe podobi imata svoje korenine v zakramentu evharistije, ki je vir in vrhunec krščanstva. Brez nje je vse naše prizadevanje neplodno in obsojeno na neuspeh. Vsaka evharistija je srečanje z živim Bogom, ki prihaja k nam, da bi nas ljubil, in po nas druge. Razodeva nam, kaj je prava ljubezen in kako naj ljubimo v vsakem življenjskem obdobju.

"Vrniti se moramo na pot dobrote in neposrednega služenja ubogim. Ta pot je težka, ker neprijetna in ponižujoča opravila, kot je umivanje nog, najraje prepuščamo drugim. Toda samo ta pot je kraljevska. Edina pot k povrnitvi izgubljene verodostojnosti je služenje. Samo če služimo, bodo ljudje verjeli našim besedam" (Tonino Bello, Štola in predpasnik).

Odgovor se skriva v vprašanju: tako, da ga postavita v njegovo središče! Za to najprej potrebujeta krščansko okolje , s katerim lahko delita svojo vero. Poleg tega moramo imeti enake poglede na spolnost, zvestobo in nerazdružljivost zakona. Če glede tega nista istih misli, vajin zakon ne bo dolgo vzdržal.

Da bi lahko uresničila te cilje, se mora vajino zakonsko življenje nujno hraniti z zakramenti in Božjo besedo. Le tako bosta lahko na skupni poti vztrajala tudi takrat, ko se vama bo to zdelo človeško nemogoče.

Vajina družina bo krščanska skupnost, v kateri bosta lahko zorela, se sprejemala v svoji različnosti. in si odpuščala po prepirih ali padcih. Pri tem vaju bo varovala zakonska čistost, ki ni "žalostna usoda duhovnikov in redovnic", kot menijo nekateri. Čistost krepi ljubezen in jo osvobaja sebičnosti, agresivnosti in vseh drugih nevarnosti. Zelo pomembna je tudi predzakonska vzdržnost (izogibanje spolnim odnosom), ne kot staromodno odrekanje užitkom, temveč kot priprava na darovanje samega sebe v zakonu. Kdor se pred zakonom ne nauči spolno obvladovati, se v zakonu ne more povsem darovati.

Ne pričakujta pa zakonskega življenja brez težav. Teh zagotovo ne bo manjkalo! Toda če se bosta oklepala Jezusa, jih bosta znala premagovati in bodo vajina priložnost za napredovanje v krepostih.

"Moj dragi Peter! Pomisli na najino gnezdece, ki ga bo grela najina ljubezen in razveseljevali prelepim otroci, če nama jih bo Gospod poslal! Seveda bodo tudi preizkušnje, ki pa jih bova, če se bova vedno imela rada kakor sedaj, z Božjo pomočjo skupaj premagovala. Se strinjaš? Zdaj pa uživajva v najini ljubezni. Vedno so me učili, da je skrivnost sreče v tem, da živiš samo sedanji trenutek in se Gospodu zahvaljuješ za vse, kar ti v svoji dobroti pošilja" (Pismo sv. Gianne Molla zaročencu Pietru, 5 julija 1955).

Bog se je Izraelu razodel kot tisti, ki ljubi pravičnost in v svojem ljudstvu  ne prenese krivice in zatiranja. Preroki so obsojali malikovanje, pokvarjenost in nasilje nad slabotnimi.

Mesija so pričakovali kot Kralja, ki bo v Izraelu ponovno vzpostavil pravičnost. Jezus pa je šel še dlje! Uvedel je najbolj vzvišeno pravičnost - ljubezen do sovražnikov -, kot ustavo Božjega kraljestva pa blagre. Kdor se drži Gospodovega nauka, je pošten in nenasilen graditelj pravičnosti in miru.  Lahko bi rekli, da nas evangelij  usposablja za zgledne državljane. Čeprav na zemlji zaradi svojih grehov ne bomo mogli zgraditi popolne civilizacije, se nikoli ne smemo sprijazniti s krivicami, ampak si prizadevati za civilizacijo ljubezni. Tako kot je Bog vstopil v zgodovino in ves čas skrbi za ljudi, si morajo tudi kristjani vsak v svojem času prizadevati za dobro človeštva.. Krščanstvo ni neka odtujena duhovnost, temveč v zgodovini utelešena vera. Veliki svetniki so bili tudi pomembni prenovitelji. Pomislimo le na svetega Benedikta in Frančiška, ki sta močno zaznamovala Evropo in njeno civilizacijo.

Krst, po katerem so združeni s Kristusom, nas usposablja za graditelje civilizacije ljubezni in pravične družbe, ki spoštuje dostojanstvo vsakega posameznika in mu omogoča, da svobodno in mirno uveljavlja svoje pravice in spolnjuje svoje državljanske dolžnosti. Zato si moramo prizadevati za pravičnost in dobroto v medosebnih in družbenih odnosih.

Odgovor na to vprašanje prepuščam nekomu, ki je nanj odgovoril mnogo bolje, kot bi lahko sam! 

Papež Janez Pavel II. je v rimski Tor Vergati takole nagovoril več kot milijon mladih z vsega sveta, ki so ga poslušali pod zvezdnatim nebom: Dragi mladi, ali je težko verovati v svetu, kakršen je naš? Ali je leta 2000 težko verovati? Da, težko je! Tega nam ni treba skrivati. Toda ob pomoči Božje milosti je to mogoče. Tudi Jezus je razložil Petru, da mu vere "Nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih" (Mt 16,17). Nocoj vam bom izročil evangelij kot darilo, ki vam ga papež zapušča v spomin na to nepozabno vigilijo. Beseda, ki jo vsebuje, je Jezusova. Če jo boste poslušali v tišini in molitvi ter si pri tem pomagali z modro razlago vaših duhovnikov in vzgojiteljev, se boste v njej srečali s Kristusom, mu sledili in vsak dan posvetili svoje življenje! Z vami so vaše družine, vaše skupnosti, duhovniki, vzgojitelji in mnogi drugi, ki tiho in zvesto ljubijo Kristusa in verujejo vanj. V boju proti grehu torej niste sami. Skupaj z vami se bojujejo mnogi drugi in z Gospodovo milostjo zmagujejo!

Danes so te papeževe besede namenjene tebi.

Si kdaj opazoval obnašanje otroka, kadar mu starši nečesa ne dovolijo (npr. da bi vtaknil prst v vtičnico ali pojedel preveč čokolade)? Začne jokati, vpiti in jezno cepetati z nogami. prepričan je, da se mu godi strašne krivica in da ga starši ne marajo, ker mu nekaj odrekajo. Podobno se dogaja tudi z nami.

Tako kot smemo Boga zaupno prositi za vse, kar potrebujemo, moramo z zaupanjem sprejeti tudi njegov odgovor na naše molitve. Če nas ne usliši, to pomeni, da to, za kar ga prosimo, za nas ni dobro ali vsaj ne ta trenutek in v teh okoliščinah...Bog najbolje ve, kdaj nekaj resnično potrebujemo.

Poleg tega molitev očiščuje naše srce. Ob njej se učimo želeti in ljubiti to, kar se zdi dobro in ugaja Bogu. Že to je odličen sad molitve, če uporabimo ta izraz.

Preveč smo omejeni, da bi vedeli, kaj je za nas najbolje. Če bi Bog ugodil vsaki naši želji, nam  to ne bi koristilo.

To velja za stvari, ki se nam zdijo dobre. Seveda pa nas Bog nikoli ne bo uslišal, če ga prosimo za nekaj, kar bi škodovalo nam ali drugim!

Jezus nas uči, naj prosimo za Svetega Duha. To je zagotovo najboljša prošnja, ker je v njej zaobjeto vse, kar resnično potrebujemo.

Ljudje smo naravno "programirani" za molitev. Že zaradi svoje človeške omejenosti in slabosti smo primorani stalno dvigati oči k Bogu in ga prositi za varstvo, pomoč in odpuščanje. Kristjan mora moliti v Svetem Duhu, ki ga vodi od krsta naprej.  V Svetem Duhu molimo k Očetu po Jezusu, ki je kot Bog in človek most med nami in Bogom.

K Bogu lahko molimo neposredno ali na priprošnjo Božje Matere (s čudoviti molitvijo rožnega venca) in svetnikov.

Jezus nam je izročil molitev Oče naš, ki je najbolj pravoverna in učinkovita od vseh. Ni se nam treba mučiti z iskanjem drugih besed in obrazcev, ker je vse, kar potrebujemo, že vsebovano v Gospodovi molitvi. Z njo nam je Bog sam povedal, kako naj molimo !

Molimo lahko glasno, z ustnicami, ali tiho, med premišljevanjem svetopisemskih odlomkov in pred Najsvetejšim, v katerem je resnično navzoč Gospod. Kadar si žalosten, v stiski ali se želiš Bogu zahvaliti, vstopi v cerkev in se usedi pred tabernakelj. Zagotavljam ti, da boš odšel spremenjen.

Molimo lahko s kratkimi vzdihi, ki jih najdemo v evangelijih:" Jezus, Božji Sin, usmili se me!", "Jezus, zaupam vate!", ali "Jezus, pomnoži mojo vero!" Molimo pa tudi s pesmijo in vsakič, ko z ljubeznijo pomislimo na Jezusa.

V odgovor na to vprašanje bi te vprašal: "Kje pa Bog prebiva?" Če bi prebival samo v cerkvi, bi ga morali moliti samo tam. Kot že rečeno, je Bog v cerkvi resnično navzoč v tabernaklju, ki se kot posvečeni kraj razlikuje od vseh drugih. Navzoč pa je tudi povsod drugje, ker je vse njegovo.

Moliš lahko, kadar si očaran nad prelepim sončnim zahodom, ali kadar med sprehodom po domačem mestu občuduješ dosežke človeške arhitekture. Na poseben način pa Bog prebiva v tvojem srcu, ki je svetišče, 'meniška celica'. Tja se lahko v molitvi zatečeš kadar koli in kjer koli si. Bog prebiva v tvojem srcu, kjer ga vedno najdeš. Res je, da v nekaterih krajih, ki se nam zdijo posebej lepi in prežeti s svetostjo, lažje zbrano molimo. A tudi doma, v svoji sobi, lahko najdeš mir, ki je potreben za zbrano molitev. Zavedaj pa se, da na svetu ni kraja, kjer ne bi mogel moliti. Pomisli na kristjane, ki so molili v strašnih razmerah kot npr. Maksimiljan Kolbe v koncentracijskem taborišču.. S svojim pričevanjem in molitvijo so počlovečili najbolj nečloveške kraje in dokazali, da tudi najhujše trpljenje ne mora izbrisati Boga iz človekovega srca.

Ta dvom je ena od skušnjav, ki nas napadajo pri molitvi. Včasih se nam zdi, da Bog naših molitev ne uslišuje in se zato ne splača moliti. Mnogi sploh ne verjamejo, da se želi "ukvarjati" z njimi! Pravijo: "Kako bi se Bog ob vseh opravkih in molitvah, ki jih mora uslišati, lahko zmenil zame in za moje prošnje?"

Na te dvome, ki so med ljudmi zelo pogosti in postavljalo pod vprašaj Božjo očetovsko ljubezen do nas, ne morem odgovoriti jaz, ampak samo Bog. Jezus nam je na najlepši način dokazal, da Oče pozorno posluša naše molitve in da njegovemu očetovskemu srcu ne uide nobena naša težava. Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali pa: kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga prosi kruha? Ali mu bo dal kačo, če ga prosi za ribo? Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo (Mt 7,8-11).

Nobena molitev, nobena solza, noben vzdih in nobena želja, ki jih naslovimo na Boga, ni izgubljena, zavržena ali pozabljena. Zato veruj Jezusovi besedi, ki ti zagotavlja, da te Bog resnično posluša!

Da. Z njim se lahko pogovarjaš kot s prijateljem, ki ga imaš rad in veš, da ima tudi on tebe. Čeprav pozna Gospod vse tvoje misli, tudi najbolj skrite, se vseeno želi o njih s teboj pogovoriti iz oči v oči. Zato moraš z njim vzpostaviti osebni dialog.

V Svetem pismu srečamo velike Božje prijatelje, ki so se z njim svobodno pogovarjali: ga prosili, se mu zahvaljevali, in mu včasih celo kaj očitali. Najbolj od vseh prerokov se je Bogu verjetno pritoževal Jeremija, vendar v Svetem pismu najdemo še veliko drugih, ki so Bogu izražali svoja čustva 'brez dlake na jeziku'.

Zato dovoli svojim občutkom in mislim, da se ubesedijo, in jih v iskrenem pogovoru izpovej Gospodu. Ne sramuj se jih in jih ne olepšuj, ker te Bog ljubi takega, kakršen si. Kakor se oče nikoli ne naveliča blebetanja svojega otroka, tudi Bog uživa ob vsaki misli in besedi, ki privre iz iskrenega srca, četudi je pritožba.

Lahko pa moliš tudi s psalmi, ki so zbrani v eni od svetopisemskih knjig. To so posebej navdihnjene molitve, v katerih najdeš vsa razpoloženja človekovega srca, ki se obrača k Bogu.

 Neki župnik ima navado podariti knjižico z evangeliji prvoobhajancem, pa tudi tistim, ki se pri njem spovedujejo. Vsem priporoča, naj evangelije (ali celotno Sveto pismo) hranijo na nočni omarici in preberejo nekaj strani pred spanjem - da lahko prebrana beseda ponoči deluje v srcu - pa tudi zjutraj, da jih spremlja čez dan. To je čudovit način molitve.

Lepo je pa ob Svetem pismu moliti tudi skupaj z drugimi, npr. v župnijski svetopisemski skupini.

Cerkev priporoča tudi branje nedeljskih evangelijev po metodi lectio divina. Takšno molitveno premišljevanje nam pomaga, da Božjo besedo bolje razumemo, jo delimo z drugimi in udejanjamo. Branje Svetega pisma ob razlagi Cerkve nas spreminja in spodbuja k udejanjanju Božje besede. Kot vidite od glagola 'brati' prehajam k glagolu 'poslušati'. Ob branju Svetega pisma namreč poslušamo Boga, ki nas po njem nagovarja. Zavzeto poslušanje Božje besede nas poveže z Bogom in globoko spremeni.

Pred razgovorom s kako zelo pomembno osebo - npr. delodajalcem zaradi zaposlitve -, po možnosti prosimo skupnega znanca, naj nas predstavi in priporoči. In če bi radi kakšno svojo zamisel posredovali drugim, jo najprej zaupamo najboljšemu prijatelju in ga vprašamo za mnenje o njej. Čeprav nam Boga ni treba nagovarjati prek posrednikov, so nam lahko v pomoč pri tem njegovi prijatelji - svetniki, ki se nam zdijo bolj dostopni od njega. Zaupamo, da bomo z njihovim posredovanjem lažje izprosili Božje milosti.

Predvsem pa se lahko zanesemo na priprošnjo kraljice svetnikov, Božje Matere, ker vemo, da ji njen Sin ne bo odrekel ničesar. Svetniki, skupaj z Marijo, so naša Božja družina, ki moli za nas, da bi se jim nekoč tudi mi pridružili v nebesih. Zatekanje k njim v molitvi nam je vedno v veliko tolažbo. Njihova bližina nam odpira pogled v nebeški raj. Vsak od nas je posebej navezan na enega ali več svetnikov: na primer svojega godovnega zavetnika ali zavetnika domačega kraja. Dobro je, če se k njim zatekamo v molitvi in po možnosti obiščemo kraje, s katerimi so povezani. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da so svetniki, vključno z Marijo, le ustvarjena bitja in da nam milosti po njih daje Bog.

Načeloma lahko. Toda če moliš k Očetu, ne da bi se prej srečal z njegovim Sinom pri obhajilu, je to tako, kot da bi govoril o nekom, ki ga ne poznaš, ker se z njim nikoli nisi srečal iz oči v oči. Pri takšnem "ljubezenskem odnosu na daljavo" si lahko o njem ustvariš povsem zgrešene predstave in na koncu ostaneš sam!

Pri obhajilu se združimo z Jezusom, ki nas napolni s svojim večnim življenjem, veseljem in ljubeznijo.

Pri maši prejemamo Svetega Duha, ki krepi našo molitev in v nas vzbuja hrepenenje po ponovnem srečanju z Jezusom v obhajilu. Če torej moliš, ne da bi hodil k maši, je to tako, kot da bi imel ljubezensko razmerje z nekom, ki ga osebno nikoli ne srečaš!