URNIK SVETIH MAŠ

Ob delavnikih ob 7.00.
Ob nedeljah ob 7.00 in 10.00.
Oznanila  najdete zgoraj v zavihku 'Godovi in svete maše' ali na desni strani.

Rožni venec, vez ljubezni

O blagoslovljeni rožni venec Marije, sladka veriga, ki nas navezuješ z Bogom, vez ljubezni, ki nas združuješ z angeli.

Rešilni stolp ob napadih pekla.

Varno pristanišče v splošnem potopu, nikoli več te ne zapustimo.

Ti boš naša tolažba v uri smrtnega boja, tebi bo veljal zadnji poljub življenja, ko bo ugašalo.

In zadnji šepet naših ustnic bo tvoje sladko ime, o Kraljica rožnega venca, o naša draga Mati, o Pribežališče grešnikov, o Tolažnica žalostnih. Bodi povsod blagoslovljena zdaj in vselej na zemlji in v nebesih. Amen. sv. Janez Pavel II.

Na Jezusovo vprašanje »Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« lahko brez težav tudi mi odgovorimo, da je delo pomembnejše od »govorjenja«. To vemo vsi. Tako je pomembneje to, kar se recimo naredi po volitvah, kot pa to, kar je bilo obljubljeno v predvolilni bitki. Enostavno je namreč nekaj reči, to realizirati pa je popolnoma druga zgodba. Običajno gre pri udejanjanju za mnogo večji in zahtevnejši izziv.

Skozi ogledalo evangelijskega odlomka poglejmo naše življenje. Kateremu od sinov smo podobni? Tistemu, ki takoj reče »Da.« in potem ne naredi ničesar, ali drugemu?

Vprašanje, ki nam zagotovo pomaga izprašati vest. Jezus nas z ostrimi besedami želi prebuditi iz naših »iluzij« in izničiti naše predsodke, ko omeni »cestninarje in nečistnice«. Jasno nam pokaže našo podobo v ogledalu. Spadamo morda med tiste, ki se imajo za posebej pobožne in poslušne Božji volji, ko je pa treba pristopiti k »resnemu delu« za zveličanje, pa popolnoma odpovemo? Po: E. Mozetič

Današnja prilika nam pomaga v polnosti razbrati pomen stavka, ki ga molimo v molitvi očenaš: 'Odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom.' Te besede vsebujejo odločilno resnico. Ne moremo zahtevati Božjega odpuščanja zase, če tudi mi ne odpustimo svojemu bližnjemu. En pogoj je: misli torej na konec, na Božje odpuščanje, ter prenehaj sovražiti, odženi proč zagrenjenost, to nadležno muho, ki se vrača in vrača in vrača. Če se ne bomo potrudili odpuščati in ljubiti, tudi nam ne bo odpuščeno in ne bomo ljubljeni.

Zaupajmo se materinski priprošnji Božje Matere. Ona naj nam pomaga, da se bomo zavedali, kakšni dolžniki smo Bogu, in da si bomo to za vedno zapomnili. Tako bomo imeli srce vedno odprto za usmiljenje in dobroto. Tako bomo lahko to usmiljenje in dobroto delili tudi med ljudi (in dolžnike) okrog nas ter nanjo (kadar bo potrebno) tudi računali. Po: E. Mozetič

Jezus v množici prepozna goro potreb, na katere ne more sama odgovoriti. Množica potrebuje pastirja. Zato nadaljuje: Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite, naj Gospod pošlje delavce. V tej luči pokliče apostole in jih razpošlje, da bi pomagali. A kako naj danes prosimo Gospoda, naj pošlje delavcev na svojo žetev, če sodobna družba sploh ne zaznava, da jih potrebuje? Lahko molimo le: Bog, povej nam, kje vidiš, da smo bolni, mrtvi, gobavi in obsedeni. Le če bo čreda prepoznala svoje potrebe, bo prošnja k Bogu za dobre pastirje iskrena. Iskreno prošnjo bo Bog gotovo uslišal.   E. Mo

Nikoli nisem videl, da bi se za kakim pogrebnim sprevodom peljal selitveni kamion. Nihče torej ničesar ne nese s seboj. Ta bogastva ostanejo tu. Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. So tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti. A vemo, kako končajo. Zares kraljuje, kdor zna bolj od sebe ljubiti resnično dobrino. In to je Božja moč.

V čem se je Kristus pokazal močan? Ker je znal storiti tisto, česar kralji zemlje ne počnejo: dati življenje za ljudi. In to je resnična moč. Moč bratstva, moč ljubezni, moč ponižnosti. V tem je prava svoboda. Kdor ima to moč ponižnosti, služenja, bratstva, ta je svoboden. V službi te svobode pa je uboštvo, ki ga hvalijo blagri.

Obstaja namreč uboštvo, ki ga moramo sprejeti, to je uboštvo naše biti, in uboštvo, ki pa ga moramo iskati, to je konkretno uboštvo od stvari tega sveta, da bi tako bili svobodni in bi lahko ljubili. Vedno moramo iskati svobodo srca, ki ima svoje korenine v našem uboštvu. E. Mozetič

Stari Porfirij z gore Atos je nekoč svetoval obupani materi, katere odraščajoči otroci niso želeli sodelovati v nedeljski liturgiji:

Nikoli jih v nič ne sili. Če jim želiš kaj povedati, jim povej z molitvijo. Otroci ne poslušajo z ušesi. Šele ko jih obsije Božja milost, začnejo poslušati, kar jim želimo povedati. V svoji molitvi povej Božji materi, kaj bi rada povedala njim, in ona sama jih bo usmerila k temu. Naj bo tvoja molitev ta duhovna nežnost, s katero obdajaš svojega otroka. Takšno nežnost on sprejema. Včasih se zgodi, da želimo otroka pobožati, on pa pobegne. Duhovne nežnosti pa se otroci nikoli ne branijo.