Kje nas najdete?

Praznik Svete Trojice razumem kot povabilo, da se močneje zavemo delovanja vseh treh Božjih oseb v našem življenju. Vabi nas, da odkrivamo Očeta, Sina in Svetega Duha ter se jih oklenemo, da bi lahko živeli polno in iskali zaklade, ki jih ne razjedata ne molj ne rja.

Ob današnjem prazniku se mnogi trudijo, da bi s svojim razumom razvozlali skrivnost  Svete Trojice. To jim ne bo uspelo.

Bolj nas mora prevzeti dejstvo, da je Bog usmiljen,  blagohoten in pravičen. Bodimo zato veseli, da nas ta neskončni Bog hoče imeti za svoje  otroke in svoje prijatelje.  Ko molimo, nikoli ne pozabimo na lep zaključek molitve, ki se glasi: »Slava  Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.« Po: E. Mozetič

  Duh deluje v duhovnem človeku

V župnijo je prišel nov župnik. Ker jo je hotel spoznati, se je odpravil med ljudi. Srečal je čevljarja in se z njim zapletel v pogovor. Kmalu je spoznal, da je obrtnik pobožen in moder mož, zato mu je rekel: »Vi ne bi smeli biti čevljar in opravljati tako preprostega dela.«

Mojster je župniku razložil, da prav zdaj dela čevlje za otroka uboge vdove ter dejal: »Gospod, vi pridigate tako, kakor od vas pričakuje Bog, jaz pa delam otroku čevlje, kakor Bog pričakuje od mene. Ko bova oba prišla pred njega, lahko upava, da bo Bog izrekel vam in meni enako  pohvalo: “Prav, dobri in zvesti služabnik.”«

Preprost čevljar je župnika poučil, da človeka, ki se pusti voditi Svetemu Duhu, vsa opravila, še tako vsakdanja, vodijo k Bogu.

Imamo različne sposobnosti in  opravljamo različne službe, a duhovnega človeka vse vodi k Bogu: »Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh« (1 Kor 12,4,6). Po: B. Rustja, Vodi me, dobrotni Duh

Ne moremo živeti sami, bojimo se osamljenosti, a takoj, ko se s kom globlje povežemo, nas bližina začne ogrožati. Jezus je naš odrešenik prav v tem, da se lahko z njegovo pomočjo izvijemo iz tega protislovja. V našo nezmožnost ustvarjanja stanovitnih odnosov je prišel Jezus, da je na križu z nami sklenil novo in večno zavezo.

O tej naši zadregi govori današnji evangelij, v katerem se ponavljajo besedne zveze: »da bi bili vsi eno«; »da bi bili eno, kakor sva midva eno.« Ljudje hrepenimo po edinosti. Nasprotje edinosti sta sovraštvo, ki razdvaja, in sebičnost, ki nas medsebojno odtujuje, da drug drugemu nismo prijatelji, temveč tekmeci. Needinost ogroža življenje. Tam, kjer je needinost, se življenje prej ali slej ustavi. Osamljenost ogroža naš obstoj. In nasprotno: edinost sama po sebi poraja upanje, je isto kot možnost za preživetje. Po: E. Mozetič

Jezus pravi učencem, naj se ne vznemirjajo. Če ga ljubijo, se bodo veselili, da odhaja k Očetu. Ljubezen prinaša mir in veselje. Daje možnost, da se umirimo povsod, v vsaki situaciji, v vsakem položaju. Kjer ni miru, smo pozabili na Božjo ljubezen, ampak gradimo na lastni moči. Če se ne moremo umiriti, je najbrž znamenje, da smo pozabili na Boga, da ga ne spustimo blizu in ne verjamemo, da lahko vstopa med nas in med nami prebiva.

Govori pa Jezus tudi o Tolažniku, ki ga bo poslal. Iz tega lahko razumemo, da bo tisti, ki ga ljubi, doživljal tudi stisko, trpljenje, preganjanje. Ljubezen je namreč vedno tudi križana. Držati se zapovedi zato pomeni, sprejemati tudi križ, ki ga zvestoba besedi od nas zahteva. Po: E. Mozetič

Le dvojne žeje ne moremo dolgo tešiti z varljivimi nadomestki, da se pri tem življenje ne bi izsušilo: ljubezni in občudovanja. (Albert Camus)

Sveti Duh deluje v duhovnem človeku

V župnijo je prišel nov župnik. Ker jo je hotel spoznati, se je odpravil med ljudi. Srečal je čevljarja in se z njim zapletel v pogovor. Kmalu je spoznal, da je obrtnik pobožen in moder mož, zato mu je rekel: »Vi ne bi smeli biti čevljar in opravljati tako preprostega dela.«

Mojster je župniku razložil, da prav zdaj dela čevlje za otroka uboge vdove ter dejal: »Gospod, vi pridigate tako, kakor od vas pričakuje Bog, jaz pa delam otroku čevlje, kakor Bog pričakuje od mene. Ko bova oba prišla pred njega, lahko upava, da bo Bog izrekel vam in meni enako  pohvalo: “Prav, dobri in zvesti služabnik.”«

V prvih dneh Cerkve je bil lik Kristusa kot Dobrega pastirja pomemben motiv. Ta motiv je pogosto viden v zgodnjekrščanski umetnosti. Zgodnjim kristjanom je očitno veliko pomenil, glede na to, da se je pogosto pojavljal naslikan ali izklesan v katakombah, na sarkofagih ali krstilnicah. Prav tako je očitno, da se je ta upodobitev Jezusa dotaknila naših prednikov v krščanski veri. Ti liki prvih generacij kristjanov nam povedo, da je bila upodobitev Jezusa kot Dobrega pastirja simbol vere, ki se je na poseben način dotaknil njihovih src. Prav bi bilo, da bi se dotakne tudi src vseh ljudi današnjega časa.

Dejstvo je, da je na podlagi krsta vsak kristjan poklican biti “dober pastir” v okolju, v katerem živi: v družini, na delovnem mestu, v skupnosti. V mislih imam na primer tiste, ki skrbijo za bolne in trpeče. Obstaja veliko priložnosti, da smo “dobri pastirji” v družbi z deli usmiljenja in sočutja. Obstaja pa tudi naloga evangelizacije: deliti evangelij s tistimi, ki ne spadajo v čredo Cerkve. Povzeto po: https://portal.pridi.com/

Peter je brez pomisleka skočil iz čolna. Morda je mislil, da ga bo voda držala, kot ga je že nekoč. Morda se je ostalim za hip – za nekaj korakov – celo zazdelo, da ga voda drži, kot ga je že nekoč. A kot že nekoč, je spet potonil. Se potopil do grla in čez ... Kot že nekoč. Ko se je zgodilo, kar se je pač zgodilo. Ko je rekel »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil!«, pa je petelin zapel, on pa se je potopil. V razočaranje. V sram. V strah.

»Ali me ljubiš bolj kot tile?«

Prej bi verjetno hitel zatrjevati, da ja. Da ga ljubi najbolj od vseh. Ker pa se je zgodilo, kar se je pač zgodilo ..., predvsem pa, ker ni minilo ..., je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Po: G. Čušin

Verovati pomeni imeti temelj, trdna tla pod nogami. K takšni veri vabi Jezus »Nevernega Tomaža«, ko mu pravi, naj se prepriča in naj ne bo neveren, ampak veren.  S svojo zahtevo po otipljivih dokazih nam je ravno Tomaž blizu, posebej tistim, ki težko verujejo in imajo pomisleke in težave. Pravih dokazov za Boga ni, zatrjujejo teologi, so pa pametni in utemeljeni razlogi za verovanje. Dokažemo lahko Pitagorov izrek, Boga pa iščemo in najdemo po drugih poteh, po poteh srca, predvsem v izkustvu pravičnosti, lepote in dobrote. A, da bi lahko doživeli izkustvo, se mu moramo odpreti. Dovoliti moramo, da Jezus stopi pred nas, da v danem trenutku uvidimo in da se lahko prepričamo, da je vse, kar imamo iz Njegove ljubezni – da je tukaj, da živi, da je ob nas. AK

  ZA VERO V VSTAJENJE

Gospod, stopil si v temine smrti. Kako pogosto se zdi, da spiš. In s kakšno lahkoto se ljudje oddaljimo od tebe in govorimo sami sebi: Bog je mrtev.

Daj, da v temnih trenutkih priznamo, da vsekakor obstajaš. Ne pusti nas samih, ko izgubljamo pogum. Pomagaj nam, da te ne bomo pustili samega. Daj nam trajno zvestobo, kadar tavamo in se čutimo izgubljene, in ljubezen, ki te bo sprejela, ko to najbolj potrebuješ, kot tvoja Mati, ki te je ponovno vzela v svoje naročje. Pomagaj nam vsem, da ti bomo darovali svoje sposobnosti, svoje srce, svoj čas, ter pripravljali vrt, v katerem se bo lahko zgodilo vstajenje. J. Raztzinger

Na cvetno nedeljo praznujemo Jezusov prihod v sveto mesto Jeruzalem. Triumfalni Jezusov prihod je veliko nasprotje temu, kar se bo v naslednjih dneh dogajalo v mestu: izdaja Jezusa, njegova obsodba in križanje. Toda cvetna nedelja nam pokaže, kdo prihaja v Jeruzalem na mladem osličku. Liturgija cvetne nedelje se začne s slovesno procesijo. Verniki se zberejo zunaj cerkve, duhovnik prebere evangelij o Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Ljudje prinesejo oljčne vejice in skrbno narejene butarice (presmece, pušeljce ...), ki jih duhovnik blagoslovi. Nato gre procesija s pesmijo in molitvijo v cerkev, ki je simbol za sveto mesto Jeruzalem. S to procesijo je izraženo hrepenenje po miru. Mir, ki prihaja z Jezusom in odhaja z njim v nebesa, bi naj napolnil tudi nas na zemlji. Po; A. Grun, Oče odpusti jim

Srečala sta se neka ženska in Jezus. Ona, prešuštnica in po postavi obsojena na kamnanje; in on, ki je s svojim oznanilom popolno samodarovanje, ki ga bo pripeljalo na križ. Pred nas postavljata dejstvo, da v središču ni postava in zakonska pravičnost, ampak Božja ljubezen, ki zna brati v srce vsakega človeka; ljubezen mora imeti prvo mesto pred vsem. V tej evangeljski pripovedi se ne srečata na abstrakten način greh in sodba, ampak grešnica in Odrešenik. Jezus je to ženo pogledal v oči in prebral v njenem srcu: tam je našel hrepenenje po razumljenosti, odpuščanju in svobodi. Bedo greha je odelo usmiljenje ljubezni. Nobene sodbe z Jezusove strani, ki bi ne bila zaznamovana s sočutjem do stanja grešnice. Tistim, ki so jo hoteli soditi in obsoditi na smrt, Jezus odgovarja z dolgim molkom, ki hoče prebuditi Božji glas v vesti, tako pri ženi kot pri njenih tožnikih. Ti so spustili kamne iz rok in odšli drug za drugim. In po tem molku Jezus reče: »Tudi jaz te ne obsojam; pojdi in odslej ne greši več!«. Tako ji pomaga, da pogleda v prihodnost z upanjem in da je sposobna na novo začeti svoje življenje. Ko smo odeti v usmiljenje, čeprav ostajamo s slabotnostmi, nas napolnjuje ljubezen, ki omogoča videti onstran in živeti drugače.  papež Frančišek

Človeški odnosi bi postali nemogoči, če ne bi bilo odpuščanja. Najprej odpustimo sebi, potem članom svoje družine, svojim znancem in prijateljem, toda tudi tujcem, ustanovam, sovražnikom in končno Bogu. Tukaj je seznam priložnosti za odpuščanje, h kateremu smo najprej povabljeni oz. h kateremu nas še posebej vabi današnji evangelij. Razume se, da je nepopoln. Lahko ga dopolniš! … Odpusti:

Staršem, ki so te razočarali, ko si se zavedel njihovih pomanjkljivosti. Pokroviteljski materi, ki ti ne pusti osebno rasti. Očetu, ki je odsoten in tih. Sestri, ki je prevzela tvoje mesto v družini. Bratu, ki ti ne pomaga v težkih trenutkih. Svojemu zakonskemu partnerju, ki se tako spreminja, da ga več ne prepoznaš. Svojemu zakonskemu partnerju, od katerega si se ločil. Ljubosumni tašči, ki si ji ukradla sina. Tastu, ki ti preseda. Svojemu otroku, ki od tebe zahteva več pozornosti, kot mu jo moreš dati. Po: J. Monbourquette,  Kako odpustiti

Stari Porfirij z gore Atos je nekoč svetoval obupani materi, katere odraščajoči otroci niso želeli sodelovati v nedeljski liturgiji:

Nikoli jih v nič ne sili. Če jim želiš kaj povedati, jim povej z molitvijo. Otroci ne poslušajo z ušesi. Šele ko jih obsije Božja milost, začnejo poslušati, kar jim želimo povedati. V svoji molitvi povej Božji materi, kaj bi rada povedala njim, in ona sama jih bo usmerila k temu. Naj bo tvoja molitev ta duhovna nežnost, s katero obdajaš svojega otroka. Takšno nežnost on sprejema. Včasih se zgodi, da želimo otroka pobožati, on pa pobegne. Duhovne nežnosti pa se otroci nikoli ne branijo.

Kristusovo spremenjenje nam  kaže krščanski pogled na trpljenje. Trpljenje je potreben in začasen prehod. Po trpljenju  nam v Kristusu zasije  brezmejno Božje zveličanje, blaženost, luč in ljubezen. S tem ko nam je pokazal svojo slavo, nam je Jezus zagotovil, da križ, preizkušnje in težave, v katerih se zvijamo, imajo rešitev in bodo premagane v veliki noči. Zato se tudi mi med tem postnim časom povzpnimo z Jezusom na goro! Toda na kakšen način? Z molitvijo; naj nas ne premagata spanec, temveč tiha molitev, molitev srca ..., ki naj bo vselej polna iskanja Gospoda. E. M.

Nekega dne je star kmet sedel v senci na pragu svoje siromašne hiše. Poleg hiše je bila pot, ki je vodila v vas. 

Mimo je šel nek človek, ki je videl kmeta v senci in si je mislil: »Poglej ga, lenuha - nič ne dela. Cel dan samo sedi v senci in nič ne dela.«

Malo kasneje je mimo šel drug človek in je pomislil: »Glej ga, srečneža. Ta človek je Don Juan. Cel dan sedi pred hišo in opazuje ženske, ki hodijo mimo. Mogoče celo katero 'obdela'.

Kmalu za tem pa je mimo šel gozdar. Cel dan je delal v gozdu in je pomislil: »Ta človek je garač. Cel dan je trdo delal, sedaj pa si je zaslužil malo počitka.«

V resnici ne moremo veliko vedeti o človeku, ki v senci sedi pred svojo hišo, lahko pa veliko povemo o teh treh ljudeh, ki so šli mimo hiše: Prvi je lenuh, drugi je »babjak« in tretji je garač.

Vse, kar govoriš, govori o tebi; posebno, ko govoriš o drugih ljudeh! Po: E. Moz

                   BODITE POLNI DOBROTE

Ljubiti za Jezusa ni le vzdržati se slabih dejanja do bližnjega, ampak na negativno dejanje odgovoriti z dobrim. To je klic, da bi posnemali Nebeškega Očeta, ki je poln dobrote do grešnikov. To ne pomeni, da Bog odobrava zlo. Krivica, mučenje, hudobija, nimajo nič skupnega z Bogom, toda Bog nikogar ne obsodi. S takimi dejanji se obsodi človek sam, saj s tem gre proč od Boga. Ta ločitev od Boga pa je obsodba, ki jo je naredi človek sam.

Vendar pa se moramo zavedati, da Bog s svojimi vzpodbudami od nas ne zahteva nemogoče, saj nam daje na razpolago potrebna sredstva svojih milosti – učinkovita pa postanejo takrat, ko jih z radostjo sprejmemo. Po: J. Šöemen/