Zakonska skupina

Da bi zakoncem in tistim, ki živijo v zunajzakonskih skupnostih, pomagali pri gradnji dobrih medsebojnih odnosov, smo se pred leti povezali v zakonsko skupino. Pari se srečujejo enkrat mesečno, zadnji četrtek v mesecu. Število parov se spreminja, trenutno skupino obiskuje 6 zakoncev. Pobudo za skupino je podala Brigita Vrtačnik. Srečanje traja dve uri, zakonci pa se skupaj poglabljajo v dobro razdelane tematike iz zakonskega življenja, skupaj iščejo poti dozorevanja in osebnostne rasti pri gradnji odnosa mož - žena, ki je temeljni odnos v družini in od katerega je odvisno "zdravje družine". Med seboj pari izmenjujejo izkušnje in mnenja ter skupaj spoznavajo večna življenjska načela. Srečanja zakonske skupine vodi zakonski par, za duhovno spremljanje in oporo pa skrbi domači duhovnik.

Zakonci, ki se srečujemo na srečanjih zakonske skupine, postajajo med seboj dobri prijatelji in so drug drugemu v oporo. Prijateljske vezi se tkejo tudi med njihovimi otroki.

ZAKONSKA SKUPINA NAŠE ŽUPNIJE SE PREDSTAVI (1)

MI SMO ZAKONSKA skupina od sv. Marka (Dani in Brigita Vrtačnik, Sonja in Bojan Bezjak, Darja in Marjan Tement, Mateja in Jože Letnik, Ksenja in Boštjan Kostanjevec, Sabina in Srečko Strelec).

V naši župniji trenutno delujeta dve zakonski skupini. V prvi si že peto leto zapored šest zakonskih parov vsak zadnji četrtek v mesecu vzame čas za skupno razmišljanje in pogovor. Bogatih vsebin za srečanja je na pretek, po izboru in ob pomoči našega gospoda župnika kot duhovnega spremljevalca pa vselej najdemo primerno in aktualno temo za poglobitev v pomen našega poslanstva.

Ob zaključku leta, na praznik svete družine, z našimi družinami preživimo skupni večer, pred poletnimi počitnicami pa se vsako leto podamo na odkrivanje majhnih cerkvic v naši okolici in občudujemo lepote haloških gričev. Letošnje poletje načrtujemo skupno romanje v Assisi.

Enkrat letno se zakonci ptujsko-završke dekanije zberemo na skupnem srečanju, nazadnje, lani, smo bili gostitelji mi. V lanskem letu smo v naši župniji že četrtič pomagali pri organizaciji srečanja zakonskih jubilantov.

Svojo začrtano pot bomo nadaljevali naprej, »zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen." (1 Kor 1,1-13)

ZAKONSKA SKUPINA NAŠE ŽUPNIJE SE PREDSTAVI (2)

Drugo zakonsko skupino predstavlja 6 parov, ki se je srečanja prvič udeležilo lani v septembru in tako z junijem uspešno končujemo prvo leto skupnega druženja. Sestavljajo jo: Jerica in Ivan Golob, Marta in Franc Rožanc, Aleš in Metka Forštnarič, Darja in Slavko Vrtačnik, Marjana in Danilo Kostanjevec ter Alenka in Matej Domanjko.

Na srečanjih vsak tretji četrtek v mesecu se vselej poglobimo v določeno temo, ki je povezana z medsebojnimi odnosi. Iz svojih izkušenj in izkušenj drugih skušamo razložiti pomen in globino odnosov ter se želimo čimbolj približati pravemu načinu k ohranjanju tega. Srečanja nam pomenijo sprostitev od vsakodnevnih obveznosti, čas, ki ga lahko namenimo sozakoncu, in navzočnost Njega, ki nam pri vsem tem pomaga.

Danes se ljudje pritožujejo, da so preobremenjeni - urniki so prepolni mnogoterih obveznosti. In če komu predlagamo, naj se vključi v zakonsko skupino, je v veliki zadregi, ker ne ve, kaj bi črtal s seznama nujnih opravil. Kljub vsemu smo tisti, ki vključeni v zakonske skupine, prepričani, da je čas, ki ga enkrat mesečno preživimo na srečanju (dve uri), zelo modro izkoriščen. Tega se bolj zavedamo, ko razumemo, da je vsak odnos (še posebno odnos med možem in ženo), v katerega vstopamo, nekaj živega – je živo bitje - in je potreben nenehne nege, ljubezni in pozornosti. Zakonska skupina je – to nam potrjujejo izkušnje mnogih zakoncev – primerno okolje za nego naših medsebojnih odnosov.

Priprava na zakon v mariborski nadškofiji

Dekanija Ptuj

Lokacija: Slovenski trg 10 (v Proštiji)

Termin: vsak petek v letu ob 17.00 v Proštiji, razen v novembru in decembru

Informacije: 031 331 055 (p. Andrej Feguš)

PRIPRAVA NA ZAKON V MARIBORSKI NADŠKOFIJI

Zakonski jubilanti v letu 2017

60 let: Lovrenc in Genovefa Meznarič, Stojnci; Edi in Marija Solina, Stojnci

55 let: Rudolf in Elizabeta Gabrovec, Bukovci

50 let: Janez in Otilija Kukovec, Bukovci; Stanko in Marija Puc, Strelci; Franc in Viktorija Toplak, Strelci; Konrad in Marjeta Kristovič, Stojnci

45 let: Franc in Kristina Petrovič, Stojnci; Janez in Gina Plohl, Bukovci

40 let: Janez in Stanislava Krajnčič, Zabovci; Ivan in Marija Bezjak, Prvenci; Jožef in Sonja Plohl, Stojnci; Štefan in Elizabeta Horvat, Stojnci; Mirko in Olga Meznarič, Bukovci; Marjan in Marija Bezjak, Markovci

35 let: Janko in Anica Kodrič, Bukovci

30 let: Franc in Silva Zemljarič, Stojnci; Branko in Marija Bezjak, Stojnci; Jožef in Nada Cimerman, Zabovci; Mirko in Ida Skuhala, Borovci; Dušan in Danica Zemljarič, Stojnci

25 let: Konrad in Dragica Šmigoc, Nova vas

15 let: Stanislav in Zvonka Kitak, Prvenci; Primož in Božena Galun, Sobetinci; Miran in Marjetka Kristovič, Stojnci

10 let: Borut in Marjana Kristovič, Markovci

5 let: Robert in Maja Štrafela, Spuhlja

1 leto: Aljaž in Metka Majcen, Markovci

Zakonski jubilanti v letu 2016

Zakonski jubilanti v letu 2015

Zakonski jubilanti v letu 2014

Zakonski jubilanti v letu 2013

SKUPAJ SE ODPIRAVA ZA ŽIVLJENJE

"NOSEČA SVA, HURA!"

"Res sem noseča! hura, očka boš!" s tem SMS sporočilom Andreja možu Juriju še iz ordinacije sporoča, kar sta oba že dolgo slutila in si zelo želela. Že pred časom sta opustila kontracepcijo in večkrat sta bila skoraj razočarana, ko je pri Andreji znova nastopila mesečna krvavitev. Zdaj je bilo torej vse drugače.

Poročena sta bila že več let. Stanovanje je bilo opremljeno, oba sta imela dokaj varna delovna mesta. Kako želita živeti z otrokom, sta si že dolgo predstavljala: Andreja je želela izkoristiti starševski dopust, Jurij bi še naprej ostal polno zaposlen in bi tako vzdrževala mlado družino. V tem trenutku torej otrok - dober načrt.

V dnevih in tednih, ki sledijo, oba nihata med vznesenostjo, da bosta postala starša, in skrbjo, kakšno neki bo življenje z otrokom. Zaposluje ju opremljanje otroške sobice, novico pa morata sporočiti tudi delodajalcema, sorodnikom in prijateljem, kolegom in kolegicam. Vsi jima dobrohotno svetujejo. Vendar pa Andrejino razpoloženje vedno znova niha med veselim pričakovanjem in zaskrbljenostjo. Zelo rahločutno zazna telesne spremembe - ob jutrih ji je slabo, čez dan se hitreje utrudi, dobi napade lakote ali pa sploh nima teka. Zastavljajo se ji mnoga vprašanja: "Se smem s športom ukvarjati v enaki meri kot doslej? Kakšna bo najina spolnost? Kateri preventivni pregledi so potrebni? Kaj moram jesti, da bo otrok dobro rasel? Čemu se moram nujno izogibati? Je otrok zdrav?"

Tako se pri sprejemanju odločitve za ali proti nosečnosti vse pogosteje odločajo za različne medicinske teste. Vendar pa preiskave v prvem trimesečju ne zagotavljajo zanesljivega dokaza. Niti merjenje nuhalne svetline v otrokovem zatilju niti tako imenovani "trojni test" z vidika medicine ne predstavlja jasnega dokaza za to, da se bo otrok rodil z Downovim sindromom. Zanesljiv dokaz predstavlja šele pregled plodovnice, ki ga izvedejo kasneje. Kljub temu se vidno zmanjšuje število otrok, rojenih z Downovim sindromom. Številne statistike v porodnišnicah govorijo o tem, da gre število teh otrok proti ničli. Ozadje tega trenda bi med drugim lahko predstavljajo tudi ozko pojmovanje zdravnikove odgovornosti, ki pripelje do tega, da zdravniki že pri simptonih, da bi se otrok lahko rodil z napako, opozorijo na možnost splava ali ga celo svetujejo.

K meni je prišel mlad par. Zdravnik jima je rekel, da se bo otrok, ki ga mati nosi pod srcem, rodil z motnjo. Oba bi sprejela tudi prizadetega otroka. Hkrati ju navdaja strah, ali bi v tej situaciji tudi v resnici zdržala. Privoščita si skupno potovanje v Sveto deželo. Ker menita, da pozneje ne bi mogla več na tako potovanje, sim izpolnita staro željo, da bi videla Jeruzalem in Betlehem.

Kasneje polne notranje napetosti in z velikim strahom, kljub temu pa tudi z zaupanjem pričakujeta rojstvo. Ko se otrok rodi, sta presrečna. Je popolnoma zdrav. Ko vprašata zdravnika, zakaj ju je prej tako prestrašil in ju za več mesecev pahnil v proces žalovanja, ta samo pripomni, da je bila motnja verjetna. Zdravnik očitno ni niti pomislil, kakšne vzpone in padce, obup in upanje je sprožil v mladem paru. Danes ta par svojo vlogo vidi v tem, da opogumlja druge starše, ki dobijo takšno diagnozo. Pripravljena sta bila sprejeti tudi otroka z motnjo in zaupala sta, da jima bo Bog dal dovolj moči, da bosta na razpolago prizadetemu otroku in bosta v tem tudi sama rasla. V tej situaciji sta se naučila, da nikoli ne izgubita upanja, še več: upata proti upanju. "Upamo ti, česar ne vidimo," pravi Pavel v pismo Rimljanom. Kljub temu, kar je videl zdravnik, sta oče in mati upala v to, kar je nevidno, v to, da Bog deluje v otroku. In njuno upanje se je uresničilo. Ko ta par pripoveduje svojo zgodbo, z njo opogumlja tudi druge.

Pretekli teden je Gabrijela spoznala, da se bo njen otrok rodil s trisomijo 21. Vse preiskave v prvih mesecih nosečnosti, ki spadajo v okvir prenatalne diagnostike, so kazale na možnost, da se pojavi ta anomalija. Gabrijela in njen mož sta bila od preiskave do preiskave bolj nemirna in neodločna, kaj storiti. Zdravnik je Gabrijelo že pri prvi preiskavi opozoril na možnost takšne okvare.. Kljub temu sta oba upala, da bo otrok zdrav. Upala sta na srečen izid, hkrati pa sta si predstavljala, kakšno bi bilo življenje s prizadetim otrokom. Prej jima na kraj pameti ne bi padlo, da bi nosečnost prekinila s splavom, zdaj pa sta se oba spraševala, ali ne bi bil splav najboljša rešitev za vse. Kakšen bi bil njun vsakdan? Čemu vse bi se morala odreči? Zdravnik je Gabrijeli svetoval, naj se čimprej odločita, če bi želela narediti splav. Gabrijela je v 15. tednu nosečnosti opravila še pregled plodovnice, ki naj bi dokončno razkril resnico. Ko jima je zdravnik sporočil, da je rezultat takšen, kot je domneval, sta Gabrijela in njen mož solzam pustila prosto pot. Hkrati sta bila bolj kot kdaj koli prepričana, da splav ne pride v poštev. Že nekaj tednov je Gabrijela čutila otroka v svojem telesu - bil je živahen, premikal se je, ko je počivala, in na videz spal, ko se je gibala. Ni si mogla predstavljati, da bi prekinila življenje tega otroka samo zato, ker naj bi ji motnja predstavljala nespremenljivo in nevzdržno preizkušnjo. Njen mož je bil bolj skeptičen, vendar jo je načelno podpiral. Nazadnje sta stopila v stik z družino, v kateri se je eden od treh otrok rodil z Downovim sindromom. Ko sta se prepričala, kako zelo je ta otrok vključen v družino in kako ga ostala dva sprejemata, jima je bilo nekoliko lažje pri srcu. Ko jima je pozneje otrokova mama pripovedovala, da bi prav tega otroka najbolj pogrešala, ker je še posebej ljubeč in prisrčen, sta se odločila, da se bosta svojega otroka veselila. Naslednji meseci do rojstva zanju sicer niso bili lahki. Vedno znova sta morala poslušati, kako neodgovorno je na svet spraviti prizadetega otroka - sami stroški bodo z njim, onadva pa bosta nanj privezana. Ko sta malo hčerko vendarle lahko držala v rokah, ju je navdajalo veselje nad njuno odločitvijo. Zaupan jima je bil droben, nebogljen človek, ki naj bi ga spremljala v življenje. Vendar tudi žalosti ni manjkalo - žalosti za vsem, česar deklica ne bo zmogla. Nikoli ne bo otrok, s čigar dosežki bi se lahko pohvalila. Vendar sta bila vesela, da imata otroka, ki mu bosta izkazovala ljubezen.

Starši otroka z Downovim sindromom lahko že v prvem letu otrokovega življenja veliko storijo za to, da otroka podprejo, saj so stopnje telesne in kognitivne prizadetosti zelo različne. Z ustrezno in dosledno podporo lahko simptone omilimo, vsekakor pa je za to potrebna velika mera discipline tako pri starših kot pri otroku. Vse odkar so medicinske preiskave tako izpopolnjene, je vedno manj staršev, ki izvedo za otrokovo motnjo in se kljub temu odločijo otroka obdržati. Sonja in njen mož sta že zgodaj izvedela za možnost, da bo otrok prizadet, in zajela ju je panika. Sonji je bilo jasno, da ne bo mogla skrbeti za prizadetega otroka. Predstavili so ji tudi možnost, da otroka odda v posvojitev takoj po rojstvu. Vendar si Sonja ni mogla predstavljati, da bi otroka še naprej pustila rasti. Da bi bila noseča in otroka ne bi obdržala, ji je bilo enako nepredstavljivo kot življenje z otrokom, ki bi ga občutila zgolj kot breme. Privolila je v splav. Tega so ji opravili ambulantno, da bi - tako je vsaj menila - vse skupaj prestala kar se da hitro in neopazno. Po prvem olajšanju pa so se kmalu pojavili prvi dvomi, ali je bila njena odločitev pravilna. Vendar jih je zlahka potisnila na stran. Kot magnet so njeno pozornost vedno znova pritegnili ljudje s takšno ali drugačno motnjo. Kako dobro, si je mislila, da je še ne popolnoma izoblikovanemu zarodku prihranila podobno življenje.

Danes se številni starši počutijo starši šele tedaj, ko jim najrazličnejše preiskave v nosečnosti ovržejo dvome o otrokovi prizadetosti. Generacija naših starih mater je bila enostavno še "v veselem pričakovanju" - seveda pa jih je kljub temu skrbelo za otrokovo zdravje in so pogosto trpele zaradi številnih rojstev, ki so si tesno sledila. V splošnem je ženske te generacije bistveno bolj vodilo zaupanje v življenje , ki se je smelo razvijati v njih, ter hvaležnost, da lahko kot matere to življenje omogočijo in podarijo. Danes lahko smo pomočjo medicine odženemo veliko skrbi in ublažimo številne tegobe. Vendar to v sebi skriva tudi nevarnost, da zaupanje v tehniko zasenči zaupanje v življenje. Enostavno sprejemanje čudeža, da se v meni poraja nov človek, edinstven in kot Božje bitje želen, se umika najrazličnejšim preiskavam, ki jih je potrebno opraviti. Neopazno se v nas prikrade drža, da si življenje zasluži le popoln človek.

Življenja navsezadnje ni mogoče narediti in načrtovati. Zato potrebujejo starši, še posebej pa tisti, ki jim je uspelo vedno vse načrtovati, več kot le program zdravstvenih preiskav. Za novega otroka potrebujejo spodbudo, da bi ga lahko sprejeli kot edinstveno in nezamenljivo Božje bitje. Vera, da kot starši sodelujemo pri Božjem načrtu tega otroka, lahko že od začetka spodbuja razvoj sproščenega in skrbnega odnosa do otroka. Pri tem v ospredju ni le pravica do vedenja, ki jo posreduje medicina s poveličevanjem tehničnih dosežkov, ampak nam ta drža daje pravico "da nam ni potrebno vsega vedeti". Kam lahko pripelje drža, ki temelji na tehničnem napredku, kaže razprava v Franciji, kjer so se prepirali o tem ali za splav zadostuje ugotovitev, da otroku manjka roka do zapestja, ali mu mora manjkati do ramena.

Tudi v Nemčiji so meje že dolgo zabrisane. Neka mama, ki je v tretji nosečnosti zavestno zavrnila vse zdravstvene raziskave in se enostavno veselila novega človeka, ki se je razvijal v njej, je rodila doma. Na svet je prišel z 'zajčjo ustnico'. Babica je takoj poskrbela, da so mamo in otroka prepeljali v porodnišnico. Dežurni zdravnik je tam žensko sprejel s pripombo: "Rojstvo tega otroka bi vendar lahko preprečili!" Po veljavni nemški zakonodaji splav na podlagi diagnosticiranih napak sicer ni dovoljen. Če pa je prisotna resna zdravstvena bojazen za telesno ali duševno zdravje matere, bi tudi v takem primeru lahko ugotovili 'medicinsko indikacijo' za prekinitev obstoječe nosečnosti. Pogosto so ravno sorodniki ali drugi bližnji tisti, ki priporočajo kar se da obsežne preiskave in silijo: "Prizadet otrok! Tega bremena si vendar nočeta naložiti! poleg tega pretirano bremeni našo družbo. Že zdravstvena oskrba tistih, ki pridejo zdravi na svet, je dovolj draga." Toda prav tisti, ki živijo v neposredni bližini mladih staršev, v času nosečnosti odigrajo pomembno vlogo. Izzvani so, da bodoče starše skrbno spremljajo in jim z občutkom dajo kakšen dober nasvet, ki jih bo opogumil. Dobronamerni nasveti pa so lahko tudi krinka, za katero se skriva radovednost ali želja po senzaciji. Zato mladih staršev ni potrebno zasuti niti s pozornostjo ali pomočjo niti z zgodbami, kako je bilo pri drugih. Prav tako pa se ljudem iz njune okolice ni potrebno umakniti iz strahu, da se v konkretni situaciji ne bodo primerno znašli. Večinoma je mladin staršem v pomoč, da njihovi bližnji izkoristijo vsakodnevne priložnosti za stike, s kretnjami pokažejo bližino ter jih s tem opogumljajo in podpirajo. Vedno pa je potreben občutek za njihove potrebe.

V mesecih nosečnosti je pred nov izziv postavljen tudi odnos med zakoncema. V tem obdobju nista več sama. Rastoči otrok se vedno bolj preriva v središče. Določa številne pogovore, materina občutja in njene potrebe. Pomembno je njeno dobro počutje, zato si želi obzirnosti in ustrezno preživete konce tedna, prosti čas. Želje so lahko zelo različne: nekatere ženske si želijo več časa zase, druge pa bi šle raje med ljudi, zato zavestno iščejo nove stike. Nosečnost seveda ni bolezen, pač pa poseben čas rasti za vse udeležene. Tako nosečnost - če jo zavestno živita - doprinese k osebnemu razvoju obeh staršev. Potreba po biti ljubljen je v obdobju nosečnosti posebej velika. Čas, v katerem mama in oče vzljubita otroka, ki jima je zaupan, je hkrati čas, v katerem morata dopustiti, da sta ljubljena tudi sama. Tako mama kot oče v središče pogovorov in misli ne postavljata samo otroka, pač pa še naprej ostajata zakonca, ki drugega vidita in mu prisluhneta, ki čutita, kaj drugi misli ter kakšne skrbi ima kot mož ali žena. Še naprej naj živita življenje v vseh njegovih dimenzijah.

V spolnem življenju se bo sprva morda le malokaj spremenilo, vsekakor pa v središču stoji dobrobit mlade matere in otroka - nič ne sme ogroziti njunega zdravja. To moža izzove k posebni obzirnosti, ki jo včasih le stežka zmore. Vendar mora tudi žena z občutkom uskladiti lastne želje in potrebe z otrokovimi. Lahko se razvijejo novi izrazi medsebojne ljubezni in nove oblike erotike, ki hkrati krepijo partnerski odnos.

V mesecih pred otrokovim rojstvom se lahko razvijejo tudi nove oblike v izražanju vere. Osebno mi je vsak otrok posebej omogočil, da sem v času pred rojstvom odkrila popolnoma nov način odnosa z Bogom - molitev in skupna praznovanja je določalo čisto konkretno doživetje, da sodelujem pri božjem stvarjenju. To ustrezno zadeva tudi očeta.

KORAK NAPREJ

  • Seznanita se s svojo vlogo matere oz. očeta. To npr. pomeni, da ne govorita več z distance o 'nosečnosti', pač pa govorita o tem, da bosta dobila otroka. Lahko pa pomeni tudi to, da se v mislih in svojimi besedami posvetita otroku, pa naj bo ta še tako nerazvit, ali da prijateljem in drugim bližnjim o novi situaciji spregovorita šele takrat, ko zmoreta izgovoriti: "Otroka bova dobila!"

  • Nosečnost na prav poseben način predstavlja čas, ko lahko na novo premislita o svojem odnosu do Boga, Stvarnika vsega živega, s čigar ustvarjalno močjo smeta kot mama in oče sodelovati. Poskusita skupaj moliti za otroka, ki se razvija, ali pa se skupaj z otrokom obrnita na Boga. Tu je nekaj primerov molitve: Ti, najin otrok, bodi dobrodošel v najinem življenju. Ti si nama podarjen. Nastal si iz najine ljubezni. Tako je želel On, ki je Bog življenja. Ali: Gospod, obvaruj nas; najinega otroka in naju. Pomagaj nama, da otroku v življenju priprava prostor, ki ga potrebuje. Ali: Hvala, najin otrok, da si nama podarjen. Hvala, dobri Bog, da ga smeva imeti.

  • Poiščita stik z drugimi pari, ki bodo postali starši, in se pogovorita o novem občutju življenja, o veselju in skrbeh.

  • O vprašanjih prenatalne diagnostike se pogovorita z babico, ki lahko neodvisno spregovori o možnostih, ki jih tehnologija nudi v zdravstvu, ter pozna tako vidik tistih, ki jo zagovarjajo, kot vidik tistih, ki so do nje bolj zadržani, ter zato išče ravnovesje med pravicami v zdravstvu in dobro mero zaupanja v življenje.

  • Poiščita ljudi, ki jim zaupata in vama lahko dajo nasvet ali vaju podprejo tudi z duhovno naravnanostjo.

"NOSEČA SEM! KAJ PA ZDAJ?"

Juta zadnjih nekaj tednov ne more spati - menstruacija ji že zelo zamuja. Kako je to mogoče, ko pa sta s fantom vsakokrat pazila! Kristjan je v zadnjem letu končno našel pripravništvo in o družini seveda noče razmišljati. In Juta še vedno obiskuje šolo. Vsaj to mora zaključiti. "Otrok ob tem času, ne, to se ne sme zgoditi, to nama bo obema uničilo prihodnost!" Juta pred starši sprva o tem molči. Trdno je odločena, da v tem trenutku ne bo imela otroka. Tako gredo dogodki svojo pot...

Nekaj dni kasneje, potem ko ji je zdravnik potrdil nosečnost in ji dal naslov posvetovalnice za nosečnice, Juta govori s tamkajšnjo svetovalko in dobi potrdilo, da je pogovor opravila, kar je po nemškem zakonu predpogoj za nekaznovan splav. Odločitev, ali bo otroka obdržala ali ne, je zdaj v njenih rokah. Svetovalka si je zanjo vzela veliko časa in z občutkom pristopila k njeni situaciji. Skupaj sta razmišljali, kakšno bi bilo Jutino življenje z otrokom. Dala ji je naslove združenj, ki pri tem nudijo podporo in pomoč. Svetovalka je z Juto obširno razpravljala tudi o nujnosti in možnosti, da se pogovori s starši ter pri njih najde podporo. Zdaj se mora Juta sama odločiti. Čas jo priganja. Splav lahko naredi do 12 tedna nosečnosti, in to so še natanko trije tedni.

Sledijo neprespane noči, izostanki od pouka, neskončni pogovori s fantom, Ki ji naprti krivdo za nosečnost in otroka ni pripravljen sprejeti. Kristjan jo postavi pred alternativo: on ali otrok. Prijateljica ji zelo jasno svetuje, naj prekine nosečnost in si pusti prosto pot v prihodnost. Čas se vse hitreje izteka, Juta pa vse bolj izgublja odločnost. Zavedanje, da se v njej razvija nov človek, je ne zapusti več. V tej situaciji se Juta končno zaupa staršem, čeprav hkrati meni, da že ve za njihovo mnenje. V mislih že sliši besede: "Če boš zanosila, ne računaj na nas in našo podporo." Tako se tudi zgodi - starši so šokirani, bojijo se za ugled družine, na Juto se vsuje ploha očitkov.

V stiski, razdvojena med negotovo prihodnostjo z otrokom in domnevno vernim življenjem brez otroka se Juta obrne na gospo iz soseske, za katero ve, da dela kot socialne delavka. Preko nje nazadnje najde katoliško svetovalnico karitas. Tam Juta najprej izkusi, kako ji z razumevanjem prisluhnejo in zaupno pristopijo k njeni razdvojenosti. Izve tudi, kakšno pomoč lahko dobi iz državnih sredstev, od oblačil zase in za otroka do opreme in pomoči v gospodinjstvu, ter kdaj in kje mora vložiti ustrezne prošnje. V Juti vse bolj raste zaupanje, da bo z otrokom morda le zmogla. Medtem se tudi odloči, da se bo odselila od doma in končala šolanje. Preko kontaktov, ki so ji jih posredovale gospe v karitasovi svetovalnici, Juta v tednih zatem doživi veliko pogovorov, ki vse bolj utrjujejo njeno odločitev za otroka. Splav zanjo več ne pride v poštev. Pogovori z nekaterimi sošolkami, ki so ji svetovale, naj nosečnost kar se da hitro prekine, češ da o svojem trebuhu navsezadnje odloča sama, se ji kasneje zdijo cinični- v njej raste samostojen človek in ne 'nekakšen tvor'!

Kmalu pride v stik z manjšo stanovanjsko skupnostjo za matere samohranilke, ki jo podpira karitas. Tja se lahko preseli že pred otrokovim rojstvom. Tu najde razumevanje in varnost, spregovori lahko o svoji situaciji. Šolo bo lahko obiskovala skoraj do poroda ter kmalu po njem. Šolsko leto je rešeno. Počasi, a zanesljivo v njej raste zaupanje v življenje z otrokom. Kolikor bolj se približuje datum poroda in kolikor intenzivneje Juta čuti otrokove gibe v svojem telesu, toliko bolj raste njeno prepričanje: "Uspelo mi bo, da bo moj otrok lahko živel." Tu in tam lahko svojemu otroku kljub skrbem in negotovosti reče: "Vesela sem, da si!"

Ravno v tednih in mesecih nosečnosti, v katerih gre za najtesnejši telesni odnos med materjo in otrokom, je zelo tesna tudi njuna psihična povezanost. Bolj ko se mati otroka veseli, večjo dobrodošlico ko mu izreče, toliko bolj bo v otroku položeno osnovno občutje zaupanja v življenje.

KORAK NAPREJ

  • Kakšne poti za življenje z otrokom torej obstajajo? Preden vas pri nepredvideni nosečnosti zajame panika, si dajte priložnost, da situacijo analizirate s trezno glavo.

  • Od začetka nosečnosti v ženski raste nov človek, čeprav ga ona sprva ne more občutiti. In ravno v tem prvem obdobju življenja otrok potrebuje največjo zaščito. Zato tudi mama nima pravice razpolagati z njim. Vsi, ki jo lahko, bi jo morali še posebej opogumljati in podpirati, da je zmožna zavarovati otroka, ki ga nosi. Otrok lahko zaživi le skupaj z mamo.

  • Če oče otroka ne sprejme, so prijateljice, drugi ljudje in starši poklicani, da podprejo mamo in otroka, da mamo opogumljajo in ji pomagajo sprejeti življenje, ki raste v njej.

NAKNADNO VKLJUČITI V SVOJE ŽIVLJENJE

Ženske mi pripovedujejo o svojih razlogih za splav; da so ga naredile pred poroko, ker so bile še premlade; da so splavile na začetku zakona, ker bi otrok ogrozil njihovo kariero; da mož v tistem trenutku ni bil pripravljen sprejeti otroka, ali pa si ni želel še tretjega ali četrtega otroka; da sta takrat oba imela občutek, da bi ju še en otrok preveč obremenil...

Ne glede na razloge, ki sta jih imela, dejanja nimam pravice soditi ali ga celo obsojati. Vendar zaznam bolečino. Vsi razlogi skupaj ne odpravijo bolečine, da smo otroku, sposobnemu življenja, preprečili, da bi živel. O razlogih tudi nima smisla razpravljati. Veliko koristneje se je soočiti z občutki krivde, ki se pojavijo po splavu in pogosto zatemnijo dušo. Občutki krivde so prisotni. Če bi jih skušali odpraviti z razpravljanjem, bi to pomenilo zgolj beg pred njimi. Prav tako ne pomaga, če se obtožujemo ali opravičujemo. Če se obtožujemo, nas še bolj razjedajo. Če se opravičujemo, moramo iskati nove in nove razloge, zakaj je bila odločitev pravilna. Nikoli pa ne najdemo miru.

Zato nasvet: "Sebe in splavljenega otroka izročite Bogu. Izročite ga Božji ljubezni. Izročite mu tudi svoje občutke krivde. Je tako, kot je. Tega ni mogoče spremeniti. Vendar zaupajte v to, da vas v vsem kar vas moti, Bog sprejema in ljubi. Božja ljubezen pomirja občutke krivde." Mnogim pomaga zakramentalna odveza. Ko nanje položim roke in jim v imenu Cerkve podelim odpuščanje, se čutijo popolnoma sprejete. Nenadoma si lahko odpustijo. To je najtežje: odpustiti sebi. Če to uspe, v duši nastane novo prostor za svobodo in občutek živosti.

Vendar ne gre samo za to, da občutke krivde predelamo. Za splavljenim otrokom moramo tudi žalovati. Brez žalovanja v materini in očetovi duši nekaj okameni. Oče in mati se morata posloviti od otroka, ki kljub vsemu nekaj tednov rasel v materinem telesu in je s tem postal del matere. pogosto doživim, da v materi še mnogo let po splavu tiči 'cmok', ki nekaj v njej blokira. Šele ko si mati dopusti žalost, se v njej lahko razcvetita nova življenjska energija in svoboda.

Tudi splavljenim otrokom bi morali dati imena. In dobro bi bilo, če bi se od njih lahko poslovili s kakšnim obredom ter jih hkrati vključili v svoje življenje. Otrok je v smrti dosegel polnost življenja in je zdaj pri Bogu. Tako je pri Bogu tudi del matere. Mati ga lahko prosi, da zanjo prosi Boga in jo spremlja iz nebes. Tedaj lahko tudi krivda, ki bremeni, postane 'srečna krivda', o kateri priča velikonočna hvalnica Exultet. Tedaj bo otrok mater vedno spominjal na to, kar pravzaprav sestavlja njeno življenje: na enkratnost, ki jo bo vtisnila v ta svet. Tudi splavljeni otrok želi biti vključen v življenje vse družine. Če njegovo življenje in smrt budita v ljudeh, ki so se prav tako oddaljili od stvari, ki so nam svete, usmiljenje do sebe in do drugih, lahko vse dviga.

KORAK NAPREJ

  • Poiščite kraje, kjer lahko izrazite žalost zaradi otroka, ki je bil splavljen in ni mogel v življenje. Na številnih pokopališčih obstaja skupni grob za mrtvorojene otroke brez imena. Tudi če vaš otrok ni pokopan tam, je zdravilno, če tam lahko jokate za njim.

  • Z začetkom menopavze, ko se konča ženska rodna doba, se spomin na splav pogosto posebej intenzivno. Dopustiti ga, vendar poiščite pomoč, če vas občutki krivde preveč bremenijo.

"SPET SVA ODPOVEDALA"

Ob sobotah dopoldne, ko imata Monika in njen mož Franci čas, gresta rada po nakupih. Obema je všeč, da skupaj nakupita vse, kar potrebujeta za čez teden, hkrati pa si ogledujeta izložbe in prodajalne če imajo kje kaj lepega. Trenutno z velikim veseljem obiskujeta otroške oddelke blagovnic - ogledujeta si otroška oblačila in opremo za otroško sobico, igrače in vozičke. Monika že nekaj časa ve, da je znova noseča.

Pred tem je premagala težko obdobje prvih tednov nosečnosti. Dvakrat je namreč že doživela spontani splav. Komaj jio je zdravnica z gotovostjo potrdila nosečnost, je nastopila krvavitev, ki je sprva ni jemala resno. Vendar je kmalu postalo jasno, da otročička, ki je rasel v njej, ne bo mogla obdržati. Potrebna je bila zdravniška pomoč in pomemben dober nasvet: "Brez skrbi, naslednjič se to ne bo zgodilo. Pogosto se zgodi, da se zarodek pri prvi nosečnosti ne mora prav razvijati." Kljub razočaranju je Monika še naprej upala, vendar se je žalostni dogodek čez nekaj mesecev ponovil.

Po vsem tem ji je zdravnica svetovala posebno previdnost in ji za podporo predpisala hormonsko terapijo. Monika in Franci sta si iz vsega srca želela otroka in sta bila od tedaj posebej previdna. Izogibala sta se telesnemu in duševnemu stresu ter vsak dan živela kar se da sproščeno. Videti je bilo, da bo tokrat vse potekalo dobro: Monika je fotografije prve ultrazvočne preiskave s posebnim veseljem pokazala vsem, ki so ji bili blizu in so z njo trepetali. Lahko sta pričela opremljati otroško sobico. Kar se je zgodilo Moniki, se v prvi nosečnosti zgodi 15 % žensk, vsekakor pa se po drugem ali tretjem spontanem splavu močno poveča možnost ponovnega splava. Vzroke za spontani splav lahko zdravniki natančno ugotovijo tedaj, ko je določen točen teden nosečnosti, v katerem se splav zgodi. To olajša tudi konkretno zdravniško pomoč, ki se glede na diagnozo lahko zelo razlikuje.

Monikina sreča pa se je tudi pri tretji nosečnosti nenadoma končala. Bila je v 16. tednu in že je čutila otrokove prve nežne gibe. Neke noči se je prebudila z močnimi bolečinami v trebuhu. Dežurni zdravnik, ki ga je Franci takoj poklical, je potrdil najhujšo bojazen obeh staršev: otrok, ki se je do tedaj lepo razvijal, ni več kazal znakov življenja, nastopili so krči, nosečnost se je končala.

Razočaranje in bolečina obeh sta bila neskončna. V bolnišnici Monika ni nikomur pustila do sebe.. Zatrla je svoje solze in bila sprva nedostopna tudi za Francija, ki ni bil nič manj žalosten in razočaran od nje. Franci je za malega fantka, ki jima je bil zaupan tako kratek čas, skušal najti grob in pripraviti pogreb. Tudi če otrok še dolgo ne bi bil sposoben življenja izven materinega telesa, ga je mogoče pokopati. Veliko občin ima na svojih pokopališčih posebej za to pripravljen prostor. Monika in Franci sta našla grob in pokopala svojega sinčka. Obema je bilo zelo pomembno, da sta imela kraj, na katerem sta lahko svobodno izražala svojo žalost. Monika se namreč v naslednjih mesecih ni počutila samo prazno, pač pa se ji je njeno celotno življenje zdelo nesmiselno, črno in brez upanja.

Žalovati je potrebno ob vsakem spontanem splavu in za vsakim mrtvorojenim otrokom. Umrlo je bitjece, otrok, ki je živel in se razvijal nekaj tednov ali mesecev. Žalost moramo izraziti, pri tem pa so nam v pomoč obredi. Nekoč so trupelca spontanih splavov pogosto brez dostojanstva 'odstranili'. Danes je v bolnišnicah več občutka za dostojanstvo teh malih bitij. Tako imajo lastne obrede, ob katerih otroka pokopljejo. Vendar tudi družina potrebuje obred, da spontani splav objokuje in nerojenemu otroku da mesto v svojem življenju. Neka družina je tako pripravila majhen skupen obred. Ob rentgenski sliki zarodka so prižgali svečo, otroku dali ime, potem pa so otroci sliko in pismo, ki so ga naslovili na otroka, zakopali na vrtu in tam posadili drevo, ki družino vedno spominja na nerojenega otroka. Če spontani splav zamolčimo, ta na družino kljub temu vpliva. Prav pri psihoterapevtski metodi postavitve družine je razvidno, da je potrebno upoštevati tudi spontane splave in mrtvorojene otroke. V družini imajo namreč svoje mesto.

Obdobja žalovanja za predčasno izgubljenim otrokom starši doživljajo zelo različno - nekateri onemijo in drug z drugim ne govorijo o svoji bolečini. Drugi skušajo odvrniti pozornost ali pa prekinejo vse stike z drugimi ljudmi.

Monika se je odzvala z jezo in se hkrati počutila krivo: "Ko bi se vsaj izognila temu in naredila ono!" Njeno telo je kazalo močne bolezenske simptome: ni mogla spati, bila je brez moči in tožila je za hudimi bolečinami v nogah. Njena zdravnica ni odkrila nikakršnih organskih vzrokov. Moniki se je vedno znova zastavljalo vprašanje: "Zakaj se je moralo to zgoditi? Zakaj nisem dovolj zgodaj opazila, da je otrok v nevarnosti? To bi lahko preprečila!" Njen mož Franci se je počutil nemočnega. Vse bolj se je jezil na Moniko, ki se je v svoji žalosti zapirala vase. V stiski se je nazadnje obrnil na mladinskega duhovnika., s katerim sicer že dolgo ni imel stika, vendar se ga je ta še dobro spomnil. Pri njem se je lahko prvič razjokal, spregovoril o svoji žalosti in izrazil skrb za partnerski odnos, za katerega je imel občutek, da je v nevarnosti. Duhovnik mu je dal naslov skupine, v kateri se enkrat mesečno srečujejo in drug drugemu prisluhnejo starši, ki so izgubili otroka. Tam pari lahko odkrito povejo, kako se počutijo ob izgubi. Nekaj časa je trajalo, preden je bila Monika pripravljena iti z njim, vendar so jo srečanja s to skupino postopno osvobajala. Pred drugimi se je lahko zjokala in se jim potožila. Spoznala je, da so se tudi drugi naučili živeti naprej po izgubi otroka, po katerem so hrepeneli.

Partnerstva včasih ne preživijo izgube otroka. Če partnerja ne sprejmeta dejstva, da vsak žaluje na svoj način, ali se med seboj obtožujeta, da občutita bodisi premajhno bodisi preveliko žalost, to lahko močno prizadene njuno partnerstvo. Zato je potrebno, da drug drugemu dajeta čas za žalovanje, da hodita na otrokov grob, da otroka vse bolj izpuščata ter tako predelata tudi lastna pričakovanja in upe, ki sta jih gojila do njega. Koristi lahko tudi to, da se v teh mesecih izogibata stikov s prijatelji, ki se jim je ravno rodil otrok. Rane se težje zacelijo, če jih vedno znova odpiramo.

Moniki in Franciju je le stežka uspelo, da sta na novo zaživela skupni vsakdan. Iz temnega tunela ju je počasi pripeljala šele zaupna skupnost staršev, ki so prav tako izgubili otroka. Tu in tam je skupina skupaj obhajala tudi sveto mašo. Pri njej so starši lahko izrazili svojo bolečino in postopno doživeli, da je Bog življenja tisti, ki sliši, ter je tu tudi za njihove potrebe in skrbi.

KORAK NAPREJ

  • Ko kdo žaluje za izgubljenim otrokom veliko ljudi želi pomagati. Njihovi poskusi pa so pogosto nerodni in neprimerni, saj ne vedo, kakšna tolažba je primerna. V takšnih situacijah jih je smiselno prositi, naj vam preprosto prisluhnejo.

  • Če se kot par nahajata v prvem obdobju globoke žalosti, si pustita čas ter pomembne odločitve, za katere potrebujeta trezno glavo, preložita na kasneje.

  • Pogled v novo opremljeno otroško sobo povzroči posebne bolečine. Če sobo predelata, ohranita poseben del za spomin. Nanj se bosta lahko navezala, ko se bosta kasneje spominjala na čas veselja in žalosti. To je pomembno obdobje vajinega življenja, ki bo predstavljalo del vas tudi v prihodnosti.

  • Če so prisotni še drugi otroci, ne smeta spregledati njihovih potreb, stisk in vprašanj.

" NAJVEČJA URA V ŽIVLJENJU VSAKEGA ČLOVEKA"

Andreja in njen mož Ludvik sta nehala ugibati, ko je zdravnik potrdil predvideni datum rojstva njunega otroka. V času nosečnosti sta se zavestno pripravljala na ta pomemben dogodek. V četrtem mesecu nosečnosti se je Andreja vpisala na tečaj priprave na porod pod vodstvom babice. Ta tečaj so ji posebej priporočili zato, ker bi pri tej babici lahko kasneje tudi rodila. Zdaj se je tedensko srečevala s skupino žensk, ki so bile v približno enakem obdobju nosečnosti kot ona. Ker je bil Ludvik trdno odločen, da bo sodeloval pri rojstvu svojega otroka, je Andreja želela, da se ji pridruži na tečaju. Vendar Ludvikovo navdušenje ni trajalo dolgo, ko je opazil, da poleg njega prihajata samo še dva očeta, žene pa so se rade družile med seboj. Dokler je šlo za informacijo o samem porodu, za prvo obdobje z otrokom ter pomembna vprašanja o zdravju in preventivi, je bil z veseljem navzoč. Ko pa so matere začele z dihalnimi vajami za lažje prestajanje popadkov ter z gibalnimi vajami za ublažitev sprememb pri občutenju svojega telesa, bolečinah v hrbtu in zatekanju nog, je njegov elan popustil. Ta del priprav je z veseljem prepustil ženi Andreji.

V zadnjih mesecih nosečnosti so se njuna vprašanja vse bolj vrtela okrog tega, kje bi se otrok rodil. Andreja si je namreč želela roditi doma. Navsezadnje, si je rekla, porod ni bolezen, ki bi sodila v sterilno vzdušje bolnišnice, opremljene z visoko tehnologijo. Zdravnik ji je svetoval porod v domačem okolju, ker je njena nosečnost potekala popolnoma normalno, vendar ju je opozoril, da ji pri tem ne bo takoj na razpolago ustrezna pomoč, če bi jo potrebovala. Ludvik je bil glede tega zelo skeptičen- preprosto ga je skrbelo za dobrobit njegove žene in otroka in je želel, da za njiju zdravstveno kar najbolje poskrbijo.

Pri iskanju pravega kraja za porod sta naletela še na tretjo možnost: porodno hišo. Tu nudijo strokovno usposobljeno in individualno spremstvo babic pri porodu, pa tudi pred in po njem. Starši, ki se odločijo za porod v tej ustanovi, prevzamejo visok delež odgovornosti pri rojstvu svojega otroka, ne da bi se jim bilo potrebno odpovedati potrebni oskrbi babice. Andreja in Ludvik sta se nazadnje odločila za porodno hišo, saj jima je bilo zelo pomembno, da njun otrok ugleda svet v varnem okolju...

Rojstvo otroka vedno predstavlja tudi čustveno nabit dogodek. Starši se veselijo svojega otroka, mati pa porod pričakuje z mešanimi občutki. Tudi ona se veseli čudeža življenja, hkrati pa jo je strah bolečin pri porodu. Napeto čaka ali bo vse v redu in ali bo otrok prišel zdrav na svet. Vse več očetov spremlja ženo pri porodu. Prisotni so v porodni sobi, kjer doživljajo, kako boleče je lahko rojstvo. Skupaj z materjo se veselijo novorojenčka in večinoma čutijo, kaj mati potrebuje. Porod pa za mater ni zgolj vir veselja. Številne se čutijo oslabljene in potrebujejo spodbudo moža, druge trpijo za poporodno depresijo. Mož potrebuje veliko občutka, da lahko ženo spremlja. Veselju ob rojstvu otroka, ob njegovih žarečih očeh in prvem smehljaju, pogosto sledijo naporni tedni za mater. Otrok se šele privaja na ritem in njegov ritem včasih ne ustreza materinemu. Tako mora mati pogosto ponoči vstajati in ga podojiti, ko joka. Matere se pogosto čutijo preobremenjene. Otrok jih vedno znova iztrga iz spanja in ni noči, ko bi lahko mirno spale. Mož se počuti zanemarjenega, ker mati vso pozornost posveča otroku. Seveda tudi on občuti veselje, ko v rokah drži svojega otroka, obenem pa čuti, da mu žena ne zmore več dajati toliko ljubezni, kot jo potrebuje.

Če starši sprejmejo izziv, ki ga prinese otrok, postopoma prevlada veselje nad otrokom, ki se vsak teden nauči nekaj novega. Oče se po službi veseli, da bo prišel domov in vzel otroka v naročje. Mama se veseli otrokovih smehljajev in njegovih odzivov. Oba strmita nad čudežem, da se otrok razvija in kaže lastne značilnosti.

Andreja in njen mož Ludvik sta doživela srečen porod- njun sinček je na svet prijokal brez zapletov in zdrav. Z nekaterimi starši, ki sta jih spoznala v porodni hiši, sta že čez nekaj dni praznovala otrokov prihod na svet. Pri tem sta razmišljala tudi o tem, na kaj morata pomisliti in kaj pripraviti za otrokov krst, za katerega sta se odločila - prijavo na župnijskem uradu, možen datum, seznam povabljenih. Spregovorila pa sta tudi o svojem osebnem vidiku, zakaj se jima krst zdi pomemben. Ob prijavi na župnijskem uradu sta izvedela, da želi duhovnik, ki bo otroka krstil, mlado družino bolje spoznati z obiskom na domu. Prav tako naj bi bilo predvideno tudi srečanje vseh staršev, ki želijo otroke krstiti na določeni datum. Andreji in Ludviku se je zdelo, da je vsega dobrega že malce preveč. Konec koncev ju je njun sin Lan zdaj zaposloval 24 ur na dan - ponoči nista spala, pa tudi dnevi so bili pogosto zelo stresni. Vendar je srečanje kljub temu obrodilo lepe sadove: Andreja in Ludvik sta lahko spregovorila o vprašanju lastne vere in k temu dodala nov vidik. Posebej pomemben se jima je zdel naslednji občutek: četudi za sina Lana želita storiti vse prav, ne bosta nikoli popolna. Delala bosta napake in naletela na meje, vendar sta lahko prepričana, da Božja ljubezen doda tisto, kar njuni manjka.

KORAK NAPREJ

  • Seveda je lepo, če mož skupaj z ženo obiskuje tečaj priprave na porod, vendar njegova odločitev, da se bo temu odpovedal, še zdaleč ne pomeni, da ne bo opravljal svoje očetovske vloge. V vsakem primeru si dajta čas, da se vživita v svoji novi vlogi. V številnih mestih nudijo tudi tečaje za bodoče očete, pri katerih očete izobrazijo in jim nudijo odgovore glede poroda.

  • Ko se odločate, kje želite roditi, vedno vključite oboje: tako medicinsko pomoč kot tudi občutek, da ste v dobrih rokah. Pri porodu doma je predvsem dobro razmisliti o konkretni situaciji po porodu - predvsem tedaj, ko že imate otroke.

  • Tečaje priprave na rojstvo vodijo babice, pa tudi medicinske sestre, fizioterapevtke in strokovnjaki z drugih področij. Tečaji, ki potekajo preko javnih zdravstvenih zavodov, navadno obsegajo nekaj srečanj in so brezplačni.

"EDEN, DVA ALI TRIJE OTROCI?"

Že nekaj mesecev je Martin pogovore z ženo Karin vedno znova pripeljal do iste točke: "Kdaj boš končno pripravljena na naslednjega otroka?" Oba sta se veselila prvega sina Luke, ki je bil zdaj star pet let, torej je skrajni čas, da mu sledita bratec ali sestrica. Karin pa je vedno znova našla dovolj razlogov, zakaj čas še ni primeren: služba, ki jo je znova nastopila in ji je bila v veselje, spomin na težave v prvi nosečnosti, premajhno stanovanje za dva otroka... Martin je vse to dobro razumel, po drugi strani pa je videl, da Luka odrašča kot edinec, in da njegovemu otroku postaja nedostopno to, kar je sam vse življenje doživljal kot izredno dragoceno: odraščanje med brati sestrami.

Martin je bil najmlajši otrok, imel je še dva starejša brata in dve sestri. Njegova žena je bila srednji od skupno treh otrok. Vedno mu je bilo samoumevno, da ima starejše brate in sestre, ki ga imajo radi in mu približajo reči, ki jih še ne zna, ob katerih se lahko uči in jih posnema v tem, kar se mu zdi pomembno. Vedno je bil izjemno ponosen na obe starejši sestri, ki sta vseskozi skrbeli posebej za najmlajšega brata ter mu nudili večjo podporo kot ostalima dvema. Martinovim staršem se je zdelo samoumevno, da so bili velika družina, v kateri je lahko vsak otrok našel lasten prostor. Trudili so se prepoznati posebnosti vsakega otroka ter mu nuditi takšno podporo, kot jo je potreboval.

V Karinini družini je bilo popolnoma drugače. Njeni starši so želeli, da vsi otroci maturirajo, ker njim samim to ni uspelo. Tako so od otrok zahtevali, da v šoli dosegajo dobre rezultate. Vendar ni vsem trem enako dobro uspevalo izpolnjevati pričakovanj svojih staršev. Zato so jih starši spodbujali k temu tako, da so dobre rezultate enega postavljali za zgled ostalima dvema. Čez leta se je med otroki razvilo močno rivalstvo in nezaupanje. Starši imajo najrajši tistega, ki je dosegel najboljše rezultate!

Pogosteje kot se starši zavedajo, njihovo željo po otrocih zaznamuje doživljanje lastnega otroštva - koliko so smeli postati to, kar so bili, ne da bi morali izpolnjevati določena pričakovanja in slediti določenim vzorcem. Vsak otok ima enkratne sposobnosti, ki jih je dobro odkriti. Starši so tako postavljeni pred izziv, da odkrijejo te zaklade svojih otrok ion jih prinašajo na svetlo. To včasih ni lahko, posebno če se morajo ob tem posloviti od pričakovanj in želja, ki jih gojijo glede otrok.

Naloga staršev je posebno velika tedaj, ko imajo več otrok. Takrat je seveda težje vsakega otroka posebej videti v njegovi enkratnosti, otrok ne primerjati med seboj in jih preko medsebojne konkurence ne siliti v določeno vedenje.

Posameznik dobro razvije lastno osebnost samo tedaj, če starši že od zgodnjega otroštva spodbujajo pri otroku to, kar ga odlikuje, zaradi česar je enkraten. In ravno zato, da bi lahko odkrili to enkratnost, potrebujemo še druge. Samo v skupnem delovanju z drugimi ljudmi lahko raste to, kar nam Bog poklanja kot dar. Ljudje sami zase nikoli ne dobijo potrdila "V tem si dober". In otroci brez sorojencev v bistveno manjši meri izkusijo, na kaj so lahko še posebej ponosni in katere so njegove izrazite lastnosti, ki jih ločujejo od drugih.

"OTROK, KI ZRASTE V SRCU"

Eva vedno znova sprašuje mamo Hano: "Imaš tudi mene rada?" Eva ima že 19 let, z dobrimi ocenami je zaključila šolanje in trenutno opravlja prakso. Kdor jo sreča v njej spozna samozavestno mlado žensko. Zdi se, da ji to vprašanje nikakor ne pristaja, a je kljub temu značilno zanjo in za njeno življenje.

Eva ima tudi starejšega brata, ki je že poročen. Sama se videva z mladim moškim, ki ga globoko in iskreno ljubi. Kaj je pri Evi tako posebnega? Ko je bila stara le nekaj mesecev, so jo posvojili. Na svet je prišla v nepredstavljivih okoliščinah v Ekvadorju - njena mama je zaradi bede, v kateri je živela ni mogla obdržati, zato jo je po rojstvu preprosto pustila na porodnem oddelku. Tam najprej niso vedeli, kaj bi z njo: majceno bitjece brez imena, ki mu ni mogoče ugotoviti izvora. Evino življenje se je začelo tako, da ni bila ne zaželena ne sprejeta. Preko različnih cerkvenih ustanov, ki nudijo pomoč, je nazadnje pristala v 'svojo družino'. Enako kot pri njenem prav tako posvojenem starejšem bratu je bilo veselje njenih novih staršev izredno veliko. Eva se je dobro razvijala, vendar je bila plašna in negotova, še bolj kot njen brat. Lahko se je prešerno in razposajeno igrala, a se je zlahka vznemirila, oklepala se je Hane, se ponoči nenehno prebujala in spet zaspala v materini bližini.

Enako kot Evi se dogaja nič koliko otrokom, ki že pred rojstvom in še posebej takoj po njem niso zaželeni - globoko v sebi so negotovi ter vedno znova potrebujejo obljubo in potrditev, da so ljubljeni in sprejeti. Zakonski pari, ki se jim želja po otroku uresniči s posvojitvijo, morajo vedeti, da še tako majhen otrok s seboj prinaša preteklost, ki se kaže kasneje. Otroci, ki prihajajo iz nevzdržnih družinskih razmer, otroci, ki se podajajo iz enega rejništva v drugega, v duši nosijo sledi, ki jih ni mogoče preprosto zbrisati. Le nadomestni starši, ki potrpežljivo in tenkočutno zaznavajo rane, hkrati pa delujejo stanovitno in povezujoče, bodo prispevali k pozitivnemu razvoju otroka.

Starši posvojenih otrok včasih težijo k temu, da v veselju, da so končno dočakali otroka, po katerem so tako dolgo hrepeneli, lastna pričakovanja glede otroka postavljajo nad otrokove potrebe. Izpolnil naj bi jim vse, kar je v letih hrepenenja ostajalo neizpolnjeno. Vendar z vso ljubeznijo in trudom nikoli ne morejo izbrisati dejstva, da je bil otrok ločen od pravih staršev - ne glede na to, ali se je to zgodilo zelo zgodaj ali kasneje.

Posvojeni otroci, še bolj pa tisti v rejništvu, potrebujejo tudi odkrite odgovore na vprašanja o svojem izvoru. Pri tem je potrebno tenkočutno razmisliti, kdaj in kako lahko z otrokom o tem spregovorimo, ne da bi kaj zamolčali ali navsezadnje olepšavali. Če zakonski par otroka ne sprejme v posvojitev, pač pa v rejništvo, je obvezan k sodelovanju z otrokovimi starši, kot to predvideva zakon. Da mora vzpostaviti dober stik, pomeni, da vloge otrokovih staršev ne zmanjšuje, pač pa otroku razloži, da ga njegova mama ni mogla obdržati. Pomeni, da vsakokrat glede na konkretno situacijo dobro opazuje čustvene vezi, tudi z vidika, ali otroka morda lahko vrne njegovi izvorni družini. Po zakonu rejniški družini pri tej težki nalogi pripadata pomoč in podpora pristojnega centra.

Za vse starše, tudi za rejniške starše in starše posvojenih otrok velja, da si morajo vedno znova priklicati v spomin, da jim njihovi otroci ne pripadajo, pač pa so jim zaupani za del skupne življenjske poti. Starši lahko otrokom na tej poti pomaga odraščati tako, da postanejo vesela podoba Boga. Otroci niso lastnina staršev, s katero bi lahko slednji razpolagali. Smejo se veseliti otrokovih uspehov in žalovati za tem, česar otroci ne zmorejo. Ponos staršev na dosežke in uspehe otrok, ki služi samo temu, da z njim pokrivajo lastne pomanjkljivostmi, otrokom ne dopušča prostora za lastno rast.

KORAK NAPREJ

  • Če si želite posvojiti otroka, si zelo jasno osvetlite motive, ki vas pri tem vodijo: Ali ta korak služi zgolj izpolnitvi lastne želje po otroku ali je pri tem odločilnega pomena tudi dobrobit otroka?

  • Verjetno morate dolgo čakati, da vam odobrijo vlogo za posvojitev. Izkoristite ta čas in mislite na otroka, ki vam ga nebesa želijo pokloniti. Že zdaj ga zaupajte skrbnim Božjim rokam in ne molite zgolj za hitro posvojitev, pač pa tudi za otroka.

  • Glede na starost otroka poiščite stik s starši, ki so v enaki situaciji, ter se z njimi pogovorite o težavah pri vzgoji in razvoju, da lahko prejmete tudi spodbudo in podporo za lastno situacijo.

ŠE ŠOLE NISTA KONČALA IN ŽE OTROK?

Špela in Niko se poznata že dobrih osem let. Skupaj sta opravljala maturo, oba sta se vpisala na študij, ki je ustrezal njunim poklicnim željam, čeprav sprva nista študirala v istem kraju. Zdaj se Špela lahko preseli v mesto, kjer študira njen fant. Pred seboj ima še več kot dve leti študija.

Špela in Niko sta prepričana, da bosta življenjsko pot nadaljevala skupaj. To želita izraziti s poroko. Prijateljice in prijatelji, celo starši in bližnji sorodniki menijo: "Raje prej zaključita študij, potem bosta lahko zares praznovala. Dokler študirata, se morata otrokom tako ali tako še odpovedati."

Špela in Niko sta drugačnega mnenja. Trajnosti in trdnosti v zakonu ne želita dati samo njunemu odnosu, želita postati tudi družina, in sicer v času ko imata zadosti telesnih in duševnih moči, da jo ustvarita. Špela s 25 leti ne bi spadala k tako imenovanim starejšim mamicam. Ko bi šel prvi otrok v šolo, jih ne bi imela že krepko prek 40, in tudi kasneje ne bi bila prestara, da bi življenje delila z vnuki.

V Nemčiji je že zelo težko najti ravnovesje med družino in poklicem, vendar je še težje loviti ravnovesje med družino in šolanjem. Med akademiki je komaj kaj naraščaja. Poročilo o stanju družin, ki ga je leta 2005 izdala nemška vlada, ugotavlja, da je šolanje v Nemčiji predolgo in zato ostaja premalo časa za načrtovanje družine. Delež žensk z diplomo se je od 80. let prejšnjega stoletja povečal za petkrat. Vendar pa 62% vseh 30-do 35-letnih diplomantk še nima otrok. V Nemčiji se ljudje šolajo približno tretjino svojega življenja, tako da jim za ustvarjanje družine ostaja le malo časa (povprečno 5 let). Zato vladno poročilo zahteva, da ustrezno raztegnejo 'rush-hour of life', torej vse krajše obdobje življenja, v katerem se nakopičijo ustvarjanje družine, vzgoja majhnih otrok in iskanje mesta v poklicu. Otrok v času študija ne bi smel predstavljati skrajnega primera, moral bi postati nekaj običajnega. Za to pa je potrebno še veliko korakov, tako na strani posameznikov kot celotne družbe.

Želja mladih parov po otroku danes vse pogosteje pristane na koncu dolgega seznama želja. Morda pa morajo vsi - tako starši kot mladi- spremeniti miselnost ter na novo ovrednotiti želje in pričakovanja. To bi pomenilo, da starši svoje odraščajoče otroke spodbujajo, da se že v času šolanja najdejo kot par in oblikujejo odnos. To bi tudi pri mladih parih pomenilo spremembo v mišljenju z ozirom na materialne želje in pričakovanja.

Izziv za vsak posamezni par in tudi za ljudi v njihovi okolici je najprej v tem, da si postavijo nov vrstni red vrednot in zaplavajo proti glavnemu toku, ki otroke še vedno vidijo bolj kot breme in oviro pri tem, da bi uživali življenje.

Vemo pa, da skoraj vsi tisti, ki so se odločili za življenje z otroki, povedo, da otroke doživljajo kot obogatitev in darilo, ki njihovo življenje pisano obarva in ga osmišlja...

Da bi starši lažje združevali željo po otrocih in napredovanje v poklicu, pa so potrebne politične in gospodarske odločitve. Potrebno je oblikovati nove modele s skrajšanim delovnim časom in nove modele varstva otrok. Vendar pa se na tem mestu želim bolj posvetiti osebni ravni. Starši živijo zdaj in morajo obvladovati trenutne razmere. Pri tem se pogosto znajdejo razpeti med željo po otrocih in poklicno prihodnostjo. Hrepenijo po otroku, hkrati pa čutijo, da bi otrok vplival na njihov poklic. To v prvi vrsti velja za ženske, vendar imajo tudi moški včasih vtis, da za družino nimajo časa, če želijo svoje delovne obveznosti še naprej izpolnjevati s polnimi močmi. Vendar so predvsem ženske razdvojene med željo po poklicnem udejstvovanju in napredovanju ter željo po otrocih. Sprašujejo se, ali lahko imajo otroke in hkrati še naprej opravljati poklic, ki ga imajo tako zelo rade in za katerega so se tako dolgo šolale. Lahko pa se tudi bojijo, da ne bi več našle zaposlitve, če bi se odločile da zaradi otrok za nekaj časa prekinejo s poklicnim življenjem. Strah jih je, da po premoru ne bi več mogle iti v korak z bliskovitim razvojem v svojem poklicu.

Drugo vprašanje pa je, kdaj nastopi pravi čas za otroka. Ženske si otroka pogosto želijo, vendar se obdobje takoj po diplomi ne zdi ugodno za to. Tako to obdobje vedno bolj odrivajo, dokler se navsezadnje ne zbojijo, da pri 35 ali 40 letih ne bodo več mogle imeti otrok ali pa bodo rodile prizadetega otroka. Ko mi mlade ženske opisujejo te težave, jih dobro razumem, vendar jih skušam vedno opogumljati, naj se odločijo za otroka. Tako ali tako nimajo jamstva, da bodo otroka v resnici dobile. Srečal sem mnogo staršev, ki niso uporabljali zaščite, ker pa so bili poklicno tako napeti, niso mogli spočeti otroka. Idealnega trenutka za imeti otroka ni. Vendar se po mojih izkušnjah tudi poklicna plat uredi, če se par prepusti želji po otroku. Neka zdravnica, ki se je spraševala, ali naj, preden pridejo otroci, opravi specializacijo in nekaj let opravlja delo na svojem področju, je zbrala pogum in imela otroke. Sprva se je bala, da kot zdravnica ne bo napredovala, vendar se je vse uredilo samo od sebe. Po rojstvu otroka in porodniškem dopustu je dobila zase idealno zaposlitev. Tudi tu je potrebno zaupanje, da je željo po otrocih in poklicno kariero mogoče povezati. Seveda zaradi otroka najprej prekinemo običajen vzpon v karieri, vendar se tedaj pojavijo nove možnosti.

ZAKAJ PRAV JULIJAN?

Trenutka, ko se je na vratih pojavil neznanec in jo vprašal, ali ima sina z imenom Julijan, mama ne bo nikoli pozabila. Povabila ga je v stanovanje, kjer ji je pojasnil, da je 16-letnika na kolesu pred eno uro zbil tovornjak in ga da ga tisti hip oskrbujejo v bolnišnici. Naj, prosim, gre takoj z njim. Kot v transu je sledila policistu in na poti zgolj nemo ponavljala predse: "Daj, da okreva. Ne bom mu več rekla žal besede. Ne dopusti da umre, nikoli več ne bom dvomila vate, Bog. Pusti mu življenje in jaz bom spremenila svojega." Vendar pa se je v bolnišnici hitro soočila z grenko resnico, da za Julijana ni več upanja - našla je samo še mrtvega sina. Očeta so takoj poklicali s službenega potovanja. Do njegovega prihoda je morala sama živite z nedoumljivim dejstvom. Dnevi do pogreba se ji do danes zdijo le še neresničen spomin. Tudi dogodki v času pogreba se ji zdijo kot neresnične sanje, ki jih je morala prestati.

Na seminarjih za starše, ki jim je umrl otrok, začutim njihovo neizmerno bolečino. Zdi se, da njihova žalost za otrokom noče pojenjati. Starši imajo občutek, da so jim nasilno iztrgali del njih samih. To je rana, ki se noče zaceliti. Hkrati se v svoji žalosti počutijo osamljene. Doživljajo, kako prijatelji ali znanci stopijo na drugo stran ceste, ko bi jih morali srečati. Počutijo se kot gobavci, kot da s svojo žalostjo nimajo pravice do življenja. Premišljujejo, ali se drugi ne morejo soočiti z njihovo žalostjo ali pa enostavno ne želijo ničesar vedeti o njej, ker v njih povzroča velik strah ali jih vznemirja. Znance skušajo opravičevati, vendar to ne omili njihove bolečine.

Ko je Marija izgubila sina na križu, se ni umaknila in se osamila. Za njim je žalovala v skupni molitvi z apostoli. Skupna molitev ji je pomagala. Tedaj je bila napolnjena s Svetim Duhom in poklicana v novo življenje. Mnogi starši umrlih otrok danes nimajo ljudi, s katerimi bi lahko skupaj žalovali. Mnogi se združujejo v skupine za samopomoč. Čutijo potrebo po tem, da o svoji žalosti spregovorijo in jo izrazijo, da lahko skupaj jočejo, ne da bi jih kdo čudno gledal. Vendar se jim ob vsej pomoči, ki so je v skupini deležni, najprej podre svet. Izgubijo smisel, ki so ga do tistega trenutka imeli. Otroka, v katerega so vlagali toliko ljubezni in energije, ni več. Veselo pričakovanje vsega tistega, kar bi v njem lahko vzklilo, je uničeno. Mrtev je. Nič več se ne bo razvilo v njem. Z njim ne bodo več imeli veselja. S smrtjo otroka je pod vprašaj postavljena tudi njihova predstava o Bogu. Podoba usmiljenega in dobrega Boga, ki skrbi za družino in varuje otroke, je uničena. Nova, sprejemljiva Božja podoba pa se še ne pojavi. Kljub temu številni starši prav iz vere v Boga črpajo moč, da prenesejo smrt svojega otroka. Trdno se oklepajo Boga, četudi so njihove dosedanje predstave o njem poteptane.

Žalovanja ni mogoče preskočiti- tega ne morejo niti starši niti ljudje, ki jih spremljajo. Spremljevalci se morajo varovati pred tem, da bi starše tolažili z besedami. Starši potrebujejo ljudi, ki se ne bojijo njihove žalosti in so preprosto poleg njih, molče in brez pobožnih besed, ljudi ki prenesejo njihovo bolečino, jok in jezo, ne da bi jih skušali miriti. Samo če si starši dovolijo izraziti žalost za umrlim otrokom, lahko pridejo v stik z novimi močmi v svoji duši- samo tedaj se lahko spremeni njihov odnos do življenja. In v nekem trenutku bodo začutili, da veliko tega, kar se jim je zdelo pomembno, sploh ni bistveno. Umrli otrok jih vedno znova spominja na to, kaj pravzaprav življenje je. Ni pomembno, koliko dosežem in kako dolgo živim, pač pa samo to, kako intenzivno živim in kakšno sled pustim na tem svetu.

Cilj žalovanja je tudi izkusiti nov odnos do otroka. Pri tem je pomembno razumeti otrokovo sporočilo. Kaj nam otrok v svoji enkratnosti pripoveduje? Po čem je hrepenel? Kaj je izražal s svojim življenjem? Otrok bo še naprej spremljal družino. Zdaj je pri Bogu. Dosegel je polnost. Enkratna podoba, ki mu jo je namenil Bog, je zasijala v vsej čistosti. Družina lahko pogosto izkusi, da jim otrok iz nebes pošilja znamenje. Ponekod se po pogrebu nad hišo izoblikuje mavrica. Mavrice so otroka vedno očarale. Ali pa na dan, ko je otrok umrl, vzcveti njegova najljubša roža. Ne gre za to, da bi se otroka oklepali, pač pa za to, da bi ga vključili v družino. O njem ne smemo molčati. Kot angel je, ki družino vedno znova obiskuje in ji pošilja Božje sporočilo.

Z otrokovo smrtjo razpade struktura družine. Starša takšna smrt včasih še bolj poveže, lahko pa se zgodi, da med njima povzroči razdor. Namesto da bi žalovala, se med seboj obtožujeta za otrokovo smrt ali pa eden krivi drugega, da ga je med otrokovo boleznijo zanemarjal. Starše žalost pogosto tako močno prevzame, da ostalih otrok ne vidijo več. Bratje in sestre ostanejo sami. Že tako jim je težko zaradi brata ali sestre. Vendar imajo tudi oni potrebe - potrebe po pozornosti in po normalnem življenju z vsem, kar to vključuje. Občutek imajo, da morajo svoje potrebe potlačiti. Poskrbeti morajo za to, da bo staršem dobro. To pripelje do tega, da prezrejo lastna čustva. Neki moški je kasneje v življenju spoznal, da si je po bratovi smrti prizadeval le še za to, da bi osrečil svoje starše. To je postalo kasneje njegov življenjski vzorec- osrečevati ves svet. Vendar si je s tem naložil preveč in so ga razočaranja popolnoma vrgla iz tira. Staršem se v času otrokove bolezni ali po njegovi nenadni smrti ( v primeru nesreče ali samomora) ni lahko posvetiti ostalim otrokom ter opaziti njihove potrebe in notranja nesoglasja. Prav tako se ne smejo preveč naprezati. Tudi sami potrebujejo čas zase. Vendar jih ostali otroci potrebujejo. Včasih lahko sorojenci umrlega otroka s svojimi popolnoma drugačnimi težavami starše predramijo, da se znova posvetijo življenju in se za trenutek odmaknejo od žalosti.

Starši se čutijo nemočne, če se bratje in sestre umrlega otroka razdraženo odzovejo na vse, kar je povezano z vero. O Bogu ne želijo vedeti ničesar več, ker jim je vzel brata ali sestro. Otopijo, da jim ne bi bilo treba več občutiti bolečine, ali pa se zaprejo sami vase. Zakopljejo se v delo ali se pretirano zabavajo, da bi se izognili žalosti. Nočejo večno živeti s smrtjo, želijo se soočiti z življenjem. Po otrokovi smrti naj bi bila očetova ali materina naloga zaznati, kaj se dogaja v ostalih otrocih, pokazati razumevanje in hkrati videti, kje potrebujejo pomoč. Potrebnega je veliko občutka, da smo pravični do sebe in otrok.

KORAK NAPREJ

  • Nenadna smrt otroka zaradi nesreče, otrokova dolgotrajna bolezen ali samomor puščajo različne izkušnje trpljenja in žalosti. Zato je najti starše, ki so izkusili enako žalost. Pomembno je, da starši lahko spregovorijo o tem, kar se vam je zgodilo. V skupini staršev, ki jim je umrl otrok, lahko odkrito izrazite lastno bolečino, ker vse povezuje ista usoda.


DATI SAMO TISTO, KAR LAHKO

Pri pogovorih v okviru izobraževanj vedno znova doživljam, kako se matere trpinčijo z občutki krivde, da so svojim otrokom dale premalo samozaupanja. Neka nosečnica ima občutek, da ima sama premalo prazaupanja. Tako dvomi, ali bo otroku zmogla dati zadosti zaupanja v življenje. Veseli se rojstva svojega otroka, hkrati pa se boji, da ni dorasla vlogi matere in bo pri otroku naredila enake napake, ki so se zgodile pri njeni vzgoji. V takšnih primerih skušam materam vedno pojasniti, da jim ni treba dati vsega. Ni jim potrebno biti popolna mama. Zadostuje, da dajo to, kar lahko. In to otroku zadostuje. To lahko sprejme. Kar mu še manjka, lahko dobi drugje - iz lastne moči, od angela, ki ga spremlja, ali pa od starih staršev in drugih sorodnikov. Nekatere matere se bojijo, da bodo ponovile napake svojih mater. Skušam jim povedati, da bi vzgoji svojih otrok nismo obsojeni na ponavljanje napak. Kolikor bolj zavestno vidimo lastno življenjsko zgodbo, toliko manj bomo ponavljali to, kar se je dogajalo z nami.

Pri pogovorih z očeti se pojavljajo drugačni občutki krivde. Očetje si očitajo, da so imeli premalo časa za otroke, da so spregledali njihove težave, ker je poklic preveč terjal od njih. Zadali so si, da ne bodo tako avtoritativni, kot je bil njihov oče. Toda na trenutke se zavedajo, kako ponavljajo očetove avtoritativne besede. V primeru, da so se od očeta preveč odmaknili, pa jih skrbi, da otrokom ne nudijo prave protiuteži, da jim ne postavljajo meja, ob katere bi se otroci zaletavali ter tako odkrili lastne meje. Zaradi strahu, da bi postali avtoritativni, se izogibajo odgovornosti do otrok in skušajo pokazati zgolj razumevanje. Vendar otroci potrebujejo očeta, ki postavlja meje in na katerega se lahko oprejo, ko sami s seboj ne morejo naprej.

Pri starših se pojavijo občutki krivde, če otroci pri 8 ali 10 letih ali tudi pozneje povzročajo težave. Neka deklica pri 12 letih odklanja šolo. Preprosto se ne uči ali slabo piše test, kljub temu, da je vse razumela. Njena sestra je nadpovprečna.. Z njo se ne more kosati, zato skuša pozornost staršev pritegniti nas druge načina. S tem pa pri materi pri priči sproži občutke krivde: "Le kaj sem naredila narobe pri vzgoji, da je moja mlajša hčerka tako težavna?" Med pogovorom hčerka staršem očita: "Saj me sploh nista hotela." Za mater je uganka, od kod hčerki ta misel. Danes otroci staršem navajajo drugačne argumente kot nekoč. Po TV vidijo, kako se otroci upirajo staršem in jim očitajo napačno vzgojo. Otroci pogosto povzamejo pogovor s psihološkimi elementi, ki ga slišijo po TV, in natančno vedo, kako lahko starše prizadenejo in vznemirijo. S tem imajo moč v svojih rokah. V starših takoj sprožijo občutke krivde in željo, da bi za hčer ali sina pravilno poskrbeli. Vendar starši s pretirano skrbjo otroke še bolj potiskajo v uporniško vedenje. Neki 8 letnik dobro pozna trike, s katerim mami stopi na živec. Če se ona tedaj spozabi in ga udari, se tako prestraši, da mu dovoli uresniči vse, za kar jo v naslednjem trenutku prosi. Fantek je torej spregledal psihološki vzorec svoje mame in pozna zvijačo, s katero dobi vse, kar hoče.

Opažam, da veliko staršev zajame panika, če je otrok težaven, ne sledi v šoli, če je socialno ali duševno šibek, če je hiperaktiven, legastenik ali ima kakšno drugo motnjo. Pri veliko starših to sproži vznemirjenje, da morajo zdaj v zvezi s tem resnično kaj ukreniti, in grejo po nasvet k otroškemu psihologu. Vsekakor je to lahko koristno, vendar pa naj otroku kljub temu ne pokažejo preveč svojega strahu in skrbi, saj bo to samo okrepilo njegovo vznemirjenje. Pomembno je, da me kot starša ne zajame panika, pač pa ostajam trden in se od otroka notranje distanciram. Samo tedaj ga lahko brez bojazni vprašam, kaj ga v resnici zaposluje. Če otrok opazi, da njegovi odgovori v meni prebujajo strah, bo še bolj negotov. Lahko pa ob tem tudi ugotovi, da je našel način, kako bo starše navezal nase. Starši se morajo predvsem posloviti od ideala, da so popolni starši, da je njihova družina idealna in da se otroci čudovito razvijajo. Starši dajejo, kar lahko, vendar imajo tudi meje. Družina ima trdne temelje, vendar je tudi krhka. In otroci imajo vedno oboje: pozitivne osnove za razvoj in prepreke, ki razvoj ovirajo. Naloga staršev je, da stvari sprejmejo, kakršne so, ne da bi jih zajela panika.

Občutki krivde pri vzgoji otrok niso dobri spremljevalci, saj starše samo hromijo in jim povzročajo skrbi. Nihče nam na jamči, da bomo vse naredili prav. Krivda je del našega življenja. Krivi smo, če to hočemo ali ne. Vendar nas to ne bi smelo preveč obremenjevati. Ni se nam potrebno niti obtoževati niti opravičevati. Namesto tega si oglejmo, kaj se je pri vzgojo dogajalo oz. kaj se dogaja zdaj. Pri tem smo sebi in otrokom vedno nekaj dolžni, kar pa nam je lahko izziv. Za starše je izziv to, da se nimajo za absolutne in se ne postavljajo nad otroke, pač pa v zavedanju lastne omejenosti vzgajajo po najboljšem vedenju in vesti. Otroci pa so izzvani, da se obrusijo ob starševskih mejah in razvijejo lastne moči. In nobene škode ne bodo utrpeli, če se starši kdaj občutljivo odzovejo. Celo koristi jim, da spoznajo meje svojih staršev, saj jih tako ne poveličujejo ali si jih postavljajo za absolutne. Omogoča jim, da se lažje ločijo od njih in najdejo svojo pot. namesto, da si starši očitajo, da niso prav vzgajali in so otroke prizadeli, bi bilo zanje bolje, da za otroke molijo, naj jih njihova primerna ali pomanjkljiva pozornost okrepi v njihovem razvoju. Boga naj prosijo, da bi rane, ki so jih otroci dobili z njihovo vzgojo, spreminjal v bisere, da bi prav iz tega rasli in odkrivali lastne prednosti.

Ko z materami govorim o občutkih krivde, čutim, kako so številne med njimi vznemirjene. Same nase pritiskajo, da morajo biti dobre matere, nanje pa pritiska družba, ki se odzove takoj, ko v družini enkrat nekaj ne uspe. Pomembno je, da se tega pritiska osvobodimo. Če se vrtimo okrog lastnih občutkov krivde, se preveč osredotočamo nase. Želimo si biti dobra mama. Pomembneje je, da se sprejmemo v svojih prednostih in slabostih in se prenehamo nenehno obtoževati. To nas osvobaja, da bolje pogledamo otroka: Kako se razvija? Kaj ga zaposluje? Kaj ga muči? Kaj potrebuje? Od kod črpa moč za reševanje težav? Kako lahko okrepimo njegovo notranjo moč oz. njegove korenine?

Neka mama je pripovedovala, da jo je zelo prizadela njena svakinja. Očitala ji je, da preveč dela in da ima premalo časa za družino. Sama je imela občutek, da zna dobro združevati oboje. Takšne kritične besede pa vpadejo v mojo negotovost in spodbudijo novo občutke krivde: "Je morda vendarle v mojem delu vzrok, da so otroci težavni? Kaj naj storim?" Matere skušam vedno spodbujati: "Zaupajte lastnemu občutku! Kako bi bilo, če bi se delu odrekIi? Bi se počutili bolje ali bi bili še bolj negotovi?" Pravilo, po katerem bi poklic in družino združevali na ta ali oni način, ne obstaja. Vsaka mama mora najti svojo pot. O njej lahko premišljuje, vendar naj tega nikoli ne počne z moralizirajočega vidika, posluša naj svoje srce. Srce nam pove, kaj drži za nas in za našo družino.

"NIKOLI NE BOVA STARŠA"

"Spet moji dnevi!" se v solzah Marija oglasi pri prijateljici, da bi najprej njej zaupala svojo bolečino in razočaranje. Z možem Andrejem sta poročena že več kot 10 let. Oba sta si od samega začetka želela velike družine. Vseeno sta najprej želela dobro opremiti stanovanje, kasneje pa je prišlo vmes še moževe dodatno izpopolnjevanje. Pa tudi Marija je želela imeti varno delovno mesto, preden bi se začelo obdobje, posvečeno otrokom.

V nekem trenutku pa se jima je zazdelo, da je napočil pravi čas. Bila sta prepričana, da bo Marija v nekaj mesecih noseča. Vendar so meseci - in nazadnje tudi leta - minevali. Sorodniki, prijatelji in sodelavci so ju vedno pogosteje spraševali, kdaj se bosta končno odločila za otroka.

Poseben pritisk sta občutila s strani staršev, ki so si močno želeli vnukov. Sprva sta se še nekako izgovarjala, da se jima še tako ne mudi, da je časa dovolj in da bo prvi otrok prišel dovolj zgodaj. Vendar pa sta vedno slišala tudi očitke: "Preveč rada imata svoje udobno življenje!" Ali: "Nočeta prispevati k rasti prebivalstva pri nas!" Ko je katera izmed sodelavk ali prijateljic Marije zanosila in dobila otroka, je bilo zanjo zelo hudo. Ni se mogla prav veseliti z njo. Vse bolj se je izogibala stiku s tistimi, ki so medtem postali starši, ker ni prenesla pripovedovanja o otrocih in veselja nad njihovo rastjo. Vedno znova je vanjo zarezala bolečina, ker pri njima ni bilo tako. Vse bolj sta si želela pojasniti, zakaj otroka ni, zato sta se odločila za zdravniško pomoč. Pri tem sta se seznanila s preiskavami, potrebnimi, da odkrijejo vzroke za neplodnost. Po usmeritvah Svetovne zdravstvene organizacije neplodnost velja za "bolezen, ki jo je potrebno zdraviti", zato tudi zavarovalnice praviloma prevzemajo tako stroške odkrivanja vzrokov kot stroške umetne oploditve. Meseci, ki so sledili, so od njiju zahtevali discipliniran način življenja. Tudi zato tovrstne preiskave svetujejo le parom v trdni zvezi.

Po določenem času, v katerem sta morala preiskavam podrediti ne samo svoj skupni čas, pač pa predvsem svoje potrebe in spontane želje po izražanju ljubezni, ter so posveti z zdravniki določali njun vsakdan, sta vedela da po naravni poti ne bosta nikoli spočela. Vzrok za to so - kot približno v 40% primerov - odkrili samo pri Andreju. Izprosila sta si čas za razmislek, ali bosta posegla po metodi oploditve z biomedicinsko pomočjo zunaj materinega telesa, kot so jima predlagali. Bi morala nase prevzeti to breme? Ga želita prevzeti? Nekaj časa je to vprašanje prevladovalo nad vsem drugim. Po nekaj temeljitih pogovorih- tudi v skupini svetovalnice za psihosocialno pomoč - je v Mariji vedno bolj rasla zavest, da teh postopkov ne želi. Med partnerjema pa je prav tako zorelo spoznanje, da je lahko tudi življenje brez lastnih otrok izpolnjeno življenje. Tako sta komaj še molila za dar - otroka, pač pa sta vse bolj molila za moč, da bi svoje sposobnosti in občutja lahko podarjala ljudem, ki jima bodo posebej zaupani. V Mariji je še zelo dolgo vladala žalost: nikoli ne bo mogla biti mama in na otroke prenesti tistega, kar ji je veliko pomenilo. Šele ko je Mariji njen nadrejeni zaupal novo odgovornost, je začutila, da je to nalogo lahko prevzele le zato, ker ni imela otrok. Vedno bolj je doživljala, da jo izpolnjuje, če jo kdo potrebuje, da ji njeno delo daje smisel ter da se njene materinske lastnosti v njenem življenju lahko razvijajo na drugačen način.

Zakonski pari danes v večji meri kot včasih ostajajo brez otrok, številni med njimi nehote, mnogi pa tudi zavestno. Ravno pare, ki nehote ostajajo brez otrok, vse življenje spremlja žalost. Mnogim v poklicnem delu uspe najti življenjski smisel in izpolnitev, vanj pa tudi lahko vlagajo moči, ki bi jih sicer potrebovali za družino. Drugi si poleg poklica poiščejo dejavnosti na socialno-karitativnem področju: na razpolago so kot župnijski sodelavci ali sodelavke, pomagajo v soseski, pri kulturnih ali političnih nalogah v skupnosti ali v različnih združenjih. Tisti, ki se zavestno odločijo, da otrok ne bodo imeli, ravno tako izkusijo žalost - za tem, česar kot družina ne morejo živeti. Vendar pa na drugih področjih kamor vlagajo svoje moči, pogosto posebej odzvanjajo njihove materinske oz. očetovske plati.

Na seminarjih srečujem številne očete in matere, ki so si brezpogojno želeli otroke, vendar so kljub temu ostali brez njih. Zaradi tega pogosto trpijo. Boli jih, ko se morajo posloviti od predstave o veliki družini, ki so si ji želeli ustvariti. Staršem brez otrok ne morem kar takoj svetovati, kako naj ob tem ravnajo. Čisto prvi korak predstavlja žalost za priložnostjo, ki jim ni bila dana. Za to, da bi se jim odprle nove možnosti, pa morajo najprej žalovati, da nimajo otrok. Šele ko si dopustijo žalost, lahko skupaj spregovorimo o tem, kako bi lahko živeli življenje brez otrok. Želeli so si, da bi bil njihov zakon rodoviten. Kako bi lahko to rodovitnost živeli na drugačen način? Mnogi so postali rodovitni v svojem poklicu. Dobri učitelji in učiteljice so, vzgojiteljice ali vzgojitelji. Drugi so razvili občutek za projekte, s katerimi podpirajo življenje v družbi, predvsem življenje tistih, ki so prikrajšani. Tretji za zavestno posvečajo otrokom - otrokom, katerim so botri, pa tudi otrokom v težkih situacijah, neozdravljivo bolnim otrokom, otrokom z različnimi motnjami ali otrokom iz držav tretjega sveta.

Za Erika rodovitnost prestavlja bistveni del našega življenja. Vendar je ne izživimo samo v otrocih. Veliko možnosti je, da bo moje življenje dolgoročno obrodile sadove. Umetniki so kreativni in ustvarijo nekaj, kar v mnogih prebuja življenje. Glasbeniki s svojo glasbo razveseljuje ljudi. Neka žena, ki ni mogla imeti otrok, se je posebej posvečala težavnim otrokom Ob tem je čutila, da ima za to poseben dar. Primanjkljaj, ki ga je tako obžalovala, ji je omogočil, da je našla pot do otrok, do katerih sicer malokomu uspe priti.

Življenje v zakonu brez otrok ima svoje težave, pa tudi svoje priložnosti. Otroci zakonce pogosto držijo skupaj. Če te vezi ni, je potrebna toliko večja skrb za lepo sobivanje. Zakonci potrebujejo skupni cilj, ki je večji od njih, sicer kroži vsak le okrog sebe. Takrat se razlike med njimi večajo in jim jemljejo energijo. Številnim višji cilj predstavlja duhovnost - skupaj stopajo po duhovni poti. Preko sebe gledajo na Boga in to jih združuje. Drugi preko sebe gledajo na skupne projekte, kar jih prav tako poveže. Tretji odprejo vrata svoje hiše za druge in jim je gostoljublje sveto. Zakoni brez otrok potrebujejo kulturo skupnega življenja, da tudi dolgoročno obstanejo in so rodovitni.

KORAK NAPREJ

  • Pomembne življenjske izkušnje z otroki so potrebne. Lahko jih dobite s sosedovimi otroki, z nečaki in nečakinjami. Vredno si je vzeti čas za to.

  • Kot par brez otrok si vedno znova zastavljajte vprašanje, na kakšen način spodbujate in izražate svoje materinske oz. očetovske moči: " Ali nisem morda pričel živeti preveč lagodno in mislim le še na to, kako bi povečal svoje zadovoljstvo?"





ODPRTI ZA SKRIVNOST

Eno izmed vprašanj, ki zaposluje starše, je, kako otroku posredovati vero. Z majhnim otrokom molijo. Vzamejo ga seboj v cerkev. Z njim opravljajo obrede za lahko noč. Preden zaspi, mama zmoli zanj in z njim. Otroka vzame v naročje, ali pa mu naredi znamenje križa: " V mojem naročju si na varnem in to ti dobro dene. Ti, jaz, očka in vsi ljudje smo prav tako na varnem pri Bogu, ki nas varuje in podpira." Na tak ali podoben način lahko starši otroku spregovorijo o varnosti in zaščiti. Toda otroci tedaj postavljajo vprašanja: "Kje pa je Bog? Zakaj Bog to tako naredi? Kako lahko Boga začutim? Kaj pa je potem z babico, ki je umrla? Kje živi zdaj?" Mnogo staršev to občuti kot prevelik izziv, saj se je potrebno soočiti z osebno vero. "Kaj pravzaprav verujem? Kakšne odgovore na ta vprašanja lahko dam? Kako lahko otroku približam vero, ki mi daje varnost? Ali ga vlečem za nos, če mu o Bogu pripovedujem na otroški način? Kako lahko o Bogu spregovorim na otroku primeren način?"

Srečujem mnogo mladih staršev, ki jih je njihov otrok na novo izzval k iskanju verskih korenin. Spominjajo se lastnega otroštva in tega, kaj jim je kot otrokom pomagalo, da so verovali. Tudi katere slike so jih nagovorile. Sprašujejo se, kaj je nastalo iz njihove otroške vere. Kaj sami verujejo? Kaj nosi njih same? Tako jim otrok predstavlja izziv, da se ukvarjajo z lastno vero. Verovati nikoli ne pomeni imeti resnico v trajni lasti. Nasprotno - vera pomeni, da se vedno znova odpravim na pot, da se sprašujem, kako razumem svet in svoje življenje, kaj mi pomeni Bog, in kako vidim Jezusa Kristusa. V tem obdobju starši potrebujejo podporo Cerkve, vendar pri tem pogosto pogrešajo spodbudo, da bi oblikovali lastno vero in jo živeli. Počutijo se zapuščene oz. se soočajo z verskimi obrazci, ki gredo mimo njih. Dobro je, da se mlade družine združujejo v skupine in se pogovarjajo o vprašanjih vzgoje in posredovanja vere. Zaželeno je, da jih pri tem podpira duhovnik ali duhovni spremljevalec. Otroška vprašanja tudi izobraženim teologom predstavljajo izziv, da svojo vero posredujejo v čisto preprostem jeziku. Preprosti jezik jih sili, da povzamejo bistvo svoje vere in premislijo, kaj jih pravzaprav nosi in kako so lahko s svojim teološkim jezikom drugim v pomoč.

Ko mi starši opisujejo verske težave, jim svetujem, naj si poiščejo literaturo, ki o veri govori na njim razumljiv način. Vendar to prestavlja samo delno pomoč. Moja naloga je tudi, da svojo vero oblikujem sam. Vzemimo npr. naslednje: "Bog se je učlovečil v Jezusu Kristusu. Jezus Kristus je Božji Sin. Za nas je umrl na križu. Vstal je od mrtvih." Kako to razumeti? Po eni strani verujemo, kar nam narekuje krščanska tradicija, po drugi strani pa se moramo vedno znova sami odločati, kako to razumeti. Imamo svoj razum, ki ga moramo upoštevati. V pomoč nam je, da smo pri vsem, kar nam ostaja nerazumljivo, odprti za skrivnost. Pomaga nam tudi to, da stvari, tudi cerkvene dogme, razumemo kot prispodobe. Prispodobe so tisto, kar nam odpira okno za Božjo resničnost, ki navsezadnje presega vse naše pojme. Vsa sporočila o Bogu so hkrati vedno sporočila o človeku. Pri vseh izpovedih vere gre torej vedno za vprašanje: "Kako vidim samega sebe? Kakšen je moj odnos do Boga? Kdo sem pred Bogom? Kdo je Bog po sebi in zame?" Pri tem smemo imeti dvome, ker nas ti silijo, da iščemo naprej. Varujejo nas pred tem, da bi besede preprosto vzeli kot besede, ne da bi jih razumeli. Izpovedi vere ostajajo trn v peti našemu razumu. Spodbujajo nas, da iščemo naprej in si postajamo vedno bolj odprti za skrivnost naše biti pred Bogom.

Verska vzgoja otrok poteka predvsem preko obredov. Vendar sami obredi ne zadostujejo. Pomembno je tudi, da se starši z otroki pogovarjajo o pomenu teh obredov in da razvijejo skupne oblike, kako bomo vero uresničevali v vsakdanjem življenju. Tu je npr. nedeljska sveta maša, ki otroke spremlja na njihovi duhovni poti. Ko gredo otroci v šolo in pričnejo z veroukom, se želijo o tem, kar se učijo, pogovarjati tudi s starši. O pomenu obhajila pri maši ne želijo slišati le od župnika, pač pa tudi od staršev. Pri vsaki starosti pa je potreben drugačen jezik, s katerim starši otrokom razložijo, kaj jih v življenju nosi in kaj jim vera pomeni.

Štiriletna Liza je s svojimi starši, pa tudi s staro mamo, vedno rada hodila v cerkev. Naravnost ljubila je posebno vzdušje skrivnostnega in veličastnega. Nečesa pa ni razumela - zakaj so mama in očka, babica in dedek vedno prejeli sveti kruh, ona pa ne. "Saj je vendar darilo ljubega Boga, ki nam daje moč in nas krepi," je rekla. "Tudi jaz potrebujem to darilo." Starši so ji skušali razložiti, da mora prej, preden prejme sveto obhajilo še nekoliko odrasti. Liza s tem ni bila zadovoljna. Starši so opazili, da je vse bolj izgubljala veselje do svete maše. Tako se je zgodilo, da je nekoč pri maši v neki manjši župniji skupaj s starši prejela sveto obhajilo. Mama in oče sta bila prepričana, da je bilo hrepenenje njune hčerke tako veliko in tako naravno samoumevno da sta nadaljnje čakanje videla kot oviro pri Lizinem verovanju. V pogovoru s tamkajšnjim župnikom sta starša pojasnila svojo odločitev. In ker pri tem ni bil razumevajoč samo župnik, pač pa je šlo tudi za župnijo, v kateri so mnogi, tudi mlajši, živo stopali po poti vere, so ta dogodek videli kor samoumeven.

Enako kot Lizi se dogaja številnim otrokom, ki so vajeni s starši obiskovati sveto mašo. Pri petih ali šestih letih začutijo veliko hrepenenje, ki ga starši ne smejo spregledati. Če otrokom tedaj odrekajo to, po čemer ti zahrepenijo na popolnoma prvinski način, si bodo otroci to kasneje le stežka še želeli. Za starše je torej pomembno, da budno spremljajo razvoj vere pri svojih otrocih in jim omogočijo nadaljnje korake v smeri rasti. Otroških vprašanj in hrepenenj ne smejo preslišati. Starši ne morejo vedno dajati odgovorov ali svojih otrok sami voditi naprej, ker je njihova vera tudi okrnjena in se čutijo pod pritiskom. Tedaj je pomemben stik z drugimi starši ter duhovnimi spremljevalci in spremljevalkami iz župnije.

KORAK NAPREJ

  • Vzemita si čas za vprašanje: "Kaj me v mojem življenju nosi? Kaj verujem?" O teh vprašanjih spregovorita tudi kot par!

  • Ko vajin otrok sprašuje o Bogu in smislu sveta, si vzemita čas in mu skušajta iz svoje vere odgovoriti na njemu primeren način! Pazita na to, da otroka ne odpravita z odgovori, za katerimi ne stojita sama s svojo vero!

ZUNANJOSTI, KI VODIJO NAVZNOTER

Pri duhovnem spremljanju v rekolekcijski hiši duhovnike, redovnike in redovnice povabim, naj mi pripovedujejo o duhovnosti v svojih družinah. Pri tem pogosto slišim, da o Bogu in duhovnem življenju sploh niso govorili. Vse je bilo samoumevno. Hodili so v cerkev, skupaj molili, brez molitve niso pričeli jesti. Vendar o tem niso govorili. Številni to občutijo kot pomanjkljivost. Vendar se je samoumevnost verovanja pri večini kljub temu vtisnila globoko v njihovo dušo. Včasih so ujeli besede staršev, kako pomembna je zanje ta ali ona pesem, ki so jo prepevali v cerkvi. Po teh bežnih opazkah so lahko spoznali, kaj je starše nosili v njihovi veri. Bistvene oblike duhovnega življenja v družini so tem možem in ženam predstavljali skupni obredi. Ti so tudi danes oblike izražanja vere za dobro družinsko duhovnost.

Začne se zjutraj s pozdravom. Mama otroka prebudi s prijaznim smehljajem. Že to predstavlja obred, ki malčku daje občutek varnosti in mu sporoča, da je dobrodošel na svetu. Ko so otroci že večji, bo pozdrav drugačen. Poznam ljudi, ki o sebi pravijo, da niso jutranji tip človeka. Ti se zjutraj sploh ne pozdravljajo. Drug drugega zaznajo npr. tedaj ko eden želi časopis, ki ga drugi ravno bere. Tam pogosto že zjutraj zavlada agresivno vzdušje. To za družino ni dobro. Seveda morajo biti jutranji obredi prilagojeni situaciji v posameznih družinah, vendar ni dobro, da jih preprosto črtamo, ker smo preutrujeni. To se bo negativno odražalo pri družinskem vzdušju. Tako kot starši zase potrebujejo obred, da pozdravijo dan in otroke v sebi blagoslovijo, tako tudi družina potrebuje obrede, iz katerih je mogoče jasno razbrati, da radi živijo skupaj. In obredi posredujejo nekaj, kar je večje od družine. Izražajo, da se nad nami odpirajo nebesa, da smo vsi v Božjih rokah in da nas On blagoslavlja. V številnih družinah mama ali oče otroka pozdravi z znamenjem križa, ki mu ga naredi na čelo. Ali pa ga s križem na čelo pospremi v vrtec ali šolo. Otroci pri tem izkusijo bližino in nežnost, hkrati pa izpuščanje in prepuščanje v Božje roke, ki blagoslavljajo.

V nedeljo zvečer, ko se 24-letni Andrej po koncu tedna, ki ga je preživel z družino, s pripravljeno potovalko spet odpravlja v kraj, kjer študira, mu njegova mama Marta - kot že od zgodnjega otroštva- za slovo na čelo napravi znamenje križa in ob tem reče: "Bog te varuj." Andrej se še vedno rad poslovi s tem znamenjem blagoslova svojih staršev, čeprav ima kritičen odnos do vere, ki jo je prevzel, in se je njegova povezanost s Cerkvijo razrahljala. Tokrat pa mamo vpraša: "Ali v resnici verjameš, da to znamenje pomaga?"

Iz tega vprašanja se razvije spontan, intenziven pogovor. Andrej jasno pokaže, da materinega blagoslova ne želi prejemati zgolj zaradi navade. Lahko ga sprejme samo tedaj, če je mama prepričana, da ga bo po tem preprostem blagoslovu Bog v resnici varoval. Ko mu Marta pove, da sina ne pošilja v nov delovni teden samo s tem blagoslovim, pač pa ga tudi v njegovi odsotnosti vsak dan zaupa v Božje varstvo, Andrej občuti olajšanje. Ve, da ga v nevarnostih študentskega življenja varuje materina molitev ravno zaradi tega, ker je njemu samemu težko moliti. Marto sicer skrbi za sina v oddaljenem mestu, vendar ji zaupanje v Božjo ljubezen, ki varuje, odvzame strahove.

Nekatere družine jutro začenjajo z zajtrkom in s skupno jutranjo molitvijo ali blagoslovom. Vzgojiteljice v vrtcih mi pripovedujejo, da se pogosto prestrašijo, koliko otrok zjutraj pride v vrtec brez blagoslova. Za slovo ne prejmejo blagoslova, ampak: "Pohiti že, zaradi tebe zamujam na delo. Vsako jutro nam povzročaš takšen stres."

V Jakobovi družini imajo glede zajtrka trdno določena pravila: že zvečer pogrnejo mizo in vse pripravijo tako, da je zjutraj potrebno dodati samo še sveže mleko, vroč čaj in kruh. Ker morajo tako otroci kot starša od doma ob skoraj istem času, velja nepisano pravilo, da vsi vstanejo zadosti zgodaj, da imajo dovolj časa za skupni zajtrk. Zgodnje jutro je večinoma edini čas za skupni obrok, tako da lahko ob tej priložnosti spregovorijo o rečeh, ki so pomembne za načrtovanje tistega dne. Jakobovim staršem pa je pomembno predvsem to, da dan pričnejo s skupno molitvijo - to je pogosto katera izmed jutranjih molitev, ki jo znajo vsi. Ob različnih obdobjih v letu gre tudi za besedilo, ki ga prebere eden od družinskih članov. Niso samo otroci tisti, ki nekaj pogrešajo, če se morajo odreči takšnemu začetku dneva, skupni jutranji čas daje oporo za ves dan tudi za starša.

Obredi potrebujejo stalnost, vendar moramo hkrati vedno znova premisliti, ali še služijo svojemu namenu. Potrebujemo tudi kreativnost, da ohranijo svežino. Poznam družine, ki so pri oblikovanju obredov zelo kreativne. Dan pričnejo z molitvijo pred jedjo, saj ta skupnim obrokom daje globljo dimenzijo. Ne gre samo za prehranjevanje, pač pa za obrok, ki ga skupaj praznujemo. Skupaj ga začnemo in z molitvijo izrazimo, da ob tem izkusimo Božji blagoslov ter skupaj hvaležno uživamo Božje darove. Neka družina se je glede molitve pred jedjo domenila takole: vsak družinski član je en teden odgovoren za molitev. Starši so si kupili knjižico z molitvami, da bi imeli primerno molitev glede na čas cerkvenega leta. Njihov 18-letni sin ne želi moliti, ampak pred jedjo molči. In tako vsa družina pol minute molči. Oba mlajša otroka imata svoje otroške molitve, podata si roko in si zaželita dober tek. Tako vsakogar jemljemo resno. Marsikateri starši se molitvi pred jedjo odrečejo, takoj ko se otroci uprejo. Njihovo upiranje naj bi sicer vzeli resno, vendar ne tako, da skupni obred odpravimo, pač pa tako, da se pogovorimo o tem, kaj posamezniku pomeni skupni obrok in kako ga želimo obhajati, da bo ustrezal vsem.

Ko so otroci še majhni si želijo obredov za lahko noč. Pogosto se bojijo noči, sanj o divjih medvedih in strupenih kačah. Obredi jim preženejo strah. Predstavljajo pa tudi prostor, kjer jim starši izkažejo pozornost in imajo zanje čas. To jim daje občutek varnosti in zaščite tik preden zaspijo. Pogosto si želijo slišati zgodbico za lahko noč in občutiti dotik - objem, križec na čelo, poljub za lahko noč. Ko otroci odraščajo, imajo do obredov za lahko noč dvojni odnos. Nihajo med željo po starševskem dotiku ali poljubu in zavračanjem. Pri tem je pomembno, da imajo starši občutek za to, kar je za otroke takrat primerno. Obredi se spreminjajo, vendar moramo spremembe zaznati in jih zavestno oblikovati.

KORAK NAPREJ

  • Razmislite, kateri obredi ustrezajo vaši družini, ter v vsakdanu poiščite čas, ko bi lahko prišlo na vrsto.

  • Pomembna je stalnost - pazite na to, da za svoje obrede najdete ritem in ga obdržite.


IZKUSIMO VERO V ČASU

Obredi so pomembni ravno pri praznovanjih cerkvenega leta. Otroke očarajo adventni obredi. Pričakovanje božiča in priprave nanj v vsej družini ustvarjajo posebno vzdušje. Gre za izkušnjo skrivnosti, ki v družini ustvarja pravi dom. Doma namreč ne moremo ustvariti le z lepim pohištvom. Nastane z ljubeznijo, ki mi odpira prostor, v katerem smem preprosto biti to, kar sem, in se mi ni potrebno dokazovati. Da pa se počutim doma, je potrebna tudi skrivnost. Doma sem lahko le tam, kjer prebiva skrivnost, kjer je med nami nekaj, kar je večje od nas. Družina potrebuje prostor za skrivnost, kajti le takrat je dom lahko dom, kjer se vsi dobro počutijo. Božični obredi otroke vedno očarajo. Če se spomnim svojega otroštva, nas je očaral predvsem božič, ki smo ga oblikovali z lepimi obredi. Ko se je vsa družina zbrala pred drevescem in je oče prebral božični evangelij, nato pa smo skupaj prepevali božične pesmi, smo občutili posebno varnost, ki je presegla tisto, ki so jo starši uspeli posredovati s svojo ljubeznijo. Stali smo pred skrivnostjo, ki nam je podarjala resničen dom. Odprti smo bili za božično dogajanje, ki je v našo hišo in skupnost prinašalo Božji sijaj. Moja sestra je z otroki oblikovala lastne obrede za božič, postni čas in veliko noč. Ko so bili nekoč pri njih v gosteh tuji študenti, je slišala, s kakšnim navdušenjem so otroci gostom pripovedovali, kako praznujejo božič in veliko noč, rojstne dneve in godove. Tedaj je začutila, da obredi ustvarjajo del družinske identitete - smo nekdo, imamo svoje oblike sožitja, naravnani smo na nekaj, kar je večje od nas samih.

Vendar imajo številne družine s starimi obredi težave ravno za božič. Ko otroci zrastejo in se v njih pojavi odpor do ustaljenih obredov, starši pogosto občutijo nemoč. Čutijo, da stari obredi nimajo več pravega pomena, hkrati pa ne vedo, kako naj odkrijejo nove, ki bodo primerni novi situaciji. Mnogi se od obredov takrat poslovijo. Neka mama je pripovedovala, da si njen mož in oba sinova, 18 in 20 let, ne želijo več božičnih obredov. Uklonila se je in se odrekla božičnemu drevescu in jaslicam. Vendar je bila na smrt nesrečna. Svetoval sem ji, naj naslednje leto dovolj zgodaj spregovori o praznovanju božiča. Drugim naj pove, česa si pri obredih želi in kaj ji pomenijo. Vpraša naj jih, kako si predstavljajo skupno praznovanje. Pogovor o obredih ni nikoli le pogovor o zunanjih oblikah. Navsezadnje gre pri tem za medsebojne odnose: "Smo drug drugemu še toliko pomembni, da želimo skupaj praznovati? Ali smo zadovoljni s tem da gre vsak po svoje, eden v gostilno, drugi v disko, tretji pred TV in mama v cerkev?" Preden se odločimo, da smo nad družino obupali, se morda še lahko zedinimo o skupnem praznovanju v obliki, ki je sprejemljiva za vse. In pogovor o obredih bo tako pravzaprav pogovor o tem, kaj nam je še pomembno: "Obstaja še kaj, kar nam je pomembno? Še verujem v nekaj, kar nas presega? Kaj nam pomeni božič?"

14 letni Jakob je vsako leto znova godrnjal, češ da je božič povezan s preveč zunanjega "hrušča in trušča". Letos bi želel, da božične obrede v družini dokončno odpravijo. Dotlej je bilo vse uigrano: oče je vedno že v začetku adventa kupil božično drevesce, mama se je cele tedne pred božičem posvečali peki piškotov in kolačev, na novo izbrala božično okrasje in pripravila darila. Pri tem se je pogosto pritoževala, da sploh nima časa uživati tihega adventa.

Tisto leto pa je godrnjanje Jakoba in ostalih otrok učinkovalo: oče in mati sta bila prepričana, da je treba nekaj spremeniti. Nista hotela biti kriva za to, da bi privlačnost diska zasenčila družinski večer. Tako sta takoj prvi teden v adventu sklicala družinski sestanek. Takoj na začetku so določili pravila: vsi otroci med 11 in 16 let in tudi starša so imeli enakovredne glasove, kar je pomenilo, da so smeli enakopravno izraziti vse svoje želje in pričakovanja, ki so zadevala pričakovanje božiča.

Vsakdo je imel pravico, da je eno izmed svojih želja označil kot nepreklicno pomembno zase. Vsak pa je tudi izjavil, da želi božič praznovati kot družinski praznik. Če se bodo pojavile popolnoma nasprotne ideje, dobo skupaj iskali kompromise, hkrati pa bodo skušali doseči tudi to, da najpomembnejše želje posameznikov najdejo svoje mesto. Tako je vsak izmed petih družinskih članov na lističe napisal, kaj si najbolj želi in česa nikakor noče. Po dolgem večeru, v katerem so starša in otroci drug drugemu zelo odkrito pokazali, kako razmišljajo in kakšne predstave imajo, je družina po intenzivnih pogovorih odkrila novo obliko praznovanja.

Tako kot v Jakobovi družini se v številnih družinah, ne glede na starost otrok, zastavlja vprašanje, kako bi sveti večer oblikovali skupaj. Če starši s svojim ravnanjem sporočajo, da imajo čas za otroke in ga želijo preživeti z njimi ter ne želijo preprosto izčrpani leči pred TV, je za sodelovanje v družini in tudi za iskanje vedno novih oblik praznovanja večinoma mogoče pridobiti tudi otroke.

V vsaki družini pa se pojavljajo tudi konflikti. O njih pogosto ne govorimo in jih rajši pometemo pod preprogo. Vzdušje ob tem pa se vidno slabša. Starši so nezadovoljni z otroki, otroci agresivni do staršev. Vendar si o tem nihče ne upa spregovoriti. Primerno mesto, kjer lahko o tem spregovorimo, kar moti vzdušje med nami, je spravni obed. Zelo primeren čas za takšen spravni obred je advent ali post. Lahko ga oblikujemo tako, da oče ali mama prebere odlomek iz Svetega pisma in nato vse povabi, da razmislijo, kaj je bilo v preteklem letu dobro, za kaj smo hvaležni, kaj ni bilo dobro in za kaj bi se želeli opravičiti. To lahko povemo, lahko pa kaj narišemo ali napišemo in to potem pokažemo ostalim ali preprosto zažgemo. Tedaj bomo to, kar se je kot plast prahu nabralo na naši skupnosti, zbrisali. Nato lahko skupaj zmolimo Očenaš. Vzdušje se očisti, ko vsi molimo: "Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom." Neka šolarka je pripovedovala, kako pomembno je bilo zanjo, ko se je njen oče pri enem takšnih spravnih obredov opravičil vsej družini, da je bil tako malo doma. Da mu je žal in čuti, da je otrokom storil krivico. Hči je bila dolgo jezna na očeta, ker je bil v njenem življenju tako malo prisoten. Očetovo opravičilo je odnos med njima popolnoma spremenilo. Tedaj ga je lahko razumela in je bila zanj hvaležna.

Med cerkvenim letom imamo veliko možnosti za obrede. Po adventu in božiču na silvestrovo praznujemo zaključek leta. Naša družina je vedno praznovala skupaj s sosedi. Moj oče je pripravil govor v katerem je preletel preteklo leto in se Bogu zahvalil za vse, kar nam je podaril. Nato smo veselo praznovali konec preteklega leta in novo leto pozdravili z lepimi voščili in penino. Ob svetih treh kraljih nam je bilo pomembno, da smo vso hišo napolnili s kadilom. V cerkvi smo si izposodili kadilnico in šli od sobe do sobe, da smo jih blagoslovili in pokadili, tako da je vsa hiša dišala po kadilu. Ta obred iz hiše prežene vse demone. V številnih hišah imamo vtis, da so sobe polne nerešenih problemov, da so napolnjene z nerazumevanjem in agresijo. Ko gremo skozi te prostore s kadilom, dobijo otroci občutek, da v njih lahko na novo zadihajo ter da tam nastaja novi vonj, drugačen od vonja po prepiru in zamerah.

Po številnih krajih v dnevih med novim letom in svetimi tremi kralji od hiše do hiše hodijo koledniki. V imenu župnije prinašajo lepe želje za novo leto, blagoslavljajo stanovanja in hiše ter zbirajo darove za pomoči potrebnim otrokom po vsem svetu. V Lukovi družini pri tem sodelujejo vsi trije otroci. Vedno se že veliko vnaprej veselijo teh dni. Včasih se malce tudi bojijo naporov, povezanih s tem, vendar jim je pomembno, da so na poti z drugimi ter da so udeleženi pri tem, da delajo dobro in pri tem veliko pridobijo tudi zase. Izkusijo, da jih kot krščanske sle potrebujejo v hišah, katerih vrata se sicer komaj kdaj odprejo za cerkvene pobude.

V tednih med svetimi tremi kralji in pepelnično sredo v številnih pokrajinah življenje določa pust - vrtci in šole, društva in različne skupine pustovanja pogosto načrtujejo že dolgo vnaprej. Otrokom je izredno pomembno, da lahko odločajo, kakšen kostum bodo nosili - s tem namreč vedno povezujejo tudi določene želje glede ljudi ali skupin, ki so jim še posebej naklonjeni ali s katerimi se želijo poistovetiti. Pustno obdobje ima korenine v krščanski tradiciji; preden se je začel res postni čas in z njim odpovedovanje marsičemu prijetnemu, so ljudje želeli še enkrat zares sproščeno in veselo praznovati s smehom, norčijami in maškarado ter z dobro, obilno hrano in pijačo. Te povezave se je vedno znova dobro spominjati - tedaj tudi pepelnična sreda dobi svoj pomen.

"Kaj si pa ti tako umazana na čelu?" vpraša triletna Liza, ko jo babica pride dopoldne iskat, da gresta skupaj na sprehod. Babica Tilka je že čisto pozabila na pepelnast križ, ki ga je zjutraj prejela pri sveti maši. Na t a dan Cerkev opominja na omejenost našega življenja ter na nujnost, da se vedno znova obračamo k Bogu ter se osvobajamo navezanosti na minljive stvari, na katere ljudje tako radi navežemo svoje srce. Babica je Lizi razložila, kaj pomeni 'umazanija' na njenem čelu: "Če sežgeš papir, od njega ostane le kupček pepela. Tako je z vsem, česar se lahko dotaknemo - s tvojim lesenim avtomobilom, z vozičkom za punčko in drevesi na vrtu - vse se lahko spremeni v prah. Se še spomniš ptička, ki je mrtev obležal na našem balkonu in smo ga morali pokopati? Tudi on se v zemlji spremeni v prah. Na to nas je danes zjutraj spomnil župnik, ko je vsem v cerkvi naredil križ na čelo." Liza je skušala razumeti, kolikor je lahko. Večjim otrokom, ki so že doživeli smrt kakšnega človeka, lahko ustrezno izčrpneje pojasnimo , da nam to znamenje v spomin prikliče lastno smrt in nas spodbuja, da dobro preživimo življenje.

V postnem času smo otroci v naši družini dobro vedeli, da ne jemo sladkarij. Vse bonbone smo zbirali v kozarcih. Vsak se je odločil, da bo do velike noči v svojem kozarcu zbiral vse, kar bo dobil. Danes za mnoge ta potrošniška askeza ni več mogoča, nam pa je pomenila nekaj športnega. Iz psihologije vemo, da človek le tedaj razvije močno osebnost, ko se uri tudi v odpovedovanju.

Postni čas enako kot advent predstavlja dobro priložnost, da se skupaj z otroki s pomočjo številnih postnih akcij, ki jih organizirajo dobrodelne ustanove Cerkve, ozremo na položaj družin širom po svetu ter tako širimo obzorje. Če otroci izkusijo zelo konkretne življenjske zgodbe družin z južne poloble, se lahko jasneje zavedajo, da dobrine našega planeta niso pravično porazdeljene ter kako zelo življenje drugih otrok zaznamujejo lakota, revščina in bolezni.

Matija in drugi otroci iz njegove družine so vsako leto čakali postni koledar, ki jim je dnevno z reportažami, pobudami in pripovedmi približeval življenje otrok v kateri izmed afriških ali azijskih dežel. "Zakaj pravzaprav ne moremo ničesar storiti, da bi otrokom pomagali?" se je vedno znova spraševal, vse dokler se mu ni utrnila ideja, da bi v svojem razredu organiziral dobrodelno akcijo za Jasona in Neide iz Angole. Z veliko domišljije ter s pomočjo likovnega in tekstovnega gradiva, ki ga je dobil pri dobrodelni organizaciji, je pripravil plakat o situaciji, v kateri Jason in Neide živita, in z njim na šoli vabil na športno tekmovanje s kolesi, pri čemer je želel zbirati sredstva za oba otroka. Njegovi starši in nekateri učitelji na šoli so akcijo podprli, tako da so na koncu zbrali lepo vsoto denarja. Takšno osveščanje o razmerah, v katerih živijo otroci in družine po svetu, prejemnikom teh darov lajša stisko, hkrati pa pripomore k temu, da se mladi naučijo drugače ceniti lastno preskrbljenost.

Velikega tedna pri nas nismo praznovali samo v cerkvi, imeli smo tudi svoje družinske obrede. Enega izmed njih predstavljajo barvanje jac na velik petek zvečer, potem ko smo opravili obrede v cerkvi. Pri tem se je pričakovanje velike noči le še povečalo. Otroci smo spoved opravili v župnijski cerkvi, starši drugod. Vsa družina se je skupaj odpravila k obredom na veliki četrtek in petek. Kot ministrante so nas očarale stare skrivnostne liturgije. V njih se nas je dotikalo strašno in privlačno hkrati. Velikonočna vigilija je vsem nam vedno pomenila globoko doživetje.

V župniji, v kateri živijo Matija in njegova družina, praznovanje velike noči številnim družinam predstavlja posebno doživetje. Skupina mladih je zadolžena za velikonočni ogenj. Že nekaj dni pred veliko soboto zberejo velika polena in jih pripravijo za ogenj. Druga skupina mladih izdela velikonočne sveče in jih prodajo na vhodu v cerkev. Ko se znoči, Zanetijo ogenj in praznovanje velike noči se prične. Matija in njegovi prijatelji so vedno znova vznemirjeni - pokazalo se bo namreč, ali so vse dobro pripravili. Po začetku praznovanja župnik z velikonočno svečo stopi v temno in nabito polno župnijsko cerkev ter pri tem trikrat zapoje: "Lumen Christi" - "Kristusova luč". Matija pravi: "Pri tem lahko vsakokrat prav začutim, kako zelo ljudje potrebujemo luč in kaj pomeni, da Kristus želi biti naša luč." Ob zaključku obreda je vsa skupnost povabljena, da se zberejo v župnijski dvorani in drug drugemu zaželijo veselo veliko noč ter izrazijo veselje nad tem, da je Kristus, luč, močnejši od vse teme v življenju. Otroci uživajo v tem, da se smejo veseliti v množici ljudi ter si med seboj deliti posvečeni kruh in grozdni sok.

V mladosti nam je bilo pomembno praznovanje poletnega solsticija na praznik rojstva Janeza Krstnika. Zabavali smo se ob tem, da smo prižgali kres in skakali čez ogenj. Globlji pomen pri tem ni bil tako pomemben, vendar pa je bil kresovanje lepa priložnost, da smo se srečali in skupaj praznovali.

V začetku poletja, junija, številne družine prevzame nemir - šolsko leto se zaključuje in spričevala bodo jasno pokazala dosežke otrok.

Le kako bodo otroci ocenjeni to leto? Jakobovim staršem je bilo vedno pomembno, da so otroci ne glede na ocene imeli občutek ljubezni in sprejetosti. Zaradi slabe ocene - tako so bili prepričani - jim ne bi smeli odtegovati ljubezni. Tisto leto pa jim je bilo kljub vsemu pri tem težko vztrajati. Jakobov starejši brat Rok bo namreč zaradi dveh negativnih ocen pri ključnih predmetih moral ponavljati razred. Starša sta prepričana, da se to ne bi zgodilo, če bi se Rok samo malo bolj potrudil. Bodo konec šolskega leta v resnici lahko praznovali kot vsako leto? Do tedaj sta si zadnji šolski dan vedno rezervirala prosto popoldne, da so si z otroki privoščili izlet in večerjo v restavraciji ter se tako poveselili, da je šolsko leto uspešno zaključeno in je pred njimi novo obdobje.. Družina je nazadnje le praznovala konec šolskega leta - enako kot dotlej, vendar z drugim poudarkom. Manj so govorili o tem, kar je bilo, in več o tem, kaj bi novem šolskem letu lahko bilo drugače in bolje, npr. bolj redno učenje ob popoldnevih ali pa manj obšolskih dejavnosti.

Za povezanost v družini je nenadomestljiv tudi vsakoletni obred ob posvetnih dogodkih, kot je npr. konec šolskega leta.

Na Marijino vnebovzetje veliko družin nabira zelišča in lepe cvetlice ter jih poveže v šopke. Ko sem bil na dopustu in tam priložnostno pomagal, sem doživel, da so želele prav mlade družine ponovno obuditi to staro navado, ki je v župniji zamrla. Lepa navada je, če se oče z otroki poda na polja in travnike ter tam nabirajo rože in zelišča. To ni le učenje o rastlinah, pač pa skupno opravilo, ki družino poveže med seboj. In ko doma izdelujejo šopke, je to ustvarjalno delo, na katerega so vsi ponosni. Šopke nato prinesejo v cerkev in jih dajo blagosloviti. Družina s seboj domov odnese nekaj blagoslovljenega. Občutek ima, da je s tem blagoslovljena tudi hiša. Mnogi s šopki okrasijo hišo. Nekateri odidejo na pokopališča ter blagoslovljene šopke položijo na grobove svojcev. Na praznik, ko je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebo, tako izpovedo, da so tudi njihovi rajni z dušo in telesom pri Bogu, ter izražajo vero, da jih bodo ponovno videli. Šopek rož je pozdrav njihovim rajnim do ponovnega snidenja.

Konec septembra se po številnih vrtcih - ne le na podeželju- pričnejo priprave na zahvalni dan. Mala Liza je prvič doživela, kaj vse je mogoče ob tej priložnosti položiti na mizo - številne sadeže je poznala, nekaj jih je bilo neznanih. Naučila se je, da ni le od peka odvisno, da imajo kruh, pač pa da tudi kmet in voznik tovornjaka, delavci v mlinu in tisti, ki delajo stroje za mletje, pripomorejo k temu. Ob tej priložnosti je tudi spoznala, da se lahko zahvali, da ima njen oče zagotovljeno delovno mesto, čeprav včasih pride domov utrujen in izčrpan, in da prijateljičin oče ni vesel, ker mu ni treba delati, pač pa družina trpi zaradi njegove brezposelnosti.

Posebno za otroke je zahvalni dan lepa priložnost, ko lahko izkusijo, da nič od tega, kar potrebujemo za vsakdanje življenje, ni samoumevno, ter da moramo vse vložiti v to, da bodo dobrine tega sveta pravično porazdeljene. Tekom leta se pojavijo še druge priložnosti, ki vabijo k obredom. Npr. prvi sneg. Tako majhne kot velike otroke vsako leto očarajo veliki kosmi, ki po zemlji pogrnejo belo preprogo. Dogodek vabi prav k temu, da ta prvi sneg pozdravimo z majhnim obredom - sprehodom, med katerim snežinke lovimo na obraz ali jih držimo v rokah, hkrati pa se nebu zahvalimo za to lepo darilo. Takšno zahvalo lahko starši pošljejo nebesom na vroč poletni dan ali ob hladnem nalivu ter pri tem slavijo Boga za vse dobro, kar nas razveseljuje.

Poleg praznikov v cerkvenem letu so tu še seveda osebni prazniki, kot so rojstni dnevi in godovi. V številnih družinah nima prav veliko domišljije, kako bi praznovali rojstne dneve otrok, ali pa se pretirano naprezajo z veliko otroško zabavo. Pri teh obredih je pomembno, da otrok čuti, da ga starši cenijo v njegovi enkratnosti, in mu osebno povedo, kaj pomeni za družino in kaj konkretno mu želijo za nadaljnjo življenjsko pot. Inn vsako leto ima svoj pomen.

Ko otrok dopolni 10 let, je to znamenje, da je eno sam s seboj. 12 leto nakazuje, da je sposoben odnosov. Število 14 je število pomoči. Otrok pri tej starosti še posebej potrebuje pomoč ljudi, ki ga razumejo, ne da bi ga vezali nase in skušali nanj vplivati. V drugih kulturah obstajajo obredi sprejemanja mladih v svet odraslih. Znotraj cerkve naj bi to praznovali pri sveti birmi. Vendar je potrebno, da otroke v svet odraslih vpeljejo tudi starši. Ko hčerka dobi prvo menstruacijo, si nekatere matere vzamejo prost dan, da se skupaj odpravita na izlet in pri tem spregovorita o njenem odraščanju v žensko ter o tem, kaj pomeni biti ženska. Vsekakor je pri tem pomembna sposobnost vživljanja. Veliko deklet pri tej starosti z materjo ne želi govoriti o spolnosti. Fantje v času pubertete še posebej potrebujejo očeta. Če se oče s sinom odpravi na kolesarski izlet in nekje skupaj prenočita ali morda celo taborita, sin začuti, da ga oče jemlje resno.

Vsak otrok nosi ime in z njim povezuje občutek enkratnosti. God je lahko lepa priložnost, da otroku zanj ne čestitamo samo površinsko, pač pa se o njegovem imenu tudi pogovorimo: "Kaj mi pove izvor imena? Kakšna je zgodba ali legenda svetnika? V kolikšni meri lahko v otrokovi naravi prepoznam njegovega zavetnika? Kaj naj mu zaželim, da bo lahko uresničil katero izmed zavetnikovih dobrih lastnosti?" Poznam starše, ki otrokom za god preberejo zgodbo o njihovem svetniku. Tedaj se pogosto razvije pogovor o tem, po čem otrok hrepeni ter kakšne možnosti in sposobnosti že nosi v sebi.

V družinskem življenju predstavlja praznovanje prvega svetega obhajila in birme poseben vrhunec. Ne gre samo za priprave ter oblikovanje praznovanja, pač pa tudi za pomen, ki ga ima takšen praznik za odraščajočega otroka ter za vso njegovo družino. Z vsakim teh praznikov se, četudi na različne načine, razvija vera mladega človeka. Mladostnik je vse bolj postavljen pred izziv, da dopušča rast lastnemu odnosu z Bogom in ga sam oblikuje.

Barbarina mama že vrsto let pripravlja skupine otrok na prvo sveto obhajilo. Zanjo je to naloga, ki jo vedno znova z veseljem opravlja in je ne vidi le kot služenje otrokom in župniji, pač pa jo doživlja kot obogatitev lastne vere. Skupina od 5 do 7 otrok se nekaj mesecev tedensko srečuje v njeni hiši, da bi izkusili, kaj je verska skupnost; drug z drugim lahko govorijo o vsakdanjih rečeh, delijo skrbi in radosti, se igrajo, lahko sprašujejo o vsem mogočem, skupaj pečejo kruh in ga drug z drugim delijo. S tem se ta mala skupina odpravi na pot v večjo župnijsko skupnost. Tako otroci kot mama pri tem na nov in zelo oseben način doživljajo povabilo k mizi, ki jo Bog sam pogrinja za ljudi.

Veliko staršev se tej nalogi izogiba, ker se bojijo, da ji niso dorasli, da ne bodo znali odgovoriti na otroška vprašanja ali pa ne bodo zdržali njihove živahnosti. Vendar pa očetje in matere, ki so to nalogo opravljali, vedno znova pripovedujejo, da je bil to zanje pomemben čas, ko je lahko rasla tudi njihova vera. K refleksiji lastnega odnosa do Boga jih ni izzvalo samo doživetje skupnosti z otroki, pač pa tudi izziv, pri katerem so otrokom dajali enostavne odgovore na temeljna vprašanja vere: "Zakaj molim? Zakaj delam za druge ljudi? Zakaj mi je pomembna sveta maša? Nam je BOg blizu, čeprav ga ne vidimo? Zakaj mi evharistija predstavlja hrano za življenje? Kaj mi je pri veri pomembno?"

KORAK NAPREJ

  • Ne dopustite, da argumenti v smislu "Vsi tako delajo..." ali slike iz reklam narekujejo vaše lastno oblikovanje praznikov med letom. V družini skupaj razmislite, kaj in kako želite praznovat!

  • Razmislite, kako bi se lahko izven družine udeležili oz. ali se želite udeležiti praznikov v skupnosti ali župniji. Včasih je potrebe 'notranji premik', da zberemo pogum, se javimo in damo na razpolago..

"ZAKAJ OB NEDELJAH HODIŠ V CERKEV?"

"Zakaj ob nedeljah pravzaprav hodiš v cerkev? Kaj imaš od tega?" je 14 letni Simon zelo neposredno vprašal očeta Mirana, ko se je ta začel odpravljati k nedeljski maši, Simonu pa se ni ljubilo iti zraven. Sredi odpravljanja se med očetom in sinom odvije pomemben pogovor: "To umiritev potrebujem za vsakodnevno življenje." "Potem pa vzemi kolo in uživaj mir v naravi!" mu odvrne sin. "Skupnost ljudi mi pomeni okrepitev, saj v tem času vsi iščemo Božjo bližino," reče Miran. "Si čisto prepričan, da vsi tisti, ki ob nedeljah sedijo v cerkvi, gledajo na to enako kot ti? V cerkev hodijo samo zato, ker se bojijo, da jih Bog potem ne bo več maral," nasprotuje sin. "Ne vem, kaj mislijo drugi. Prepričan pa sem, da Bog ne potrebuje mojega obiska v cerkvi, ampak jaz potrebujem to praznovanje. Potrebujem zagotovilo, da je Bog z menoj - v tisti uri in med tednom. Živim od besede iz Svetega pisma, ki jo odnesem s seboj, in od obhajila, ki me okrepi."

Simon česa takega od očeta še ni slišal. Ta je vero vedno izražal precej zadržano. In čeprav Simon ni mogel prevzeti prepričanja svojega očeta, so mu njegove besede kljub temu dale misliti. V naslednjih tednih in mesecih je očeta natančno opazoval: "Je bilo njegovo obnašanje po obisku maše kaj drugačno? Ali je morda kljub obisku maše slabo govoril o kolegih in drugih ljudeh?" Tudi Mirana misel na ta pogovor ni več zapustila - še sam se je spraševal, kakšno mesto ima sveta maša v resnici v njegovem življenju.

V času razvoja mladostniki zavestno dvomijo o vsem tistem, kar se staršem zdi pravilno. To pa predstavlja pomemben korak v odraslost. Najti morajo svojo pot in predelati vse tisto, kar je staršem pomenilo vrednoto, ki so jo želeli posredovati tudi svojim otrokom. To v splošnem zajema vsa področja življenja, še posebej pa zelo intimno področje vere. Potrebne so mladinske svete maše, pogovori z drugimi mladimi ter duhovnimi spremljevalci, saj je prav v teh letih avtoriteta staršev postavljena pod vprašaj.

Starši so pogosto šokirani, ko jim otroci pri 14 ali 16 letih odkrito rečejo, da ne verjamejo v Boga, da je vse skupaj le utvara. Znanost naj bi dokazovala, da se religija 'nahaja' le v točno določenih predelih možganov. Veliko staršev ne ve, kako bi odgovorili na argumente svojih otrok. Pri tem jim prav tako ne bi pomagal čisto teoretičen odgovor. Otroci želijo, da njihovo upiranje veri vzamejo resno. Potrebno je veliko potrpljenja, da ugotovimo, kaj se skriva za njihovimi radikalnimi stavki. Ali gre le za protest proti verski drži staršev ali za protest proti Cerkvi, ki jih je razočarala? Gre morda za resne pomisleke o veri? Je to znak, da so prerasli otroško vero in si želijo drugačnih razlag?

Kako naj se starši na to odzovejo? Gotovo ne panično ali z občutkom krivde, da otrokom vere niso posredovali na pravilen način. Nasprotno, iščejo naj priložnosti za pogovor z njimi. Kaj jih nosi? Po čem hrepenijo globoko v sebi? Pogovor vedno predstavlja izziv lastni veri. Kaj utemeljuje mojo vero ob vseh dvomih, ki jih naravoslovje izreka številnim verskim izpovedim? Kako lahko oblikujem svojo vero kljub trditvam, da Bog ne obstaja in da je krščanstvo iznajdba apostolov? Mladi se pogosto oklenejo najrazličnejših argumentov, ki so jih slišali v šoli ali zasledili v medijih, ne vedo pa dobro, kaj bi s temi argumenti počeli. Prav zato odkrita razprava vedno predstavlja najboljšo pot. Včasih morajo starši tudi zdržati dejstvo, da se mladostniki oddaljijo od vere in nočejo več v cerkev. Naj zaupajo, da bodo otroci nekega dne spet odkrili v sebi, kar so starši položili vanje, in naj verjamejo, da jih bo angel še naprej spremljal na vseh ovinkih in stranpoteh, dokler se njihova srca ne bodo ponovno odprla za vero, ki ustreza njihovemu najglobljemu hrepenenju.

Kmalu po pogovoru z očetom Miranom je Simon prejel pisno vabilo župnije, da se prijavi za prejem zakramenta svete birme. Priprava naj bi trajala skoraj eno leto. Delali bi v skupinah po 5 do 8 mladih, spregovorili o tem, kar se jim v lastnem življenju zdi posebej pomembno, ter razmišljali o o smislu njihovega delovanja, da bi ob praznovanju birme lahko sprejeli zavestno odločitev o svoji veri. Simon se je po pogovoru s prijateljem Filipom prijavil- pred tem pa staršem naznanil, da si bo stvar najprej samo ogledal in da še ni odločen, ali bo v resnici prejel zakrament. Podobno kot v Simonovi skupini je šlo tudi v Filipovi skupini mladih za to, da so postavljali vprašanja o veri, samostojno oblikovali pričakovanja in hrepenenja glede svojega življenja ter razmišljali in se vedno znova spraševali o tem, kakšno bi lahko bilo življenje v veri, ki bi jo sami zagovarjali.

Čas priprave na zakrament svete birme v sebi skriva velike možnosti: mladostniki lahko rastejo v lastni veri. Priprava sprejema oblike verovanja, ki so jih otroci dotlej živeli v družini, vendar jih spreminja. Pri tem pa je vsekakor pomembna tako pripravljenost duhovnih spremljevalcev in spremljevalk kot tudi skupnosti kot celote, da na mlade prenesejo lastne oblike izražanja vere. Potrebna je tudi pripravljenost staršev, da mladim dopustijo pridobivati lastne izkušnje vere in jih - morda le z distance - dobrohotno spremljajo.

Veliko staršev trpi zaradi dejstva, da njihovi odrasli otroci ne hodijo več v cerkev. Občutek imajo, da so pri verski vzgoji odpovedali. Vendar so okoliščine danes drugačne kot pred 50 leti. Tedaj je bila duhovna pot otrok veliko bolj predvidljiva. Nad tem se danes nima pomena pritoževati. Pri spremljanju doživljam, da veliko ljudi srednjih let znova najde pot k starim verskim koreninam. Tako dolgo čakati je za mnoge starše boleče, vendar naj nikoli ne izgubijo upanja, da se bo dobro jedro nekoč pokazalo.

Včasih se o veri z otroci ni mogoče pogovarjati. Takšne pogovore zavračajo. Takrat je pomembno, da starši zvesto vztrajajo pri svoji veri, ne da bi pri tem postali fanatični. S tem ko so se otroci odvrnili od vere, so jih postavili na preizkušnjo, koliko jim njihova vera pravzaprav pomeni. Poznam veliko staršev, ki z vsem zaupanjem nadaljujejo pot vere in svojo vero vedno bolj poglabljajo. Na neki točk otroke premaga radovednost, kaj starše v resnici nosi, zakaj se tako sproščeno odzovejo na vse, kako se spoprijemajo z boleznimi in trpljenjem. Takrat se pogosto ponudi priložnost, da znova spregovorijo o veri. Živeta vera se ne kaže samo v tem, da hodimo v cerkev, pač pa tudi v načinu, kako ravnamo ob izzivih, ki nam jih prinaša življenje, kako se soočamo z vsakdanjimi konflikti in kaj naredimo za druge. Ko otroci odraščajo, zelo kritično preizkušajo starše, ali ti z vero le zakrivajo lastne konflikte in težave, ali pa je v resnici vera njihov temelj, ki jim daje sproščenost in notranjo svobodo ter jim omogoča, da kljub različnim karakterjem živijo v sožitju. Otroci tudi čutijo, ali vera staršev tudi navzven obrodi sadove. Starši so pogosto dejavni v cerkveni skupnosti, podpirajo razne projekte v tretjem svetu ali pa sodelujejo pri pobudah, ki pomagajo zapostavljenim v naši družbi. Otroke prepriča to, kar starši izžarevajo in pri čemer se udejstvujejo. Tedaj s spoštovanjem govorijo o veri staršev, tudi če je sami ne morejo živeti na tak način. Pogosto se na novo zavedo verskih korenin, se znova začnejo spraševati o veri ter odkrivajo svojo duhovno pot.

KORAK NAPREJ

  • Če vaši otroci pod vprašaj postavljajo vero in to, kar ste doslej prakticirali, skušajte to razumeti kot izraz njihovega lastnega iskanja. Morda pa se bo razvil pogovor, v katerem boste lahko izmenjali stališča in poglede...

  • Kritična vprašanja otrok vzemite resno in kot vprašanja, ki zadevajo vas same. Razmislite o tem, kaj bi lahko pomenila vam!

  • Naučite se zaupati, da Bog varuje vaše otroke in v njih deluje, četudi na prvi pogled morda ni videti tako.

KO SI SKOČIMO V LASE

SKOZI KRIZO RASTEVA

Številni pogovori se vrtijo okrog težav v odnosih. Kakšna žena, denimo, potoži, da se je mož zakopal v delo in se mu ne more približati. Občutek ima, da živita le še drug poleg drugega. Še vedno sta prijazna drug z drugim, vendar čutita, da si imata vedno manj povedati. Žena se takrat zave, da tako ne gre naprej. Če nezadovoljstvo izrazi možu, se ta upre. On da je zadovoljen in da imajo vse. Da se otroci dobro razvijajo, on pa da je družini vedno na voljo. Kolikor bolj žena pritiska nanj, naj vendar spregovori o svojih občutkih, toliko bolj se zapira vase. In ko v drugem primeru žena od moža želi več nežnosti, pozornosti in zanimanja zanjo, mož to občuti kot očitek in se agresivno odzove. Številni možje tedaj ranijo svoje žene: da so histerične in se vrtijo samo okrog sebe.

Kako ravnati v takšnih situacijah? Vedno svetujem naslednje: situacija seveda ni dobra in tako gotovo ne more ostati. Vendar pa naj žena - namesto da rine z glavo skozi zid v nekem trenutku odide - situacijo najprej izkoristi za to, da naredi nekaj zase. V tistem trenutku je očitno potrebna večja distanca, torej naj jo izkoristi zase. Udeleži se lahko različnih seminarjev, se odloči za dodatno izobraževanje. Poišče lahko skupino žensk, kjer lahko spregovori o svojih težavah. Lahko se odloči za duhovno pot - meditira ali poišče metode notranjega zorenja, ki blagodejno vplivajo nanjo. Na ta način raste tudi sama in je zadovoljna s seboj. Čuti, da ni le žena svojega moža, pač pa samostojna ženska z lastnimi interesi. Bolj ko raste in postaja samostojna, bolje ji gre. Sreče tedaj ne pričakuje več samo od moža, pač pa ji jo daje tudi njena notranja pot. Ko doseže to točko, lahko uživa tudi v srečnih trenutkih, ki jih doživlja z možem, ne da bi ga obremenjevala s pretiranimi pričakovanji. Može tedaj pogosto premaga radovednost. Čuti, da gre žena naprej. Včasih ga to spodbudi, da se tudi sam odpravi na pot. Če pa ga žena nenehno in vedno bolj prepričuje, naj naredi nekaj zase, se on vse bolj zapira.

Seveda je to le prvi korak: nekaj časa preprosto živeti drug ob drugem. To ni slabo. Polovične rešitev je prav tako rešitev, četudi ni popolna. Kljub vsemu že predstavlja dosežek, za katerega smemo biti hvaležni. Morda se z distance, ki sva jo zavzela, razvije nova bližina. Vendar pa ne več bližina, ki se drugega polašča, ki se zožuje in v kateri se drug drugega oklepava. Seveda je lahko v pomoč tudi zakonska posvetovalnica. Tja se lahko najprej odpravim sam in se pogovorim o svoji situaciji. Še bolje je, če se odločiva za skupno terapijo ali se skupaj odpraviva v zakonsko posvetovalnico. Takrat lahko vidiva, kje se zatika in katere možnosti za komunikacijo naj uporabiva. Če zakon postane rutina, se pogosto zgodi, da se mož zaljubi v sodelavko ali v žensko, ki jo spozna na poslovnem potovanju v tujini. V situacijah, v katerih mož ob ženi ne občuti razumevanja, pač pa samo njene zahteve, je še posebej občutljiv za drugo žensko, ki mu sporoča, kako krasen in tankočuten je. Tedaj se nenadoma odpre in lahko spregovori o svojih občutkih. To se pogosto konča s spolnim odnosom, ki ga skriva pred svojo ženo. Ko ona to izve, se ji poruši svet. Možu je vedno zaupala. Vse je stavila nanj, on pa jo je globoko ranil. Tega mu ne more nikoli oprostiti. V domišljiji si ves čas slika, kako njen mož spi s to neznanko. To postane njena nočna mora. V takšni situaciji ni enostavno biti pošten drug z drugim. Mož mora čutiti, kako globoko je prizadel svojo ženo. Skušati mora na novo pridobiti njeno zaupanje. Žena pa mora dopustiti svojo bolečino in jezo. Toda na neki točki mora tudi odpustiti, sicer bo moža prisilila, da celo življenje hodi v spokorniških oblačilih, in ga bo vse življenje kaznovala.

Če se žena zaljubi v drugega moškega, se mož čuti prizadetega. Mislil je, da je za ženo naredil vse. Njegovo čast je ranilo dejstvo, da ne more zadovoljiti potreb svoje žene. Neka ženska je pripovedovala, kako tankočuten se ji zdi njen zdravnik in kako se je vanj zaljubila. Zdravnik se na to sploh ni odzval, vendar je bil njen mož tako zelo užaljen, da se je pri priči ločil od nje. Ni prenesel, da se je njegova žena zaljubila v drugega. Narcistična užaljenost je globoko prizadela njegovo nečimrnost.

V takšnih situacijah bi bil pomemben spravni obred s tretjo osebo. Pri takem obredu znova spregovoriva o vseh ranah, jezi, bolečini in razočaranju, nato pa jih pokopljeva, tako da prizadetosti drugemu ne očitava več. Dober spravni obred bi bil, da, denimo, tam, kjer zakopljeva na papir zapisane rane, posadiva drevo sprave. Vedno naju bo spominjalo na to, da sva prizadetost že pokopana. Če bi znova kopala tam, drevo ne bi nikoli zraslo. Rane bodo včasih znova prišle na površje in bodo zabolele, vendar naju drevo sprave vedno znova spominja: kar je bilo, je pokopano in puščam pokopano.

Tako možje kot žene se v težkih situacijah v zakonu pogosto zaljubijo v drugega človeka. Občutek imajo, da so našli osebo, ob kateri občutijo globoko duševno harmonijo. Mislijo, da so končno našli človeka, po katerem so hrepeneli vse življenje. Pri zaljubljenosti smo nemočni, vendar ima občutek zaljubljenosti vedno opraviti tudi s projekcijo. Zaljubim se v žensko, ki uteleša nekaj, kar je tudi v meni, vendar sam to premalo živim. Ta ženska lahko torej predstavlja izziv, da razvijam to, kar ona nagovarja v meni. Tedaj ni potrebno, da si zaljubljenost prepovedujem, prav tako pa ne pomeni, da moram s to žensko vzpostaviti tesen stik. Nasprotno, žensko zaznam kot tisto, ki v meni sproži velik odmev. Kar ona povzroči v meni, pripada meni. To je moja sposobnost, da ljubim, moja kreativnost, moja duhovna žilica ali pač tisto, kar ta ženska v meni prebudi. Za to smem biti hvaležen. Toda takrat moram upoštevati tudi svojo konkretno situacijo ter izkušnjo zaljubljenosti umestiti v svoj vsakdan. Če živim tisto, kar sem v sebi do sedaj spregledal, bo to obogatilo tudi moj konkretni odnos v zakonu.

Mož včasih ne more ali ne želi prekiniti odnosa z žensko, v katero se je zaljubil, ko ga žena k temu nagovarja. Ne želi zapustiti družine, vendar misli, da živi nekaj pomembnega, čemur se ne more odreči. Izkušnje kažejo, da je ljubezenski trikotnik dolgoročno ni možen. Seveda se zgodi in vpleteni ga pogosto ne morejo takoj razrešiti. Takrat je pomembno, da si postavijo časovno omejitev, do kdaj bodo odločitve sprejeli. V tem primeru je nujno potrebno zakonsko svetovanje. Kaže na to, da se želim resno spoprijeti s težavo. V nasprotnem primeru se zdi, da želim živeti dvojno življenje: na eni strani želim celo družino, na drugi skrivni odnos. Vendar pa to ne razžira samo družine, pač tudi moževo duševnost. Sam sebi dela medvedjo uslugo. Nekoč se bo njegova duša, najbrž pa tudi telo odzvalo z boleznijo.

V vseh krizah, v katerih se znajde zakon, je pomembno, da nismo takoj panični. Seveda gre za razočaranje, ki pogosto poruši dotedanjo obliko življenja. To boli. Vendar je kriza tudi priložnost. Če se zakonci tej krizi postavijo po robu, lahko zraste nov in globlji odnos. Ob njem oba zorita. Izgubita mladostno naivnost in se srečata z breznom lastne duše. To vodi k temu, da ne sodim več tako zlahka o ljudeh, ki jim v zakonu spodleti. Začutim, da ni samoumevno, da zakon uspe. Vendar pa naj krize, ki jih zakonski par doživlja v lastnem zakonu ali jih opaža pri drugih, družinam ne vzamejo poguma, da noben zakon več ne vzdrži. Obstaja še veliko nedotaknjenih družin, družin, ki so šle skozi krize in iz njih izšle močnejše. Predstavljajo upanje za vse, ki so se ravno znašli v krizi. In dobro se je obrniti na izkušene pare ter z njimi spregovoriti o tem, kako so oni uspeli priti do tiste točke. Če bodo o sebi odkrito spregovorili, bodo razkrili tudi krize, skozi katere so šli, za katere pa so hvaležni, ko gledajo nazaj, ker so se iz njih veliko naučili.

KORAK NAPREJ

  • Zveze pogosto propadejo takrat, ko ne uspe komunikacija. Ozavestita, kaj je vzrok vajinemu različnemu mnenju.

  • dogovorita se o določenih oblikah sporazumevanja - tudi o tem, kako bosta govorila o lastnih občutkih.

ZGLED IZ SVETEGA PISMA

Celo na začetku partnerskega odnosa se lahko pojavijo težave. Do zakonske zveze ne pride vedno gladko. Poznam pare, ki so pred poroko dvakrat prekinili zvezo, danes pa imajo kljub temu lep zakon. Matejev evangelij nam pokaže da je bilo tako že pri Sveti družini. Marija, Jožefova zaročenka, je noseče, še preden prideta skupaj. Jožef se mora soočiti s tem, da njegova zaročenka očitno pričakuje otroka nekoga drugega. Po judovski tradiciji bi jo moral javno obtožiti in zahtevati kazen zanjo. Najvišja kazen pa je tedaj bilo kamenjanje. Ker pa so bile zahteve po dokazih s pričami izredno visoke, bi zaročenko doletelo javno sramotenje. Jožef je pravičen in hkrati usmiljen. Zaročenke ne želi osramotiti ali razkrinkati, z njo želi pravično ravnati. Tako sklene po tihem napisati ločitveno pismo in jo skrivaj odsloviti. V tem se pokaže njegova veličina. Želi se ločiti od nje, ne da bi jo pri tem ranil.

Vendar pa se Jožefu v sanjah prikaže angel in mu pojasni, kaj se je v resnici zgodilo. Njegova žena mu ni bila nezvesta. "Kar je spočela, je namreč od Svetega Duha." (Mt 1,20). Sanje mu dajo drugačno razlago tega, kar se dogaja. Kot zaljubljenci drug drugega vedno vidimo enostransko. Drugega po eni strani kujejo v zvezde, po drugi pa ga črnimo, če ne ustreza naši predstavi in naredi kaj, česar ne razumemo. Takrat potrebujemo sanje, da bi drugega videli takšnega, kakršen je v resnici. Pari pogosto pripovedujejo, da niso gladko stopili v zakon, in da je prišlo tudi do prekinitev. Takrat so šli narazen, ker niso mogli rešiti konflikta, vendar so čez nekaj časa znova poskusili. Včasih so jih o partnerju ali partnerki obhajali tako veliki dvomi, da niso več vedeli, ali naj se res poročijo. Preizkušnje, ki jih mož in žena pogosto prestaneta pred poroko, lahko utrdijo zakon. Mnogi so mnenja, da težave pred sklenitvijo zakona pomenijo, da vendarle ne sodijo skupaj. Ko se pozneje pojavijo konflikti, so pari, ki so že na začetku zakona imeli težave, prepričani, da bi morali narazen. Vendar pa nam primer Svete družine in številnih drugih družin kaže, da takšne prekinitve zveze pri sklepanju zakona ne pomenijo nujno ovire za dober zakon, pač pa lahko, ravno nasprotno, predstavljajo preizkušnjo, preko katere drug drugega vidimo bolj realno ter ga hkrati jasneje brez pomislekov podpiramo.

IZKUSIMO TUJOST LASTNEGA

Da konflikti z otroki ne prizanesejo niti 'svetim' družinam, nam pokaže Luka v pripovedi o 12 letnem Jezusu. Njegov razvoj do 12 leta se zdi harmoničen. Tako je o otroku zapisano: "Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim." (Lk 2,40). Starša sta bila ponosna na svojega otroka.

Tedaj se 12 letni deček ob prazniku velike noči s starši odpravi v Jeruzalem. Ko se starša s skupino romarjev odpravita domov, Jezus ostane v Jeruzalemu. Onadva ga iščeta med sorodniki in znanci. Zaman. Vrneta se v Jeruzalem. Po treh dneh ga najdeta v templju med učitelji. Zelo sta presenečena in njegova mati ga vpraša: "Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala." (Lk 2, 48). Slišimo njuno skrb in razočaranje nad sinom. Staršem je povzročil trpljenje. Tri dni sta v strahu trepetala in si očitala, da nista pazila nanj. Vendar jima Jezus odgovori na način, ki ju prav gotovo ne potolaži, pač pa ju znova prizadene: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" (Lk 2,49). Ne razumeta, kaj hoče Jezus s tem povedati. Začutita, kako tuj jima je sin. Ne pripada jima. Stopata po poti, ki je ne razumeta. Pripada Očetu v nebesih in bo bolj poslušen njemu kot pa njima. Staršem, ki želijo otroka vzgajati po najboljšem vedenju in vesti, se zdi to brezobzirno. Tu se jasno izoblikuje družinski konflikt, kot ga tudi danes doživijo mnoge družine. Starši več ne razumejo svojega otroka. Otrok nima več razumevanja za skrbi staršev. Prepričan je, da mora po svoji poti in da se mora od staršev ločiti.

Idealna družina, v kateri bi se starši in otroci vedno razumeli, ne obstaja. Nasprotno - Sveta družina, kakršno nam prikaže evangelist Luka, nam da vedeti, da so Bogu svete tudi družine, v katerih prihaja do konfliktov. Sveta je družina, ko se v njej in po njej sredi njene krhkosti zgodi Božje odrešenje. Družina je naročje, v katerem rastejo otroci, da bi odkrili svoje poslanstvo za ta svet. Ob tem zorijo. Ko pa odrastejo, morajo po svojih poteh. Za starše je to pogosto boleče. Kot marija se morajo zadržati in otroku pustiti prosto pot.

Za starše se mi zdi pomembna še ena drža. O Mariji je rečeno, da je vse, kar se je zgodilo, shranila in premišljevala v svojem srcu. (Lk 2,19) Tudi po konfliktu v Jeruzalemu je o njej zapisano: "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51) Papež Benedikt je v eni od svojih meditacij o teh besedah opozoril na to, da Luka v grščini na mestih, kjer govori o tem, vsakokrat zapiše druge besede. Pri Jezusovem rojstvu je uporabljen izraz synterein, kar pomeni, da je Marija vse skupaj pogledala. Na tem mestu pa zapiše diaterein, kar pomeni videti skozi, nesti skozi. Ko pri sinu ali hčeri v puberteti nič več ne drži, tudi mati več ne zmore videti celote. Tedaj gre za to, da vidi skozi, da skozi nerazumljivo vedenje in govorjenje vidi v ozadje. Kaj tiči za takšnim obnašanjem? Kaj muči sina/hčer? Po čem hrepeni globoko v sebi? Diaterein pomeni tudi nesti skozi. Če mati ne razume sina, je njena naloga, da ga skozi to kljub temu nosi, dokler se ne razvije v podobo, ki mu jo je namenil Bog.

KREPIMO ZDRAVILNI NOTRANJI PROSTOR DRUŽINE

Družini se ni potrebno spoprijemati samo s konflikti, ki se pojavljajo znotraj nje, pač pa tudi s tistimi, ki pridejo od zunaj. Marija in Jožef sta morala izkusiti ogroženost svoje družine takoj po Jezusovem rojstvu. Herod, tako beremo v Matejevem evangeliju, je hotel otroka umoriti, ker se je bal, da bi mu ta odvzel oblast. Tako morata Marija in Jožef z otrokom pod plaščem noči pobegniti v Egipt. V preteklosti je vojna ločila številne družine. Pri pogovorih s starejšimi ljudmi pogosto začutim, kako zelo je njihovo družino pretresel bed po drugi svetovni vojni. Pogosto je oče dolgo časa preživel v ujetništvo in se vrnil popolnoma spremenjen. Otroci včasih niso mogli vzpostaviti zdravega odnosa s 'tujcem'.

Današnje družine pretresajo številni zunanji vplivi. Otroci iz šole prinašajo videoigrice z nasilnimi vsebinami. Nekateri otroci se jim lahko posmehujejo, ker ne nosijo oblačil določenih blagovnih znamk. Starši se morajo pri vzgoji ukvarjati ne le s svojimi otroki, pač pa z vsem tistim, kar se nanje zgrinja od zunaj. Ne morejo ustvariti popolnega sveta. V življenje družine prodira svet s svojimi vplivi in smernicami. Sredi teh zunanjih vplivov je težko ustvariti zdrav in svet družinski prostor. Vendar otrok potrebuje prostor, v katerem so bo čutil varnega in zavarovanega, kjer bo lahko odraščal. Marija in Jožef sta morala najprej nekaj časa ostati v Egiptu, da sta postala odpornost na negativen zunanji vpliv. Tako se tudi danes godi številnim družinam. ki čutijo, da jih ogrožajo destruktivne sile iz njihove okolice. Šele ko je družina v sebi utrjena, se lahko odpre navzven in znova intenzivneje neguje znane odnose.

Zunanjo grožnjo lahko predstavlja nesreča, ki se zgodi očetu, materi ali kateremu od otrok, ali pa težka bolezen, ki poruši strukturo družine. Morda se mora družina preseliti, ker očeta premestijo na drugo delovno mesto. Vse to družino spravi iz ravnotežja. Otroci se očetovi selitvi upirajo. Počutijo se, kot da jih žrtvuje za svoj poklic. V takšnih primerih se je potrebno veliko pogovarjati, da bi slišali tudi potrebe otrok in jih vzeli resno ter bi kljub temu sprejeli odločitev, pred katero se je družina znašla.

KORAK NAPREJ

  • Ravno v situacijah, ko se družina sreča z zunanjimi vplivi, ta potrebuje čas zase in za pogovor - pogovor med staršema in pogovor z otroki. Naj vam stres, ki se pojavi v takšnih situacijah, ne prepreči, da drug z drugim ne bi izčrpno in dovolj dobro komunicirali. Nasprotno, za pogovor si prizadevajte bolj kot sicer!

  • Vendar pa ni pomemben samo pogovor - razmislite, kako bi se v težkih situacijah lahko pokazali, da držite skupaj!

"O TEM SE VENDAR NE GOVORI"

Pred kratkim sem srečala Klavdijo, mlado žensko iz sosednjega kraja, ki jo poznam že dalj časa. Svoja dva otroka vsak dan pripelje v župnijski vrtec. Že na prvi pogled je bila žalostna in preplašena, vendar je šele po daljšem prigovarjanju pričela pripovedovati o sebi. " Ubil te bom in tvoja otroka," ji je rekel mož., ko je iz predala vzel nož in stopil proti njej. S krikom se je umaknila, on pa se je samo nasmejal in rekel: " Kaj pa tako vpiješ? Samo kos kruha si bom odrezal!" Toda to je bila le ena od epizod v dolgi vrsti poskusov ustrahovanja in izredno grobih napadov na oba otroka. "Drži gobec," je večna fraza, namenjena otrokoma, če sta glasna pri igri. In oče se ju vedno pogosteje fizično loteva. Ko padejo udarci, pravi: "Navsezadnje je treba pokazati, kdo pri hiši nosi hlače." In Klavdija ne več, kaj se v resnici dogaja v njenem možu v kaj vse se še lahko razvije njegovo grobo in agresivno vedenje.

Naša družba o nasilju v družini vse preveč molči. Statistike kažejo, da se večina neposrednih nasilnih dejanj ne zgodi na ulici, pač pa v naših domovih. Gre za ženske, ki jih njihovi možje ali partnerji ponižujejo, tepejo, teptajo, zapirajo ali jim grozijo s smrtjo. Vendar gre tudi za otroke, ki jih ogrožajo in jim zadajajo rane na duši ali na telesu prav njihove matere, očetje, strici ali drugi bližnji sorodniki. In nenazadnje - četudi redkeje ali na drugačen način - so žene tiste, ki so nasilne do svojih mož. Po različnih statistikah je spolno nasilje doživelo več kot 20 odstotkov žensk, obenem pa je število zamolčanih primerov izredno visoko. Kako pogosto si sosedje zatiskajo ušesa, kako dolgo je potrebno, da si prizadeti upajo poklicati na pomoč. Število kaznivih dejanj v družinah, torej groženj, telesnih poškodb in posilstev, je nejasno ocenjeno in se samo v Nemčiji giblje med sto tisoč in enim milijonom na leto. Nasilje v družini se dogaja bistveno pogosteje, kot lahko formalno zabeležimo in si predstavljamo. Vendar pa ne sme ostati pri tem, da ta žalostna dejstva zgolj poznamo - morda celo s predpostavko, da se to nas ne tiče, da se v naših družinah to ne dogaja. Občutljivost za nasilje v ozkem socialnem krogu družine zadeva vsakega človeka.

Pomemben korak k varovanju žensk in otrok je v Nemčiji pomenil zakon o preprečevanju nasilja v družini. Spremenil je predznak, z njim pa tudi manevrski prostor za žrtve nasilja v družini. Znanega življenjskega okolja ni več potrebno zapustiti tistim, ki jim je bilo nasilje prizadejano - oditi morajo tisti, ki nasilje izvajajo. Zakon pravi, da lahko nasilneža takoj za deset dni izženejo iz stanovanja. V tem času se žrtev lahko odloči, ali želi zaprositi za posredovanje sodišča in za odredbo o varovanju. To bi storilčev pregon iz stanovanja podaljšalo in za novih deset dni do odločitve sodišča. Novi zakon so številne strani pozdravile kot pomemben pozitiven znak; nasilje v družini je družbeno obsojeno! Vendar pa tako izvajanje zakona kot tudi kultura družinskega življenja potrebuje nadaljnje korake. Žrtve, predvsem žene in otroci, brez podpore in svetovanja niso sposobni prevzeti lastne iniciative. Odvisni so od ljudi, ki jim stojijo ob strani in jim dajejo čas, da lahko v miru naredijo nov načrt za svoje življenje ali sprejmejo svetovanje in pomoč.

Zelo očitno je, da Klavdija in njena otroka potrebujejo podporo, preden se v tej družini zgodi nekaj hudega. Za Klavdijo je, tako kot za vse, ki so se znašli v podobnem položaju, pomembno, da lahko spregovorijo o tem, kar je doživela. Le tako lahko nastopi proces ozdravljenja. Sem sodi tudi podpora in svetovanje očetu, ki nasilje povzroča, da bi se prekinil začarani krog osebnih težav in uporabe nasilja. Nenazadnje je pozornost potrebno posvetiti tudi otrokom ter jih pri razvoju toliko podpirati in krepiti, da njihova samostojnost in samozavest lahko rasteta. Obenem se mora pri očetu, pa tudi pri mami, utrditi zavest, da otroci niso lastnina svojih staršev, s katero bi ti lahko razpolagali. Nasprotno, otroci so jim zaupani za določeno obdobje, v katerem si oblikujejo lastno življenje.

Cilj vsake vzgoje je zato utrjevanje osebnosti. Uporaba nasilja drugega slabi in ponižuje. Enako velja za odnos med obema partnerjema: ženske niso nujno šibkejši spol in moški močnejši. Nasprotno, partnerja sta izzvana, da odkrijeta vsak svoje prednosti, jih drug pri drugem spodbujata, razvijata in omogočata. In morata biti pripravljena, da se naučita sprejemati lastne slabosti in slabosti drugega.

Pri duhovnem spremljanju vedno znova naletim na moške in ženske, ki govorijo o nasilju predvsem z očetove strani. Pogosto je bil oče odvisen od alkohola in je postal nasilen, ko je bil pijan. To je v otrocih izzvalo globok strah. Spričo očetovega samovoljnega ravnanja so se čutili nemočne. Pogosto so se bali, da bi oče ubil mamo ali pa bi jih brezglavo pretepal. Te izkušnje ljudi pogosto zasledujejo še v pozni starosti. Pogosto se čutijo ogrožene. Bojijo se ljudi, ki se ne znajo obvladati in bi lahko dvignili roko nadnje. Občutek imajo, da so temelji njihovega življenja krhki. Globoko v njihovih dušah je zasidran strah pred zunanjo grožnjo. Srečujem žene, ki pripovedujejo o svoji bojazni, da bi mož postal nasilen. Z njim ne morejo govoriti o težavah v zakonu. Ne prenesejo kritike. Če bi se žena odločila in šla svojo pot, bi jo ubil. Pogosto gre za izsiljevanje in hkrati grožnjo, ki ženo bremeni in ji preprečuje korake, ki jih želi narediti. Žene pripovedujejo, da ponoči v strahu ležijo ob možu in ne vedo, česa je sposoben. Počutijo se kot v zaporu. Če bi odšle, bi jih mož zasledoval in jih skušal ubiti. S strahom pa prav tako komaj živijo. V teh pogovorih se pogosto čutim nemočnega. Ena od strategij je ta, da se pred moževimi besedami, ki jih ranijo, notranje zavarujejo. Pred telesnim nasiljem pa se ženska le stežka brani. Lahko skuša biti hitrejša od moža in pobegniti, ali pa pokliče policijo. Znanka, ki dela v zatočišču za ženske, pravi, da se ženske kise zatečejo tja po pomoč zaradi moževega pretepanja, pogosto vrnejo k njemu, če jim ta za sveto obljubi, da tega ne bo nikoli več storil. Vendar svetovalke v hiši pogosto čutijo, da so ženske ob vrnitvi ponovno tepene, vendar jih vse argumentiranje ne more prepričati, da bi ostale v zavetišču.

Vzroki za nasilje so različni. Pogosto so nasilni moški, ki so v otroštvu tudi sami izkusili nasilje. Psihologi govorijo o identifikaciji z agresorjem. Ko se čutijo ogrožene, se poistovetijo z očetom, ki jih je tepel, in najprej udarijo zato, da ne bi kdo udaril njih. Ali pa gre za ranjene otroke, ki svoje rane prenašajo dalje. Žive se počutijo samo tedaj, ko ranijo druge. Zdravljenja se je treba lotiti pri korenini. Če hočemo prekiniti začarani krog nasilja, se je potrebno spraviti z ranami iz otroštva. Vendar je takrat, ko je nasilje v družini že prisotno, pogosto prepozno. Takrat mora ženska najprej oditi na varno, ker se mož še ni pripravljen soočiti z lastnimi ranami in se spraviti z lastno življenjsko zgodbo.

KORAK NAPREJ

  • Vedno znova skušajte razmišljati o tem, po kašnih vzorcih vzgajate otroke. Kot močne dečke in pomoči potrebne deklice? Ali kot osebnosti z lastnimi prednostmi in slabostmi, ki segajo onkraj tradicionalnih stereotipov, vezanih na spol?

  • Kot starši se skušajte dosledno in z občutkom naučiti strategij za reševanje konfliktov in jih uporabljajte. Pri tem vam lahko pomagajo družinske posvetovalnice.

  • Zberite pogum in ukrepajte, če v soseski ali krogu znancev opazite znake nasilja v družini. Odvisnost in brezposelnost sta pogosto pogubna dejavnika, ki vodita v uporabo nasilja v družini. Potrebno ju je posebej upoštevati in pomagati na drugačen način.

IZ NEUSPEHA SE UČIMO

Ko zakon zaide v krito, zakoncema vedno najprej svetujem, naj spremenita svoj odnos, si dopustita bolj realistična pričakovanja in se poslovita od iluzije popolnega zakona. Svetujem, naj najprej naredita nekaj zase in nato vidita, ali se lahko njuna pot znova združi. Obstajajo tudi situacije, v katerih ta pot ni mogoča. Telo se odzove z boleznijo. Žena se počuti utesnjeno, nima več zraka. Nenadoma se ji pojavijo vse mogoče alergije. Takšne simptome moramo vzeti resno. Kažejo na to, da je v vsakem primeru potrebna sprememba. Prvi korak pri tem predstavlja začasna ločitev, da se zanke lahko odmotajo, da vsak najde svojo identiteto in sam v sebi znova začuti dom. Čez pol leta lahko bolj objektivno pogledata, kaj je v prihodnosti mogoče, ali se obeta dokončna ločitev ali pa je morda mogoč nov način sobivanja.

Če zakona vsem poskusom navkljub ni mogoče rešiti in ločitev predstavlja edini izhod, težava s tem še ni rešena. Oba partnerja se odzoveta s silovitimi čustvi. Pojavi se jeza na partnerja, ki mi ne da nove možnosti. Tu so številne rane, ki sem jih dolga leta nosil v sebi, ali pa čutim neskončno bolečino, ker me zapušča tisti, ki ga ljubim. Čutim razočaranje nad tem, da se mi je sesul življenjski načrt, na katerega sem stavil in za katerega sem vse naredil. Ločitev vsakdo doživi tudi kot neuspeh. In neuspeh me vznemiri. Občutek lastne vrednosti se zmanjša. Razočaran sem nad seboj in v meni vzniknejo občutki krivde: "Ali ne bi moral še malo zdržati? Ne bi morda vendarle šlo? Kaj sem storil otrokom?" S takšnimi občutki krivde se potiskam navzdol in se notranje slabim. Zato teh reči ni dobro kar naprej premlevati. Bolje bo, da vse tako, kot je bilo, izročim Bogu in verujem, da me Bog v vsem tem sprejema. Delež svoje krivde pri tem izročim Božjemu usmiljenju, in ne vrtam neprenehoma, ali bi šlo tudi drugače. Vsega tega seveda ne morem enostavno odložiti, vendar naj bi se iz tega kaj naučil. Tako bom vedno znova odkrival, v kaj se je spremenilo vse, kar sem v zakonu spregledal, ali česa vsega je človek sposoben. Naj ta premišljevanja ne odpirajo vedno znova starih ran, pač pa naj vodijo k temu, da bolje razumem sebe, partnerja in skrivnost ljubezni. Zaradi tega sem bolj usmiljen s seboj in ljudmi, katerih življenje ne teče tako, kot so si predstavljali. Ko zakon razpade, je smiselno pogledati v prihodnost. Kaj se želi na novo odpreti v meni? Kaj sem v sebi doslej spregledal ali zanemaril? Kaj bi želel, da se v meni razvije in razcveti? Poznam veliko ljudi, ki so po razpadlem zakonu v sebi odkrili nove darove in tudi navzven zaživeli. Mnogi odkrijejo svojo ustvarjalnost. Drugi se podajo na pot duhovnosti. Neuspeh jih je odprl za novo, ki se pojavi v njihovih srcih. Spet drugi skušajo sprva biti sami, da bi znova vzpostavili lastno identiteto. V zakonu so se namreč preveč poistovetili s partnerjem. Kdo sem brez svojega partnerja? Kakšna je moja najgloblja identiteta? Drugi hrepenijo po novem partnerju in pogosto tudi najdejo nekoga, s komer delijo življenje. Da pa bi novo partnerstvo uspelo, je potrebno najprej predelati in izpustiti propadli zakon, sicer se zlahka ponovi isto, kar se je že zgodilo. Pa vendar - če smo se iz razpadlega zakona nekaj naučili, drugi zakon pogosto bolje uspe. Številni ponovno poročeni kristjani se čutijo izključene iz Cerkve. Po uradnem nauku ne smejo pristopiti k obhajilu. Mnogi izmed njih so dejavni v župniji in bi jih izključenost od obhajila pri obhajanju evharistije vedno znova prizadela. Včasih so govorili o javnem pohujšanju, če je ponovno poročeni pristopil k obhajilu, danes pa so po župnijah bistveno bolj tolerantni in napredni od cerkvenega prava.

  • Če si morata priznati, da zakona ne moreta nadaljevati, skušajta skupaj najti dobro rešitev.

  • Do prepira ob koncu nekega odnosa pride takrat, ko bolj opazimo tisto, kar nas ločuje, kot pa tisto, kar nas povezuje. Ozrita se še enkrat na začetek vajinega odnosa, pri tem pa drug drugemu ne pripisujta krivde za to, da vaju nadaljnja pot vodi narazen.

OTROKE IN NJIHOVE POTREBE JEMLJEMO RESNO

"Moja hči se je ločila!" Lenkin glas iz telefonske slušalke je zvenel pobito. Pred nekaj dnevi se je njena hčerka ločila. Dolga leta uničujočih prepirov so se iztekli. Lenkini trije vnuki so zelo občutili počasi nastajajoče ločeno življenje staršev in ob tem zelo trpeli. Na nek način so bili vsi veseli, da je formalno potrjena ločitev potegnila črto pod zadnjimi leti.

Družino je še posebej bremenila očetova dolgotrajna brezposelnost. V letih, ko je po stečaju svojega podjetja iskal novo zaposlitev, se je morala družina občutno materialno omejiti - niso več hodili na dopust, oblačila so morali nositi dlje in jih 'podedovat' drug drugemu. Nakupovalni seznam je bil veliko skromnejši, prav tako izbira prostočasnih dejavnosti. Vse to so otroci nekaj časa dobro prenašali.

Bistveno bolj jih je obremenjevalo očetovo slabo razpoloženje. Z vsako zavrnjeno prošnjo za službo se je počutil bolj odveč. Njegova vloga tistega, ki družino preživlja in otrokom predstavlja zgled in avtoriteto, se mu je zdela vedno bolj vprašljiva. Nazadnje je ta občutek potlačil z alkoholom. Tedaj je tudi mama komajda še mogla priti do njega, otroci pa so zaradi njegove razpadle osebnosti vse slabše prenašali materialne omejitve.

Ko je mama sprejela ponudbo in delala tudi popoldne, da bi izboljšala finančni položaj družine, jo je oče v njeni odsotnosti skušal pri otrocih očrniti. Ko so se težave v njunem odnosu in družini tako še zaostrovale, se je mama po pomoč obrnila na zakonsko posvetovalnico. Vendar oče na pogovore ni pristal. Z materinega vidika niti ona niti otroci niso imeli prihodnosti z očetom in možem. Ločila sta se, da bi našla nove perspektive. Za očeta je bilo to prav tako pomembno kot za mater in otroke. Predramil se je in kmalu našel zaposlitev. Vendar pa zakonsko in skupno družinsko življenje nista bila več mogoča.

Pri ločitvi je potrebno biti še posebej obziren ravno do otrok. V težkem obdobju ločevanja otroci prevzamejo vlogo zaveznika enega izmed partnerjev in se zato znajdejo med dvema ognjema. Otroci nikoli niso dorasli pripisovanju vlog s strani staršev. Preobremenjeni so in razvoj, primeren njihovo starosti, je oviran.

Ločitev ne zadeva samo obeh zakoncev, pač pa vedno celotno družino. Po ločitvi se pogosto začne boj za otroke. Pravico do skrbništva običajno dodelijo materi, vendar se pogosto tudi očetje borijo za otroke. Otroci takrat postanejo orožje za boj proti partnerju. Trpijo, ko jih vlečejo sem in tja. Običajno na sodišču določijo pravico do skrbništva in obiskov, vendar prihaja do neljubih srečanj, če oče npr. vsakih 14 dni pride po otroke. Pogosto eden izmed partnerjev otroke izrabi za to, da bi očrnil drugega in jih naščuval proti njemu. Ali pa npr. oče otroke vzgaja popolnoma drugače kot mati. Če je mama stroga, je otrokom pri očetu nenadoma vse dovoljeno. Oče jim kupi vse, kar si zaželijo, da bi jih tako dobil na svojo stran. Nasprotje temu predstavljajo očetje, ki se za otroke komajda še zmenijo in nimajo razumevanja zanje, tako da otroci ne želijo več k njemu, oče pa materi očita, da je otroke naščuvala proti njemu. Obstajajo tudi bolj zreli načini ravnanja z otroki. Otroci potrebujejo varnost, zanesljivost. Potrebujejo tudi izkušnjo, da mama in oče sicer živita narazen, vendar kljub temu oba skrbita zanje in v skrbi zanje sodelujeta. Če starša tudi po ločitvi drug z drugim ravnata pošteno, potem otroci ločitev laže prenesejo.

Otroci se znajdejo v novi situaciji, ko mama ali oče dobi novega partnerja oz. novo partnerko. Mama želi partnerja otrokom predstaviti kot novega očeta, vendar otroci tega nočejo. Ljubosumni so na to, da bi morali mamo deliti z novim moškim. Pogosto se pred njim zaprejo. Ta moški mora imeti veliko sposobnost vživljanja, da otroke pridobi in jim ne igra nadomestnega očeta, da pa kljub temu postane zanesljiv očetovski lik. Nemška beseda za očima (Stiefvater) ima slab prizvok. Beseda stief pravzaprav izhaja iz besede oropan, osirotel (beraubt, verwaist). Očim otroke vedno spominja na to, da so izgubili pravega očeta. Zato je potrebno veliko rahločutnosti z njegove strani, da pastorkom pokaže, da so pri njem dobrodošli. Ne sme si lastiti pravice, da bi jim nadomeščal očeta, ker to ni. Če pa se zanje zanima, se z njimi pogovarja o tem, kako so, kaj jih zanima, lahko v otrocih počasi zraste zaupanje vanj. Številnim očimom uspe zgraditi dober odnos z otroki svoje žene in postati zanesljiv očetovski prijatelj.

Če očim v novi zakon pripelje svoje otroke, gre še za en izziv. Skupaj pridejo otroci iz dveh različnih zakonov. Takšna oblika družine je včasih bolj, včasih manj uspešna. Otroci imajo pogosto občutek, da očim/mačeha z njimi ravna krivično ali jih zanemarja. Prav tako ni samoumevno, da se bodo zbližali kot polbratje oz. polsestre. Včasih je že razlika v starosti tako velika, da običajno sožitje ni mogoče. Takrat bi bil že uspeh, če bi polbratje in polsestre drug drugega spoštovali in bi drug z drugim ravnali dostojno. Starši otrok ne bi smeli siliti, naj se med seboj razumejo. Siljenje ima namreč pogosto nasprotni učinek. Toda če pristopijo z razumevanjem in se vsem enako posvetijo, lahko otroci razvijejo tudi prijateljska čustva in pogosto pride tudi do občutka pripadnosti.

Če se je oče ponovno poročil, je otrokom pogosto težko iti k njemu, saj ga morajo deliti z novo ženo. V njej vedno vidijo materino tekmico. Tako so v njeni prisotnosti do nje odklanjajoči in zavračajoči. Nova žena takrat skuša otroke pridobiti na svojo stran tako, da se jim še posebej posveča. Vendar je tako njej kot otrokom težko zgraditi pravi odnos. Drugače je v primeru, da je možu umrla prva žena in otroci ves čas živijo z očetom in njegovo novo ženo. Mačeha v pravljicah pogosto predstavlja lik zlobne ženske. Pastorek ima pogosto občutek, da z njim mačehovsko ravna. Vendar so tudi tukaj primeri, ko mačeha ustvari dober odnos z otroki in se otroci čutijo razumljene. Nekatere ženske so pripovedovale, da so se z mačeho dobro razumele. Čutile so, da jih spoštuje in so se z njo lahko zelo dobro pogovarjale. Mačeha mora biti izredno nesebična, da se lahko moževim otrokom ljubeče posveti in zanje skrbi, na da bi se jih skušala polastiti ali bi pred njimi nastopala kot avtoritativna mama.

KORAK NAPREJ

  • Pri ločitvi se vajin odnos kot odnos para konča. Vendar pa se morata vedno zavedati, da ostajata oče in mama svojih otrok. Iz otrok ne poskušajta narediti svojih zaveznikov nasproti partnerju. S tem jih preobremenjujeta ne glede na to, koliko so stari.

  • Izogibajta se pretiranemu zaščitništvu ali zanemarjanju otrok. Do tega lahko pride, ker vaju morda tako zelo zaposlujejo lastne težave, in ne zmoreta ustrezno zaznavati potrebe otrok.

  • Ne sramujta se napora ter v neuspelih situacijah poiščita nasvet in pomoč v primerni posvetovalnici. Niti kot oče niti kot mama vama ni potrebno biti močan za vsako ceno.

SPREJEMAMO LASTNE MEJE

Večinoma so mame tiste, ki morajo otroke vzgajati same, včasih pa to doleti tudi očete - predvsem takrat, ko mama zgodaj umre ali psihično zboli in otrok ne more vzgajati. Mamam ni lahko samim vzgajati enega ali več otrok. Pogosto so noč in dan zaposlene. Komaj imajo kaj časa zase. Tu so samo še za otroke predvsem takrat, ko se oče ne drži dogovorjenih terminov in otroke odklanja. Pogosto pride tudi do vedno večje revščine. Matere samohranilke pogosto živijo na robu eksistenčnega minimuma. komaj kaj si lahko privoščijo. Njihovim otrokom se njihovi sošolci, ki nosijo oblačila z znamko, posmehujejo, ker nosijo tako preproste stvari. Vendar matere nimajo denarja, da bi jim vse omogočile.

Ko matere samohranilke poslušajo o tem, kako pomemben je oče pri vzgoji otrok, predvsem pri spoprijemanju s svetom ter pri postavljanju mej, podvomijo, ali otrokom lahko zadosti dajo. Kako se bodo otroci razvijali brez očeta in brez očetove moči, ki jim postavlja meje? Matere imajo občutek, da bi morale biti oče in mati hkrati. Otrokom bi morale nuditi varnost, hkrati pa jim postavljati meje in vztrajati pri tem, da se jih držijo. Številne matere se čutijo razpete med oboje. Druge se čutijo krive, ker otrokom ne morejo dati tega, kar potrebujejo. Tudi tu je pomembna zavest, da se v bližini nahajajo drugi očetovski liki, pri katerih otroci dobijo to, kar potrebujejo. In mama naj zaupajo, da se bodo otroci kljub temu, kar jim manjka, obdržali na svoji poti, da bodo razvili lastne moči, se osamosvojili in življenje vzeli v svoje roke. Seveda je ločevanje od matere težavnejše pri materah samohranilkah, vendar je dobro, da se pri tem ne primerjajo z družinami, ki delujejo, pač pa sprejmemo izziv, pred katerim stojimo. Takrat lahko iz tega za otroke pride blagoslov.

Mama ni odgovorna za vse. Vsak otrok ima tudi angela, ki ga spremlja in pripelje v stik s spečim potencialom v njegovi duši. Angel ga bo spremljal tudi v težkih obdobjih, tudi po ovinkih in stranpoteh. Otrok bo našel svojo pot. Mame pripovedujejo, da to z razumom že nekako vedo, vendar v srcu tega ne morejo verjeti. V srcu se jim nenehno porajajo dvomi in občutki krivde, ki jih ne morejo potlačiti. Preprosto pridejo. Takrat pa naj tem občutkom dopustijo, da jih spomnijo na to da so otroci pod Božjim varstvom in da angel poskrbi za vse tisto, kar jim manjka. Namesto da se s temi občutki borim, jih raje vzamem kot za prijatelje, ki me spominjajo na to, da je Božji duh navzoč tudi v meni in mi daje, kar potrebujem, ter da je navzoč tudi v otrocih, kjer lahko ozdravi njihove rane.

Tudi očetje samohranilci se čutijo preobremenjene. Opravljajo svoj poklic in hkrati skušajo otrokom dajati občutek varnosti in doma, v katerem se dobro počutijo. Očetje morajo v sebi naenkrat razviti plati, ki jih do tedaj niso živeli - skrbeti morajo za gospodinjstvo, ustvarjati dobro vzdušje in imeti čas za otroke, četudi pri tem ni rezultatov in četudi otroci časa, ki jim ga posveča oče, sploh ne cenijo. Značilnost moškega poklica, ko organizirajo in držijo vse niti v svojih rokah, tako da vse deluje gladko, pri vzgoji otrok ne deluje. Tu je potrebno delovati drugače. Veliko očetov se sprašuje, ali otrokom lahko nudijo dovolj doma in ali lahko nadomestijo materin delež. Zato otrokom poklanjajo veliko daril. Otroci pa potrebujejo predvsem pozornost in razumevanje, ne pa daril, ki naj bi nadomestili očetov čas. Očetje naj se zavedajo svojih meja. Otrokom lahko dajejo veliko, ne pa vsega. Vsega jim tudi ni potrebno dati. Zaupajo lahko, da s tem, ko dajo otrokom, otroci lahko živijo ter v sebi odkrivajo in razvijajo tisto, kar jim manjka. In tudi tu je pomembno, da imajo otroci angela, ki jih spremlja, ko očeta ni ob njih in nima vseh vajeti v svojih rokah. Neki oče, pri katerem je po ločitvi želelo ostati njegovih pet otrok, ker se niso želeli z materjo preseliti v tuje mesto in zamenjati šole, je pripovedoval, da so starejši bratje in sestre prevzeli materinsko vlogo pri mlajših. Tako si je družina po ločitvi dobro opomogla. Drug drugemu so predstavljali oporo in starejše sestre so najmlajši hčerki nadomestile mamo.

Staršem samohranilcem je težko, vendar pogosto prerastejo sami sebe. V sebi razvijejo sposobnosti za katere prej niso vedeli. Tako vsekakor postanejo blagoslov otrokom, ti pa lahko dobro rastejo in zorijo tudi v takšni nepopolni družini.

KORAK NAPREJ

  • Če ste samohranilec/ka, se ne borite proti svojim slabostim! Spoznajte, kaj otrokom lahko date, in razmislite, kdo iz kroga ljudi, ki so vam blizu, lahko vašim otrokom vsaj v osnovi da to, česar ne morejo dobiti od vas.

Spolnost v zakonu naj bi bila užitek, poln radosti in veselja

Piše: Mateja Kropec Šega

Vprašanje spolnosti pri katoličanih je navzven nabito polno predsodkov. Ne glede na to ali se z njimi strinjamo ali ne, jih vsi poznamo. Prepovedana spolnost pred zakonom, prepovedana spolnost v zakonu, prepovedana spolnost mimo zakona, prepovedano samozadovoljevanje, prepovedana kontracepcija, prepovedana pornografija …

V resnici pa so to le drobci nečesa, kar zelo težko imenujemo resnica o spolnosti pri katoličanih. Gre za drobce nesmiselnega nerazumevanja. Mnogi menijo, da gre za nabor prepovedi, ki jih itak (skoraj) vsi prekršijo, vzbujajo pa slabo vest, ki še dodatno vpliva na katoliško »zategnjenost«. Pa je res tako?

Se da spolnost izolirati od drugih plati odnosa?

Včasih kadar prebiram vprašanja na temo nasvetov s področja spolnosti, opažam, da bi si ljudje želeli predvsem instant nasvetov. Naredi to in to in žena bo zadovoljna, mož ne bo gledal naokrog za drugimi in oba bosta poletela v neslutene višave. Hm …

Vsakič mi je žal, ko vprašanja in odgovori nanje ostanejo na nivoju »kaj storiti, da bo dosežena Vsi ti ljudje še niso izkusili izjemne lepote, globine in bogastva, ki ga lahko prinese spolnost, če sta dva, ki si jo izkazujeta, res v globini povezana.telesna, biološka zadovoljitev«. Zdi se mi katastrofalno, da tako pomembno področje življenja, kot je človeška spolnost, puščamo na živalskem nivoju. Vsi ti ljudje še niso izkusili izjemne lepote, globine in bogastva, ki ga lahko prinese spolnost, če sta dva, ki si jo izkazujeta, res v globini povezana. Ko ni najpomembnejše gnanje za čim močnejšim orgazmom, pa si nazadnje prav zaradi tega nagrajen z najbolj neverjetno izkušnjo, ki si jo lahko zamisliš. Srečanje z osebo, ki si, prav tako kot ti, želi biti in ti darovati vse kar je in za čemer iskreno stremi. Ko to dojameš, razumeš, da vse težave v spolnosti izvirajo izključno iz vajinega odnosa in ne iz nespretnosti ali nepoznavanja primernih tehnik.

Spolnost pred zakonom

Pogosti očitek katoliški veri je, da nam prepoveduje spolnost pred zakonom. Pomisleka naj bi bila dva. Prvi je ta, da se odreka nekaj tako lepega dvema mladima, ki se ljubita, drugi pa ta, da se je vendar treba prej »preizkusiti«, ker - kaj pa če nista kompatibilna?

V resnici tukaj ne gre za to, da se mladima dvema karkoli odreka, ampak za to, da se ju spodbudi, da napredujeta, da bosta na koncu nagrajena bistveno bolj kot bi bila sicer. Predzakonska čistost ne pomeni, da se drug drugemu odrekata, ampak da se drug drugemu darujeta. Da smo v svoji spolnosti ljubeči, odgovorni, spoštljivi iskalci resnične bližine s svojim ljubljenim. V poštev torej ne pride niti skočiti v deviški pas, niti hiteti s poroko, da ne bosta v skušnjavi. Edina skrajno poštena in popolnoma čista pot je pot iskanja vsakega koraka posebej, ki vaju bo pripeljal še bližje skupaj.

Spolnost v zakonu

Spominjam se prijatelja, ki je v letih, ko smo se skupaj pripravljali na pot odraslosti in zakona, dejal, da se mu počasi svetlika, kaj spolnost ni. Da to ni »pes, ki se na poročno noč strga s ketne«, kot si ljudje pogosto predstavljajo spolnost katoličanov. Izjemni ljubimci niso tisti, ki ženo ves dan puhlo razvajajo, ker računajo na poplačilo zvečer. Izjemni so tisti, ki vsak trenutek skupnega življenja živijo ljubeče, kot le zmorejo. Tudi ko so utrujeni, bolni, nerazpoloženi ali je tak sozakonec, poiščejo najboljši način kako pokazati svojo ljubezen, čeprav spolni odnos trenutno ni mogoč. In v tem je resnična čistost, ki se jo še kako živi tudi v zakonu. Če je v polnosti prisotna, o spolnosti mimo zakona nima smisla niti pisati.

Prepovedano samozadovoljevanje

Spolnost je pri človeku namenjena resničnemu užitku in srečanju dveh ljubečih. Zato samozadovoljevanje ni greh, ker bi bilo vir užitka. Samozadovoljevanje je greh, ker ne nudi dovolj užitka. Je približno tako, kot bi nam nekdo ponudil celo veliko čokoladno torto, mi pa bi rekli: »Hvala, bom kar pol suhe žemlje«.

Med samozadovoljevanjem se vrtimo okoli sebe in samo okoli sebe. Bog pa si je spolnost za nas zamislil kot vrhunski užitek, ko jo doživimo v resnični bližini z ljubljeno osebo. Zakaj bi se torej zadovoljili in se celo pehali za veliko manj? Vzemimo darilo, ki nam ga daje Bog v polnosti. Darilo, ki se v polnosti da, se v polnosti vzame in ki v sebi nosi skrivnost možnosti spočetja novega življenja.

Prepovedana pornografija

Če odmislim dejstvo, da je pornografija hud vir resnične zasvojenosti in kot taka velik družbeni problem, se moram vprašati, kako se lahko nekomu podariš, če ti pred očmi pleše podoba nekoga drugega. Če se vse skupaj zreducira na primerjavo dimenzij, zvokov in navidezne moči orgazmov. Če si zaradi virtualnih podob v popolnoma popačenem svetu vedno večjih potreb po močnejših dražljajih? Za zasvojenost nekoga s pornografijo nikoli ni odgovoren drugi partner, čeprav mnogi pogosto krivijo sebe, češ, da niso bili dovolj »na razpolago« za spolnost. Vedno, vedno je zadaj pomanjkanje ljubezni.

Prepovedana kontracepcija

Kontracepcija ni bila izumljena za to, da bi preprečevala zanositev. Za to obstaja vzdržnost. Iznašli so jo zato, ker so želeli spolnost s komerkoli ob kateremkoli času. Izumili so jo zato, ker je to veleval nagon. In izumili so jo zato, ker je priročno, če ti ni treba sprejeti odgovornosti za svoja dejanja. Kontracepcija je v svojem bistvu »ja« najbolj živalskemu v nas. Nagonu, ki je eden najmočnejših, ker je namenjen ohranjanju življenja človeka.

In čeprav jo promovirajo kot svobodo, je v resnici prostovoljno suženjstvo, ker nas podpira v tem, da ne zmoremo reči »ne« svojim hormonom. Zato je odnos ob uporabi kontracepcije daleč od popolne podaritve ljubljenemu. Pravimo mu namreč – dajem se ti vsega, razen svoje plodnosti.

Kaj pa smemo?

Človeška spolnost je eden najlepših darov Boga človeku. Omogoča nam, da se imamo lepo, da živimo svojo strast in užitek in da se ob tem vsak trenutek zavedamo lepote zakramentalnega vstopa Boga v najin odnos. Smemo torej vse, kar nas povezuje med seboj in z Bogom. Zakrament svetega zakona od nas naravnost zahteva užitek, poln radosti in veselja.

PUSTOLOVŠČINE ŽIVLJENJA

Knjiga o duhovnosti za družine ( Anselm Grun, Magdalena Bogner)

Življenje - pustolovščina, ki je dana nam ljudem in nam predstavlja izziv. S to knjigo odpirava vrata pustolovski poti, po kateri stopajo ljudje, ko se drug drugemu prepustijo, ko se drug drugemu zaupajo in drug za drugega skrbijo, ko v družini iščejo življenjsko in ljubezensko skupnost. Stopati po takšni poti vedno pomeni ne vedeti zagotovo, kaj nas čaka za naslednjim vogalom. Pomeni tvegati tisto prijetno in nevarno v življenju, prepuščati se novim platem življenja, tudi neprijetnostim, in imeti kljub temu zaupanje, da je ta pustolovščina vredna truda, ker prebuja in krepi naše moči ter spodbuja rast v veselju, ko obdarujemo in smo obdarovani.

Znanstvene raziskave kažejo, da v Nemčiji presenetljivo veliko mladih družina predstavlja obliko življenja, v kateri se želijo zasidrati. Njihove sposobnosti to željo uresničiti, pa pogosto trčijo ob omejitve. Družino iščejo kot kraj, kjer bi se počutili varne in doma. Vendar je družina hkrati tudi kraj, kjer doživljajo medsebojna trenja ali drug drugemu zadajajo globoke rane in kjer so posamezniki znotraj skupnosti lahko celo osamljeni.

Tudi politika je znova odkrila družino. V javnosti so zbudile sočutje zanemarjene in preobremenjene družine, ki otrokom ne nudijo primernega življenjskega okolja. Pozornost zahteva tudi upadanje števila rojstev. V skrbi za prihodnost se moran družba znova posvetiti družini in razmisliti, kaj se mora v zavesti ljudi spremeniti, da se bo več moških in žensk upalo skupaj podati v prihodnost, da bodo imeli več poguma pri odločitvi za otroke in da jih bodo vzgajali tako, da bodo le-ti polni zaupanja stopali po svoji poti. Za življenje v družini so potrebni dobri pogoji in finančna varnost. Za to pa so še posebej dolžni poskrbeti odgovorni v družbi, gospodarstvu in politiki.

Ljudje, ki živijo ali si želijo živeti v družini, potrebujejo orientacijo, spodbudo in zagotovilo, da je njihovo življenje v skupnosti dobro in uspešno. Potrebujejo pa tudi medsebojno spoštovanje, trezen pogled na lastne prednosti in slabosti, sproščenost, da drug drugega prenašajo in nosijo, ter zaupanje, da jih pri tem kot mreža varuje Božja ljubezen. . Družinski vsakdan je pogosto daleč od idealnega - nekje manjka eden od staršev, drugje propade dolgotrajno razmerje, spet drugje ostane neizpolnjeno hrepenenje po otroku ali pa 'predčasno' umre eden od družinskih članov. Ko ljudje različnih generacij trajno prevzamejo odgovornost drug za drugega, pa neka skupnost postane družina. Družina, ki temelji na zakonu, kot npr. krščanska družina, sama po sebi ne nudi zagotovila, da bo družinsko življenje tudi uspešno. Vendar pa v odnosu, kjer moški in ženska lahko drug drugemu zaupata brez strahu in v prepričanju, da se moč za nove in negotove korake skupnega življenja ne nahaja v njunih rokah, s tem zaznamovano tudi življenje z otroki ali ostarelimi starši. Tedaj bo njuno življenje tudi ob neuspehu ostalo odprto za Božjo obljubo, da bo On spremljal skupnost na njeni poti - kamor bo pač ta vodila.

Avtorja pričujoče knjige k družini pristopata z različno življenjsko izkušnjo: ena izhaja iz vloge žene in matere, hčere in sestre ter iz aktivne odgovornosti za veliko cerkveno združenje žensk, druga pa na družino gleda z vidika meniha v samostanu, ki prav tako živi v skupnosti in je v številnih srečanjih in pogovorih smel kot duhovni spremljevalec prisostvovati pri vzponih in padcih družin - vendar pa družinski vsakdan pozna le " iz zunanje perspektive". Verjameva, da lahko prav najin združeni pogled doprinese k temu, da o družini spregovoriva s potrebno širino za družbo in za posameznika ter nakaževa sprejemljive poti, kako se kot družina skupaj odpraviti na " pustolovščine življenja" z vsemi njihovimi nevarnostmi in lepotami.

S to knjigo želiva opogumiti, da se prepustite " pustolovščinam življenja" v družini ter se vedno znova sprašujejo o posameznih plateh in izzivih družinskega življenja. Če družinam uspe sprejeti ta izziv, se hkrati podajajo na duhovno pot - v konkretnih situacijah se namreč lahko vprašajo in se tudi morajo vprašati, kaj Bog od njih želi...

SKUPAJ NA POTI

Duhovne drže v družini

Družina živi življenje v različnih oblikah - od mladega para brez otrok ali z otroki, staršev samohranilcev, upokojenega para, pa vse do ovdovelega partnerja. Da je lahko družinsko življenje uspešno, so potrebne osnovne drže, ki jih moramo vedno imeti pred očmi in se v njih uriti. Pri tem je pogled na lasten izvor, torej na lastne družinske korenine, enako pomemben kot ravnotežje med tem, da drug drugemu nudimo oporo in si hkrati puščamo svobodo, da drugemu prisluhnemo in odpuščamo... pa posamezniki ne morejo oblikovati skupnih korenin, če nimajo svojih.

"Od kod izviram?" Raziskujem korenine svojega življenja

Pred kratkim sem predaval v Nemčiji na temo : V težkih časih dati ljudem korenine. Izkustvo te teme predstavljajo številni ljudje, ki nimajo pravih korenin. Brez teh pa drevo ne more rasti in drugim dajati sence. Ko se v družino povežejo ljudje, ki korenin, iz katerih bi lahko živeli, niso dobili niti v izvorni družini niti v veri, in želijo drug drugega podpirati, s tem družino preobremenijo. Družina naj bi namreč tem ljudem dala tisto, česar sami nimajo. Takrat se eden oklepa drugega ter od njega pričakuje absolutno podporo in varnost. Vendar absolutnega ne more dati noben človek. To more le Bog. Tako partnerja ali partnerko preobremenjujejo s pretiranimi pričakovanji. Ljudje brez korenin hrepenijo po družini kot po kraju, kjer bi se počutili doma in na varnem. Družina naj bi jim nadomestila tisto, kar jim je vedno manjkalo. Vendar pa posamezniki ne morejo oblikovati skupnih korenin, če nimajo svojih.

Vsak ima korenine v svoji izvorni družini, tudi če starši niso zmogli dati toliko, kot se je od njih pričakovalo. Dali so torej, kolikor so lahko. In otroci naj bi to hvaležno sprejeli. Takšne korenine, ki jih je vsak prejel od svojega očeta in matere, predstavlja ljubezen, s katero so ga obdali. Zanj so se trudili, zanj skrbeli, ga spremljali, mu dajali oporo in varnost. Vanj so vložili svoj čas in moči. Korenine, ki smo jih prejeli od staršev, predstavlja tudi življenjska filozofija, s katero so starši obvladovali svoje življenje. Življenjsko filozofijo staršev lahko odkrijemo če se vprašamo po pregovorih ali rekih, s katerimi so se odzvali na težke situacije. Mlad moški mi je pripovedoval, kako ga je vedno prevzelo občudovanje, ko je njegov oče ob težavah dejal. " V Božjem imenu." Težav se ni ustrašil, reševal jih je z zaupanjem v Boga. Opat Utz, je vodil opatijo v času tretjega rajha in po njem, je imel ob takšnih priložnostih navado reči: "Kar dobiš, pač požreš." Ko se je znašel v težkih situacijah, ni tarnal. Besede, ki jih je slišal od svojih staršev, so mu dajale moči, da se je sooči s težavami in ni pobegnil. Vsakdo lahko odkrije takšne življenjske strategije svojih staršev, ki ga nezavedno oblikujejo. Predstavljajo korenine, ki ga nosijo. Dobro je, da o starših in njihovem obnašanju meditiramo z vprašanji: Kaj jih je nosilo? Iz katerih korenin so živeli? Po čem so hrepeneli? S čim so bili kos življenju?

Naše korenine pa segajo zgolj k staršem. Odrasli smo v verskem in socialnem okolju. Pri duhovnem spremstvu srečujemo mnogo ljudi, ki pripovedujejo o svojih koreninah v župniji. Tam so se počutili varne. Kot ministranti ali bralke so v Cerkvi izkusili dom. To je okrepilo njihove duhovne korenine. Drugi so se počutili doma v razredni skupnosti. Pogosto so bili učitelji tisti, ki so njihovemu razmišljanju dajali jasno strukturo, jim namenjali pozornost, ki so jo pogrešali doma, ter jim kot popotnico podarili trdno življenjsko filozofijo. V njihovi okolici so delovale očetovske in materinske osebe, ki so njihovemu življenju dale zdrave korenine.

Nemška beseda za korenino, wurzel, je povezana tudi z besedo 'začinjen', wurzig. Iz korenin pridobivamo začimbe. Kdor ima zdrave korenine, ima tudi dobro začinjeno življenje. Njegovo življenje nima praznega, omlednega okusa, pač pa prijeten okus, ki ga širi okrog sebe. Družini, ki ji ustvarjamo, takšne zdrave korenine dajejo okus, zato smo radi del nje. Tu ni dolgočasno. Tu ni prevladujočega okusa, pač pa se zaznava prav poseben okus po družini, ki vsem prija.

Iz korenin pogosto pridobivamo mazila. Gabezovo mazilo, denimo, blaži vnetja, pomaga pri kožnih boleznih ali omili bolečine. Zdrave korenine, iz katerih živi družina imajo zdravile učinek za vse, na starše in na otroke. Zato je za družino koristno, da si v spomin vedno znova prikliče svoje korenine. Korenine imajo zdravilno moč. Izkušnja, ki izhaja iz korenin, življenjska filozofija, občutek, ki nas nosi, vpetost v širši kontekst - vse to lahko zdravi rane, ki nastanejo v sobivanju.

Sveto pismo omenja Jesejevo korenino, ki so jo v srednjem veku povezovali z Jezusovim rodovnikom. Pomembna korenina vsake družine je njen rodovnik. Družina se preko njega zaveda svojih prednikov in njihovega načina reševanja težav. Stari starši niso pomembni le zato, da skrbijo za vnuke in družini nudijo oporo. Predstavljajo tudi preteklost, družinsko drevo, iz katerega izhaja družina in iz njega črpa moč. Neka plemkinja mi je pripovedovala, da na Božič s svojimi davno odraslimi otroki opravlja stare obrede, ki so v družini tradicija že stoletja. Obredi družini dajejo moč verovanja, ki so jo imele pretekle generacije, moč zaupanja, s katerim so prvi rodovi premagali težke čase, in moč hrepenenja, ki jih je nosilo. Danes pogosto zelo zmanjšanim družinam koristi, da se poglobijo v stare družinske zgodbe. Tako imajo občutek, da njihovo življenje črpa moči iz zdravih in močnih korenin prednikov.

KORAK NAPREJ

  • Nekoč si vzemite uro časa in se vprašajte o svojih starših in pomembnih osebah v vaši družinski zgodbi: Kaj jih je vodilo? Iz katerih korenin so črpali? Po čem so hrepeneli? Na kakšen način so se soočali z življenjem?

  • Sprašujte se naprej: Kakšne sledi so ti ljudje pustili v meni? Kaj črpam iz korenin svoje družine in življenjskih zgodb? Kje me zaznamujejo?

OTROCI POSTAJAJO GODNI

Družina- to je kraj, kjer se ljudje počutijo doma, kjer so lahko oni sami in se počutijo varne. Družina- to je skupnost ljudi, ki se lahko drug na drugega zanesejo, se medsebojno podpirajo in spodbujajo. Pa vendar je pogosto družina tudi kraj, kjer so ljudje zelo osamljeni in odtujeni. In je tudi skupnost, kjer ljudje drug drugega najgloblje ranijo. V vseh obdobjih svojega razvoja, pa je družina vedno tudi polje napetosti, po katerem se gibljejo njeni člani: želijo varovati in morajo izpuščati; želijo biti na varnem in morajo doživeto svobodo.

Jan in Julija še vedno živita pri starših, čeprav sta s svojimi 25 in 23 leti že davno dosegla starost, ki naj bi jima omogočala samostojnost in neodvisnost. V družinskem gnezdu se dobro počutita; v prostorni vrstni hiši je zadosti prostora za vse. Starši jima puščajo svobodo pri načrtovanju vsakdana, hkrati pa postorijo veliko reči, od katerih imajo vsi korist: pozimi je hiša toplo ogrevana, poleti je vsem na voljo lepo negovani vrt. Hladilnik se na videz vsakikrat napolni "kakor sam od sebe" in tudi čisto perilo se spet pojavi v omarah, kot bi ga raznosil hišni škrat. Jan, ki je našel dobro zaposlitev pri srednje velikem obrtnem podjetju, ima dekle, s katero preživi veliko časa - največkrat ne v hiši svojih staršev. Tudi Julija ima fanta, ki jo razume in s katerim jo družijo dobre debate, vendar ta še študira. Zato nekaj časa še ne želita razmišljati o poroki, zaradi varčevanja pa zanju ne pride v poštev niti skupno stanovanje. Pred kratkim je postala resna tudi prošnja 81-letne stare mame, ki je že dolgo visela v zraku. Zaradi padca in zdravljenja zloma stegnenice ni mogla več skrbeti zase, zato so jo sprejeli v hčerino družino. Od tedaj tri generacije bivajo pod isto streho, ki jih varuje in drži skupaj. Odgovornost za to še posebej nosita Marjana in Pavel, Janova in Julijina mama in oče. Zanju, stara sta skoraj 60 let, je bila skrb za vse vedno samoumevna. Vendar se vedno bolj sprašujeta, kje pri tem ostajata ona sama in njuna potreba po lastnem prostoru, po negovanju njunega partnerskega odnosa in skrbi za lastno zdravje. Ko so vprašanja postajala vedno bolj pereča, sta Marjana in Pavel poiskala nasvet v družinski posvetovalnici. Med pogovori je postopno prihajala na dan napetost, v kateri sta se znašla sama in vsa njuna razširjena družina. Ta napetost se pri njiju giblje med željo, da bi varovala tiste, ki so jima zaupani, torej svoja otroka in ostarelo mamo, ter nujnostjo, da te ljudi izpustita v samostojno življenje oz. njihovo samostojnost kar se da dobro ohranita.

V raziskavi, ki jo je leta 2006 med mladimi v Nemčiji izvedlo podjetje Shell, mladi ljudje družini pripisujejo zelo velik pomen. Iz izsledkov raziskave je razvidno hrepenenje po človeški bližini in socialnem povezovanju. Iskanje opore in varnosti pri mladih prihaja do izraza v večji meri, kot je bilo to mogoče opaziti še pred nekaj leti. K temu gotovo prinese svoje tudi negotovost na trgu dela oz. velike obremenitve pri izobraževanju in v poklicu. Po podatkih iz študije 72% mladih zagovarja mnenje, da je za srečno življenje potrebna družina. Čustveno in drugo potrebno oporo še zelo dolgo iščejo predvsem v družinah, iz katerih izhajajo, saj 73% 18-do 21-letnikov in 34% 22- do 25-letnikov še vedno živi pri starših. Število mladih odraslih, ki si - tudi neodvisno od zakonske zveze - ustvari lastno družino, že več let upada.

Poleg občutka varnosti in ustvarjanja skupnega doma je za družino velik izziv izpuščanje. Izpuščanje je starševska velika naloga v vseh obdobjih družinske rasti. Ne gre le za to, da se starši poslovijo od skupnega življenja z otroki pod isto streho ter dopustijo samostojno in neodvisno življenje mladih odraslih. Prvo izkušnjo izpuščanja za starše namreč predstavlja že rojstvo otroka, ki prekine tesno simbiozo matere in otroka. Mati lahko le preko bolečega procesa, v katerem mora otroka izpustiti, doživi, da ji je otrok podarjen.

Vendar otrok še naprej ostane odvisen od tega, da ga varujejo, čeprav na drugačen način kot dotlej. Pri njegovem razvoju pa sledijo številne (velike in majhne) priložnosti za izpuščanje, ob katerih je staršem včasih zelo težko. Pri tem nam je lahko v pomoč spomin na prvo izpuščanje on rojstvu, saj smo pri tem na poseben način izkusili, kako tesno sta spojena izpuščanje in ohranjanje povezanosti.

Eden takšnih dogodkov izpuščanja je prvi dan v vrtcu. Veliko mam se ga boji, ker morajo otroka, ki so ga dotlej skrbno varovale 'prepustiti' - in sicer drugemu človeku, ki utegne imeti velik vpliv na otroka in z njim doživeti več kot one. Novo izpuščanje pomeni tudi prvi šolski dan. Včasih skušajo starši s poplavo daril in ceremonij prikriti strah pred tem, da morajo otroka izpustiti v nov svet zahtev in dosežkov.

Starše prav tako prestraši prvi fant ali ljubljeno dekle, ki nenadoma dobi večji dostop do otrokovega notranjega sveta, kot pa ga ima oče ali mama. Mlademu človeku morata znova dopustiti nov korak v samostojnost. Nekatere mame in očetje pričnejo v odsotnosti otrok vohljati po njihovih stvareh, dnevnikih ali omarah, da bi ugotovili, kaj je otrokom pomembno. Ali se pri takšnem početju v resnici zavedajo, da s tem prizadenejo tisti del mladega človeka, ki ga ta potrebuje, da bo lahko odrasel v samostojnega in odgovornega človeka?

Številni starši izziv izpuščanja otrok doživijo posebej močno, če so otroci nor. v soboto zvečer s prijatelji v disku, na poti na delo ali s kakšno skupino na daljšem potovanju. V skrbi za ljubljenega otroka se le s težavo pomirijo ali pa zaskrbljeni čakajo na telefonski klic. Posebno če gredo otroci svojo pot, ki nikakor ne ustreza pričakovanjem staršev, starši včasih nepremišljeno ravnajo. Otroka soočijo z lastnim čustvovanjem - s tem pa lahko v najslabšem primeru trajno škodujejo otrokovemu razvoju.

Če staršem uspe mladega človeka izpuščati njegovi starosti primerno, s tem ne onemogočajo samo otroku ali mladostniku, da doseže novo raven razvoja. Tudi sami lahko namreč svojega otroka vedno bolj doživljajo kot človeka, ki jih dopolnjuje, postaja njihov sogovornik in družabnik. Starši prav tako na novo izkusijo sebe v svojem partnerskem odnosu, ko otroci ne zavzemajo več izpolnjujoče vloge v njihovem vsakdanjiku. Številnim mamam in očetom se zdi težko zavestno sprejeti in oblikovati to obdobje svojega partnerstva. Neredko se oklenejo odraslih otrok in s tem v kali zatrejo možnost vseh - tako svojo kot svojih otrok - za nadaljnjo rast in razvoj.

Izpuščanje pa ne pomeni, da otroka pustimo pasti. Nasprotno, izpuščanje pomeni, da ljubljenega človeka predamo v ponujeno Božjo roko, da Njemu zaupamo tisto, česar sami ne moremo in ne smemo več urejati. On varuje, ko sami ne moremo več varovati. Njegovi angeli ščitijo, kjer se naše možnosti končajo.

Pred mnogimi leti sem odkrila molitev, ki mi je zelo pomagala, da sem otrokom pustila iti svojo pot. To besedilo sem dala mnogim ljudem, ki so m i zaupali skrb za svoje odraščajoče otroke in jim je težave povzročala nujnost, da jih izpustijo. Preko te molitve so lahko odkrili novo držo.

Angelom mojih odraslih otrok

Govorim z angeli mojih odraslih otrok. Ste še ob njih in držite njihove želje v svojih rokah? Ali kaj veste o njihovih bojih in osamljenosti? In če zdaj vas in življenje popolnoma odklanjajo, se odvrnete od njih in kuhate zamero? Potrebujejo vas - še bolj kot takrat, ko so bili majhni. Nujno vas potrebujejo! Kajti mladost je najtežji čas. Vse moraš urediti sam, osvoboditi se moraš in vse pretehtati sam. In o angelih ne želiš ničesar vedeti. O, vi, angeli mojih odraščajočih otrok! Mama ne sme več posegati vmes - vi pa smete. Mama ne sme več dajati nasvetov- vendar vaša modrost prihaja od Boga. Ostanite pri mojih odraslih otrocih, vi, angeli! Pomagajte jim potovati po goščavi in najti pravo pot, njihovo pot!

Če polje napetosti pri starših predstavlja njihovo varovanje in izpuščanje otrok, velja tudi obratno v odnosu otrok do staršev. Tudi mladostniki so postavljeni pred izziv, da se osvobodijo 'gnezda' v katerem so zanje skrbeli in jih varovali. Vedno več mladih zamudi priložnost, da bi 'poleteli', ko postanejo 'godni' - in predolgo ždijo pri starših, ker je tam udobno in toplo. Včasih bi morali starši odraslim otrokom nekoliko pomagati, da bi jim omogočili skok v neodvisnost. Mladi morajo sami prevzeti odgovornost in si oblikovati vsakdan ter poskrbeti za vsakdanja opravila - nakupe, pranje perila, čiščenje stanovanja. Sami morajo urejati, kar jim do tedaj v veliki meri ni bilo potrebno. Le tako lahko v resnici odrastejo. Za odraščanje otroci potrebujejo varno zavetje pri starših, vendar se z njihovo starostjo spreminja tudi oblika varovanja.

Drugačen izziv otroci odkrijejo v tem, da zmorejo izpustiti ostarele starše. To zadeva predvsem številne ženske, ki včasih zaradi pretiranega in ponotranjenega ideala menijo, da morajo prevzeti vso odgovornost za vse krhke starše, ko slednji ne morejo več skrbeti zase. Gotovo je prav in pomembno, da tudi ostareli starši lahko računajo na podporo svojih otrok, ko dosežejo meje telesnih in duševnih moči. Vendar to ne sme pripeljati tako daleč, da bi zaradi tega trpelo življenje njihovi otrok. Nasprotno, tudi pri tem je potrebno v polju napetosti med varovanjem in izpuščanjem poiskati tisto, kar je za vse vpletene sprejemljivo in dopustno. Tako se proces poslavljanja od staršev pogosto ne prične šele ob smrtni postelji, pač pa že mnogo prej - ko morata hči ali sin spoznati, da skrb za očeta ali mater presega njune zmožnosti, in ga ali jo mirno predata v roke drugih, ki so za to profesionalno usposobljeni. Nenazadnje polje napetosti med željo, da drug drugega varujemo, in zmožnostjo, da drug drugega izpuščamo, obstaja tudi med zakoncema.

Hana je bila že dolgo dejavna v domačem društvo hospic. Veliko časa in moči je vlagala v to, da je bila vedno znova na razpolago ter je spremljala umirajoče in njihove svojce. V določen trenutku naj bi kot izkušena in preudarna ženska prevzela vodenje domačega društva. S svojimi kompetencami je bila videti kot ustvarjena za to nalogo. Doma je Hana to razmišljanje o tem predstavila možu Bertu in močno je osupnila, ko je pri njem naletela na veliko nasprotovanje. Istočasno pa je sam prevzel nov položaj pri športnem društvu. Od žene je pričakoval, da ga bo podpirala tako v njegovem poklicnem življenju kot pri opravljanju različnih častnih funkcij. Da tudi ona daje drugim na razpolago svoje sposobnosti, naj bi veljalo le v primeru, da kot zvesta žena hkrati še naprej izpolnjuje njegova pričakovanja. Dovoliti Hani še večjo angažiranost v njeni dejavnosti se mu ni zdelo samo težko, to bi najraje preprečil.

Šele pogovor z dobrim prijateljem je Bertu odprl oči: njegova predstava o njej bi Hano utesnila in zvezala. Zelo počasi je doumel, da njunemu odnosu koristi, če Hana dobi lastne izkušnje z vodenjem društva. Tako si bosta lahko delila izkušnje o uspehih in neuspehih pri delu z ljudmi, nenazadnje pa se je zavedel, da ga Hana s svojim pragmatičnim pristopom v marsičem prekaša in mu bo lahko iz lastnega udejstvovanja dajala dobre nasvete v težkih situacijah.

Ljubezen med dvema človekoma vedno zaznamujeta potreba po varnosti in nujnost, da drug drugemu puščamo svobodo. Ljudje potrebujemo oboje, da bi lahko z zaupanjem stopali po skupni življenjski poti. Napetost, da drugemu puščamo njegove posebnosti, da se veselim njegovega iskanja in rasti ter hkrati ljubeče skrbim za njegovo dobrobit, določa naše sobivanje. V vsaki družini je to napetost potrebno zdržati in zadovoljevati.

KORAK NAPREJ

  • Tudi odraščajoči otroci imajo svojo intimi, ki si zasluži spoštovanje. Pisma ali dnevniki pripadajo samo njim. Če vas upravičeno skrbi, da je v življenju vašega mladostnika nekaj narobe, poskusite v pogovorih izvedeti, kje prihaja do težav.

  • Včasih izpuščanje v družini ne uspe, ker mu na poti stoji nezaveden strah, da bi morda nastala praznina, strah pred novim in negotovim. Ko pride do konfliktov se vprašajte, ali se drugih (partnerja, partnerka, otroka, staršev)( morda iz strahu pred spremembo ne oklepate premočno.

  • Vsako partnerstvo živi od tega, da partnerja drug drugemu puščata svobodo. Šele preko izkušenj, ki jih vsak zase pridobita na drugih področjih, zakon ali partnerstvo postane bolj živo. Čez dan ali teden si redno privoščita čas, ki bo namenjen izmenjavi izkušenj; čas za skupen čaj, sprehod, večerjo v dvoje...Spoznali boste nove plati svojega partnerja/ke.

Delujemo iz lastnega središča

Za zgodnjo Cerkev je pomemben kriterij za prihod Božjega kraljestva predstavljal nov način ravnanja z drugim. Da so Judi in Grki, moški in ženske, gospodarji in sužnji, starejši in mlajši drug z drugim izkusili skupnost, drug drugega priznavali in skupaj opravljali bogoslužje, jim je pomenilo znamenje, da je s Kristusovim prihodom v sobivanje med ljudmi naselilo nekaj novega.

Tako se tudi duhovnost družine ne kaže samo v tem, kar ta izkazuje s skupnim verskim življenjem - da skupaj molijo, skupaj hodijo v cerkev ali praznujejo cerkvene praznike. Še več, kaže se v tem, kako člani družine drug z drugim ravnajo- ali je med njimi mogoče občutiti kaj Jezusovega duha, ali kaj sija od bogoslužja in praznikov odseva tudi v njihovem konkretnem vsakodnevnem ravnanju.

Drug z drugim najprej dobro ravnamo preko govorice. V načinu, kako zakonca drug z drugim govorita, prepoznamo spoštovanje ali nespoštovanje drugega, začutimo ljubezen ali hlad, v katerem živimo. Samo govorica, ki ne sodi in ne vrednoti, ljudem dolgoročno omogoča skupno življenje. Potrebna je pomirjujoča govorica - govorica, ki prebuja življenje, ki opogumlja in krepi.

Še pred govorico pa je potrebno medsebojno poslušanje. Prepoznati moramo potrebe drugega in dobro moramo prisluhniti temu, kar mi želi povedati. Sožitje potrebuje geste in kretnje. To se prične s pogledom. Drugega lahko gledamo z dobrotljivostjo in naklonjenostjo ali pa s trdim pogledom, ki razvrednoti. Potrebne so nežne kretnje in dotiki. Brez kulture nežnosti sožitja v zakonu in družini ni.

Način, kako ravnamo z drugim, predstavlja dobro priložnost, da bolje spoznamo sami sebe, saj pomemben vidik duhovnosti predstavlja prav spoznanje samega sebe. Evagrij Pontski, najpomembnejši pisatelj iz meniških vrst, je nekoč dejal: "Če hočeš spoznati Boga, se prej uči spoznavati samega sebe." Menihi so sebe spoznavali predvsem v osami. Tam so opazovali svoje misli in čustva. V zakonu se partnerja spoznavata predvsem v skupnem življenju. Eden od njiju se morda občutljivo odzove na besede drugega ali na način, kako drugi npr. je, kako si briše nos. Moja občutljiva reakcija mi razkriva, kaj v meni še ni pomirjeno, kje se v resnici še ne poznam in se v meni še nekaj skriva. Obstajajo zakonci, ki se v vsakodnevnih konfliktih iztrošijo in si vedno bolj otežujejo življenje. Pogosto razlog za to tiči v njihovi idealistični predstavi, da konflikti ne sodijo k ljubezni, ker bi jih silna ljubezen morala premostiti. Vendar konflikti predstavljajo priložnost, da bolje spoznamo sebe. V konfliktu začutimo lastne življenjske vzorce, občutljiva mesta, stare rane. Zato bi konflikti lahko predstavljali priložnost, da vedno bolj spoznavamo sebe in drugega ter tako skupaj rastemo.

Neka gospa je pripovedovala, da ima pogosto občutek, da je mož ne jemlje resno. Ko pride zvečer iz službe, povpraša, kaj se je dogajalo doma in kaj je počela. V tej situaciji se takoj počuti nadzorovana. Vendar njen mož to sprašuje zaradi zanimanja zanjo. Ženi se želi posvetiti, tako da bi ta lahko spregovorila o sebi. Ne želi je obremeniti z govorjenjem o svojem delu. Ženin odziv kaže na dejstvo, da je starši v mladosti niso jemali resno in da tudi sama sebe ne jemlje resno. Moževe besede razkrivajo to staro rano.

Izhod iz te situacije bi bil, da si rano prizna, si jo ogleda in se z njo pomiri. Tako lahko prekine začarani krog nenehnega medsebojnega izčrpavanja - žena možu tako nič več ne očita, da je ne jemlje resno, in mož se zato ne čuti brez razloga napadenega. Ni se mu potrebno več zagovarjati ali napadati žene, da je histerična ali da ves čas pretirava..

Prepiri rane samo poglobijo, nikakor jih ne zdravijo. Nazadnje se vsi čutimo ranjene in imamo občutek, da je skupno življenje strašansko naporno. Vedno je bistvenega pomena, kako sami gledamo na razhajanja v mnenju, na občutljive točke in konflikte. Če jih jemljemo kot vir spoznavanja samega sebe, ob njih rastemo. Tedaj smo hvaležni, da nas ohranijo žive in nas vodijo vedno globlje v skrivnost naše življenjske zgodbe in življenjske zgodbe drugega.. Čutimo, da s tem tudi duhovno rastemo. Vedno bolj se osvobajamo ega, ki se le opravičuje in se hoče dokazati. Pridemo v stik s svojim pravim jazom. Postajamo odprti za Jezusovega duha. Duhovna naloga našega ravnanja z drugimi je, da se v teh konfliktih odpiramo za Boga.

Večkrat mi ljudje potožijo, da jih mož ali žena pogosto prizadene. Janez Zlatousti je v eni od svojih pridig o preudarnem možu, ki je hišo sezidal na skali, krščansko razložil stoično načelo: "Nihče razen tebe te ne more prizadeti." Zagovarja mnenje, da nas ne prizadenejo ljudje ali stvari, pač pa predstave, ki si jih ustvarjamo o ljudeh ali stvareh.

Neka gospa je pripovedovala, da je nekoč žrtvovala ves dan in vso energijo vložila v pleskanje veže, kamor je potem obesila tudi nove slike, tako da je veža v resnici postala prijetna. Zvečer se je veselila moževega prihoda, da bi mu ponosno pokazala, kaj je naredila. Vendar je bila prepričana, da mora to sam opaziti ter sam od sebe pohvaliti njeno delo.

Ob prihodu domov pa je bil mož z mislimi še tako zelo pri svojem delu, da prenovljene veže sploh ni opazil. Žena je bila globoko prizadeta. Pa vendar - kdo jo je prizadel? Jo je prizadel mož? Tega še zdaleč ni želel. Tudi ni izrekel besede, ki bi jo lahko prizadela. Ženo je prizadela predstava, da bi moral mož opaziti, kaj je naredila. Predstava se namreč ni uresničila.

Pogosto doživljam, da imajo rane, ki nam jih zadajajo drugi, opraviti s predstavami, ki si jih ustvarimo o njih. Mož bi vendar moral opaziti, da mi je vse to preveč, da sem izčrpana, moral bi poskrbeti za otroke in me tako razbremeniti. Ali pa bi žena morala razumeti, da iz službe pridem preobremenjen in nikakor ne morem poskrbeti za otroke. Mislimo, da bi drugi moral zaznati, kaj potrebujemo in kako je z nami. Vendar mu tega ne povemo. In ker drugi tega pač ne zazna, se čutimo prizadete. Tako so pogosto naše predstave tiste, ki nas ranijo, in ne mož ali žena.

Zato bi številne rane lahko pomenile priložnost, da drugega bolje spoznamo in se osvobodimo predstav, ki smo mu jih naprtili. Seveda pa obstajajo tudi drugačne vrste prizadetosti. Ker so moža ranili kot otroka, svoje rane prenaša na ženo. Ali obratno. Včasih čutimo, da nas je drugi prizadel, in se maščujemo, tako da ga zavestno prizadenemo. Temeljni zakon psihologije je, da se moramo spraviti z ranami iz svoje preteklosti. Sicer prizadenemo sebe ali drugega. Takrat se pogosto znajdemo v začaranem krogu v katerem enkrat mi prizademo druge, drugič smo prizadeti sami.

Duhovno ravnanje z drugimi pa se ne nanaša zgolj na zakonca, pač pa tudi na ravnanje z otroki. Lepo ravnati z otroki je za starše duhovni izziv. Matere pripovedujejo, da so pogosto razdražene in tedaj kričijo na otroke, potem pa jim je spet žal, vendar jim enostavno ne uspe stopiti iz tega začaranega kroga. Duhovnost ne pomeni, da si prepovemo kričati na otroke, saj se samo z voljo ne moremo obvladati. Če čutim, da se vedno znova razdraženo odzivam na otroke, bi duhovno pot zame predstavlja naslednje: najprej bi si vzel čas in si te situacije natančno ogledal. Kaj se pri tem dogaja? Kakšno vedenje otrok me razbesni? Kaj zbije sodu dno? Kakšna je moja situacija? Česa v meni se otroci dotaknejo? Kaj v meni eksplodira? Pri vseh teh vprašanjih naj ne bi vrednotil, pač pa preprosto analiziral, kaj se pri tem dogaja v meni in v otrocih. Morda pri tem odkrijem, da sem trenutno preobremenjen z delom. Tedaj bi se moral naučiti, kako se bolje zavarovati, in se posloviti bodisi od preobilice del bodisi od svojih pričakovanj glede dela. Morda spoznam tudi to, da me otroci razburijo prav tam, kjer živijo moje senčne plati. Odnos do otrok je dober vir spoznanja o samem sebi. Vedno dobimo prav takšne otroke, kot jih potrebujemo, da nam odkrijejo lastne senčne plati.

Drugi korak bi bil, da najde, način, kako ohranim stik s seboj. To je lahko jutranji obred, pri katerem sem čisto v stiku ns seboj. Bolj ko sem v stiku s seboj, manj me bodo otroci iztrgali iz mojega središča. Razdraženost je pogosto tudi znak preobremenjenosti. Moram se bolje zavarovati.. To ne velja le za zunanje meje, ki jih postavim pri delu ali častnih funkcijah, pač pa tudi za notranje meje. Morda se moram posloviti od predstave o popolni in vedno razumevajoči materi. Moram se spraviti s seboj in s svojo omejenostjo.

Dobra vaja, da bi se lahko bolje odzival na otroke ( pa tudi na zakonca ali starše), bi bila lahko naslednja: sam zase v tišini sedem in si predstavljam, da sem popolnoma v stiku s seboj, popolnoma pomirjen s seboj. Če otrok zdaj pride k meni s svojim nemirom in nezadovoljstvom ter me zmerja, kako bi se odzval? Otroku ne bi dovolil, da me postavi v vlogo tistega, ki miri ali pa znori. Ostal bi v stiku s seboj in videl, kaj se v otroku dogaja. Tedaj bi lažje spoznal, kaj otrok resnično potrebuje. Ne bi bil napet in nervozen, pač pa bi prišel v stik z notranjim izvirom v sebi. V tem izviru se nenadoma oblikujejo ustvarjalne rešitve pri ravnanju z otroki. Spoznal bi, kako ravnati, ne da bi mi to predstavljalo napor. Pri ravnanju z otroki ne gre za to, da bi se z močjo volje vedno znova odločal, da se bom od zdaj naprej odzival prijazneje, bolj sproščeno in z več razumevanja. Volja pride vedno prepozno. Situacija pa je tista, ki me vrže iz tira. Zato duhovnost v vsakdanu zame pomeni, da vedno znova prihajam v stik z duhovnim virom v sebi, da čutim lastno središče in se iz njega odzovem. To mi seveda nikoli ne bo v celoti uspelo, vendar ravnanje z otroki zame pomeni nenehen duhovni izziv.

Očetje in matere iz službe pogosto prihajajo utrujeni. Pogosto dela niso odmislili in jim še vedno napolnjujejo misli. Takrat se večkrat razdraženo odzovejo na nemirne otroke in nanje kričijo. Ali pa se odzovejo avtoritarno in udarijo po mizi. Tedaj pa se otroci vedno bolj odmikajo od razdraženega očeta ali občutljive matere in se ju pričnejo bati. Očetje in matere potrebujejo obred, ki jim pomaga, da jezo ali težave z delovnega mesta ali od častnih funkcij pustijo za seboj.. Tak obred zapira vrata delovnega mesta, da se lahko dobro odprejo vrata doma. Da bi izpustili delo, bi, denimo, lahko izkoristili pot domov. In ko potem odpremo vrata doma, si lahko predstavljamo: delo puščam zunaj. Zavestno se veselim svoje družine in otrok in skušam biti popolnoma pri njih. Obred mi pomaga, da sem v družini popolnoma prisoten. Starše pripravi na srečanje z otroki, in ti se bodo tega razveselili. Tedaj staršem igra z otrokom ne bo predstavljala napora po službi, pač pa oddih. Če se otrokom prepustimo, nam bodo pomagali, da bomo delo pustili za seboj in odkrili nove plati sebe.

Človeško sobivanje ne obstaja brez odpuščanja. Zato sobivanje v zakonu in družini predstavlja prostor, kjer se lahko urimo v osrednji krščanski drži odpuščanja. Če drugemu nenehno naštevamo, kaj je naredil narobe, zastrupljamo vzdušje. Vedno znova potrebujemo nov začetek. Ta pa je možen samo, če drugemu odpuščamo. Mnogi si želijo odpustiti, vendar se čutijo preveč ranjene in tega ne morejo storiti. Odpuščanje je proces, ki vsebuje štiri korake. In četrtega koraka ne smemo narediti pred prvim. Prvi korak je v tem, da si dopustimo bolečino. Ta nas pripelje v stik s seboj, z našo ranljivostjo, z našimi občutljivimi mesti. Drugi korak je jeza. Ta predstavlja moč, da se od drugega distanciramo: tam si ti in tu sem jaz. Smeš biti tak kot si, vendar ti s tvojo ranjenostjo ne dajem oblasti nad menoj. Jezo spremenimo v moč, da živimo iz sebe in v sebi najdem trdno oporo. Tretji korak je v tem, da si od daleč ogledamo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Zakaj nas je to tako prizadelo? Kakšno je bilo naše notranje stanje in kakšno je bilo stanje drugega? Smo bili pod stresom mi ali je bil drugi? Je na nas enostavno prenesel svojo prizadetost? Če situacijo razumemo, se od nje lažje distanciramo. Odpuščanje predstavlja šele četrti korak. Odpuščanje ne pomeni, da drugemu popustimo, da pred njim pokleknemo ali ga enostavno ne oviramo. Nasprotno - odpuščanje je dejanje osvoboditve. Osvobodimo se negativne energije, ki je v nas privrela zaradi prizadetosti. Osvobodimo se tudi navezanosti na tistega, ki nas je ranil. Od ranjenosti se distanciramo: tam si ti in tu sem jaz. Smeš biti tak. Ničesar ti ne očitam. Vendar ostanem v stiku s seboj. Ostanem jaz sam. Sebi pripadam. Ko znova najdemo svoje mesto, lahko tudi drugemu dovolimo, da ga zavzame. Za odpuščanje je potreben čas.

Nekoč sta k meni pristopila zakonca in mi pripovedovala, da se pogosto prepirata. Sredi prepira pa žena reče možu: "Moraš mi vendar odpustiti." To je moža še bolj razjezilo. Najprej je potreben čas, da občutki jeze in užaljenosti izzvenijo. Šele tedaj je odpuščanje mogoče.

Neki zakonski par je imel dober obred. Po prepiru večinoma nista zmogla govoriti drug z drugim, toda ko je den od njiju ponovno želel spravo, je preprosto prižgal poročno svečo. Za drugega je bil to znak, da želi s stvarjo razčistiti. Takrat se je pogosto ponudila priložnost, da sta o težavi ponovno spregovorila in jo pokopala.

Dnevno sobivanje predstavlja poligon, na katerem se urimo v ljubezni do Boga in do bližnjega. O ljubezni je lepo govoriti ali pisati. Vendar pa je v vsakdanu, sredi viharjev, konfliktov in trenj ni vedno enostavno živeti. Ravno tu se pokaže, ali duhovnost živimo ali ne.

Nekateri se v duhovnost zatekajo tudi zato, da bi se umaknili pred vsakodnevnimi konflikti. To je nasprotje od ljubezni, ki jo od nas terja Jezus, in ki se želi izraziti v našem vsakdanu. Neka gospa je povedala tole: Vedno ko se je pred njo in njenim možem pojavil konflikt, je mož odšel v klet, da bi meditiral v svoji sobi za meditacijo. To jo je razjezilo. Čutila je namreč, da se izogiba konfliktu in se s svojo meditacijo postavlja nadnjo. Hkrati ji sporoča: "Nimam težav. Meditiram. Stopam po duhovni poti. Samo ti si tako občutljiva. Pravzaprav bi morala malo delati na sebi." Vendar pa duhovnost, v kateri sebe postavljam nad drugega ne ustreza Jezusovemu duhu.

Menim, da Jezusova duhovnost prihaja do izraza v izzivalnem stavku: "Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti." (Lk 17,10). Duhovnost ne pomeni, da smo ali počnemo nekaj posebnega, pač pa storimo to, kar je potrebno: storimo, kar dolgujemo samemu sebi, kar dolgujemo drugemu, konkretnemu trenutku in Bogu. To je trezna duhovnost. In prav v tej duhovnosti se izkaže, ali Jezusovemu duhu dovoljujemo, da se izlije v vsakodnevna trenja in konflikte, v naše sobivanje. Jezusov duh želi zaznamovati naše sobivanje. Seveda je dobro, da se iz sobivanja vedno znova tudi umaknemo, da bi meditirali ali molili.. Vendar ta umik ne sme pomeniti izogibanja. In ne sme voditi v to, da se postavljamo nad drugega in pri tem bežimo pred vsakodnevnimi izzivi.

KORAK NAPREJ

  • V miru razmislite, kdaj imate čas biti popolnoma v stiku s seboj, ter kateri obred bi vam zjutraj ali zvečer pomagal, da bi redno imeli krajši čas samo zase.

  • Konflikti v sebi nosijo "potencial za razjasnitev". Kako bi ga lahko ustvarjalno izkoristili v svojem partnerstvu, odnosu ali družini?

  • Odpuščanje ima štiri korake: bolečino - jezo- distanciranje - spravo. Naslednji konflikt skušajte konstruktivno predelati po tej shemi!


Metuljčki v trebuhu

Medsebojno spoznavanje in preizkušnje

"Mobilni telefoni ne spadajo k zajtrku!" opozarja mama Ano, čeprav se je že davno sprijaznila, da otroci tudi v nemogočih trenutkih pošiljajo SMS prijateljem, da jih kaj povprašajo ali jim preprosto kaj sporočijo. Vendar se je Anin račun za telefon v zadnjem času zelo povečal. Njeno ukvarjanje z mobilnim in stacionarnim telefonom je v zadnjih tednih skokovito naraslo. Poleg tega se je drastično povečal čas, ki ga preživi v kopalnici, pred garderobno omaro in ogledalom. Ne nazadnje tudi vsi v družini opazijo Anin pogosto sijoči in odsotni obraz. "Mami, ti tega ne razumeš! Samo na hitro se moram še nekaj dogovoriti...!"

Ana je pred nekaj tedni na praznovanju prijateljičinega rojstnega dne malce bolje spoznala Petra. Tisti večer sta se dolgo pogovarjala in takoj odkrila, da so jima v življenju pomembne iste stvari ter da se kot sogovornika dobro ujemata. Bilo je preprosto lepo, kako sta drug drugemu lahko prisluhnila in hkrati imela občutek, da nobeden izmed njiju ni preslišan. Ana in Peter sta se ta večer le nerada razšla. Drugih tako ali tako nista niti opazila. Ponoči sta oba slabo spala, saj se je nekaj v njiju začelo premikati. In že naslednje jutro je Ano pričakalo kratko SMS sporočilce: "Preprosto super si!" Od tedaj sta iskala kar se da veliko stika, kar ni bilo ravno enostavno. 17-letna Ana je namreč hodila še v šolo, 20-letni Peter pa je opravljal prakso v sosednjem kraju. Zato se je zgodilo, da je ob koncu tedna prevladala izključno njuna želja, da bi stvari počela skupaj. Anini starši so se pritoževali, češ kdo bo bo zdaj skrbel za njeno muco, Petrova mama pa se je jezila, da sin ne najde več časa za domača opravila, pri katerih ji je bil vedno v pomoč. Na stranskem tiru pa se je znašla tudi Anina najboljša prijateljica, saj je Ana imela v "trebuhu metuljčke", ki so jo ves čas vodili v nasprotno smer. Tako Ana kot Peter sta bila prvič res zaljubljena. Vse ostalo jima je v trenutku postalo nepomembno, zdelo se je, da se vse vrti samo še okoli njiju. In vse bolj se jima je mudilo, da bi si medsebojno naklonjenost izrazila še drugače kot z nežnimi dotiki ali držanjem za roke na popoldanskih sprehodih.

V prvem obdobju zaljubljenosti je hrepenenje po telesni bližini seveda zelo veliko. Številni mladi Anine in Petrove starosti se že dolgo pogovarjajo o spolnih izkušnjah. Neredko pri tem opisujejo, kaj vse so že doživeli, ne da bi to temeljilo na resničnih izkušnjah. Tako se med mladimi pojavi pritisk; Če ne moreš v korak z nami, si zguba. Vendar pa so mladi kot Ana in Peter izpostavljeni tudi pritisku, ki ga povzročajo mediji: v nanizankah, ki za cela leta vežejo nase gledalce in gledalke, se večer za večerom pojavljajo mladi, ki so zapleteni v odnose, ki iščejo partnerstvo in bližino ter najbolj od vsega hrepenijo po tem, da bi bili ljubljeni. Nemalo mladih si tu najde vzornike. Dejstvo, da se mora partnerska ljubezen nenehno in počasi razvijati, pa v teh serijah ne pride do izraza. Vzorniki, ki so mladim tu predstavljeni, sporočajo, da "metuljčki v trebuhu" hitro pridejo, vendar prav tako hitro poletijo naprej. To pomeni, da se sreča nahaja v hitrih zvezah ter v spolnem poželenju, ki se hitro razplamti in je hitro zadovoljeno. In pogosto ta hitra sreča tudi hitro mine.

Za spoznavanje pa sta potrebna čas in potrpljenje. Za to, da se drug drugemu prepustiva, je sicer potrebna načelna odločitev ("midva hodiva"), vendar se tedaj pot odkrivanja šele prične: nešteti odtenki veselja in sreče, razočaranj in porazov, počasno odpiranje osebnosti drugega, približevanja, ki niso vedno konstantna, pač pa nihajo zdaj korak naprej zdaj korak nazaj...

V obdobju velike ljubezni se starši znajdejo v novi in posebni vlogi. Ni potrebno, da otrokom postavljajo natančna pravila ali jih nadzorujejo. Nasprotno, v tem tako pomembnem obdobju njihovega življenja, v katerem se osvobajajo vezi s starši, si iščejo lastno partnersko zvezo in želijo postati njen del, jim morajo biti dobrohotni spremljevalci. V tem obdobju morajo starši vzdržati veliko napetost: ne vedo več, kaj počnejo njihovi otroci, pa vendar ne dvignejo rok ali se ravnodušno umaknejo. Tujemu mlademu človeku morajo dati prednost pri občutkih in času, ki mu jih namenja prav njihov otrok, temu odraslemu otroku pa morajo kljub temu izkazovati naklonjenost in razumevanje. Ne smejo se več mešati v prepričanja in mnenja mladih ljudi, kljub temu pa morajo spodbujati razmislek o vrednotah..

Prav to obdobje staršem predstavlja izziv, da znova razmislijo tudi o lastnem odnosu. Če se znova spominjajo časa, ko so se prvič spoznali in zaljubljali, ter razmislijo tudi o sedanjem odnosu, jim bo uspelo razumeti razvoj svojih odraslih otrok, ne da bi jih utesnjevali s predpisi ali se jih polastili. To obdobje je za vse še posebej naporno, vendar je hkrati posebno lepo. Gotovo je pomemben tudi pogovor o pomenu spolnosti in erotike. Številni starši se mu izogibajo iz strahu, da bi morali pri tem pokazati tudi nekaj sebe, ali pa to pomembno in široko temo omejijo na napotke, kako se zaščiti pred nosečnostjo.

Prerezati vezi in ohraniti povezanost - Učni načrt za starše in otroke

Helena, 19 let, še vedno stanuje v hiši svojih staršev. Pred enim letom je njeno sprva bežno poznanstvo s sodelavcem preraslo v trdno razmerje. Skupaj preživita vedno več prostega časa, tako da je Helena bolj redko doma. Pred kratkim je pri fantu pričela ostajati tudi čez noč. Helenini starši se na to odzovejo z ogorčenjem in nerazumevanjem - mnenja so, da je hči premlada za resno razmerje. Poleg tega se bojijo, da bi prezgodaj zanosila. Do Heleni na ravnanja je strog predvsem oče, ki grozi, da jo bo vrgel iz hiše. Mama se le stežka sprijazni, da hči ne pride več najprej k njej, da bi se pogovorili o stvareh, ki ji dajejo misliti, in da tudi telesno pripada mlademu moškemu, kljub temu, da je "skoraj še otrok". V nočeh, ko ne more spati, mamina domišljija dobi krila.

Navsezadnje se vmeša še stara mama in opomni, da imajo spolni odnosi svoj zakoniti prostor le v zakonu. Če je Helena že kdaj z mladim možem, je to nemoralno in grešno. Helena najraje ne bi več prihajala domov. Pametovanje odraslih ji gre na živce. Saj je vendar našla svojo veliko ljubezen in skupaj z njim si želi biti temu primerno. Že davno je poskrbela za zaščito - že eno leto jemlje tabletke, ne da bi njena mama o tem kaj slutila.

Enako kot Heleni se dogaja številnim mladim v naši družbi - samostojno želijo graditi odnos, živeti želijo obojestransko naklonjenost in ljubezen ter to izraziti tudi v spolnosti. Raziskave v Nemčijo kažejo na to, da je približno tretjina 14- do 17 letnih deklet in fantov že izkusila spolne odnose, da pa približno enako velika skupina mladih pri 17 letih sicer ni spolno vzdržna, vendar do zdaj še ni imela spolnih odnosov.

Številni starši ob življenjsko pomembnih vprašanjih svojih otrok pogosto ostanejo brez besed. Kolikor spolnost v medijih zavzema pretiran prostor, toliko v domačem okolju predstavlja tabu. Mladi informacije najdejo pri vrstnikih, v revijah in tisku, na TV. Toda prav odraščajoči otroci, ki iščejo način, kako bi oblikovali nove vezi in prerezali vezi s starši, v tem obdobju potrebujejo pomoč in zanimanje, sogovornike in zanesljivo usmeritev. Prepoznati morajo, kje so meje in kje so izzvani, da se svobodno odločijo. Starši ne morejo vedno zagotoviti vsega, kar mladi potrebujejo, vendar so vedno izzvani, da opazujejo dogajanje, premišljujejo o lastnem ravnanju in pogumno izrazijo lastno prepričanje, po katerem se lahko razvija mnenje njihovih odraščajočih otrok, ki v tem pogledu še niso izoblikovani. Za Helenin razvoj je bilo pomembno, da so se njeni starši vedno bolj zanimali za njenega fanta, da o njem niso govorili le s Heleno, pač pa so iskali tudi stik z njim. Tako so se skupaj o marsičem pogovorili: o tem, kako si Helena in njen fant predstavljata njuno prihodnost, o odločitvah, ki sta jih sprejela z ozirom na skupni vsakdan in skupno življenje. Za starša je dejstvo, da sta se poglobila v položaj mladih ljudi, pomenilo spremembo v preživljanju prostega časa, ki ga od tedaj niso več zapolnjevali udobni večeri pred TV, pač pa pogovori ob kuhinjski mizi. Ni bilo več hitrih sodb o določenih situacijah, v ospredju je bilo potrpežljivo iskanje razumevanja in trajnih rešitev. Pri tem so se Helenini starši spremenili - njihova pripravljenost, da hčeri dovolijo njeno lastno življenje, je rasla, hkrati z njo pa se je med njimi razvila nova povezanost.

Miha je dolgo v sebi nosil problem, ki ga je sprva zmedel, nato pa je postajal vse manjši zaradi ugotovitve, da vsekakor ni edini, ki ga ima. Njegova občutja in nagnjenja se namreč nikoli niso dotikala deklet - odkril je , da ga erotično privlačijo fantje njegovih let. Zaljubil se je najprej v enega, kasneje v drugega. O tem je lahko govoril z vrstniki, pred starši pa je svoje misli in nemir prikrival. Nazadnje je njegova mama preko znanke odkrila, da se spolna usmerjenost njegovega sina nanaša le na njegov spol. Imela je občutek, da se ji podira svet. Z možem sprva o tem ni mogla govoriti. Pogosto so jo spraševali, zakaj se Miha ne ozre za kakšnim dekletom. To je najprej pripisovala njegovemu delu, v tistem trenutku pa je onemela in postalo jo je sram. Mihovo usmerjenost je očitala sebi in se mučila z vprašanjem, kaj vse je pri vzgoji narobe naredila. Ko je izvedela, da se z enako težavo ukvarja tudi neka druga mama iz kroga njenih znancev, je poiskala stik z njo. Nazadnje sta se ženski odločili in se priključili skupini prizadetih mam. Tu sta našli pogum, da sta spregovorili o svojih težavah. Izvedeli sta, da naj si ničesar ne očitata in da je povezanost s sinom pomembna za vso družino. Odnosi v družini so se uredili, vključili so tudi očeta. Starši so se naučili sina sprejemati tudi v njegovi spolni usmerjenosti in tega niso jemali kot sramoto.. Lahko so se osvobodili svojih predstav in pričakovanj glede sina. To je bil dolgotrajen in boleč proces, vendar je med starši in sinom hkrati rasla tudi povezanost.

Mihova zgodba je primer za proces, ki ga morajo navsezadnje vsi starši v odnosu do svojih otrok - osvoboditi se morajo pričakovanj in predstav glede otrokove poti, glede njegovih lastnosti in odločitev. To pomeni, da morajo otroku dovoliti oditi v svobodo lastnega življenja. Za njihovo starševstvo pa to hkrati pomeni, da ohranijo povezanost z otrokom: s človekom, ki je po njih prišel v življenje in kljub temu ni njihova last - niti v željah in predstavah, ki jih o njem nosijo v sebi. Samo Bog kot stvaritelj vsakega posameznika z ljubeznijo in dobroto gleda na njegovo početje. Starše ostaja naloga, da to ljubezen vedno znova živijo in nikakor ne izgubijo povezanosti z otrokom - naj pride, kar hoče.

Libanonski pesnik Khalil Gibran to držo opisuje v svojem znanem delu Prerok, in sicer z besedami: "Vaši otroci niso vaši otroci; po vas prihajajo, a ne od vas, in čeprav so z vami, niso vaša lastnina." Starše tako rekoč posvari pred tem, da bi otroke izoblikovali po lastnih željah in sanjah ter jih skušali narediti sebi enake.

KORAK NAPREJ

  • Če nikakor ne morete sprejeti obnašanja in prepričanj svojih otrok, skušajte ugotoviti, zakaj vam je to tako težko. Zakaj želite, da sin ali hči živita po vzorcih, ki ste jih sami zase prepoznali kot pravilne?

  • Mnogi starši si želijo, da bi njihovi otroci uresničili njihove (pogosto neuresničene) življenjske načrte. Zato so razočarani, če otroci uberejo druge poti. Ali pa v otrocih vidijo grožnjo lastni drži in prepričanju, zato zavračajo tisto, kar so otroci zase odkrili kot pravilno. Poskusite si razjasniti, zakaj prekinjate vezi z otrokom ali zavračate njegove odločitve (in včasih tudi otroka samega). Pri tem vam je lahko v veliko podporo psihološko svetovanje.

MED HREPENENJEM IN STRAHOM

V opatiji Munster sem 25 let delal z mladimi. V tem času sem vedno znova srečeval mlade moške in ženske, ki so mi pripovedovali o svojem hrepenenju po lepem partnerstvu in družini, hkrati pa jim je bilo težko pristopiti h kakšnemu fantu ali dekletu. Bali so se zavrnitve ali tega, da bi se fantu ali dekletu preveč približali, če bi mu/ji izpovedali ljubezen. In vedno znova sem poslušal, kako obžalujejo, da se ni izoblikovala trdna zveza. Za to obstaja gotovo veliko razlogov. Pri enem gre za sramežljivost, pri drugih za strah pred bližino. Radi navezujejo stike, kakor hitro pa drugi želijo večjo bližino, se zaprejo vase. Bližine si želijo, vendar jih hkrati zajame panika, ko naj bi se drugemu zares prepustili. Strah pred bližino pogosto temelji na izkušnjah iz njihove mladosti. Z voljo ga preprosto ne morejo premagati. Za te ljudi lahko samo molimo, da bi srečali partnerja ali partnerko, ki bo s svojim zaupanjem porušil/-a blokade in izpolnil/-a njihovo željo po uspešno vzpostavljeni bližini.

Ko dekle dobi fanta, ga v nekem trenutku predstavi družini. Po navadi ga starši radi sprejmejo medse. Srečni so, da ima njihova hči fanta ali da ima njihov sin dekle. Včasih se pri tem pojavi nevarnost, da se ga/je polastijo in nanj/nanjo že gledajo kot na bodočega zeta ali bodočo snaho. Mladi ob tem občutijo pritisk. Občutek imajo, da staršev ne smejo razočarati in tako ne prisluhnejo pomislekom o partnerju, ki se v njih pojavijo. Nekateri starši se odzovejo z negativnimi komentarji. Izražajo pomisleke, ali v resnici sodita skupaj. Številni starši se ob otrokovem izbrancu/-ki tudi zaprejo. Ne ustreza njihovim nazorom ali pričakovanjem. V pogovoru z mladimi pogosto opažam močno hrepenenje po družini. Gre za hrepenenje, da bi s partnerjem/ -ko delili življenje in imeli otroke, za katere bi skrbeli, jih vzgajali in se veselili njihovega razcveta. Gre za hrepenenje po zdravi družini, po kraju, ki bi dajal varnost in bi se v njem dobro počutili. Pri tem mlade vodi tisto močno hrepenenje, ki ljudi že od nekdaj žene naprej. Gre namreč za človekovo pratežnjo, da si ustvari družino. Ta pratežnja se odraža na različne načine. Nekateri želijo sredi nemirnega sveta s svojo družino ustvariti nov svet, drugačen od prvega, svet ljubezni in medsebojnega spoštovanja, svet miru in varnosti. Drugi hrepenijo po tem, da bi preko otrok postali rodovitni, da bi obrodili sad, ki raste iz generacije v generacijo. Nadaljevat želijo lasten rod. Pogosto pa gre preprosto za hrepenenje po lastnih otrocih, ki jih imaš rad in ti prinašajo veselje. Rojstvo otroka je vedno svetal trenutek - novorojenček je kot upanje, da bo svet postal toplejši in svetlejši. In neverjetno je doživeti otroka, ki sta ga spočela starša, ki pa kljub temu predstavlja skrivnost, ki je ne bosta nikoli v celoti dojela. Vsak otrok je enkraten in ga ni mogoče razložiti le preko genov. Vedno je tudi darilo, ki ga želimo varovati in skrbno negovati.

V hrepenenju po zakonski zvezi in družini pa se vedno znova vtihotapi dvom. Pojavi se vprašanje, ali lahko s tem partnerjem v resnici preživim celo življenje, ali bo najina ljubezen tudi trajala. Kako bo, ko se dobo pojavili konflikti? Sem lahko zvest? Lahko gradim na zvestobi svojega partnerja? Pogosto se strah pojavi ob tem, ko naj bi se za vse življenje vezali na enega človeka. Lahko se namreč zgodi, da ni pravi in bom kasneje srečal drugega, ki mi bo bolj ustrezal. Se lahko res že odločim ali moram prisluhniti svojim pomislekom? Takšni dvomi so normalni. Nihče nima zagotovila, da bo zakon v resnici uspel. Številni se ne morejo odločiti, ker svoji odločitvi pripisujejo prevelik pomen. Hočejo se absolutno pravilno odločiti. Vendar absolutna odločitev ne obstaja. Odločitev, za katero verjamemo, da jo Bog blagoslavlja, lahko sprejmemo samo glede na ljubezen, ki jo občutimo, in dvome, ki se prav tako porajajo v nas. Ne glede na to, kako se odločimo, se bomo soočili tudi težavami in konflikti. Če se ne odločimo za partnerja, bomo imeli težave s samskostjo. Ali pa se bomo bali, da ne bomo našli novega in primernega partnerja. Če se odločimo za partnerja, pa se bodo gotovo pojavili tudi konflikti in bomo doživeli številna razočaranja. Idealna odločitev ne obstaja, vendar moramo zaupati, da nam Bog naklanja moči in bomo temu, kar se nam zgodi, tudi kos. Zaupajmo, da bomo ob konfliktih rasli in zoreli ter da bomo preko razočaranj še globlje spoznali lastno resnico in lastni jaz ter se tako naučili živeti svobodneje in bolj resnično.

Hrepenenje in dvom zaznamujeta tudi željo staršev po otrocih. Na eni strani mnogi hrepenijo po otrocih, na drugi strani pa se pojavljajo dvomi: "Bom dober oče ali dobra mama? Bom znal svoje otroke dobro vzgajati?" V zvezi z otroki se pojavljajo tudi strahovi: "Kako jim bo šlo v tem konfliktnem svetu, ki ga zaznamujejo tudi vojne in naravne katastrofe, ki postaja vse bolj nečloveški?" Nekateri pari menijo, da zaradi prenaseljenosti na svetu ne morejo spraviti še svojih otrok. Ali pa se pojavi strah zanje. "Kako se bodo razvijali? Kako bom ravnal, če se rodijo s katero od telesnih ali duševnih motenj, če zbolijo, če gredo po drugih poteh, kot sem si predstavljal, ali celo umrejo prej kot jaz?"

Takšni strahovi in vprašanja se pojavijo, če to želimo ali ne. Takrat je pomembno, da se strahu postavimo po robu. Strah me spominja na to, da je otrok Božje darilo, in me opomni, naj sebe in otroke zaupam Bogu. Starši nimamo zagotovila, da se bodo otroci dobro razvijali. Strah nas poduči, naj svoje zaupanje vsak dan znova naslonimo na Boga, da On nad njimi drži svojo roko, ki jih blagoslavlja in varuje.

ODPRTI ZA VEČJE

Danes več ne živimo v zaprtem okolju. Sin katoliške družine ima prijateljico, ki je evangeličanka. Kljub vsem ekumenskim prizadevanjem se pri starših pojavijo pomisleki, ali se bo zakon dveh različnih veroizpovedi obnesel ali pa bosta vero raje izključila, da bi se izognila konfliktom. In ko zveza z dekletom druge veroizpovedi postane konkretna, se pojavijo še predsodki. Drugo vprašanje je, ali partner svojo veroizpoved tudi aktivno živi ali je od svoje Cerkve bolj oddaljen. Dekle in fant različnih veroizpovedi morata o tem nujno spregovoriti. Kako nameravata živeti? Se bosta udeleževala katoliškega ali evangeličanskega bogoslužja? Bosta k bogoslužju hodila izmenjaje? Kako želita vzgajati otroke? Kateri skupnosti želita pripadati? Vera je danes prav tako intimno področje kot spolnost, zato je mnogim težko spregovoriti o njej.

Ne glede na mojo veroizpoved gre za to, kako vero sam živim in kaj mi pomeni. Tudi če partner v nič ne veruje ali mu vera nič ne pomeni, sam svoje vere ne morem kar izključiti. Od drugega ne smem pričakovati, da bo veroval isto kot jaz ali da mu je vera enako pomembna kot meni. Če imam občutek, da se iz moje vere norčuje, se kot človek počutim razvrednotenega. Bistvenega dela moje osebnosti ne jemlje resno. Odločilnega pomena ni to, ali drugi veruje ali ne, pač pa to, ali je odprt za nekaj večjega od sebe, ali spoštuje mene in mojo vero. Tedaj mi lahko pogovor z njim/njo predstavlja izziv, da tudi sebi iskreno odgovorim na vprašanje o svoji veri: "Kaj v resnici verjamem? Kaj sem preprosto prevzel, ne da bi o tem razmišljal? Kaj me nosi? Kako sam razumem svojo vero?" Ko naj bi drugemu razložil svojo vero, pogosto opazim, kako malo sem o njej v resnici premišljeval, kako težko mi je pojasniti, kaj pravzaprav verujem in kako mi vera pomaga, da obvladujem svoje življenje. Takšni pogovori lahko partnerja zbližajo.

Včasih je zavračanje povezano z razvrednotenjem čustev. Vere se bojim, ker me je strah čustev. Vse želim imeti pod nadzorom. Ne morem pričakovati, da bo drugi čutil in veroval isto kot jaz, vendar pa moram biti pozoren na to, ali je odprt za skrivnost. Tedaj se lahko plodno pogovarjava, kaj naju pravzaprav nosi.

V naši multikulturni družbi zveze gradijo ljudje iz različnih religij. Hči ima npr. fanta muslimana. To je za starše pogosto nepredstavljivo. Vendar bolj ko temu nasprotujejo, bolj se hči fanta oklene. Bolj bi koristil trezen pogovor, kaj bo takšna zveza prinesla. Ali hči lahko odobrava položaj ženske v islamu? Kako se počuti, ko pomisli na fantovo družino? Saj je vendar ne bo poročila samo s fantom, poročila se bo tudi z njegovo družino. Kje nameravata živeti, tukaj ali v fantovi domovini? Ni potrebno, da si takšna vprašanja zastavlja samo hči. Sme jih postavljati tudi družina, seveda brez očitkov in groženj. Trezneje kom spregovorijo o vprašanjih, povezanih z različnim kulturnim in religioznim izvorom, jasnejša je lahko končna odločitev.

Številni mladi se najprej preselijo v skupno stanovanje, da bi živeli drug z drugim. Želijo ostati skupaj in se nekoč poročiti, vendar tedaj pogosto zamudijo trenutek, da bi svojo skupnost izrazili tudi navzven. Mnogi govorijo o življenjskem sopotniku ali sopotnici. Zakonska zveza jim predstavlja nekaj zastarelega ali celo togega. Vendar se zastavlja vprašanje, zakaj se ne želijo civilno ali cerkveno poročiti. Se zveze bojijo izpričati tudi navzven?

Številna partnerstva ostanejo brez otrok. Odločitev za poroko je pogosto tudi odločitev za družino. Par navzven naznani, da s svojo malo skupnostjo postaja del večje. Skupnost ju nosi. Pazi na to, da njuna zveza uspe. Predvsem pa ustvarita družino, v kateri otroci najdejo dom. Partnerstvo pogosto zajema samo odnos, ni pa odprto za otroke.

KORAK NAPREJ

  • Kot oče in mama, katerih otroci se nahajajo v tem obdobju, posebej premišljujta o vajinem odnosu in medsebojni ljubezni. S tem, kar govorita in počneta, jim predstavljata veliko večji zgled, kot si mislita.

  • Dajta otrokom občutek, da smejo oditi in da jih pri tem ne bosta zadrževala.

  • Novega fanta/dekleta v družino ne sprejmita preveč vzneseno. Zveza se lahko hitro konča. Kljub temu sporočajta naklonjenost in odprtost, četudi otrokov novi partner ni po vajinem okusu. Mladi pogosto najprej iščejo nasprotno podobo od očeta oz. matere in morajo preizkusiti, kaj se obnese.

  • Postavita jasne meje, ki tudi vama dopuščajo lasten prostor v življenju oz. stanovanju.

  • Kot mlad par v popolnem miru razmislita: "Kaj pričakujeva drug od drugega? Srečo zase? Srečo za drugega? Katera pričakovanja želiva uresničiti?"

  • Predstavljajta si, kakšno bi bilo vajino skupno življenje čez deset ali dvajset let. Kdaj pa kdaj se sama zase, pa tudi skupaj, malce poigrajta z mislimi na prihodnost. Česa nikakor ne bi mogla prenesti?

Vrhunec najinega življenja

POROČIVA SE

Gregor in Marta sta se spoznala pred več kot petimi leti in skoraj dve leti že živita skupaj. Oba imata zagotovljeno delovno mesto. Skupaj ne preživljata samo prostega časa, ampak si delita tudi vsakdan in lastnino. Globoko in iskreno se ljubita, znata se silovito prepirati in se znova pobotati, njuna medsebojna erotična privlačnost ju vedno znova navdušuje. Njuno življenje poteka pravzaprav mirno in dobro, a kljub temu nista zadovoljna. To postane še bolj očitno, ko ju starši ali prijatelji povprašajo: "Kdaj pa se bosta poročila?"

"Saj se nama vendar ni treba poročiti, da bi bila najina zveza uspešna. Poleg tega nima smisla, da se tako trdno veževa, saj ne veva ali se bo najina zveza obdržala ali ne." Tako ali podobno se na vprašanje o poroki glasi večina njunih odgovorov. Takšnega mnenja pa nista samo Gregor in Marta, tako razmišlja vedno več mladih parov. Statistike kažejo, da se je v preteklih 15 letih število zunajzakonskih skupnosti v Nemčijo podvojilo, število sklenjenih zakonskih zvez pa se je v nasprotju z njimi razpolovilo.

Nazadnje Gregor in Marta začneta resno razmišljati, da bi bilo lepo, če bi svojo srečo ob življenju v dvoje lahko proslavila na velikem slavju z vsemi njima ljubimi ljudmi. In ko bosta nekega dne dobila otroke, bi bilo smiselno, da vedo, da oče in mama zares spadata skupaj. Vendar ravno ob tem premišljevanju v njiju znova vzniknejo dvomi: "Bo najino partnerstvo tudi v resnici zdržalo? V najinem krogu prijateljev je razpadlo že toliko zvez..." Njuno razmišljanje čez čas postane bolj oprijemljivo. Na koledarju iščeta primeren datum in ocenita stroške, povezane s slavjem. Marto nekega dne prijateljica, ki se bo kmalu poročila, prosi, da ji z nasveti stoji ob strani pri nakupu poročne obleke. Marta pri tem čuti, kako zelo se želi tudi sama poročiti.

Prijateljici se dolgo pogovarjata o tem, da se morata vezati, in o svojem hrepenenju po zanesljivem in trajnem razmerju. Četudi je Martina povezanost s Cerkvijo že davno oslabela, se njeni pogovori z Gregorjem vse bolj sučejo okrog vprašanja cerkvene poroke. Poroka pred matičarjem se obema zdi smiselna. Edina sporna točka je izbira priimka. Naj se odločita za skupnega? In če se bosta, ali naj ostane njegov ali njen? Ali naj raje obdržita vsak svoj priimek? Odkar priimek moža po zakonu ni več samoumeven, mnogo parov razmišlja, za kateri priimek bi se odločil. S tem je pogosto povezano iskanje predstavnosti njunega zakona.

Marta in Gregor se dogovorita, da si bosta nekaj tednov v mislih znova in znova ponavljala priimek drugega kot da je njun in si zapisovala občutke, ki se jima bodo ob tem pojavili. Ko si nazadnje izmenjata izkušnjo, prevlada misel, naj otroci nekoč vedo, da skupaj tvorijo eno skupnost, ki je navzven prepoznavna po skupnem priimku. Ker Martin priimek zveni zunaj veliko prijetneje, ga je Gregor pripravljen prevzeti. Seveda mora v prihodnjih tednih vložiti veliko energije, da o tem prepriča tudi starše, kolege in prijatelje. Ti ne morejo doumeti, da je kot moški popustil. Po njihovem mnenju se bo na ta način preveč 'podredil'.

Marta in Gregor sta se odločila za datum in okvirni potek poroke na matičnem uradu. Še vedno pa ju intenzivno zaposluje vprašanje cerkvene poroke. Že dolgo več ne hodita k sveti maši. Sicer jima je dobro znano, katere cerkve so posebej primerne za poroke, župnijske cerkve v bližini njunega stanovanja pa še nista videla od znotraj. Cela vrsta pogovorov z dobrimi prijatelji, pa tudi med njima, ju znova pripelje na sled, ki sta jo davno izgubila - da je njuno življenje brez iskanja Boga in zaupanja Vanj nesmiselno in prazno. Znova sta odkrila marsikaj, kar jima je bilo v mladosti pomembno - da imata konec tedna rezerviran čas za Boga, da hodita k sveti maši, da molita in iščeta pogovor o duhovnih temah. Spoznala sta ljudi, ki so bili kot onadva na poti iskanja, in odkrila molitve, ki so govorile iz njunega srca.

Po dolgem obdobju, v katerem sta vprašanju o njuni skupni prihodnosti kot par povezala z vprašanji o smislu življenja, o obstoju in zanesljivosti njune zveze, sta se odločila tudi za sklenitev cerkvene zakonske zveze. V mladi duhovni spremljevalki iz njune skupnosti sta našla sogovornico, ki je razumela njune pomisleke in vprašanja o podedovani veri. Življenje, ki sta ga drug z drugim že delila in sta ga želela deliti tudi v prihodnje, sta vse bolj dojemala kot osebno darilo Božje ljubezni. Kot novo dimenzijo partnerstva sta občutila dejstvo, da se smeta zanesti na to, da jima bo Božja ljubezen in zvestoba kot paru podarjena tudi v prihodnje ter da ju želi krepiti v njunem skupnem življenju.

Katoliška cerkev zakon med moškim in žensko, ki se drug drugemu zaupata, ker vesta, da ju nosita Božja ljubezen in zvestoba, označuje kot zakrament, kot znamenje Božjega zaupanja vanju. Po življenju teh dveh ljudi Božje življenje postane doživeto in vidno tudi za druge. Enako kot mož in žena drug drugega sprejemata in si ostaneta zvesta v dobrih in slabih časih, tako je tudi z Božjo ljubeznijo do nas ljudi: Njegova ljubezen zvesto in zanesljivo stopa z nami.

Marta in Gregor sta praznovala vrhunec svoje ljubezni - poročila sta se v Gregorjevi domači župnijski cerkvi. K poroki nista povabila le sorodnikov in prijateljev, pač pa tudi ljudi, ki so ju spremljali v njuni mladosti. Želela sta pokazati, da sta njuno življenje in ljubezen povezana in se skupaj razvijata - iz preteklosti, ki je oba oblikovala, v prihodnost, ki je še nejasna. Hkrati sta s poroko želela pokazati zaupanje, da se lahko tudi v prihodnje zaneseta na to, da ne bosta sama, naj se zgodi karkoli.

KORAK NAPREJ

  • Zavedajta se, da cerkvena poroka pomeni več kot samo obliko slavja v posebnih okvirih. Odločitev, da bosta po skupni poti stopala v zaupanju v Boga in njegovo pomoč, naj bo odločilnega pomena za sklenitev cerkvenega zakona.

  • Če je eden od partnerjev katolik, drugi pa pripada drugi krščanski veroizpovedi, se lahko odločita za ekumensko poroko. Razmislita, kdo od vaju je tesneje povezan s svojo veroizpovedjo, in se glede na to odločita, ali se želita poročiti v katoliški cerkvi ob navzočnosti evangeličanskega duhovnika ali v evangeličanski cerkvi ob navzočnosti katoliškega duhovnika.

  • Razmislita tudi, kateri veroizpovedi bodo pripadali vajini otroci. Če se boste kot katolik odločili za drugo Cerkev, potrebujete t. i. dispenz, uradni spregled dolžnosti do katoliške vzgoje.

  • Če pari pripadajo različnim krščanskim veroizpovedim, na vprašanje o ekumenski poroki najbolje odgovorijo pristojni duhovniki.

LJUBEZEN SE MORA IZKAZATI

Ko se dva mlada človeka najdeta, se morata dogovoriti o številnih stvareh. Pri tem ne gre samo za ljubezen, ki mora rasti naprej, pač pa tudi za praktične stvari, kot je vprašanje o skupnem bivališču. Se boš ti preselil k meni ali jaz k tebi? Katero delovno mesto je pomembnejše? Kako lahko obe delovni mesti medsebojno usklajujeva? Si mora eden od naju poiskati novo službo? Kakšno stanovanje si bova poiskala in kako ga bova opremila? Želiva v bližnji prihodnosti zgraditi hišo? Kako si predstavljava porazdelitev dela? Kdaj si želiva otroke in koliko? Kako bova vzgojo otrok povezovala s poklicem? Kakšno vlogo bo pri vzgoji otrok imel mož in kakšno žena? Veliko zakonskih parov ne pristaja več na stereotipe o moških in ženskih opravilih, pri tem pa pozabljajo jasno porazdeliti vloge. pogovoriti se morajo o tem, kakšno vlogo bo imela žena in kakšno mož, vendar morajo ostati fleksibilni. Porazdelitev vlog se lahko spremeni, kakor hitro pride do spremembe v poklicni situaciji moža ali žene.

Težava, ki jo pri sklenitvi zakonske zveze pogosto zanemarimo a predstavlja celo tabu, je tudi vprašanje denarja. Koliko zasluživa vsak s svojim delom? Zadostuje za skupno življenje? Kako bova ravnala z denarjem? Želiva skupen račun ali bosta najina računa ločena? Pogosto doživim, da je eden od partnerjev v dolgovih, vendar jih drugemu zamolči. Ko partner zanje izve, se počuti ogoljufanega. Mnogi se o svoji finančni situaciji bojijo odkrito spregovoriti. Vendar bodo v zakonu velike težave, če do tega ne pride. Pri tem ne gre samo za denar, ki ga vsak prinese ali zasluži, pač pa tudi za to, kako z denarjem ravnava. Je moj partner varčen, skop ali zapravljiv? Morda ne zna paziti na denar? Ali pa z denarjem izkazuje svojo moč? O partnerju lahko veliko izvem po njegovem odnosu do denarja. Pri tem začutim, ali o sebi kaj prikriva. Spoznam, ali se za denarjem skriva ali ga morda potrebuje, ker mora dokazovati svojo moč. Vidim tudi, ali je pripravljen z menoj deliti življenje.

Pari morajo nenehno sprejemati skupne odločitve. Pri tem imata mož in žena različne potrebe. Začne se pri delovnem mestu. Katero delovno mesto ima prednost? Kam se bomo preselili? Če pri možu obstaja možnost napredovanja - ali se mora po njem ravnati vsa družina in se preseliti? Včasih se zakonca pri odločitvah znajdeta v pat položaju. Vsakemu se njegove potrebe zdijo najbolj pomembne. Boji se popustiti, ker bo potem morda vedno popuščal. Iluzorno bi bilo pričakovati, da se pri sprejemanju odločitev tako dolgo pogovarjata, da eni soglasno pritrdita. Vedno bo moralo obstajati tudi popuščanje enega od partnerjev. Vprašanje pa je, ali gre pri tem za pomirjeno popuščanje - ali z odločitvijo lahko živim, tudi če bi se sam odločil drugače - ali pa bo kasneje na dan privrela moja jeza nad tem, da moram vedno popuščati. Žene imajo pogosto vtis, da možje tako dolgo govorijo, dokler same ne najdejo več lastnih argumentov. Vendar bi se po notranjem občutku kljub temu odločile drugače. Potrebna je velika mera rahločutnosti, da začutimo, ali je napočil čas za odločitev in kako pri odločanju kaže drugemu. Prav tako pa potrebujemo dobro ravnovesje med časom, ko o odločitvah samo govorim, in časom, ko moramo odločitve preprosto sprejeti. Včasih govorimo brez konca in kraja.

Skupne odločitve se dodatno zapletejo, ko v igro stopijo otroci in so potrebne odločitve o njihovi vzgoji. Starši se pogosto prepirajo o tem, kakšna je pravilna vzgoja. Na številnih področjih želijo odločitvam prisostvovati tudi otroci - naj gre za odločitev o dopustu ali za odločitev o dopustu ali za odločitev, kako dolgo smejo ostati pokonci, gledati TV, kdaj morajo priti domov. Pri otrocih nastopi tudi odločitev za poklicno pot, o kateri se morajo navsezadnje sami odločiti. Vendar otroci prav tako želijo, da starši njihovi odločitev nosijo skupaj z njimi in jim pomagajo, da se pravilno odločijo. Vprašanje odločitve se prične že pri obisku nedeljske svete maše. Kdaj se otroci morajo ukloniti odločitvi staršem in kdaj smemo soodločati? Naj starši Popustijo vsem otroškim muham? V preteklosti je bil položaj staršev gotovo enostavnejši in jasnejši. Oni so odločali in otroci so se tega morali držati. Ta stari model danes ne drži več, kljub temu pa se je za odločitve potreben pogum. Sicer bo življenje vse bolj zapleteno in navsezadnje ne bo nikakršnega napredka.

Odkrivava zaupnost v telesu drugega

Marti in Gregorju je bilo samoumevno, da se mora njuna vzajemna naklonjenost tudi telesno izraziti. Že kmalu po njuni odločitvi, da postaneta par, drug drugemu nista poklanjala le nežnosti, pač pa sta, kot mnogi mladi, iskala polno telesno združitev, da bi si zagotovila vzajemno ljubezen. Da bi s spolnostjo počakala do poroke, ki še ni bila predvidena, si nikakor nista mogla predstavljati. Doživeti spolno poželenje in zadovoljitev je spadalo k njunemu pojmovanju srečne zveze. Njuna zveza je bila odvisna tudi od tega, ali bosta lahko zadovoljila svoje spolno poželenje.

Če v zvezi preveč prevladuje spolno poželenje, druge in bolj obširne dimenzije telesnega stika pa ostanejo prezrte, se v odnosu neredko pojavijo velike težave. Če spolno življenje ni takšno, kot ga vsak zase želita, in če gre zgolj za vzbujanje in zadovoljevanje poželenja, partner kaj hitro postane tisti, ki mora to poželenje zadovoljiti - pri tem pa ne postane ljubljeni človek, ki ga drugi išče in čigar izpolnjene želje na poseben način postanejo njegova sreča. Spolni odnos, ki išče zgolj zadovoljitev lastnega poželenja, ni pa se pripravljen predati, poželenje na neki točki izgubi. Da ga človek prebudi, namreč potrebuje vedno večje dražljaje. Vse več parov toži zaradi težav v spolnosti, išče nasvete pri pogosto neresnih svetovalcih ali pa zvezo prekine, ker jih ta ne more več zadovoljiti.

Dobro je bilo, da sta imela Marta in Gregor realistične Spolni odnos je z željo po otroku pridobil intenzivnost in globino. predstave o skupnem življenju v prihodnosti. Nista želela, da bi bila njuna zveza odvisna od tega, ali se vsak telesni stik konča s spolnim aktom in ali vsakokrat, ko spita skupaj, doživita dober orgazem. Tudi preko kakovostnih zaupnih pogovorov s prijatelji sta odkrila, da njun odnos raste preko širšega telesnega stika - pri tem sta drug drugega iskala z vsemi čuti ter spoznala številne odtenke in razpone telesne bližine. Marta in Gregor sta tudi odkrila, da njuna medsebojna ljubezen potrebuje posebno nego ter da morata v skupnem življenju puščati prostor in čas za pozornost, ki jo želita drugemu nameniti - tudi za nežne ljubezenske dotike, ki si jih poklanjata. Njuno zaupno ravnanje s telesom drugega je dobilo nove razsežnosti po poroki, ko sta spoznala, da njuno spolno poželenje zajema tudi željo po otroku. S tem ko sta se drug drugemu popolnoma predala, se je sprostila tudi njuna ustvarjalna moč.

Mladi pari si željo po otroku vedno znova načelno odrekajo. Strah pred prihodnostjo ali skrb za lastne življenjske načrte izključuje otroka kot sad njune spolnosti. Izkušeni terapevti govorijo o tem, da ravno to načelno izključevanje plodne spolnosti (torej ne takšno, ki bi jo utemeljeno izključevalo za določen čas) okrni tudi seksualno izraznost. Od tega moramo vsekakor ločiti zavestno odpoved otroku, ki temelji na prvobitni želji po otroku, vendar se mu oba iz pomembnih razlogov odpovedujeta oz. se mu morata odpovedati.

Četudi sta si Marta in Gregor želela otroka, sta razmišljala, kdaj bi lahko napočil primeren trenutek, da bi mu izrekla dobrodošlico. V prvih letih njunega odnosa sta spočetje preprečevala s kontracepcijskimi tabletami. Potem se jima je zdel primeren čas, da se tej metodi odpovesta. Zelo zavestno sta pri spolnih odnosih začela upoštevati Martin mesečni ciklus. Dobro sta se zavedala, da to pomeni tudi večje tveganje za nosečnost. V tem novem obdobju njune spolnosti sta hkrati razvila nov občutek za to, kaj drugemu predstavlja srečo in izpolnitev.

Katoliška cerkev je mnenja, da je naravna metoda uravnavanja rojstev bolj smiselna ter bolj upošteva človekovo dostojanstvo kot pa uporaba umetnih sredstev. Govori pa tudi o tem, da mora par z vidika odgovornega starševstva o metodi uravnavanja rojstev presojati po lastni vesti.

KORAK NAPREJ

  • Spolni akt je najgloblja in najmočnejša vez, ki povezuje moškega in žensko. Za neko zvezo je spolnost bistvenega pomena. Seveda se njena oblika v vsakem odnosu s časom spreminja. Zavestno zaznavajte kaj partnerja/partnerko osrečuje, ter spregovorite o lastnih potrebah.

  • Če se vajine potrebe zelo razhajajo, poiščita nasvet in pomoč pri izkušenih življenjskih ali zakonskih svetovalcih, namesto da sramežljivo molčita o tem, kar vama povzroča težave.

SKUPAJ ŽIVIMO IN SLAVIMO

ODPRTI ZA SKRIVNOST

Eno izmed vprašanj, ki zaposluje starše, je, kako otroku posredovati vero. Z majhnim otrokom molijo. Vzamejo ga seboj v cerkev. Z njim opravljajo obrede za lahko noč. Preden zaspi, mama zmoli zanj in z njim. Otroka vzame v naročje, ali pa mu naredi znamenje križa: " V mojem naročju si na varnem in to ti dobro dene. Ti, jaz, očka in vsi ljudje smo prav tako na varnem pri Bogu, ki nas varuje in podpira." Na tak ali podoben način lahko starši otroku spregovorijo o varnosti in zaščiti. Toda otroci tedaj postavljajo vprašanja: "Kje pa je Bog? Zakaj Bog to tako naredi? Kako lahko Boga začutim? Kaj pa je potem z babico, ki je umrla? Kje živi zdaj?" Mnogo staršev to občuti kot prevelik izziv, saj se je potrebno soočiti z osebno vero. "Kaj pravzaprav verujem? Kakšne odgovore na ta vprašanja lahko dam? Kako lahko otroku približam vero, ki mi daje varnost? Ali ga vlečem za nos, če mu o Bogu pripovedujem na otroški način? Kako lahko o Bogu spregovorim na otroku primeren način?"

Srečujem mnogo mladih staršev, ki jih je njihov otrok na novo izzval k iskanju verskih korenin. Spominjajo se lastnega otroštva in tega, kaj jim je kot otrokom pomagalo, da so verovali. Tudi katere slike so jih nagovorile. Sprašujejo se, kaj je nastalo iz njihove otroške vere. Kaj sami verujejo? Kaj nosi njih same? Tako jim otrok predstavlja izziv, da se ukvarjajo z lastno vero. Verovati nikoli ne pomeni imeti resnico v trajni lasti. Nasprotno - vera pomeni, da se vedno znova odpravim na pot, da se sprašujem, kako razumem svet in svoje življenje, kaj mi pomeni Bog, in kako vidim Jezusa Kristusa. V tem obdobju starši potrebujejo podporo Cerkve, vendar pri tem pogosto pogrešajo spodbudo, da bi oblikovali lastno vero in jo živeli. Počutijo se zapuščene oz. se soočajo z verskimi obrazci, ki gredo mimo njih. Dobro je, da se mlade družine združujejo v skupine in se pogovarjajo o vprašanjih vzgoje in posredovanja vere. Zaželeno je, da jih pri tem podpira duhovnik ali duhovni spremljevalec. Otroška vprašanja tudi izobraženim teologom predstavljajo izziv, da svojo vero posredujejo v čisto preprostem jeziku. Preprosti jezik jih sili, da povzamejo bistvo svoje vere in premislijo, kaj jih pravzaprav nosi in kako so lahko s svojim teološkim jezikom drugim v pomoč.

Ko mi starši opisujejo verske težave, jim svetujem, naj si poiščejo literaturo, ki o veri govori na njim razumljiv način. Vendar to prestavlja samo delno pomoč. Moja naloga je tudi, da svojo vero oblikujem sam. Vzemimo npr. naslednje: "Bog se je učlovečil v Jezusu Kristusu. Jezus Kristus je Božji Sin. Za nas je umrl na križu. Vstal je od mrtvih." Kako to razumeti? Po eni strani verujemo, kar nam narekuje krščanska tradicija, po drugi strani pa se moramo vedno znova sami odločati, kako to razumeti. Imamo svoj razum, ki ga moramo upoštevati. V pomoč nam je, da smo pri vsem, kar nam ostaja nerazumljivo, odprti za skrivnost. Pomaga nam tudi to, da stvari, tudi cerkvene dogme, razumemo kot prispodobe. Prispodobe so tisto, kar nam odpira okno za Božjo resničnost, ki navsezadnje presega vse naše pojme. Vsa sporočila o Bogu so hkrati vedno sporočila o človeku. Pri vseh izpovedih vere gre torej vedno za vprašanje: "Kako vidim samega sebe? Kakšen je moj odnos do Boga? Kdo sem pred Bogom? Kdo je Bog po sebi in zame?" Pri tem smemo imeti dvome, ker nas ti silijo, da iščemo naprej. Varujejo nas pred tem, da bi besede preprosto vzeli kot besede, ne da bi jih razumeli. Izpovedi vere ostajajo trn v peti našemu razumu. Spodbujajo nas, da iščemo naprej in si postajamo vedno bolj odprti za skrivnost naše biti pred Bogom.

Verska vzgoja otrok poteka predvsem preko obredov. Vendar sami obredi ne zadostujejo. Pomembno je tudi, da se starši z otroki pogovarjajo o pomenu teh obredov in da razvijejo skupne oblike, kako bomo vero uresničevali v vsakdanjem življenju. Tu je npr. nedeljska sveta maša, ki otroke spremlja na njihovi duhovni poti. Ko gredo otroci v šolo in pričnejo z veroukom, se želijo o tem, kar se učijo, pogovarjati tudi s starši. O pomenu obhajila pri maši ne želijo slišati le od župnika, pač pa tudi od staršev. Pri vsaki starosti pa je potreben drugačen jezik, s katerim starši otrokom razložijo, kaj jih v življenju nosi in kaj jim vera pomeni.

Štiriletna Liza je s svojimi starši, pa tudi s staro mamo, vedno rada hodila v cerkev. Naravnost ljubila je posebno vzdušje skrivnostnega in veličastnega. Nečesa pa ni razumela - zakaj so mama in očka, babica in dedek vedno prejeli sveti kruh, ona pa ne. "Saj je vendar darilo ljubega Boga, ki nam daje moč in nas krepi," je rekla. "Tudi jaz potrebujem to darilo." Starši so ji skušali razložiti, da mora prej, preden prejme sveto obhajilo še nekoliko odrasti. Liza s tem ni bila zadovoljna. Starši so opazili, da je vse bolj izgubljala veselje do svete maše. Tako se je zgodilo, da je nekoč pri maši v neki manjši župniji skupaj s starši prejela sveto obhajilo. Mama in oče sta bila prepričana, da je bilo hrepenenje njune hčerke tako veliko in tako naravno samoumevno da sta nadaljnje čakanje videla kot oviro pri Lizinem verovanju. V pogovoru s tamkajšnjim župnikom sta starša pojasnila svojo odločitev. In ker pri tem ni bil razumevajoč samo župnik, pač pa je šlo tudi za župnijo, v kateri so mnogi, tudi mlajši, živo stopali po poti vere, so ta dogodek videli kor samoumeven.

Enako kot Lizi se dogaja številnim otrokom, ki so vajeni s starši obiskovati sveto mašo. Pri petih ali šestih letih začutijo veliko hrepenenje, ki ga starši ne smejo spregledati. Če otrokom tedaj odrekajo to, po čemer ti zahrepenijo na popolnoma prvinski način, si bodo otroci to kasneje le stežka še želeli. Za starše je torej pomembno, da budno spremljajo razvoj vere pri svojih otrocih in jim omogočijo nadaljnje korake v smeri rasti. Otroških vprašanj in hrepenenj ne smejo preslišati. Starši ne morejo vedno dajati odgovorov ali svojih otrok sami voditi naprej, ker je njihova vera tudi okrnjena in se čutijo pod pritiskom. Tedaj je pomemben stik z drugimi starši ter duhovnimi spremljevalci in spremljevalkami iz župnije.

KORAK NAPREJ

  • Vzemita si čas za vprašanje: "Kaj me v mojem življenju nosi? Kaj verujem?" O teh vprašanjih spregovorita tudi kot par!

  • Ko vajin otrok sprašuje o Bogu in smislu sveta, si vzemita čas in mu skušajta iz svoje vere odgovoriti na njemu primeren način! Pazita na to, da otroka ne odpravita z odgovori, za katerimi ne stojita sama s svojo vero!

ZUNANJOSTI, KI VODIJO NAVZNOTER

Pri duhovnem spremljanju v rekolekcijski hiši duhovnike, redovnike in redovnice povabim, naj mi pripovedujejo o duhovnosti v svojih družinah. Pri tem pogosto slišim, da o Bogu in duhovnem življenju sploh niso govorili. Vse je bilo samoumevno. Hodili so v cerkev, skupaj molili, brez molitve niso pričeli jesti. Vendar o tem niso govorili. Številni to občutijo kot pomanjkljivost. Vendar se je samoumevnost verovanja pri večini kljub temu vtisnila globoko v njihovo dušo. Včasih so ujeli besede staršev, kako pomembna je zanje ta ali ona pesem, ki so jo prepevali v cerkvi. Po teh bežnih opazkah so lahko spoznali, kaj je starše nosili v njihovi veri. Bistvene oblike duhovnega življenja v družini so tem možem in ženam predstavljali skupni obredi. Ti so tudi danes oblike izražanja vere za dobro družinsko duhovnost.

Začne se zjutraj s pozdravom. Mama otroka prebudi s prijaznim smehljajem. Že to predstavlja obred, ki malčku daje občutek varnosti in mu sporoča, da je dobrodošel na svetu. Ko so otroci že večji, bo pozdrav drugačen. Poznam ljudi, ki o sebi pravijo, da niso jutranji tip človeka. Ti se zjutraj sploh ne pozdravljajo. Drug drugega zaznajo npr. tedaj ko eden želi časopis, ki ga drugi ravno bere. Tam pogosto že zjutraj zavlada agresivno vzdušje. To za družino ni dobro. Seveda morajo biti jutranji obredi prilagojeni situaciji v posameznih družinah, vendar ni dobro, da jih preprosto črtamo, ker smo preutrujeni. To se bo negativno odražalo pri družinskem vzdušju. Tako kot starši zase potrebujejo obred, da pozdravijo dan in otroke v sebi blagoslovijo, tako tudi družina potrebuje obrede, iz katerih je mogoče jasno razbrati, da radi živijo skupaj. In obredi posredujejo nekaj, kar je večje od družine. Izražajo, da se nad nami odpirajo nebesa, da smo vsi v Božjih rokah in da nas On blagoslavlja. V številnih družinah mama ali oče otroka pozdravi z znamenjem križa, ki mu ga naredi na čelo. Ali pa ga s križem na čelo pospremi v vrtec ali šolo. Otroci pri tem izkusijo bližino in nežnost, hkrati pa izpuščanje in prepuščanje v Božje roke, ki blagoslavljajo.

V nedeljo zvečer, ko se 24-letni Andrej po koncu tedna, ki ga je preživel z družino, s pripravljeno potovalko spet odpravlja v kraj, kjer študira, mu njegova mama Marta - kot že od zgodnjega otroštva- za slovo na čelo napravi znamenje križa in ob tem reče: "Bog te varuj." Andrej se še vedno rad poslovi s tem znamenjem blagoslova svojih staršev, čeprav ima kritičen odnos do vere, ki jo je prevzel, in se je njegova povezanost s Cerkvijo razrahljala. Tokrat pa mamo vpraša: "Ali v resnici verjameš, da to znamenje pomaga?"

Iz tega vprašanja se razvije spontan, intenziven pogovor. Andrej jasno pokaže, da materinega blagoslova ne želi prejemati zgolj zaradi navade. Lahko ga sprejme samo tedaj, če je mama prepričana, da ga bo po tem preprostem blagoslovu Bog v resnici varoval. Ko mu Marta pove, da sina ne pošilja v nov delovni teden samo s tem blagoslovim, pač pa ga tudi v njegovi odsotnosti vsak dan zaupa v Božje varstvo, Andrej občuti olajšanje. Ve, da ga v nevarnostih študentskega življenja varuje materina molitev ravno zaradi tega, ker je njemu samemu težko moliti. Marto sicer skrbi za sina v oddaljenem mestu, vendar ji zaupanje v Božjo ljubezen, ki varuje, odvzame strahove.

Nekatere družine jutro začenjajo z zajtrkom in s skupno jutranjo molitvijo ali blagoslovom. Vzgojiteljice v vrtcih mi pripovedujejo, da se pogosto prestrašijo, koliko otrok zjutraj pride v vrtec brez blagoslova. Za slovo ne prejmejo blagoslova, ampak: "Pohiti že, zaradi tebe zamujam na delo. Vsako jutro nam povzročaš takšen stres."

V Jakobovi družini imajo glede zajtrka trdno določena pravila: že zvečer pogrnejo mizo in vse pripravijo tako, da je zjutraj potrebno dodati samo še sveže mleko, vroč čaj in kruh. Ker morajo tako otroci kot starša od doma ob skoraj istem času, velja nepisano pravilo, da vsi vstanejo zadosti zgodaj, da imajo dovolj časa za skupni zajtrk. Zgodnje jutro je večinoma edini čas za skupni obrok, tako da lahko ob tej priložnosti spregovorijo o rečeh, ki so pomembne za načrtovanje tistega dne. Jakobovim staršem pa je pomembno predvsem to, da dan pričnejo s skupno molitvijo - to je pogosto katera izmed jutranjih molitev, ki jo znajo vsi. Ob različnih obdobjih v letu gre tudi za besedilo, ki ga prebere eden od družinskih članov. Niso samo otroci tisti, ki nekaj pogrešajo, če se morajo odreči takšnemu začetku dneva, skupni jutranji čas daje oporo za ves dan tudi za starša.

Obredi potrebujejo stalnost, vendar moramo hkrati vedno znova premisliti, ali še služijo svojemu namenu. Potrebujemo tudi kreativnost, da ohranijo svežino. Poznam družine, ki so pri oblikovanju obredov zelo kreativne. Dan pričnejo z molitvijo pred jedjo, saj ta skupnim obrokom daje globljo dimenzijo. Ne gre samo za prehranjevanje, pač pa za obrok, ki ga skupaj praznujemo. Skupaj ga začnemo in z molitvijo izrazimo, da ob tem izkusimo Božji blagoslov ter skupaj hvaležno uživamo Božje darove. Neka družina se je glede molitve pred jedjo domenila takole: vsak družinski član je en teden odgovoren za molitev. Starši so si kupili knjižico z molitvami, da bi imeli primerno molitev glede na čas cerkvenega leta. Njihov 18-letni sin ne želi moliti, ampak pred jedjo molči. In tako vsa družina pol minute molči. Oba mlajša otroka imata svoje otroške molitve, podata si roko in si zaželita dober tek. Tako vsakogar jemljemo resno. Marsikateri starši se molitvi pred jedjo odrečejo, takoj ko se otroci uprejo. Njihovo upiranje naj bi sicer vzeli resno, vendar ne tako, da skupni obred odpravimo, pač pa tako, da se pogovorimo o tem, kaj posamezniku pomeni skupni obrok in kako ga želimo obhajati, da bo ustrezal vsem.

Ko so otroci še majhni si želijo obredov za lahko noč. Pogosto se bojijo noči, sanj o divjih medvedih in strupenih kačah. Obredi jim preženejo strah. Predstavljajo pa tudi prostor, kjer jim starši izkažejo pozornost in imajo zanje čas. To jim daje občutek varnosti in zaščite tik preden zaspijo. Pogosto si želijo slišati zgodbico za lahko noč in občutiti dotik - objem, križec na čelo, poljub za lahko noč. Ko otroci odraščajo, imajo do obredov za lahko noč dvojni odnos. Nihajo med željo po starševskem dotiku ali poljubu in zavračanjem. Pri tem je pomembno, da imajo starši občutek za to, kar je za otroke takrat primerno. Obredi se spreminjajo, vendar moramo spremembe zaznati in jih zavestno oblikovati.

KORAK NAPREJ

  • Razmislite, kateri obredi ustrezajo vaši družini, ter v vsakdanu poiščite čas, ko bi lahko prišlo na vrsto.

  • Pomembna je stalnost - pazite na to, da za svoje obrede najdete ritem in ga obdržite.


IZKUSIMO VERO V ČASU

Obredi so pomembni ravno pri praznovanjih cerkvenega leta. Otroke očarajo adventni obredi. Pričakovanje božiča in priprave nanj v vsej družini ustvarjajo posebno vzdušje. Gre za izkušnjo skrivnosti, ki v družini ustvarja pravi dom. Doma namreč ne moremo ustvariti le z lepim pohištvom. Nastane z ljubeznijo, ki mi odpira prostor, v katerem smem preprosto biti to, kar sem, in se mi ni potrebno dokazovati. Da pa se počutim doma, je potrebna tudi skrivnost. Doma sem lahko le tam, kjer prebiva skrivnost, kjer je med nami nekaj, kar je večje od nas. Družina potrebuje prostor za skrivnost, kajti le takrat je dom lahko dom, kjer se vsi dobro počutijo. Božični obredi otroke vedno očarajo. Če se spomnim svojega otroštva, nas je očaral predvsem božič, ki smo ga oblikovali z lepimi obredi. Ko se je vsa družina zbrala pred drevescem in je oče prebral božični evangelij, nato pa smo skupaj prepevali božične pesmi, smo občutili posebno varnost, ki je presegla tisto, ki so jo starši uspeli posredovati s svojo ljubeznijo. Stali smo pred skrivnostjo, ki nam je podarjala resničen dom. Odprti smo bili za božično dogajanje, ki je v našo hišo in skupnost prinašalo Božji sijaj. Moja sestra je z otroki oblikovala lastne obrede za božič, postni čas in veliko noč. Ko so bili nekoč pri njih v gosteh tuji študenti, je slišala, s kakšnim navdušenjem so otroci gostom pripovedovali, kako praznujejo božič in veliko noč, rojstne dneve in godove. Tedaj je začutila, da obredi ustvarjajo del družinske identitete - smo nekdo, imamo svoje oblike sožitja, naravnani smo na nekaj, kar je večje od nas samih.

Vendar imajo številne družine s starimi obredi težave ravno za božič. Ko otroci zrastejo in se v njih pojavi odpor do ustaljenih obredov, starši pogosto občutijo nemoč. Čutijo, da stari obredi nimajo več pravega pomena, hkrati pa ne vedo, kako naj odkrijejo nove, ki bodo primerni novi situaciji. Mnogi se od obredov takrat poslovijo. Neka mama je pripovedovala, da si njen mož in oba sinova, 18 in 20 let, ne želijo več božičnih obredov. Uklonila se je in se odrekla božičnemu drevescu in jaslicam. Vendar je bila na smrt nesrečna. Svetoval sem ji, naj naslednje leto dovolj zgodaj spregovori o praznovanju božiča. Drugim naj pove, česa si pri obredih želi in kaj ji pomenijo. Vpraša naj jih, kako si predstavljajo skupno praznovanje. Pogovor o obredih ni nikoli le pogovor o zunanjih oblikah. Navsezadnje gre pri tem za medsebojne odnose: "Smo drug drugemu še toliko pomembni, da želimo skupaj praznovati? Ali smo zadovoljni s tem da gre vsak po svoje, eden v gostilno, drugi v disko, tretji pred TV in mama v cerkev?" Preden se odločimo, da smo nad družino obupali, se morda še lahko zedinimo o skupnem praznovanju v obliki, ki je sprejemljiva za vse. In pogovor o obredih bo tako pravzaprav pogovor o tem, kaj nam je še pomembno: "Obstaja še kaj, kar nam je pomembno? Še verujem v nekaj, kar nas presega? Kaj nam pomeni božič?"

14 letni Jakob je vsako leto znova godrnjal, češ da je božič povezan s preveč zunanjega "hrušča in trušča". Letos bi želel, da božične obrede v družini dokončno odpravijo. Dotlej je bilo vse uigrano: oče je vedno že v začetku adventa kupil božično drevesce, mama se je cele tedne pred božičem posvečali peki piškotov in kolačev, na novo izbrala božično okrasje in pripravila darila. Pri tem se je pogosto pritoževala, da sploh nima časa uživati tihega adventa.

Tisto leto pa je godrnjanje Jakoba in ostalih otrok učinkovalo: oče in mati sta bila prepričana, da je treba nekaj spremeniti. Nista hotela biti kriva za to, da bi privlačnost diska zasenčila družinski večer. Tako sta takoj prvi teden v adventu sklicala družinski sestanek. Takoj na začetku so določili pravila: vsi otroci med 11 in 16 let in tudi starša so imeli enakovredne glasove, kar je pomenilo, da so smeli enakopravno izraziti vse svoje želje in pričakovanja, ki so zadevala pričakovanje božiča.

Vsakdo je imel pravico, da je eno izmed svojih želja označil kot nepreklicno pomembno zase. Vsak pa je tudi izjavil, da želi božič praznovati kot družinski praznik. Če se bodo pojavile popolnoma nasprotne ideje, dobo skupaj iskali kompromise, hkrati pa bodo skušali doseči tudi to, da najpomembnejše želje posameznikov najdejo svoje mesto. Tako je vsak izmed petih družinskih članov na lističe napisal, kaj si najbolj želi in česa nikakor noče. Po dolgem večeru, v katerem so starša in otroci drug drugemu zelo odkrito pokazali, kako razmišljajo in kakšne predstave imajo, je družina po intenzivnih pogovorih odkrila novo obliko praznovanja.

Tako kot v Jakobovi družini se v številnih družinah, ne glede na starost otrok, zastavlja vprašanje, kako bi sveti večer oblikovali skupaj. Če starši s svojim ravnanjem sporočajo, da imajo čas za otroke in ga želijo preživeti z njimi ter ne želijo preprosto izčrpani leči pred TV, je za sodelovanje v družini in tudi za iskanje vedno novih oblik praznovanja večinoma mogoče pridobiti tudi otroke.

V vsaki družini pa se pojavljajo tudi konflikti. O njih pogosto ne govorimo in jih rajši pometemo pod preprogo. Vzdušje ob tem pa se vidno slabša. Starši so nezadovoljni z otroki, otroci agresivni do staršev. Vendar si o tem nihče ne upa spregovoriti. Primerno mesto, kjer lahko o tem spregovorimo, kar moti vzdušje med nami, je spravni obed. Zelo primeren čas za takšen spravni obred je advent ali post. Lahko ga oblikujemo tako, da oče ali mama prebere odlomek iz Svetega pisma in nato vse povabi, da razmislijo, kaj je bilo v preteklem letu dobro, za kaj smo hvaležni, kaj ni bilo dobro in za kaj bi se želeli opravičiti. To lahko povemo, lahko pa kaj narišemo ali napišemo in to potem pokažemo ostalim ali preprosto zažgemo. Tedaj bomo to, kar se je kot plast prahu nabralo na naši skupnosti, zbrisali. Nato lahko skupaj zmolimo Očenaš. Vzdušje se očisti, ko vsi molimo: "Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom." Neka šolarka je pripovedovala, kako pomembno je bilo zanjo, ko se je njen oče pri enem takšnih spravnih obredov opravičil vsej družini, da je bil tako malo doma. Da mu je žal in čuti, da je otrokom storil krivico. Hči je bila dolgo jezna na očeta, ker je bil v njenem življenju tako malo prisoten. Očetovo opravičilo je odnos med njima popolnoma spremenilo. Tedaj ga je lahko razumela in je bila zanj hvaležna.

Med cerkvenim letom imamo veliko možnosti za obrede. Po adventu in božiču na silvestrovo praznujemo zaključek leta. Naša družina je vedno praznovala skupaj s sosedi. Moj oče je pripravil govor v katerem je preletel preteklo leto in se Bogu zahvalil za vse, kar nam je podaril. Nato smo veselo praznovali konec preteklega leta in novo leto pozdravili z lepimi voščili in penino. Ob svetih treh kraljih nam je bilo pomembno, da smo vso hišo napolnili s kadilom. V cerkvi smo si izposodili kadilnico in šli od sobe do sobe, da smo jih blagoslovili in pokadili, tako da je vsa hiša dišala po kadilu. Ta obred iz hiše prežene vse demone. V številnih hišah imamo vtis, da so sobe polne nerešenih problemov, da so napolnjene z nerazumevanjem in agresijo. Ko gremo skozi te prostore s kadilom, dobijo otroci občutek, da v njih lahko na novo zadihajo ter da tam nastaja novi vonj, drugačen od vonja po prepiru in zamerah.

Po številnih krajih v dnevih med novim letom in svetimi tremi kralji od hiše do hiše hodijo koledniki. V imenu župnije prinašajo lepe želje za novo leto, blagoslavljajo stanovanja in hiše ter zbirajo darove za pomoči potrebnim otrokom po vsem svetu. V Lukovi družini pri tem sodelujejo vsi trije otroci. Vedno se že veliko vnaprej veselijo teh dni. Včasih se malce tudi bojijo naporov, povezanih s tem, vendar jim je pomembno, da so na poti z drugimi ter da so udeleženi pri tem, da delajo dobro in pri tem veliko pridobijo tudi zase. Izkusijo, da jih kot krščanske sle potrebujejo v hišah, katerih vrata se sicer komaj kdaj odprejo za cerkvene pobude.

V tednih med svetimi tremi kralji in pepelnično sredo v številnih pokrajinah življenje določa pust - vrtci in šole, društva in različne skupine pustovanja pogosto načrtujejo že dolgo vnaprej. Otrokom je izredno pomembno, da lahko odločajo, kakšen kostum bodo nosili - s tem namreč vedno povezujejo tudi določene želje glede ljudi ali skupin, ki so jim še posebej naklonjeni ali s katerimi se želijo poistovetiti. Pustno obdobje ima korenine v krščanski tradiciji; preden se je začel res postni čas in z njim odpovedovanje marsičemu prijetnemu, so ljudje želeli še enkrat zares sproščeno in veselo praznovati s smehom, norčijami in maškarado ter z dobro, obilno hrano in pijačo. Te povezave se je vedno znova dobro spominjati - tedaj tudi pepelnična sreda dobi svoj pomen.

"Kaj si pa ti tako umazana na čelu?" vpraša triletna Liza, ko jo babica pride dopoldne iskat, da gresta skupaj na sprehod. Babica Tilka je že čisto pozabila na pepelnast križ, ki ga je zjutraj prejela pri sveti maši. Na t a dan Cerkev opominja na omejenost našega življenja ter na nujnost, da se vedno znova obračamo k Bogu ter se osvobajamo navezanosti na minljive stvari, na katere ljudje tako radi navežemo svoje srce. Babica je Lizi razložila, kaj pomeni 'umazanija' na njenem čelu: "Če sežgeš papir, od njega ostane le kupček pepela. Tako je z vsem, česar se lahko dotaknemo - s tvojim lesenim avtomobilom, z vozičkom za punčko in drevesi na vrtu - vse se lahko spremeni v prah. Se še spomniš ptička, ki je mrtev obležal na našem balkonu in smo ga morali pokopati? Tudi on se v zemlji spremeni v prah. Na to nas je danes zjutraj spomnil župnik, ko je vsem v cerkvi naredil križ na čelo." Liza je skušala razumeti, kolikor je lahko. Večjim otrokom, ki so že doživeli smrt kakšnega človeka, lahko ustrezno izčrpneje pojasnimo , da nam to znamenje v spomin prikliče lastno smrt in nas spodbuja, da dobro preživimo življenje.

V postnem času smo otroci v naši družini dobro vedeli, da ne jemo sladkarij. Vse bonbone smo zbirali v kozarcih. Vsak se je odločil, da bo do velike noči v svojem kozarcu zbiral vse, kar bo dobil. Danes za mnoge ta potrošniška askeza ni več mogoča, nam pa je pomenila nekaj športnega. Iz psihologije vemo, da človek le tedaj razvije močno osebnost, ko se uri tudi v odpovedovanju.

Postni čas enako kot advent predstavlja dobro priložnost, da se skupaj z otroki s pomočjo številnih postnih akcij, ki jih organizirajo dobrodelne ustanove Cerkve, ozremo na položaj družin širom po svetu ter tako širimo obzorje. Če otroci izkusijo zelo konkretne življenjske zgodbe družin z južne poloble, se lahko jasneje zavedajo, da dobrine našega planeta niso pravično porazdeljene ter kako zelo življenje drugih otrok zaznamujejo lakota, revščina in bolezni.

Matija in drugi otroci iz njegove družine so vsako leto čakali postni koledar, ki jim je dnevno z reportažami, pobudami in pripovedmi približeval življenje otrok v kateri izmed afriških ali azijskih dežel. "Zakaj pravzaprav ne moremo ničesar storiti, da bi otrokom pomagali?" se je vedno znova spraševal, vse dokler se mu ni utrnila ideja, da bi v svojem razredu organiziral dobrodelno akcijo za Jasona in Neide iz Angole. Z veliko domišljije ter s pomočjo likovnega in tekstovnega gradiva, ki ga je dobil pri dobrodelni organizaciji, je pripravil plakat o situaciji, v kateri Jason in Neide živita, in z njim na šoli vabil na športno tekmovanje s kolesi, pri čemer je želel zbirati sredstva za oba otroka. Njegovi starši in nekateri učitelji na šoli so akcijo podprli, tako da so na koncu zbrali lepo vsoto denarja. Takšno osveščanje o razmerah, v katerih živijo otroci in družine po svetu, prejemnikom teh darov lajša stisko, hkrati pa pripomore k temu, da se mladi naučijo drugače ceniti lastno preskrbljenost.

Velikega tedna pri nas nismo praznovali samo v cerkvi, imeli smo tudi svoje družinske obrede. Enega izmed njih predstavljajo barvanje jac na velik petek zvečer, potem ko smo opravili obrede v cerkvi. Pri tem se je pričakovanje velike noči le še povečalo. Otroci smo spoved opravili v župnijski cerkvi, starši drugod. Vsa družina se je skupaj odpravila k obredom na veliki četrtek in petek. Kot ministrante so nas očarale stare skrivnostne liturgije. V njih se nas je dotikalo strašno in privlačno hkrati. Velikonočna vigilija je vsem nam vedno pomenila globoko doživetje.

V župniji, v kateri živijo Matija in njegova družina, praznovanje velike noči številnim družinam predstavlja posebno doživetje. Skupina mladih je zadolžena za velikonočni ogenj. Že nekaj dni pred veliko soboto zberejo velika polena in jih pripravijo za ogenj. Druga skupina mladih izdela velikonočne sveče in jih prodajo na vhodu v cerkev. Ko se znoči, Zanetijo ogenj in praznovanje velike noči se prične. Matija in njegovi prijatelji so vedno znova vznemirjeni - pokazalo se bo namreč, ali so vse dobro pripravili. Po začetku praznovanja župnik z velikonočno svečo stopi v temno in nabito polno župnijsko cerkev ter pri tem trikrat zapoje: "Lumen Christi" - "Kristusova luč". Matija pravi: "Pri tem lahko vsakokrat prav začutim, kako zelo ljudje potrebujemo luč in kaj pomeni, da Kristus želi biti naša luč." Ob zaključku obreda je vsa skupnost povabljena, da se zberejo v župnijski dvorani in drug drugemu zaželijo veselo veliko noč ter izrazijo veselje nad tem, da je Kristus, luč, močnejši od vse teme v življenju. Otroci uživajo v tem, da se smejo veseliti v množici ljudi ter si med seboj deliti posvečeni kruh in grozdni sok.

V mladosti nam je bilo pomembno praznovanje poletnega solsticija na praznik rojstva Janeza Krstnika. Zabavali smo se ob tem, da smo prižgali kres in skakali čez ogenj. Globlji pomen pri tem ni bil tako pomemben, vendar pa je bil kresovanje lepa priložnost, da smo se srečali in skupaj praznovali.

V začetku poletja, junija, številne družine prevzame nemir - šolsko leto se zaključuje in spričevala bodo jasno pokazala dosežke otrok.

Le kako bodo otroci ocenjeni to leto? Jakobovim staršem je bilo vedno pomembno, da so otroci ne glede na ocene imeli občutek ljubezni in sprejetosti. Zaradi slabe ocene - tako so bili prepričani - jim ne bi smeli odtegovati ljubezni. Tisto leto pa jim je bilo kljub vsemu pri tem težko vztrajati. Jakobov starejši brat Rok bo namreč zaradi dveh negativnih ocen pri ključnih predmetih moral ponavljati razred. Starša sta prepričana, da se to ne bi zgodilo, če bi se Rok samo malo bolj potrudil. Bodo konec šolskega leta v resnici lahko praznovali kot vsako leto? Do tedaj sta si zadnji šolski dan vedno rezervirala prosto popoldne, da so si z otroki privoščili izlet in večerjo v restavraciji ter se tako poveselili, da je šolsko leto uspešno zaključeno in je pred njimi novo obdobje.. Družina je nazadnje le praznovala konec šolskega leta - enako kot dotlej, vendar z drugim poudarkom. Manj so govorili o tem, kar je bilo, in več o tem, kaj bi novem šolskem letu lahko bilo drugače in bolje, npr. bolj redno učenje ob popoldnevih ali pa manj obšolskih dejavnosti.

Za povezanost v družini je nenadomestljiv tudi vsakoletni obred ob posvetnih dogodkih, kot je npr. konec šolskega leta.

Na Marijino vnebovzetje veliko družin nabira zelišča in lepe cvetlice ter jih poveže v šopke. Ko sem bil na dopustu in tam priložnostno pomagal, sem doživel, da so želele prav mlade družine ponovno obuditi to staro navado, ki je v župniji zamrla. Lepa navada je, če se oče z otroki poda na polja in travnike ter tam nabirajo rože in zelišča. To ni le učenje o rastlinah, pač pa skupno opravilo, ki družino poveže med seboj. In ko doma izdelujejo šopke, je to ustvarjalno delo, na katerega so vsi ponosni. Šopke nato prinesejo v cerkev in jih dajo blagosloviti. Družina s seboj domov odnese nekaj blagoslovljenega. Občutek ima, da je s tem blagoslovljena tudi hiša. Mnogi s šopki okrasijo hišo. Nekateri odidejo na pokopališča ter blagoslovljene šopke položijo na grobove svojcev. Na praznik, ko je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebo, tako izpovedo, da so tudi njihovi rajni z dušo in telesom pri Bogu, ter izražajo vero, da jih bodo ponovno videli. Šopek rož je pozdrav njihovim rajnim do ponovnega snidenja.

Konec septembra se po številnih vrtcih - ne le na podeželju- pričnejo priprave na zahvalni dan. Mala Liza je prvič doživela, kaj vse je mogoče ob tej priložnosti položiti na mizo - številne sadeže je poznala, nekaj jih je bilo neznanih. Naučila se je, da ni le od peka odvisno, da imajo kruh, pač pa da tudi kmet in voznik tovornjaka, delavci v mlinu in tisti, ki delajo stroje za mletje, pripomorejo k temu. Ob tej priložnosti je tudi spoznala, da se lahko zahvali, da ima njen oče zagotovljeno delovno mesto, čeprav včasih pride domov utrujen in izčrpan, in da prijateljičin oče ni vesel, ker mu ni treba delati, pač pa družina trpi zaradi njegove brezposelnosti.

Posebno za otroke je zahvalni dan lepa priložnost, ko lahko izkusijo, da nič od tega, kar potrebujemo za vsakdanje življenje, ni samoumevno, ter da moramo vse vložiti v to, da bodo dobrine tega sveta pravično porazdeljene. Tekom leta se pojavijo še druge priložnosti, ki vabijo k obredom. Npr. prvi sneg. Tako majhne kot velike otroke vsako leto očarajo veliki kosmi, ki po zemlji pogrnejo belo preprogo. Dogodek vabi prav k temu, da ta prvi sneg pozdravimo z majhnim obredom - sprehodom, med katerim snežinke lovimo na obraz ali jih držimo v rokah, hkrati pa se nebu zahvalimo za to lepo darilo. Takšno zahvalo lahko starši pošljejo nebesom na vroč poletni dan ali ob hladnem nalivu ter pri tem slavijo Boga za vse dobro, kar nas razveseljuje.

Poleg praznikov v cerkvenem letu so tu še seveda osebni prazniki, kot so rojstni dnevi in godovi. V številnih družinah nima prav veliko domišljije, kako bi praznovali rojstne dneve otrok, ali pa se pretirano naprezajo z veliko otroško zabavo. Pri teh obredih je pomembno, da otrok čuti, da ga starši cenijo v njegovi enkratnosti, in mu osebno povedo, kaj pomeni za družino in kaj konkretno mu želijo za nadaljnjo življenjsko pot. Inn vsako leto ima svoj pomen.

Ko otrok dopolni 10 let, je to znamenje, da je eno sam s seboj. 12 leto nakazuje, da je sposoben odnosov. Število 14 je število pomoči. Otrok pri tej starosti še posebej potrebuje pomoč ljudi, ki ga razumejo, ne da bi ga vezali nase in skušali nanj vplivati. V drugih kulturah obstajajo obredi sprejemanja mladih v svet odraslih. Znotraj cerkve naj bi to praznovali pri sveti birmi. Vendar je potrebno, da otroke v svet odraslih vpeljejo tudi starši. Ko hčerka dobi prvo menstruacijo, si nekatere matere vzamejo prost dan, da se skupaj odpravita na izlet in pri tem spregovorita o njenem odraščanju v žensko ter o tem, kaj pomeni biti ženska. Vsekakor je pri tem pomembna sposobnost vživljanja. Veliko deklet pri tej starosti z materjo ne želi govoriti o spolnosti. Fantje v času pubertete še posebej potrebujejo očeta. Če se oče s sinom odpravi na kolesarski izlet in nekje skupaj prenočita ali morda celo taborita, sin začuti, da ga oče jemlje resno.

Vsak otrok nosi ime in z njim povezuje občutek enkratnosti. God je lahko lepa priložnost, da otroku zanj ne čestitamo samo površinsko, pač pa se o njegovem imenu tudi pogovorimo: "Kaj mi pove izvor imena? Kakšna je zgodba ali legenda svetnika? V kolikšni meri lahko v otrokovi naravi prepoznam njegovega zavetnika? Kaj naj mu zaželim, da bo lahko uresničil katero izmed zavetnikovih dobrih lastnosti?" Poznam starše, ki otrokom za god preberejo zgodbo o njihovem svetniku. Tedaj se pogosto razvije pogovor o tem, po čem otrok hrepeni ter kakšne možnosti in sposobnosti že nosi v sebi.

V družinskem življenju predstavlja praznovanje prvega svetega obhajila in birme poseben vrhunec. Ne gre samo za priprave ter oblikovanje praznovanja, pač pa tudi za pomen, ki ga ima takšen praznik za odraščajočega otroka ter za vso njegovo družino. Z vsakim teh praznikov se, četudi na različne načine, razvija vera mladega človeka. Mladostnik je vse bolj postavljen pred izziv, da dopušča rast lastnemu odnosu z Bogom in ga sam oblikuje.

Barbarina mama že vrsto let pripravlja skupine otrok na prvo sveto obhajilo. Zanjo je to naloga, ki jo vedno znova z veseljem opravlja in je ne vidi le kot služenje otrokom in župniji, pač pa jo doživlja kot obogatitev lastne vere. Skupina od 5 do 7 otrok se nekaj mesecev tedensko srečuje v njeni hiši, da bi izkusili, kaj je verska skupnost; drug z drugim lahko govorijo o vsakdanjih rečeh, delijo skrbi in radosti, se igrajo, lahko sprašujejo o vsem mogočem, skupaj pečejo kruh in ga drug z drugim delijo. S tem se ta mala skupina odpravi na pot v večjo župnijsko skupnost. Tako otroci kot mama pri tem na nov in zelo oseben način doživljajo povabilo k mizi, ki jo Bog sam pogrinja za ljudi.

Veliko staršev se tej nalogi izogiba, ker se bojijo, da ji niso dorasli, da ne bodo znali odgovoriti na otroška vprašanja ali pa ne bodo zdržali njihove živahnosti. Vendar pa očetje in matere, ki so to nalogo opravljali, vedno znova pripovedujejo, da je bil to zanje pomemben čas, ko je lahko rasla tudi njihova vera. K refleksiji lastnega odnosa do Boga jih ni izzvalo samo doživetje skupnosti z otroki, pač pa tudi izziv, pri katerem so otrokom dajali enostavne odgovore na temeljna vprašanja vere: "Zakaj molim? Zakaj delam za druge ljudi? Zakaj mi je pomembna sveta maša? Nam je BOg blizu, čeprav ga ne vidimo? Zakaj mi evharistija predstavlja hrano za življenje? Kaj mi je pri veri pomembno?"

KORAK NAPREJ

  • Ne dopustite, da argumenti v smislu "Vsi tako delajo..." ali slike iz reklam narekujejo vaše lastno oblikovanje praznikov med letom. V družini skupaj razmislite, kaj in kako želite praznovat!

  • Razmislite, kako bi se lahko izven družine udeležili oz. ali se želite udeležiti praznikov v skupnosti ali župniji. Včasih je potrebe 'notranji premik', da zberemo pogum, se javimo in damo na razpolago..

"ZAKAJ OB NEDELJAH HODIŠ V CERKEV?"

"Zakaj ob nedeljah pravzaprav hodiš v cerkev? Kaj imaš od tega?" je 14 letni Simon zelo neposredno vprašal očeta Mirana, ko se je ta začel odpravljati k nedeljski maši, Simonu pa se ni ljubilo iti zraven. Sredi odpravljanja se med očetom in sinom odvije pomemben pogovor: "To umiritev potrebujem za vsakodnevno življenje." "Potem pa vzemi kolo in uživaj mir v naravi!" mu odvrne sin. "Skupnost ljudi mi pomeni okrepitev, saj v tem času vsi iščemo Božjo bližino," reče Miran. "Si čisto prepričan, da vsi tisti, ki ob nedeljah sedijo v cerkvi, gledajo na to enako kot ti? V cerkev hodijo samo zato, ker se bojijo, da jih Bog potem ne bo več maral," nasprotuje sin. "Ne vem, kaj mislijo drugi. Prepričan pa sem, da Bog ne potrebuje mojega obiska v cerkvi, ampak jaz potrebujem to praznovanje. Potrebujem zagotovilo, da je Bog z menoj - v tisti uri in med tednom. Živim od besede iz Svetega pisma, ki jo odnesem s seboj, in od obhajila, ki me okrepi."

Simon česa takega od očeta še ni slišal. Ta je vero vedno izražal precej zadržano. In čeprav Simon ni mogel prevzeti prepričanja svojega očeta, so mu njegove besede kljub temu dale misliti. V naslednjih tednih in mesecih je očeta natančno opazoval: "Je bilo njegovo obnašanje po obisku maše kaj drugačno? Ali je morda kljub obisku maše slabo govoril o kolegih in drugih ljudeh?" Tudi Mirana misel na ta pogovor ni več zapustila - še sam se je spraševal, kakšno mesto ima sveta maša v resnici v njegovem življenju.

V času razvoja mladostniki zavestno dvomijo o vsem tistem, kar se staršem zdi pravilno. To pa predstavlja pomemben korak v odraslost. Najti morajo svojo pot in predelati vse tisto, kar je staršem pomenilo vrednoto, ki so jo želeli posredovati tudi svojim otrokom. To v splošnem zajema vsa področja življenja, še posebej pa zelo intimno področje vere. Potrebne so mladinske svete maše, pogovori z drugimi mladimi ter duhovnimi spremljevalci, saj je prav v teh letih avtoriteta staršev postavljena pod vprašaj.

Starši so pogosto šokirani, ko jim otroci pri 14 ali 16 letih odkrito rečejo, da ne verjamejo v Boga, da je vse skupaj le utvara. Znanost naj bi dokazovala, da se religija 'nahaja' le v točno določenih predelih možganov. Veliko staršev ne ve, kako bi odgovorili na argumente svojih otrok. Pri tem jim prav tako ne bi pomagal čisto teoretičen odgovor. Otroci želijo, da njihovo upiranje veri vzamejo resno. Potrebno je veliko potrpljenja, da ugotovimo, kaj se skriva za njihovimi radikalnimi stavki. Ali gre le za protest proti verski drži staršev ali za protest proti Cerkvi, ki jih je razočarala? Gre morda za resne pomisleke o veri? Je to znak, da so prerasli otroško vero in si želijo drugačnih razlag?

Kako naj se starši na to odzovejo? Gotovo ne panično ali z občutkom krivde, da otrokom vere niso posredovali na pravilen način. Nasprotno, iščejo naj priložnosti za pogovor z njimi. Kaj jih nosi? Po čem hrepenijo globoko v sebi? Pogovor vedno predstavlja izziv lastni veri. Kaj utemeljuje mojo vero ob vseh dvomih, ki jih naravoslovje izreka številnim verskim izpovedim? Kako lahko oblikujem svojo vero kljub trditvam, da Bog ne obstaja in da je krščanstvo iznajdba apostolov? Mladi se pogosto oklenejo najrazličnejših argumentov, ki so jih slišali v šoli ali zasledili v medijih, ne vedo pa dobro, kaj bi s temi argumenti počeli. Prav zato odkrita razprava vedno predstavlja najboljšo pot. Včasih morajo starši tudi zdržati dejstvo, da se mladostniki oddaljijo od vere in nočejo več v cerkev. Naj zaupajo, da bodo otroci nekega dne spet odkrili v sebi, kar so starši položili vanje, in naj verjamejo, da jih bo angel še naprej spremljal na vseh ovinkih in stranpoteh, dokler se njihova srca ne bodo ponovno odprla za vero, ki ustreza njihovemu najglobljemu hrepenenju.

Kmalu po pogovoru z očetom Miranom je Simon prejel pisno vabilo župnije, da se prijavi za prejem zakramenta svete birme. Priprava naj bi trajala skoraj eno leto. Delali bi v skupinah po 5 do 8 mladih, spregovorili o tem, kar se jim v lastnem življenju zdi posebej pomembno, ter razmišljali o o smislu njihovega delovanja, da bi ob praznovanju birme lahko sprejeli zavestno odločitev o svoji veri. Simon se je po pogovoru s prijateljem Filipom prijavil- pred tem pa staršem naznanil, da si bo stvar najprej samo ogledal in da še ni odločen, ali bo v resnici prejel zakrament. Podobno kot v Simonovi skupini je šlo tudi v Filipovi skupini mladih za to, da so postavljali vprašanja o veri, samostojno oblikovali pričakovanja in hrepenenja glede svojega življenja ter razmišljali in se vedno znova spraševali o tem, kakšno bi lahko bilo življenje v veri, ki bi jo sami zagovarjali.

Čas priprave na zakrament svete birme v sebi skriva velike možnosti: mladostniki lahko rastejo v lastni veri. Priprava sprejema oblike verovanja, ki so jih otroci dotlej živeli v družini, vendar jih spreminja. Pri tem pa je vsekakor pomembna tako pripravljenost duhovnih spremljevalcev in spremljevalk kot tudi skupnosti kot celote, da na mlade prenesejo lastne oblike izražanja vere. Potrebna je tudi pripravljenost staršev, da mladim dopustijo pridobivati lastne izkušnje vere in jih - morda le z distance - dobrohotno spremljajo.

Veliko staršev trpi zaradi dejstva, da njihovi odrasli otroci ne hodijo več v cerkev. Občutek imajo, da so pri verski vzgoji odpovedali. Vendar so okoliščine danes drugačne kot pred 50 leti. Tedaj je bila duhovna pot otrok veliko bolj predvidljiva. Nad tem se danes nima pomena pritoževati. Pri spremljanju doživljam, da veliko ljudi srednjih let znova najde pot k starim verskim koreninam. Tako dolgo čakati je za mnoge starše boleče, vendar naj nikoli ne izgubijo upanja, da se bo dobro jedro nekoč pokazalo.

Včasih se o veri z otroci ni mogoče pogovarjati. Takšne pogovore zavračajo. Takrat je pomembno, da starši zvesto vztrajajo pri svoji veri, ne da bi pri tem postali fanatični. S tem ko so se otroci odvrnili od vere, so jih postavili na preizkušnjo, koliko jim njihova vera pravzaprav pomeni. Poznam veliko staršev, ki z vsem zaupanjem nadaljujejo pot vere in svojo vero vedno bolj poglabljajo. Na neki točk otroke premaga radovednost, kaj starše v resnici nosi, zakaj se tako sproščeno odzovejo na vse, kako se spoprijemajo z boleznimi in trpljenjem. Takrat se pogosto ponudi priložnost, da znova spregovorijo o veri. Živeta vera se ne kaže samo v tem, da hodimo v cerkev, pač pa tudi v načinu, kako ravnamo ob izzivih, ki nam jih prinaša življenje, kako se soočamo z vsakdanjimi konflikti in kaj naredimo za druge. Ko otroci odraščajo, zelo kritično preizkušajo starše, ali ti z vero le zakrivajo lastne konflikte in težave, ali pa je v resnici vera njihov temelj, ki jim daje sproščenost in notranjo svobodo ter jim omogoča, da kljub različnim karakterjem živijo v sožitju. Otroci tudi čutijo, ali vera staršev tudi navzven obrodi sadove. Starši so pogosto dejavni v cerkveni skupnosti, podpirajo razne projekte v tretjem svetu ali pa sodelujejo pri pobudah, ki pomagajo zapostavljenim v naši družbi. Otroke prepriča to, kar starši izžarevajo in pri čemer se udejstvujejo. Tedaj s spoštovanjem govorijo o veri staršev, tudi če je sami ne morejo živeti na tak način. Pogosto se na novo zavedo verskih korenin, se znova začnejo spraševati o veri ter odkrivajo svojo duhovno pot.

KORAK NAPREJ

  • Če vaši otroci pod vprašaj postavljajo vero in to, kar ste doslej prakticirali, skušajte to razumeti kot izraz njihovega lastnega iskanja. Morda pa se bo razvil pogovor, v katerem boste lahko izmenjali stališča in poglede...

  • Kritična vprašanja otrok vzemite resno in kot vprašanja, ki zadevajo vas same. Razmislite o tem, kaj bi lahko pomenila vam!

  • Naučite se zaupati, da Bog varuje vaše otroke in v njih deluje, četudi na prvi pogled morda ni videti tako.

SKUPAJ RASTEMO IN ZORIMO

BOLEČINA OB IZPUŠČANJA

Ko otroci zapuščajo dom, se družina znajde pred novim izzivom. Srečujem veliko staršev, ki želijo otroke čisto razumno in na lep način izpustiti, ko pa pride do tega trenutka, pa to ni več tako enostavno. Poslavljanje je vedno boleče. Sina, ki študira v drugem kraju, pogreša mati. Hči, ki se preseli k fantu, v očetu pusti praznino. Starše boli, ko morajo otroke pustiti. In vendar se njihova ljubezen kaže prav v želji, da otroci na lep način odidejo v svoje življenje. Predvsem matere se včasih znajdejo v nevarnosti, da se potem, ko se je hči ali sin odselil, še tesneje oklenejo drugih otrok. Brate in sestre, ki ostanejo doma, materino oklepanje preobremenjuje in se preveliki bližini pogosto uprejo.

Ko odidejo vsi otroci, se številni starši najprej počutijo osirotele. Predvsem matere trpijo, ker so ostale same v hiši. Upade jim samozavest. Vse preveč so se omejile le na vlogo matere, ki pa je zdaj nekoliko obledela. Zdaj niso več najprej matere, ampak so preprosto ženske. Najti morajo svojo novo identiteto. V družbi se nenadoma počutijo negotove. Ne upajo si izraziti svojega mnenja. Občutek imajo, da niso sposobne ničesar doprinesti. Zato se morajo naučiti svojo vrednost videti v sebi in ne več samo v svoji materinski vlogi.

Prav odhod otrok matere in očete izzove, da se na novo naravnajo drug na drugega in na novo oblikujejo svoj odnos. To pogosto pripelje do tega, da se starši znova najdejo in poglobijo svoj zakonski odnos. Na novo odkrijejo, kaj pomenijo drug drugemu. Včasih pa se tudi odtujijo. Otrok, ki so družino držali skupaj, ni več. Takrat spoznajo, kako malo si imajo povedati in kako šibka je njihova vet brez otrok. Pomembno je, da se s to krizo soočijo in se ne odzovejo panično, kot da je zakon že propadel. Morajo se ponovno najti, za kar pa je potreben določen čas. Če jim uspe na novo se naravnati drug na drugega, se odnos poglobi in lahko uživajo v sobivanju. Tako si zakonca privoščita dopust in uživati v dejstvu, da se jima ni potrebno ozirati na otroke.

DRUGAČNA KAKOVOST BLIŽINE IN LJUBEZNI

Ko pridejo otroci, se ne veselijo samo starši, pač pa tudi stari starši. Z veseljem priskočijo na pomoč, če je mama kdaj zadržana. Otroci pri starih starših najdejo varnost. Doživeti stare starše pomeni za otroke velik blagoslov. Ob njih izkusijo drugačno kakovost bližine in ljubezni, saj tu smejo biti takšni, kakršni so. Stari starši otroke včasih tudi razvajajo, zato se v pogovorih o vzgoji večkrat pojavijo težave. Takrat sta potrebni širina in svoboda na obeh straneh, da drugega ne silimo v točno določeno obliko vzgoje. In vemo, da otrokom koristi prav različen slog. Ko otroci odraščajo jim veliko pomeni, da se o svojih težavah lahko pogovarjajo tudi s starimi starši. Številni med njimi razvijejo nove sposobnosti kako razumeti in posredovati trdnost in varnost. Prav tako ne sodijo. Otroci se jim lahko zaupajo brez strahu. Seveda obstajajo tudi drugačni primeri. Vendar otroci k starim staršem, ki se bodo izkazali za ozke, ne bodo več šli. Včasih tudi zaradi bolezni ne bodo več našli poti do njih. Neka mama je pripovedovala o svoji 10-letni hčerki. Ko gre k stari mami, se po 10 minutah vrne, če je ta nezadovoljna in kritizira vse okrog sebe. Pravi, da tega ne prenese in ne hodi več k njej. 1o-letna hčerka zna stari mami bolje postaviti meje kot njena mama.

Neka stara mama je z veliko bolečino pripovedovala, da ji je zet po smrti svoje žene (njene hčere) prepovedal stik z vnukom. Za žensko je to bilo huje kot pa smrt njene hčere, saj vnuka, edino, kar ji je še ostalo od hčere, ni smela več videti in mu biti stara mama. Ob vsem blagoslovu, ki ga stari starši lahko predstavljajo vnukom, je pogosto prisotno tudi neizrekljivo trpljenje, včasih zaradi rivalstva, včasih zaradi ljubosumja ali strahov, ki ločujejo generacije.

30 LET POROČENA!

" 30 let poročena - kaj in kako bi praznovala?" se je pred kratkim glasilo vprašanje zakonskega para, s katerim nas družijo prijateljske vezi. Oba njuna otroka sta že pred časom odšla na svoje. Mož je še vedno zaposlen, vsako jutro odide na delo in se zvečer vrne utrujen, včasih tudi jezen. ("Ne dohajam več, kaj se dogaja v mojem podjetju!") Žena pa ne skrbi samo za gospodinjstvo in vrt, pač pa tudi za bolno sosedo in ostarele starše, ki še živijo samostojno. Dejavna je pri številnih aktivnostih v župniji, poleg tega pa je zaposlena v upravi velikega podjetja - s skrajšanim delovnim časom in ne v poklicu, za katerega je izšolana.

Oba sta našla ritem svojega življenja brez otrok in naloge, ki sta si jih zadala, vsakega izmed njiju izzivajo na različen način: moža zaradi nestabilnega gospodarskega položaja njegovega podjetja skrbi preostalih 12 let, ki so mu še ostali do upokojitve, ženo skrbi njeno telesno zdravje ob kopici zahtev, s katerimi se sooča. "In kje je najina ljubezen?" se razočarano sprašuje žena. "Kaj si imava povedati? Kaj mojega moža še privlači na meni? Najina ljubezen je počasi, a nenehno usihala. Živiva samo še drug mimo drugega.."

Takšne tožbe še niso najhujše. Nekateri starejši zakoni tudi razpadejo. Mož ali tudi žena išče stik z novimi ljudmi, vzpostavlja odnose, ki mu dobro denejo in v njem prebujajo čustva, ki so v njem počasi, a vztrajno odmirala. Veliko zvez zaide v krizo ravno takrat, ko otroci odrastejo in zapustijo dom. Zakonca se morata znova naučiti drug z drugim deliti življenje in ljubezen. Pri tem jima pomagajo spodbude, prav tako pa tudi premišljevanje o začetkih njune ljubezni. Poiskati morata nove oblike skupnega vsakdana in najti nove načine, ki izražajo njuno medsebojno ljubezen. To zahteva čas in domišljijo. Včasih pretirano posvečenje poklicu ali akcionizem v prostem času zakrijeta porajajoče se težave v partnerski zvezi, in se tako ne potrudimo dovolj za novi odnos.

Nekateri par "generacije 50+" so postavljeni pred drugačen izziv: ostareli starši potrebujejo vedno večjo pomoč in kasneje nego. "Ne v hiši z mano," reče eden od zakoncev, ko se pojavi vprašanje, kje bo ostarela mama ali nege potrebni oče našel prostor ob koncu svojega življenja.

Spet druge pare bremeni dejstvo, da je mož še intenzivno vpet v poklic, žena pa zaradi obilice časa, ki ga je dotlej posvečala družini, ne najde primerne dejavnosti, ki bi jo izpolnjevala. Sicer kot prostovoljka sodeluje pri cerkvenih in socialnih dejavnostih, vendar ji to ne zadostuje. Njene moči in čas, pa tudi sposobnosti, ki si jih je v življenju pridobila, bi ji omogočale veliko več. Vendar se veliko žena ne zaveda, da se je v njihovem posvečanju družini razvilo veliko odlik, s katerimi lahko tudi pri svoji starosti najdejo za zaposlitev. K temu še posebej sodijo ustrezne ključne kompetence, kot so vztrajnost, osredotočenost ali natančnost in sposobnost vživljanja v sočloveka. Najdemo pa tudi druge kompetence: smisel za organizacijo, izkušnje pri vodenju pogovorov in pedagoške izkušnje, poznavanje prehrane, vedenje o preventivi in skrbi za zdravje.

KORAK NAPREJ

  • Kot par si privoščita umirjeno uro in skupaj poiščita to, kar vama še zdaj prinaša veselje. Vsak zase oblikujta seznam teh dejavnosti in se o njih pogovorita, da lahko načrtujeta tudi skupne. Televizor tu in tam pošljita 'na dopust'.

  • Poiščita stare prijatelje. Skupaj si oglejte stare fotografije in obujajte spomine.

  • Obudita dejavnosti, ki sta jih počela na začetku vajine zveze: znova pojdita v kino, na ples ali v hribe...

  • Načrtujta konec tedna v dvoje - izven domačega vsakdana, brez znancev, otrok ali vnukov - kjer bosta imela čas samo drug za drugega. Morda pa najdeta kraj, kjer sta bila že pred mnogimi leti sama v dvoje: "Se še spomniš..."

  • Privoščita si tudi čas, da napolnita 'duhovni' rezervoar. Morda se lahko (znova) naučita skupaj moliti.

  • Pogosto v župnijskih skupnostih enkrat na leto organizirajo praznovanja za pare, ki obhajajo obletnico sklenitve zakona. Če tudi ne hodita redno v cerkev, se jih mirne duše udeležita.

KAM S PROSTIM ČASOM?

Družinsko življenje je vrženo iz tira, ko mož nenadoma ostane doma in ne hodi več v službo. Vsakodnevno opravljanje dela je strukturiralo skupnost žene in moža. Pri tem je imel vsak izmed njiju zadosti prostora, znotraj katerega si je lahko sam oblikoval svoj čas. Skupni čas doma je bil tedaj omejen. Po upokojitvi pa tako rekoč sedita drug poleg drugega. Mož pogosto ne ve, kaj bi s prostim časom, in poseda v dnevni sobi ali kuhinji. To ženo utesnjuje. Občutek ima, da jo nadzoruje in opazuje. Včasih ji mož nenehno dopoveduje, kaj in kako bi morala delati. Njuno sobivanje postane breme. Tudi tu je pomembno najti vsakodnevni ritem, ki vsakomur pušča zadosti svobode. Preveč bližine škodi. Bližina in distanca potrebujeta novo ravnovesje.

Skupno staranje je nov izziv, ki ga prinese upokojitev. Sprva se upokojenci počutijo zadosti čile, da se lotijo najrazličnejših stvari. Kmalu pa se pojavijo prva znamenja starosti. Ne morejo več postoriti vsega, kar bi radi. Bolezni se množijo. Potrebno je spremeniti prehrano. In spremeni se življenje. Lepo je opazovati, če se zakonski par v sožitju skupaj stara. Tedaj drug drugega podpirata, se razumeta. Rada sta skupaj, vendar hkrati drug drugemu puščata svobodo, ki jo vsak potrebuje zase. Ni pa samoumevno, da je skupno staranje tudi uspešno. Zdravi partner potrebuje veliko potrpljenja, da prenaša bolezen drugega, da se brez očitkov odziva na njegove omejitve. Če to uspe, nastane sožitje, ki vsem navzočim kaže ne smisel obstoja. V bližini takšnih zrelih parov se čutimo sprejete. Tu sme biti vse. Tu ničesar ne sodijo. Tu so kljub tegobam starosti prisotni notranja svežina in širina, blagost in usmiljenje. Takšni pari predstavljajo blagoslov za svojo družino.

"KAJ LAHKO STORIMO?"

"Najini starši ne morejo več živeti sami. Ne zmorejo vsakodnevnih opravil," je ugotovila Ema, ena izmed obeh sester. Vsaka ima svojo družino. Stari sta nad 60 let. Ema je sestro Amalijo poprosila, da skupaj poiščeta rešitev. Pojavile so se jima naslednje dileme in vprašanja: "Ali smeva od najinih staršev zahtevati, da gresta v dom za ostarele? Ali jima ne bi morala zdaj ena izmed naju že zaradi krščanske drže nuditi bližino in pozornost, ki jo potrebujeta? Ali sva egoistični, če jima poiščeva mesto v domu?"

Zakonski odnos dveh, katerih otroci so ravno zapustili dom, pogosto izredno obremeni pogovor o teh vprašanjih. Pogledi se razhajajo in čas priganja, saj počutje starih ljudi nujno kliče k odločitvi. V takšni situaciji pa odločitve kljub vsemu ne sme sprejemati samo sočutno srce, ampak je potreben trezen razmislek: "Koliko moči lahko v naslednjih letih kot par vloživa v nego staršev?" Pri tem ni odločilnega pomena le ženin potencial, upoštevati je potrebno tudi moževe možnosti za podporo. "Bo najin odnos prenesel takšno obremenitev? Je najino stanovanje dovolj prostorno? Bodo tudi najini otroci in vnuki ob tem še imeli prostor v najinem življenju?" Če pretehtamo številne argumente in se odločimo, da starega človeka namestimo v dom, je celo s tem povezanih dovolj izzivov: pogosto obiskovanje za negovanje odnosa, vzdrževanje stikov z osebjem...

Ne glede na odločitev, ali bomo ostarele starše sprejeli v svojo hišo ali jih bomo dali v dom za ostarele, skrb zanje ostaja. Pogosto srečujem ženske, ki svoje ostarele starše požrtvovalno negujejo. Pri tem pogosto prerastejo same sebe. Včasih si naložijo preveč. Takrat se v njih razvije agresija, ki se jo pogosto prestrašijo in prevzame jih občutek krivde. Agresivne postanejo, če bolna mama nenehno pričakuje, da bodo zanjo še bolj skrbele. Agresija želi uravnati odnos med bližino in distanco. Če se žena agresivno odzove na svojo mater, je to znak, da je mama prestopila mejo. Vendar to ni materina krivda, pač pa je to tudi njena lastna težava. To ji je dovolila. V takšnih primerih vedno svetujem: "Ne jezite se na svojo mamo. Saj vendar sme imeti pričakovanja. To je njena pravica. Vendar pa se morate vi odločiti, v kolikšni meri ta pričakovanja lahko izpolnite in jih tudi želite izpolniti." Če se svobodno odločim, v kolikšni meri materi lahko pomagam, ne občutim več jeze nanjo. Ob njej se čutim svobodnega in lahko se ljubeznivo srečujem z njo.

Ženske so v sebi pogosto razdvojene. Po eni strani želijo ostati ljubeznive hčere, ki materi vsako željo preberejo iz oči, po drugi strani pa so pričakovanja previsoka, zaradi česar se agresivno odzovejo. Tedaj so pravzaprav agresivne do sebe. Jezne so nase, ker ne znajo reči ne, ker nimajo poguma, da bi se poslovile od ideala dobre hčerke. Pri tem lahko pomaga, če is ob obisku in negi matere predstavljam, da sem v gledališču. Gledam predstavo, a v njej ne igram. Ne pustim se potegniti v stare vloge. To morda zveni zelo tuje. Je prvi korak, s katerim se notranje osvobodim pričakovanj. Ne odzovem se več alergično na vse, kar reče mama. Srečujem veliko žensk, ki se agresivno odzovejo na vsako materino besedo. Preveč si jo ženejo k srcu. Takoj spet igrajo staro vlogo pridne hčerke. Temu se upirajo in takrat občutijo potrebo, da bi se zagovarjale ali branile, ali pa mater napadejo. Vendar takšni konflikti ne pomagajo. Če pa vse, kar reče mama, gledam in poslušam kot bi gledala in poslušala v gledališču, ji ničesar ne očitam. Pustim jo, je ne obsojam in jo kljub temu lahko ljubeznivo negujem. Vendar ne zdrsnem več v vloge, ki mu jih hoče mama vsiliti. S tem odnos izgubi napetost. Materi izkažem ljubezen, vendar ne dopustim, da bi me znova potegnila v nekaj, kar me obremenjuje.

Če ženska postavi meje svoji materi, jo bo ta z občutki krivde sprva skušala pripraviti do tega, da bi znova ravnala po starih vzorcih. Pred občutki krivde se ženske težko zavarujejo. Nima namreč zagotovila, da meja, ki jo je postavila, ni vendarle preozka: "Morda pa bi kljub vsemu lahko bolj upoštevala materine želje. Saj vendar ne vem, kako dolgo bo še živela. Tedaj si bom večno očitala, da sem zanjo premalo storila." Ni tako lahko doseči notranje jasnosti, kaj naj velja zanjo in za mamo. Toda če ženska trezno presodi in od matere pričakuje, da bo upoštevala njene meje, bo pogosto spoznala, da se je mama vsekakor še sposobna učiti in bo sprejela njene meje. Tedaj bo njun odnos dolgoročno ostal dober.

KORAK NAPREJ

  • V miru razmislite in pretehtajte vse možnosti in argumente, če se v vaši družini pojavi potreba po negovanju. Ko neko odločitev sprejmete, lahko ne glede na to, kakšna je, izhajate iz tega, da jo sprejemate odgovorno in da je najboljša za vse.

  • V času, ki ga imate na voljo, se skušajte na lep način posloviti od svojih staršev.

NENADOMA SAM....

Klarina rana se marca vsako leto znova odpre, ker se približuje obletnica smrti njenega moža Franca. Minilo je skoraj 20 let, odkar ga je pri 60 letih kap iztrgala iz življenja. Klara je bila samo leto mlajša od njega in je že imela lepe načrte za njuno skupno staranje - na vrsto bi prišla potovanja in lahko bi uživala v tem, čemur sta se morala dotlej odrekati na račun vsakodnevnega stresa v poklicu in družini. To obdobje njunega življenja sta želela skupaj oblikovati. K temu bi doprinesli tudi otroci in vnuki, ki jih je bilo do tedaj že lepo število.

Klari je bilo nepredstavljivo, da si mora na novo urediti življenje. Z možem je preživela več kot 35 let. Potem jo je Franc zapustil - hitro in brez slovesa. To jo je najbolj prizadelo. Verjela je, da bi lažje prenesla njegovo bolezen kot pa njegov nenadni odhod. V bolezni bi ga namreč lahko negovala in od njega bi se lahko, četudi bi bolelo, poslovila. Kap jo je pustila samo in morala je ugotoviti, kako biti kos novemu položaju.

Prva leta skoraj z vsakim govori o svoji bolečini. Ne more dojeti, kaj se ji je zgodilo, in ne opazi več trpljenja drugih. Bolečina, ki jo je doživela ob moževi smrti, se zdi neozdravljiva. Tudi ko potuje, ko obišče vnuke in spremlja njihovo rast ali ko se druži z znanci - vedno jo spremlja misel;" To bi moral doživeti še Franc!" Niti pogovori z duhovnimi spremljevalci in terapevti ne pripomorejo k temu, da bi na svojo novo življenjsko situacijo pogledala kot na priložnost, kot na novo poglavje svojega življenja. Verjetno gre še vsaj za 25 let njenega življenja, ki naj ga na novo oblikuje, tudi z novimi cilji.

Podobno kot Klari se dogaja številnim ženam, ki svoje može izgubijo v obdobju, ko so že načrtovale njuno skupno staranje. Drugače kot pri ženah, ki ovdovijo bistveno bolj zgodaj in zmorejo zbrati energijo, da življenje znova vzamejo v roke, žene v tej starosti pogosto do konca življenja ostanejo 'žalujoče vdove'.

Vendar pa je Klara v življenju doživela še en preobrat, ko je eden izmed njenih vnukov zbolel za neozdravljivo boleznijo. Odprle so se ji oči za stisko družine in ljubljenega vnuka. Seznanila se je z vsemi možnostmi terapije. Pozanimala se je o skupinah za samopomoč staršem, katerih otrok boleha za enako boleznijo. Tako je spoznala druge družine in njihovo trpljenje. Klarin vsakdan so oblikovale naloge, ki jih je na novo videla in tudi prevzela. Nazadnje je začela sodelovati v eni takšnih skupin in je družinam dala na razpolago svoj čas: lahko je prišla in poskrbela za otrokove brate in sestre, če sta starša morala ves čas skrbeti samo za bolnega otroka, opravila je nakupe ali skuhala kosilo. Za družine je hodila po uradih in nudila tolažbo, ko so jo ljudje potrebovali. Skoraj 10 let po smrti moža je odkrila lastno poslanstvo za čas, ki ji je bil v življenju še podarjen.

Vodil sem seminar o žalovanju z naslovom "Ko žalujem, me drži On". Udeležilo se ga je veliko mož, katerih žene so umrle za rakom, in žena, ki so moža izgubile v prometni nesreči. Večinoma so imeli okrog 40 let, torej mlade vdove in vdovci. Pogosto so pripovedovali o izpolnjenem zakonu in se prepirali z Bogom, da je uničil njihov srečni zakon, ko pa je okrog njih veliko zakonov razpadlo zaradi konfliktov. Imeli so občutek, da jim je izguba moža ali žene iztrgala del srca.

Tako zelo so še ukvarjali z žalovanjem, da še niso bili odprti za nov odnos. Niso se obvezali, da bodo za vedno ostali sami, vendar so morali najprej žalovati za izgubo. Morali so se spoprijeti z dejstvom, da ljubljene žene oz. ljubljenega moža ni več ob njih. Da ti v miru bivajo pri Bogu in jih spremljajo iz nebes, je številnim predstavljalo notranjo gotovost, drugim pa le tolažbo, ki jih ni dosegla. Partnerja se niso želeli oklepati, vendar so morali najprej predelati dejstvo, da so odvisni samo od sebe. Hvaležni so bili za ljubezen, ki so jo doživeli, hkrati pa jih je žalostilo, da se je ta ljubezen že končala. Skušal sem jim razložiti misel francoskega filozofa Marcela: "Ljubiti pomeni drugemu reči: Glej, ti ne boš umrl." V smrti ne izgubimo ljubezni, ki smo jo tu doživeli s partnerjem. Ljubezen je močnejša od smrti.

Neka ženska je pripovedovala, da ji je mož, preden je umrl za rakom, rekel, naj si najde novega partnerja, ker je premlada, da bi ostala sama. Po 2 letih je spoznala moškega, za katerega je menila, da ji ga je poslal pokojni mož. Spustila se je v odnos, vendar se je po enem letu izkazalo, da mogoče le ni bilo tako. Moški ji je skrival, da je poročen, da je brez dela in ima dolgove. Čutila je, da nekaj ni prav, Hkrati pa so ji v ušesih zvenele besede umrlega moža. Tako se ji je bilo težko odločiti in tega moškega zapustiti.

Poznam moške in ženske, ki so po izgubi partnerja ponovno stopili v dober in srečen zakon. Vendar pa vedno znova srečujem tudi moške in ženske, katerih novi zakon je skaljen zaradi prejšnjega. Žena želi od svojega moža izvedeti, kakšna je bila njegova pokojna žena, on pa ji ničesar ne pove. Tako je negotova. Dela svojega moža ne pozna. Za uspeh novega odnosa je potrebno veliko odprtosti in rahločutnosti. O prvem odnosu ne smemo molčati. Novi partner mora vedeti, v kaj se spušča. Razumljivo je, da potem pogosto pride do nezavedne primerjave s pokojnim partnerjem, vendar koliko bolj zavestno s tem ravnamo, toliko manj bo to motilo naš novi odnos.

" ZNOVA NAS POTREBUJEJO"

"Si že slišala, da je naš stari dnevni center dobil novo ime? Zdaj se imenuje hiša generacij. Najbrž jim je zmanjkalo družin in so si morali izmisliti nekaj modernega." Gospa Vrček, stara 68 let in 3 leta vdova, ki še vedno čaka vnuka, o tem z nekoliko slabšalnim prizvokom pripoveduje hčeri Sabini. Ta ji svetuje, naj enkrat stopi tja in si natančno ogleda, za kaj pri Hiši generacij pravzaprav gre.

Gospa Vrček lahko čez nekaj tednov pripoveduje o nečem pomembnem: "Predstavljaj si, tam bom morda postala še babica! Početi smem, kar sem si že dolgo želela!"

Prvotni dnevni center, ki se je dolgo nahajal v njihovem kraju, se je razširil v odprto dnevno točko, kjer se lahko čez dan srečujejo različne generacije, si med seboj pomagajo in izmenjujejo izkušnje, k čemur je pripomogel program "Hiše generacij".

Za vedno več starih ljudi, ki so odvisni sami od sebe, kjer živijo ali morajo živeti brez partnerja ali ker so njihovi otroci in vnuki svoj dom našli daleč proč, je življenjskega pomena, da imajo stik z drugimi ljudmi. Tudi v obdobju, ko marsikaj več ne deluje tako dobro - težje se premikajo in hodijo po stopnicah, peša jim spomin in manj so ročno spretni,- ostaja hrepenenje po stiku z ljudmi iz mlajših generacij. Z njimi si želijo izmenjavati izkušnje, dobivati nove spodbude, soodločati na področjih, ki so jih od nekdaj zanimala. Pretekla desetletja so vedno bolj spodbujala oblikovanje ' generacijskih getov': otroci sodijo v jasli in vrtce, starejši v zavode za ostarele. Stanovanja mladih družin naj bodo na obrobju mest, kjer je bivanjski prostor cenejši in otroci lahko divjajo, ne da bi se starejši čutili ogrožene in se pritoževali nad hrupom. Starejši naj živijo v majhnih stanovanjih v središčih mest, da lahko v bližnjih trgovinah enostavno opravijo nakupe. Toda pri takšnem načinu stik med generacijami postaja vedno bolj ohlapen in medsebojno razumevanje usiha. Pobude, da bi vzpostavili stik med generacijami, lahko pripomore k temu, da bi stari ljudje posredovali mlajšim ključne kompetence, ko so jih pridobili tekom svojega življenja: vztrajnost in vzdržljivost, sposobnost empatije in vzpostavljanja stikov. Poleg tega pa imajo tudi ogromno znanja.

Gospa Vrček skupaj z gospo njenih let vodi kuharski tečaj za šolarje, ki jih veseli priprava jedi, kakršne doma nikoli ne pridejo na vrsto, saj se na mizi vse pogosteje znajdejo zamrznjene pice in ocvrt krompirček. Šolarji mimogrede pridobijo še znanje o zdravi prehrani, vrednosti vitaminov in mineralov, pomenu maščob in kalorij. V zameno se gospa Vrček od mladih nauči, kako ravnati z računalnikom, kako dostopati do interneta in pošiljati elektronsko pošto.

Za stare ljudi, ki želijo kar se da dolgo sami živeti v svojem domu, obstaja pisana paleta telefonov za klic v sili, da bi jim v kritičnih trenutkih lahko hitro pomagali. Izkušnje delavk in delavcev pri teh telefonih za pomoč kažejo, da ima veliko število klicateljev zgolj željo, da bi lahko zgolj z nekom govorili, saj morda ves dan nimajo možnosti za pogovor z drugim.

KORAK NAPREJ

  • Vaše sposobnosti - vseeno, kater - niso zanemarljive! Ne podcenjujte se, pač pa jih znova odkrijte (po možnosti skupaj z drugimi)!

  • Ohranjajte radovednost za nova, doslej neznana področja (jezik, tehnika) o katerih se lahko podučite tudi še v starosti. Nihče ni prestar za učenje!