URNIK SVETIH MAŠ

Ob delavnikih ob 7.00.
Ob nedeljah ob 7.00 in 10.00.
Oznanila  najdete zgoraj v zavihku 'Godovi in svete maše' ali na desni strani.

Kakšen vtis nam pusti današnji evangelij?

Ozdravljeni kot kakšen otrok dopoveduje učenjakom, da mora biti tisti, ki ga je ozdravil, Bogu blizu, sicer tega ne bi mogel storiti.

Farizeji mogoče v nas zbujajo grozo zakrknjenosti. Kljub čudovitemu čudežu ostajajo pri svoji odločitvi. Ta, ki ozdravlja, je vreden samo še obsodbe. Nobena stvar jih ne bo premaknila.

Starši združujejo oba pola – komična ugotovitev, da je to res njihov otrok, ki pa bi moral biti slep. Kako to, da vidi, tega pa ne vedo in se v to raje ne poglabljajo, ker bi jim lahko škodilo.

Jezus pa izstopa iz te zmede. Prišel je, da prinese na svet sodbo, da vznemirja vse. Tako tiste, ki se zdi, da vidijo, kot tiste, ki ne vidijo. Nikogar, prav nikogar ne pusti pri miru. Pravi, da je prišel, da spregledajo tisti, ki ne vidijo, in oslepijo tisti, ki vidijo. Ne pusti nas pri miru. Hoče, da živimo. Hoče, da spregledamo. (E. Mozetič)

Nismo bili na gori, da bi s svojimi očmi videli Jezusovo obličje, ki se je svetilo kot sonce. Pa kljub temu je bila tudi nam izročena Beseda zveličanja, je bila podarjena vera in smo tudi v različnih oblikah okušali veselje srečanja z Jezusom.

Zato nam Jezus pravi: »Vstanite in ne bojte se!« (Mt 17,7). Na tem svetu, zaznamovanim s sebičnostjo in pohlepnostjo, Božjo luč zatemnjujejo vsakodnevne zaskrbljenosti. Pogosto pravimo: nimam časa za molitev, nisem sposoben opravljati kakšnega služenja v župniji, odgovoriti na prošnje drugih … Toda ne smemo pozabiti, da nas je krst, ki smo ga prejeli, napravil za pričevalce, in sicer ne iz naših sposobnosti, ampak iz daru Svetega Duha.

V tem postnem času naj nam Devica Marija izprosi tisto poslušnost Svetemu Duhu, ki je potrebna, da se odločimo odpravimo na pot spreobrnjenja. 

Zakaj Bog sploh dovoli, da hudič skuša Jezusa?

Ker skušnjava ni Božji užitek, temveč prostor izbire in zvestobe.

Tudi Jezus kot pravi človek vstopi v to izkušnjo, da bi pokazal, da resnična svetost ne pomeni odsotnosti boja, ampak zvestobo v boju.

Tako postane skušnjava del poti odrešenja: tam, kjer Adam podleže skušnjavi, Jezus vztraja; kjer človek pade, Jezus stoji; in s tem odpira novo pot, po kateri lahko hodimo tudi mi.

Tudi danes hudič skuša: ne s spektakularnimi znaki, ampak z drobnimi lažmi – “saj ni nič takega”, “vsi tako delajo”, “Bog te itak ne sliši”. Toda njegova moč je omejena. Je “oče laži”, ne gospodar sveta. Njegova strategija je strašiti, ločiti, zamegliti resnico – toda vsaka skušnjava postane priložnost za zmago, če jo prepoznamo in se naslonimo na Kristusa. In to je največja skrivnost tega evangelija:
hudič si upa izzvati Boga, a Bog si upa biti ponižen.

Ljubezen se ne boji izziva zla, ker ve, da ima zadnjo besedo – besedo križa in vstajenja. Je najmočnejša! AI

Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. (Mt 5,23–24)

Verjetno ste že večkrat slišali izrek: Lepo po vrsti. To je tisto, kar Jezus govori svojim poslušalcem. Želi nam razjasniti naše prioritete. Naše notranje in zunanje življenje se morata ujemati. Bogoslužje in vsakdanje življenje nista med sabo ločena. Način, kako živimo svoje življenje in odnos do drugih, izraža naš odnos do Boga. Ko bogoslužje ločimo od vsakodnevnega življenja, postanemo hinavci, eno govorimo in drugo delamo. To je tisto, pred čimer Jezus svari. Najprej poskrbi za zlomljene odnose, šele potem daruj svoj dar Bogu. Le tako lahko živimo Božje kraljestvo. www.moli.si

Nikoli nisem videl, da bi se za kakim pogrebnim sprevodom peljal selitveni kamion. Nihče torej ničesar ne nese s seboj. Ta bogastva ostanejo tu. Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. So tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti. A vemo, kako končajo. Zares kraljuje, kdor zna bolj od sebe ljubiti resnično dobrino. In to je Božja moč.

V čem se je Kristus pokazal močan? Ker je znal storiti tisto, česar kralji zemlje ne počnejo: dati življenje za ljudi. In to je resnična moč. Moč bratstva, moč ljubezni, moč ponižnosti. V tem je prava svoboda. Kdor ima to moč ponižnosti, služenja, bratstva, ta je svoboden. V službi te svobode pa je uboštvo, ki ga hvalijo blagri.

Obstaja namreč uboštvo, ki ga moramo sprejeti, to je uboštvo naše biti, in uboštvo, ki pa ga moramo iskati, to je konkretno uboštvo od stvari tega sveta, da bi tako bili svobodni in bi lahko ljubili. Vedno moramo iskati svobodo srca, ki ima svoje korenine v našem uboštvu. E. Mozetič

Stari Porfirij z gore Atos je nekoč svetoval obupani materi, katere odraščajoči otroci niso želeli sodelovati v nedeljski liturgiji:

Nikoli jih v nič ne sili. Če jim želiš kaj povedati, jim povej z molitvijo. Otroci ne poslušajo z ušesi. Šele ko jih obsije Božja milost, začnejo poslušati, kar jim želimo povedati. V svoji molitvi povej Božji materi, kaj bi rada povedala njim, in ona sama jih bo usmerila k temu. Naj bo tvoja molitev ta duhovna nežnost, s katero obdajaš svojega otroka. Takšno nežnost on sprejema. Včasih se zgodi, da želimo otroka pobožati, on pa pobegne. Duhovne nežnosti pa se otroci nikoli ne branijo.