URNIK SVETIH MAŠ

Ob delavnikih ob 7.00.
Ob nedeljah ob 7.00 in 10.00.
Oznanila  najdete zgoraj v zavihku 'Godovi in svete maše' ali na desni strani.

Jezus nam v današnji priliki hoče ponuditi v zrenje gospodarjev pogled. To je pogled, poln pozornosti, dobrohotnosti, je pogled, ki kliče, ki vabi, da se dvignemo, se podamo na pot, saj hoče življenje za vsakega od nas, hoče polno, zavzeto življenje, osvobojeno vsake praznine in lenobe. Bog se želi dati vsem. To nam je v Jezusu Kristusu jasno pokazal. Če smo v  skušnjavi, da bi Boga zavrnili, ker se nam zdi krivično, da je velikodušen tudi do tistih, ki ga spoznajo šele tik pred koncem življenja, potem je naš bog še vedno malik in naše predstave o njem zlagane. Jezusov Oče pa vsakega izmed nas kliče vsak dan znova in sredi sedanjosti, naj sprejmemo to, kar je on za nas in mi zanj, naj zajemamo iz tega in z njim sodelujemo. Bog hrepeni po naši ljubezni. To je sad, na katerega čaka.

Naj nam sveta Marija pomaga, da bomo v svoje življenje sprejeli logiko ljubezni, ki nas osvobaja vsakega domišljanja, da zaslužimo Božje plačilo in negativne sodbe o drugih. Po: E. Mozetič

Današnja prilika nam pomaga v polnosti razbrati pomen stavka, ki ga molimo v molitvi očenaš: 'Odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom.' Te besede vsebujejo odločilno resnico. Ne moremo zahtevati Božjega odpuščanja zase, če tudi mi ne odpustimo svojemu bližnjemu. En pogoj je: misli torej na konec, na Božje odpuščanje, ter prenehaj sovražiti, odženi proč zagrenjenost, to nadležno muho, ki se vrača in vrača in vrača. Če se ne bomo potrudili odpuščati in ljubiti, tudi nam ne bo odpuščeno in ne bomo ljubljeni.

Zaupajmo se materinski priprošnji Božje Matere. Ona naj nam pomaga, da se bomo zavedali, kakšni dolžniki smo Bogu, in da si bomo to za vedno zapomnili. Tako bomo imeli srce vedno odprto za usmiljenje in dobroto. Tako bomo lahko to usmiljenje in dobroto delili tudi med ljudi (in dolžnike) okrog nas ter nanjo (kadar bo potrebno) tudi računali. Po: E. Mozetič

Dragi Jezus, hvala ti za počitnice, za vse lepe trenutke, igro, prijatelje in našo družino.

Začenjamo novo šolsko leto. Spremljaj nas na poti v šolo in bodi vsak dan z nami. Pomagaj nam, da bomo radi spoznavali nove stvari, da bomo pridni pri učenju in pošteni pri svojem delu.

Podari nam dobre prijatelje, odprto srce za vse, ki so osamljeni, in pogum, da bomo znali delati dobro.

Blagoslovi naše učitelje, starše in vse, ki skrbijo za nas. Daj, da bomo drug drugega spoštovali, si pomagali in se veselili skupnih uspehov.

Marija, naša nebeška Mati, varuj nas in nas vodi k Jezusu. Amen

Kristjan bi se moral zavedati, da bo brez molitve in zakramentov težko sledil Jezusu na vsakem koraku. Pot skozi življenje z Jezusom je ozka in strma. Ker smo pozabili, da je temelj naše vere hoja z Jezusom, so tudi zakramenti postali nepotrebni, stvar navade. Vrnitev k bistvu pa vidim v premišljevanju Božje besede, v tem, da si jo prizadevamo vzeti zares. Da bi prišli do tiste točke, ko bomo na vse svoje življenje gledali v luči evangelija. Potem bodo tudi vsi zakramenti in vse lepe navade ponovno dobile dušo.

Današnji Petrov odgovor v evangeliju je izredno globok in nedvomno preseneča.  Čeprav je Petrova izjava zanj in za njegov čas izrednega pomena, se zdi, da danes na nas nima pravega vpliva. Kljub temu je Jezusovo vprašanje Petru namenjeno tudi nam: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Kako pomemben je On v naših iskanjih odgovorov na različna življenjska vprašanja. E. Mozetič

Pri »nabiranju zakladov« se začne čisto nedolžno. Premoženje je seveda nekaj nujnega za preživetje, ljudje ga seveda potrebujemo. Poleg tega je v človekovi naravi želja po rasti, tudi po rasti v osebnosti. Premoženje, ki smo si ga prigarali, nam pri tem daje neko samozavest, potrditev, da človek dela dobro in prav, da je koristen, da je nečesa sposoben, da nekaj zna.

Ko dajemo drugim, ko z njimi delimo nekaj svojega, je lahko premoženje sredstvo za izkazovanje ljubezni. Kako nekaj velikega lahko naredi denar, ki ga ima nekdo dovolj, da lahko daje preostanek tistim, ki so v življenju drugačne sreče kot on.

In tukaj pridemo do pasti, ki jo vsebuje bogastvo, do trenutka, ko se vloge lahko zamenjajo. Ko začnemo biti prepričani, da je bogastvo samo sad našega truda in znanja, naših zaslug, da ni dar, ki bi ga lahko imeli ali pa ne, tedaj postanemo njegovi služabniki.  Po. M. Rijavec

Danes obhajamo Krištofovo nedeljo, ko zbiramo darove za vozila naših misijonarjev po svetu. Z vozili misijonarji rešujejo življenja. Koliko ogroženih življenj rešijo s prevozom bolnikov, koliko ljudi se vzgaja, ker z vozili pripeljejo gradbeni material za šole, koliko ljudi prejme zdravila in hrano, ki jih pripeljejo z avtomobili, predvsem pa – in to je glavno – koliko ljudi prejme zakramente in Božje življenje, ker misijonarji s prevoznimi sredstvi dosežejo oddaljene kotičke sveta, ki jih peš ne bi mogli. Da, v misijonih je še vedno veliko krajev, ki so praktično odrezani od sveta. V mnogih misijonskih predelih sveta so cestne povezave narejene samo med večjimi kraji, vsa ostala pokrajina stepe, savane, tropskih gozdov ali puščave pa je praktično nedostopna in ljudje tam živijo še po tisočletnih izročilih. Naloga misijonarjev je, da ravno tem oddaljenim ljudem prinesejo veselo oznanilo Kristusa. Vse misijonsko delo je osredotočeno na Kristusa, saj je On središče naše vere in našega življenja.

Po svojim močeh z našim darom podprimo nakup prevoznih sredstev za misijonarje in vse ljudi, ki bodo deležni prevozov z njimi. Dobri Bog naj po priprošnji sv. Krištofa njih pa tudi nas vselej spremlja na naših poteh. MSS in AK

Današnja prilika pred nas postavlja sejalca, ki predstavlja Boga. To je podoba, ki naj bi jo vzeli zares. Bog je zelo radodaren. Ko seje, ni preračunljiv, ne skopari s semenom. Verjame v še tako slabo zemljo, želi ji dati priložnost, naj enkrat obrodi.

Tako gleda Bog na nas. Nepreračunljivost, velikodušnost, darežljivost. Vera v človeka! Bog upa do zadnjega, da bo dobra beseda, ljubeznivost, dobrota padla na rodovitno zemljo in obrodila stoteren sad. Videti možnost v drugem, nikoli obupati, vztrajno deliti dobroto – to je Božja logika. To je logika Božje ljubezni. Skušajmo povabilo vzeti bolj zares. To je nespamet križa. Želi si, da bi imeli več te nore ljubezni. Svet bi bil zagotovo drugačen! E. Mozetič

Zgodba pripoveduje: Nekoč je živela miška, ki se je izredno bala mačk. Prosila je čarovnika, da bi se je usmilil in jo spremenil v mačko. Ustregel je njeni želji, a kot mačka se je bala psov. In spremenil jo je v psa. Toda spet se je bala panterjev. In čarovnik jo je spremenil v panterja. Tedaj pa se je zbala lovcev. Takrat je čarovnik dvignil roke in panterja spet spremenil v miš. Dejal je: »Ničesar ne morem storiti zate. Ne morem ti pomagati, kajti imaš mišje srce!«

Če je v naši notranjosti strahopetno srce, nam nihče in nič od zunaj ne more pomagati. Človekov napredek, tehnika, znanost, materialne dobrine nam ne morejo biti v pomoč. Več kot imamo, bolj nas je strah.

Kako pa obvladati strah, bojazen današnjega časa? V evangeljskem odlomku se trikrat ponovijo Jezusove besede: »Ne bojte se!« Bog je dejansko vedno z nami. V vsem se mu zaupajmo. Naj prežene vse strahove našega življenja ter nas napolni s svojo milostjo. F. Brečko

Jezus v množici prepozna goro potreb, na katere ne more sama odgovoriti. Množica potrebuje pastirja. Zato nadaljuje: Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite, naj Gospod pošlje delavce. V tej luči pokliče apostole in jih razpošlje, da bi pomagali. A kako naj danes prosimo Gospoda, naj pošlje delavcev na svojo žetev, če sodobna družba sploh ne zaznava, da jih potrebuje? Lahko molimo le: Bog, povej nam, kje vidiš, da smo bolni, mrtvi, gobavi in obsedeni. Le če bo čreda prepoznala svoje potrebe, bo prošnja k Bogu za dobre pastirje iskrena. Iskreno prošnjo bo Bog gotovo uslišal.   E. Mo

 Katera je prava pot do raja?

Kako pridemo do raja? Katera je pot? Poglejte odločilno Jezusovo misel: 'Jaz sem pot.' Da se povzpnemo v nebesa, je za to Jezus pot: imeti torej živ odnos z njim, posnemati ga v ljubezni, hoditi po njegovih stopinjah. Jaz kristjan, ti kristjan, vi kristjani se lahko vprašamo: Po kateri poti hodim? So poti, ki ne vodijo v nebesa, kot so poti nadvlade, posvetnosti, samopotrjevanja. Je pa tudi Jezusova pot, ki je pot ponižne ljubezni, molitve, krotkosti, zaupanja. To je pot Jezusa, kar pomeni hoditi naprej tako, da ga vsak dan vprašamo: 'Jezus, kaj misliš ti o tej moji izbiri? Kaj bi ti storil v tej situaciji s temi osebami?' Dobro je vprašati Jezusa, ki je pot, za napotke na poti proti nebesom.

V tem mesecu nam je lahko še posebej zgled Marija, ki se ves čas tako pogumno odpravlja na pot v Betlehem, v Egipt, nazaj v Nazaret, pa v Jeruzalem ... Od jasli do križa. Vse Jezusove besede neprestano premišljuje, da bi spoznala Resnico. Svoje življenje začenja kot preprosto dekle in ga izpolni kot Kraljica apostolov in Mati Cerkve. Neverjetna pot, ki je mogoča samo v popolni poslušnosti njemu. E. Mozetič

Nikoli nisem videl, da bi se za kakim pogrebnim sprevodom peljal selitveni kamion. Nihče torej ničesar ne nese s seboj. Ta bogastva ostanejo tu. Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. So tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti. A vemo, kako končajo. Zares kraljuje, kdor zna bolj od sebe ljubiti resnično dobrino. In to je Božja moč.

V čem se je Kristus pokazal močan? Ker je znal storiti tisto, česar kralji zemlje ne počnejo: dati življenje za ljudi. In to je resnična moč. Moč bratstva, moč ljubezni, moč ponižnosti. V tem je prava svoboda. Kdor ima to moč ponižnosti, služenja, bratstva, ta je svoboden. V službi te svobode pa je uboštvo, ki ga hvalijo blagri.

Obstaja namreč uboštvo, ki ga moramo sprejeti, to je uboštvo naše biti, in uboštvo, ki pa ga moramo iskati, to je konkretno uboštvo od stvari tega sveta, da bi tako bili svobodni in bi lahko ljubili. Vedno moramo iskati svobodo srca, ki ima svoje korenine v našem uboštvu. E. Mozetič

Stari Porfirij z gore Atos je nekoč svetoval obupani materi, katere odraščajoči otroci niso želeli sodelovati v nedeljski liturgiji:

Nikoli jih v nič ne sili. Če jim želiš kaj povedati, jim povej z molitvijo. Otroci ne poslušajo z ušesi. Šele ko jih obsije Božja milost, začnejo poslušati, kar jim želimo povedati. V svoji molitvi povej Božji materi, kaj bi rada povedala njim, in ona sama jih bo usmerila k temu. Naj bo tvoja molitev ta duhovna nežnost, s katero obdajaš svojega otroka. Takšno nežnost on sprejema. Včasih se zgodi, da želimo otroka pobožati, on pa pobegne. Duhovne nežnosti pa se otroci nikoli ne branijo.