URNIK SVETIH MAŠ

Ob delavnikih ob 7.00.
Ob nedeljah ob 7.00 in 10.00.
Oznanila  najdete zgoraj v zavihku 'Godovi in svete maše' ali na desni strani.

Ne upam si govoriti o tebi, Gospod. Toda moral bi jim govoriti, pa ne s hladnimi, oddaljenimi besedami, kakor bi pripovedoval zgodovinsko zgodbo o Napoleonu, ampak z živim prepričanjem svojega srca, kakor more edino prijatelj govoriti o svojem prijatelju.

Gospod ali bi moral tedaj tvegati svojo glavo, ali bi moral svojo svetilko potegniti izpod mernika, kjer sem jo ljubosumno skrival, da bi jo postavil na svetilnik, da bo svetila vsem, ki so v hiši?

Ljudje velikokrat mislijo, da mora biti človek, ki hoče postati luč in sol, veliko boljši od drugih, neke vrste nadčlovek, ki da je popoln. To ni res!

Če hoče človek pričevati zate, ni treba, da je "boljši od drugih", le čisto preprosto mora priznati, da bi brez tebe bil še slabši.

Upati si mora reči: "Kar sem, dolgujem njemu!« Upati si mora reči: »Gospod, daj da postanem luč zemlje in sol sveta, ker bom rad pričeval o tebi!«             M. Francoise

Nikoli nisem videl, da bi se za kakim pogrebnim sprevodom peljal selitveni kamion. Nihče torej ničesar ne nese s seboj. Ta bogastva ostanejo tu. Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. So tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti. A vemo, kako končajo. Zares kraljuje, kdor zna bolj od sebe ljubiti resnično dobrino. In to je Božja moč.

V čem se je Kristus pokazal močan? Ker je znal storiti tisto, česar kralji zemlje ne počnejo: dati življenje za ljudi. In to je resnična moč. Moč bratstva, moč ljubezni, moč ponižnosti. V tem je prava svoboda. Kdor ima to moč ponižnosti, služenja, bratstva, ta je svoboden. V službi te svobode pa je uboštvo, ki ga hvalijo blagri.

Obstaja namreč uboštvo, ki ga moramo sprejeti, to je uboštvo naše biti, in uboštvo, ki pa ga moramo iskati, to je konkretno uboštvo od stvari tega sveta, da bi tako bili svobodni in bi lahko ljubili. Vedno moramo iskati svobodo srca, ki ima svoje korenine v našem uboštvu. E. Mozetič

Nedelja Božje besede nas vabi, da se ustavimo ob daru, ki ga pogosto jemljemo kot samoumevnega – ob Božji besedi, ki je živa in dejavna.

Sveto pismo ni le knjiga iz preteklosti. Je Božji glas, ki še danes govori. Ni namenjeno zgolj branju, ampak srečanju.

Ko odpremo Sveto pismo, se ne srečamo z mrtvimi črkami, temveč z živim Bogom, ki vstopa v naš vsakdan. Njegova beseda nas vabi, da prisluhnemo, da dopustimo, da nas nagovori, včasih tudi pretrese ali izzove.
Bog po svoji besedi ne govori zato, da bi nas obsojal, ampak da bi nas prebudil, vodil in ozdravljal.

Toda Božja beseda ni namenjena samo poslušanju. Rodovitna postane šele, ko ji dovolimo, da nas spremeni. Si pripravljen(a), da spremeni tudi tebe? AI

Vprašanje, ki si ga lahko postavimo tako ob današnjem evangeliju, kot tudi sicer v našem vsakdanu, je zelo preprosto in se glasi: Ali si priznam svoj greh in iščem odrešenje? Ali verjamem, da je Jagnje Božje – ponižni služabnik Gospodov, Jezus, resnično moj zgled, resnica o življenju in življenje samo?

Če je, potem me bo srečanje z njim vselej navduševalo, potem bo srečanje Jagnjeta in Janeza Krstnika tudi zame neverjeten dogodek, ob katerem ne morem več molčati in ostati »neprizadet« in brez odziva. Potem bom močneje zahrepenel po odrešenju in hrepenel tudi po tem, da bi uspel odrešenje posredovati drugim.

Biti Jagnjetovi učenci v današnjem svetu torej pomeni, da ne zavzamemo drže zaprtosti, temveč vsem posredujemo veselo novico, evangelij, ter jasno pričujemo s svojim življenjem, da nas hoja za Jezusom osvobaja in dela bolj vesele od ostale množice ljudi, ki Jezusa ne spusti v svojo bližino. Po: E. Mozetič

Kristjan ni krščenec, ki prejme krst in gre nato naprej po svoji poti. Prvi sad krsta je, da pripadaš Cerkvi, Božjemu ljudstvu. Ne da se razumeti kristjana brez Cerkve. Spomnimo se na velikega papeža svetega Pavla VI., ki je govoril, da ni mogoče ljubiti Kristusa brez Cerkve; poslušati Kristusa, a ne Cerkve; biti s Kristusom na robu Cerkve. Ni mogoče! Evangeljsko sporočilo prejemamo v Cerkvi, svojo svetost ustvarjamo v Cerkvi, naša pot je v Cerkvi. Vse drugo je fantaziranje.

Pomembno je čutiti, misliti, želeti … znotraj Cerkve!

Naj nam praznik Jezusovega krsta ponovno odkrije dar in lepoto tega, da smo ljudstvo krščenih, torej s  Kristusovo milostjo rešenih grešnikov, ter resnično vključeni po delovanju Svetega Duha v sinovski Jezusov odnos z Očetom, sprejeti v naročje matere Cerkve in usposobljeni za bratstvo, ki ne pozna meja in pregrad.

Naj nam Devica Marija pomaga ohraniti vedno živo in hvaležno zavest našega krsta ter prehoditi v zvestobi pot, ki smo jo začeli s tem zakramentom našega prerojenja. Vedno pa ponižnost, krotkost in odločnost. Po: E. Mozetič

»Modrost hvali sama sebe, v Bogu najde svoj ponos, v občestvu njegovega ljudstva se ponaša.« (Sir 24,1)

Božja modrost ni oddaljena resnica, skrita le v nebesih. Sveto pismo jo opisuje kot živo navzočnost, ki prihaja med ljudi, kot dih Stvarnika, ki vdihuje smisel v vse stvarstvo. Sirah nas vabi, da te modrosti ne iščemo le v knjigah ali v pametnih besedah, ampak v samem življenju – tam, kjer Bog razodeva svojo navzočnost: v naravi, v tihih molitvah, v preprostih dejanjih ljubezni.

Ko modrost prebiva med ljudmi, postane svet kraj srečanja z Bogom. V njej nas Bog uči videti globlje: da prepoznamo njegovo roko v preizkušnjah, njegovo nežnost v trpljenju in njegov namen v vsakem trenutku. Modrost ni le znanje, ampak Božji način gledanja na svet – s srcem, ki ljubi, in z duhom, ki zaupa.

Gospod nas danes vabi, da odpremo srce tej modrosti. Ne tisti, ki se ponaša z razumnostjo sveta, ampak tisti, ki posluša Božji glas v ponižnosti, bo napolnjen z mirom in svetlobo.                          AI

Božič nas spominja, da Bog ne prihaja v bleščavi in moči, ampak v preprostosti in tišini betlehemske votline. Vstopi v našo človeško krhkost, da bi bili mi deležni njegove ljubezni. Če odpremo srce, se rojstvo Jezusa ne zgodi le nekoč v zgodovini, ampak vedno znova tudi danes — v naših družinah, odnosih in vsem, kar delamo z ljubeznijo.

Božič je povabilo, da postanemo nosilci miru in topline, tako kot je on postal »Bog z nami«.

Voščim vam lep božič! Z Jezusovimi presenečenji bogat božič. Morda se nam bodo presenečenja zdela kdaj neudobna, a so po okusu Boga. Če jih bomo sprejeli, bomo naredili sami sebi čudovito presenečenje. Vsakdo od nas ima v srcu namreč skrito sposobnost presenetiti se. Za začetek se pustimo za ta božič presenetiti Jezusu. Ampak to bo lahko storil le, če mu odpremo naše srce. Pridi, Gospod Jezus!

Kako lepo bi bilo, ko bi bil tudi naš božič takšen, kot ga je doživel Jožef. Kako mirno je sprejel spremembo svojih načrtov. Vse gre drugače, a zanj gre še vedno vse prav. Kako je to mogoče?

V teh dneh nas pogosto vznemirijo malenkosti: jaslice niso takšne, kot bi si želeli, jedilnik za božično večerjo ni najboljši, otroci so popolnoma razigrani in jih nikakor ni možno umiriti ... Vsaka malenkost je že razlog za slabo voljo. K temu nasproti postavimo Jožefovo situacijo: ugotovi, da je njegova žena noseča, pa ne z njim. In on mirno razmišlja! Si lahko to predstavljamo? Kako je to zmogel? Preprosto: dobro se je pripravljal na Gospodov prihod. Zaupal je v  Božji načrt in v pot, ki mu je pripravil. Umirimo se – zaupajmo in božič bo tudi za nas lep!     AK

 Oba sta stopila v zgodovino kot obljubljena …, da sta vsak po svoje izpolnila poslanstvo …, a tudi vsakdo izmed nas ima svoje!

Kakor znamenja in čudeži potrjujejo Jezusa kot obljubljenega, Jezus potrdi Janeza kot tistega, ki ga je ljudem predstavil kot obljubljenega. Janez Krstnik je na Jezusa pokazal kot na Jagnje, ki nase jemlje vse grehe sveta. Če je torej Jezus želel pokazati na verodostojnost Janezovega poslanstva, je moral sedaj to verodostojnost potrditi tako, da je potrdil tudi Janeza kot svojega predhodnika.  Zakaj bi ljudje sploh hodili v puščavo poslušat nekoga, če ne bi  imeli  za to presneto dobrega razloga? Če Janez ne bi bil tako zelo potrjen v Svetem Duhu, zagotovo njegovi govori ne bi pretresli src mnogih ljudi, ki so se zato dali krstiti v Jordanu v znak spreobrnjenja. Prinašamo upanje – takrat postajamo žive priče, da se Kristusovo kraljestvo že uresničuje med nami.                             AK

Stari Porfirij z gore Atos je nekoč svetoval obupani materi, katere odraščajoči otroci niso želeli sodelovati v nedeljski liturgiji:

Nikoli jih v nič ne sili. Če jim želiš kaj povedati, jim povej z molitvijo. Otroci ne poslušajo z ušesi. Šele ko jih obsije Božja milost, začnejo poslušati, kar jim želimo povedati. V svoji molitvi povej Božji materi, kaj bi rada povedala njim, in ona sama jih bo usmerila k temu. Naj bo tvoja molitev ta duhovna nežnost, s katero obdajaš svojega otroka. Takšno nežnost on sprejema. Včasih se zgodi, da želimo otroka pobožati, on pa pobegne. Duhovne nežnosti pa se otroci nikoli ne branijo.