Kje nas najdete?

Danes je misijonski praznik –  misijonska nedelja. Pravzaprav je celoten mesec oktober posvečen misli na misijone. A kaj pravzaprav so misijoni?

V naših mislih se ob tej besedi po navadi odvijejo podobe pogumnih in pustolovskih misijonarjev, ki z džipi po razdrapanih cestah rešujejo življenje ubogih ljudi, hranijo lačne, zdravijo bolne in skrbijo za šolo množice otrok. Vse to je res, a glavni namen misijonov je pravzaprav oznanjevanje Kristusa, njegove ljubezni; širjenje vere in utrditev Cerkve po celem svetu. In Bogu hvala krščanska vera po svetu lepo napreduje. Gradijo se nova občestva, povezujemo se v vesoljno Cerkev, ne glede na to, na katerem delu sveta smo in kakšne barve kožo imamo. Pomembno je le to, da pripadamo Kristusu in da nas on povezuje, mi pa njegovo ljubezen širimo v svet.

Tudi mi smo danes poklicani da molimo za misijonarje, za blagoslov njihovega dela, pa tudi za naše iskreno srce in živo vero, da bi bil Kristus središče našega življenja. Tako bomo lahko tudi mi misijonarji v okolju, kjer živimo.

Bilo je 10 mož. Deset mož je fizično ozdravelo. A le eden med njimi je bil ozdravljen fizično in duhovno. Zakaj? Sveto pismo pravi, da se je samo eden od njih vrnil k Jezusu, padel na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval ter z močnim glasom začel slaviti Boga.

In šele tu je zaključek zgodbe. Ko se nas Jezus resnično dotakne oz. nas pozdravi, to v nas povzroči veliko radost, ki se spremeni v hvaležnost in čaščenje Boga! Brez hvaležnosti se ne da častiti Boga! Še vedno ostaneš zazrt vase, v svoj egoizem, svoje potrebe, nespremenjen … Pridi k Jezusu in mu povej, da si mu hvaležen, in dal ti bo svobodo, ki je mogoče še nisi doživel! Premišljuj o Božjih darovih. Premišljujmo o njegovih dobrotah. Opominjaj svoje srce na dobrote, darove, ki ti jih je pripravil Bog. Vsak dan znova se mu zahvali zanje.

    Kakšna je vera, ki jo Jezus primerljiva z gorčičnim zrnom?

Vera, ki je primerljiva z gorčičnim semenom, je vera, ki ni naduta, zaverovana vase! To je vera, ki v svoji ponižnosti čuti veliko potrebo po Bogu in se mu v svoji majhnosti z zaupanjem izroči. To je vera, ki nam da sposobnost gledati z zaupanjem na menjavajoče se dogodke življenja, ki nam pomaga sprejeti tudi poraze in trpljenje v zavesti, da zlo nima in ne bo nikoli imelo zadnje besede.

Kako lahko vemo, da imamo res vero, torej če je naša vera, čeprav majhna, pristna, čista in zdrava? To nam razloži Jezus, ko nakaže, kakšno je merilo za vero: služenje. To stori s priliko, ki se na prvi pogled zdi malo čudna, saj predstavi lik gospodovalnega in brezčutnega gospodarja. Ampak ravno ta način gospodarjevega obnašanja izpostavi to, kar je pravo središče prilike, torej razpoložljiva drža služabnika. Jezus hoče reči, da je veren človek takšen do Boga, da se torej brez računov ali zahtev popolnoma prepusti njegovi volji.

Ne moreš živeti brez nekoga, ki te ima rad, ki mu nekaj pomeniš, kateremu se lahko zaupaš, ki skrbi zate in te je vedno vesel. V življenju srečuješ ogromno ljudi, toda le nekateri postanejo del tvojega življenja, sodite skupaj in z njimi si neizbrisno povezan. Kakšen blagoslov, če so to dobri ljudje! Ljudje, pri katerih si doma in se počutiš varen. Brez takšnih ljudi bi bilo življenje neznosno. Toda  med nami jih je veliko, ki nimajo človeka, nikogar, ki bi zanje skrbel in se jim razdajal, nikogar, ki bi jim hotel dati košček svojega srca. Pa vendar je tudi njihovo srce potrebno tolažbe, želijo si naklonjenosti in nežnosti, naročje, v katerega bi se lahko zatekli. Naš svet je postal zelo hladen. Toliko ljudi ta hlad občuti. Ne pozabi tega! Med seboj smo vsi povezani: odvisni smo od hrane, stanovanja, počitka, od vsega, kar se da dobiti za denar. Še bolj pa smo odvisni med seboj, ko gre za našo srečo. Tu pa ne pomaga denar. Za to je potrebno srce, ljubezen – tega pa ni mogoče kupiti.

Odpiraj svoje srce ljudem, ki jih srečuješ – in ne pusti nikogar stati na hladnem. Po: P. Bosmans, Živi vsak dan

Anton Martin Slomšek – človek za vse čase

Anton Martin Slomšek (1800–1862) je živel v večnarodnostni avstrijski monarhiji, v času velikih sprememb. A je Slomšek sredi  vsega tega ostal trden steber kot duhovnik, škof, vzgojitelj, pedagog in tudi politik. Med temeljne vrednote je poleg  vere postavljal vzgojo, materin jezik, narodnost, izobrazbo.

Med vsemi pa je najbolj izpostavi osnovno celico vse človeške družbe – družino:

“Najpomembnejša drevesnica človeške skupnosti je družina. Naša največja skrb morajo biti dobri krščanski zakoni. Če bo družina kot prva in najbolj pomembna ustanova družbe zdrava in bodo njene obveznosti zvesto in zavestno izpolnjene, bo tudi človeštvo zdravo. Bodo zdravi naši otroci in narodi sveta. Prav v zakonu in družini je tista točka, v kateri se vezi družine, domovine in Cerkve najbolj notranje povezujejo. Da bi krščanstvo v Evropi čim bolj zagotovo uničili, so se njegovi sovražniki zagnali prav v to. V družino. V to osrednjo točko sveta, ki je počelo vsega življenja. Podobno kot spretni ubijalec, ki svoje bodalo ne usmeri v ramo žrtve, ampak v srce.”

Kot bi nam blaženi Slomšek govoril danes! Zato: Blaženi Anton Martin Slomšek, pomagaj tudi nam, našim družinam, v teh čudnih časih!

NOVO ŠOLSKO LETO

Dobri Jezus, ko ponovno sedamo v šolske klopi in začenjamo novo šolsko in veroučno leto, te prosimo, bodi ob nas, da bomo z veseljem osvajali nova znanja, pletli nova prijateljstva in spoznavali nove šolske predmete, pa tudi verske resnice pri verouku.

Hvala za vse prijetne počitniške dni, ki so za nami. Naj iz njih črpamo moč tudi takrat, ko bodo pred nami napori. Zaupamo, da bomo te vselej premagali s tvojo bližino in varstvom naše nebeške matere Marije.

Blagoslovi vsak naš dan in izprosi varstvo angelov varuhov, da nas spremljajo na vseh naših poteh. Amen.

Moj Bog, radi bi hotel, kakor hočeš ti. Hodim svojo pot skozi dni in skozi nešteta vrata. Iz revnega, praznega dne v mir noči, iz nemira noči v bogat dan. Večeri in jutra so vrata, skozi katera me vodiš. Hodim svojo pot in srečujem ljudi. Odkrivam njihove usode, njihove želje, njihovo trpljenje in njihove napore.

Rad bi, da me vodiš ti, ko prihajam med ljudi, da v njihovih obrazih najdem tebe. Moj Bog, tebe iščem na svojih številnih poteh.

Ne najdem te, kamor koli se obrnem, če mi ti ne odpreš vrat. Ti sam si vrata.

Izpelji me iz blodnjaka moje duše ter mi pokaži vrata, skozi katera smem vstopiti k tebi, da ne bom bival v sebi, ampak pri tebi. J. Zink

Vsak človek v svojem življenju hrepeni po miru. Žal nas življenje pogosto spravi na kolena z negotovostjo, napolni z dvomi vase in včasih celo prežme z obupom. Sredi takih stisk lahko postane naše srce obremenjeno, naši dnevi pa tesnobni in žalostni.

Toda čudovita novica kljub preizkušnjam je, da je Jezus prišel, da bi v Njem lahko imeli življenje in ga imeli v obilju.

Kadar potrebujete tolažbo, kratek predah v dnevu ali zagotovilo, da se bodo stvari sčasoma uredile, se lahko naslonite na Božje obljube ali preprosto posežete po psalmu, ki ga prinaša med nas Božja beseda.

Trdno sem upal v Gospoda, sklônil se je k meni in uslišal moje klicanje.

Potegnil me je iz pogubne jame, iz blatnega močvirja, moje noge postavil na skalo, utŕdil moje korake. V usta mi je polóžil novo pesem, hvalnico našemu Bogu. Mnogi bodo to videli in se bali, zaupali bodo v Gospoda. Ps 40,1–3

”Ne boj se” je še ena od številnih besednih zvez, s katerimi je prežeto celotno Sveto pismo; včasih jo celo imenujemo enajsta zapoved. Ne gre toliko za zapoved kot za obljubo, da se bo izpolnilo to, o čemer govori. ”Ne boj se” zobozdravnikov ni moralna zapoved, temveč besede, namenjene pomiritvi otroka in vzpostavitvi zaupanja.

Vera kot racionalno prizadevanje je v stalni nevarnosti verskega pregretja ali dogmatične okamenelosti. Jezus pa nas popelje na potovanje v globine našega srca in izreče besede, ki umirijo našo notranjost ter potešijo hrepenenje po varnosti, sprejetosti in gotovosti. Zato lahko beremo omenjene svetopisemske vrstice ne kot zapovedi ali ukaze, temveč kot ljubeč pastirjev nagovor. Opazili bomo, da izgubijo svoj ukazovalni značaj in začnejo blagodejno delovati na nas. Po: D. Meier

Duh deluje v duhovnem človeku

V župnijo je prišel nov župnik. Ker jo je hotel spoznati, se je odpravil med ljudi. Srečal je čevljarja in se z njim zapletel v pogovor. Kmalu je spoznal, da je obrtnik pobožen in moder mož, zato mu je rekel: »Vi ne bi smeli biti čevljar in opravljati tako preprostega dela.«

Mojster je župniku razložil, da prav zdaj dela čevlje za otroka uboge vdove ter dejal: »Gospod, vi pridigate tako, kakor od vas pričakuje Bog, jaz pa delam otroku čevlje, kakor Bog pričakuje od mene. Ko bova oba prišla pred njega, lahko upava, da bo Bog izrekel vam in meni enako  pohvalo: “Prav, dobri in zvesti služabnik.”«

Preprost čevljar je župnika poučil, da človeka, ki se pusti voditi Svetemu Duhu, vsa opravila, še tako vsakdanja, vodijo k Bogu.

Imamo različne sposobnosti in  opravljamo različne službe, a duhovnega človeka vse vodi k Bogu: »Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh« (1 Kor 12,4,6). Po: B. Rustja, Vodi me, dobrotni Duh

Verovati pomeni imeti temelj, trdna tla pod nogami. K takšni veri vabi Jezus »Nevernega Tomaža«, ko mu pravi, naj se prepriča in naj ne bo neveren, ampak veren.  S svojo zahtevo po otipljivih dokazih nam je ravno Tomaž blizu, posebej tistim, ki težko verujejo in imajo pomisleke in težave. Pravih dokazov za Boga ni, zatrjujejo teologi, so pa pametni in utemeljeni razlogi za verovanje. Dokažemo lahko Pitagorov izrek, Boga pa iščemo in najdemo po drugih poteh, po poteh srca, predvsem v izkustvu pravičnosti, lepote in dobrote. A, da bi lahko doživeli izkustvo, se mu moramo odpreti. Dovoliti moramo, da Jezus stopi pred nas, da v danem trenutku uvidimo in da se lahko prepričamo, da je vse, kar imamo iz Njegove ljubezni – da je tukaj, da živi, da je ob nas. 

 ZA VERO V VSTAJENJE

Gospod, stopil si v temine smrti. Kako pogosto se zdi, da spiš. In s kakšno lahkoto se ljudje oddaljimo od tebe in govorimo sami sebi: Bog je mrtev.

Daj, da v temnih trenutkih priznamo, da vsekakor obstajaš. Ne pusti nas samih, ko izgubljamo pogum. Pomagaj nam, da te ne bomo pustili samega. Daj nam trajno zvestobo, kadar tavamo in se čutimo izgubljene, in ljubezen, ki te bo sprejela, ko to najbolj potrebuješ, kot tvoja Mati, ki te je ponovno vzela v svoje naročje. Pomagaj nam vsem, da ti bomo darovali svoje sposobnosti, svoje srce, svoj čas, ter pripravljali vrt, v katerem se bo lahko zgodilo vstajenje. J. Raztzing

Stari Porfirij z gore Atos je nekoč svetoval obupani materi, katere odraščajoči otroci niso želeli sodelovati v nedeljski liturgiji:

Nikoli jih v nič ne sili. Če jim želiš kaj povedati, jim povej z molitvijo. Otroci ne poslušajo z ušesi. Šele ko jih obsije Božja milost, začnejo poslušati, kar jim želimo povedati. V svoji molitvi povej Božji materi, kaj bi rada povedala njim, in ona sama jih bo usmerila k temu. Naj bo tvoja molitev ta duhovna nežnost, s katero obdajaš svojega otroka. Takšno nežnost on sprejema. Včasih se zgodi, da želimo otroka pobožati, on pa pobegne. Duhovne nežnosti pa se otroci nikoli ne branijo.