Kje nas najdete?

                Svetloba adventnih sveč

Advent, ti čudoviti čas tišine, svete zbranosti, daj, da plameni tvojih sveč ogrejejo srca nas in vseh ljudi.

Prva sveča – sveča vere – naj s svojim svetlim sijem prežene od nas vso temo in nas varno vodi k Bogu.

Svetloba druge sveče – sveče upanja – nam govori: »Ne obupuj, pogumno stoj! Prihaja on, ki zdravi rane.«

Zlati sijaj tretje sveče – sveče tvoje večne ljubezni, naj nas ogreje tako močno, da bo vsem okoli nas toplo.

Ko bo zagorela četrta sveča in se bo iztekal advent, naj nje svetloba mir oznanja in nas vodi do spoznanja, da smo bratje, sestre vsi!

»Odvrzimo dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno.« (prim. Rim 13,12–13)

Tema pomeni greh, sebičnost, brezbrižnost – vse tisto, kar nas oddaljuje od Boga in ljudi. Luč pa je Kristus, ki prihaja, da razsvetli naše življenje. Ko se odločimo za resnico, poštenost, prijaznost in ljubezen, se oblečemo v to luč.

»Orožje luči« je moč dobrote, ki premaga temo. V adventu nas Gospod še posebej vabi, da prav z malimi dejanji – s poštenim delom, toplimi besedami, iskreno pomočjo – prinašamo njegovo luč v svet.

Naj nam nebeška mati Marija stoji ob strani, da bomo pogumni v boju proti temi ter s poštenim življenjem pričali o Luči, ki prihaja med nas. AK

Pravo zaupanje premaga obup. (Abbe Joly)

Lahko je zaupati, če obup ni nikoli prodrl v tvoje srce! Toda pravo zaupanje se rodi iz obupa, katerega korenine smo izruvali, da bo v srcu cvetelo le zaupanje v Boga. Ne čudi se in ne upiraj se, če te včasih navdaja obup. To je vsakdanji kruh tistih, ki gredo pogumno skozi življenje. Toda ne pozabi: Bog mi vedno nudi milost, da morem razgnati temne oblake in omogočiti, da v meni zraste zaupanje! Po: F. Lelotte, Iskre

Grozljiv prizor: Jezus v strašnem trpljenju na križu, v smrtnem boju, zraven pa ljudstvo, ki si ga ogleduje in se iz njega norčuje. Posmeh! Pod križem se zabavajo tudi narodni voditelji, kot bi sedeli v gostilni, popivali in se norčevali iz vsega lepega. Bog visi na križu, oni pa se mu posmehujejo, ker so končno dokazali, da ni Božji Sin, da ni Maziljenec. Popolnoma zapuščen in sam celo na križu. Le desni razbojnik pokaže vero vanj in ga prosi za življenje.

Kakorkoli že bi radi obrnili ta trenutek ali nanj preprosto pozabimo, dejstvo je, da je največji poraz začetek novega življenja, dopolnitev vsega, za kar si je Jezus prizadeval. Prav ta trenutek je temeljni kamen za vsakega kristjana. Je bistvo kraljestva, ki ni od tega sveta. Kajti veličina njegovega kraljestva ni moč tega sveta, temveč Božja ljubezen, ljubezen, ki je sposobna doseči in ozdraviti vsako stvar. Zaradi te ljubezni se je Kristus ponižal vse do nas, prebival je v naši človeški bedi; izkusil je našo največjo slabost: krivičnost, izdajo, zapuščenost; okusil je smrt, grob, predpekel. S tem načinom je naš Kralj dosegel skrajne meje vesoljstva, da bi objel in rešil vsako živo bitje. E. Mozetič

Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgúbil. (Lk 2)

  Pri teh Jezusovih besedah gre za dve plati iste resničnosti:

Prva: »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena.« Jezus opozarja, da njegovi učenci ne bodo vedno sprejeti. Ker bodo zvesti njemu in njegovemu nauku, se bodo pogosto znašli v nasprotju z logiko sveta, z interesi oblasti ali s kulturo, ki mu je nasprotna.To sovraštvo ni posledica osebnih napak učencev, temveč prav tega, da se poistovetijo z Jezusom – s »tem imenom«.

In druga: »A še las z glave se vam ne bo izgúbil.«

Jezus hkrati zagotavlja, da je Božja skrb popolna in da učenci niso prepuščeni sami sebi. Je pa res, da to ne pomeni, da bodo telesno obvarovani pred preganjanjem ali smrtjo (saj vemo, da so mnogi apostoli umrli mučeniške smrti). Pomeni pa, da njihova resnična, večna varnost – njihovo življenje pri Bogu – ne bo izgubljeno. Hkrati obljublja popolno Božje varstvo. 

Gospod, zahvaljujemo se ti za kruh na mizi, ki nam ga daješ vsak dan, za hrano in pijačo, za obleko in stanovanje.

Zahvaljujemo se ti za luč naših oči, za zrak, ki ga dihamo, za glas, s katerim govorimo, za sonce in dež ob svojem času.

Zahvaljujemo se ti za simpatijo in naklonjenost ljudi okoli nas, za zvestobo naših prijateljev, za velikodušnost tistih, ki nam odpuščajo.

Zahvaljujemo se ti za smeh otrok, za razumevanje starejših, za zadovoljstvo pri našem delu, za tvojo bližino vse naše dni. Po: H. Oosterhuis

Gospod Bog, od tebe prihaja vsak dober dar, vlij v naša srca hvaležnost za vse, kar nam ti sam daješ in kar nam poklanjaš po dobroti ljudi.

Daj, da se bomo bolj zavedali tvoje dobrote, ki prihaja k nam po plemenitih ljudeh in po stvareh, ki jih moremo imeti in uporabljati. Naj še bolj cenimo tvoje darove.

Pomagaj nam, da svoje hvaležnosti ne bomo kazali le z besedami, ampak tudi s tem, da bomo pomagali ljudem, ki so v kakršnihkoli težavah. Tako bomo dobrotljivo stali ob strani tistim, ki so v potrebi, ter s svojo bližino opogumljali tiste, ki so potrti in žalostni. B. Rustja, Zgodbo ti povem

Danes je misijonski praznik –  misijonska nedelja. Pravzaprav je celoten mesec oktober posvečen misli na misijone. A kaj pravzaprav so misijoni?

V naših mislih se ob tej besedi po navadi odvijejo podobe pogumnih in pustolovskih misijonarjev, ki z džipi po razdrapanih cestah rešujejo življenje ubogih ljudi, hranijo lačne, zdravijo bolne in skrbijo za šolo množice otrok. Vse to je res, a glavni namen misijonov je pravzaprav oznanjevanje Kristusa, njegove ljubezni; širjenje vere in utrditev Cerkve po celem svetu. In Bogu hvala krščanska vera po svetu lepo napreduje. Gradijo se nova občestva, povezujemo se v vesoljno Cerkev, ne glede na to, na katerem delu sveta smo in kakšne barve kožo imamo. Pomembno je le to, da pripadamo Kristusu in da nas on povezuje, mi pa njegovo ljubezen širimo v svet.

Tudi mi smo danes poklicani da molimo za misijonarje, za blagoslov njihovega dela, pa tudi za naše iskreno srce in živo vero, da bi bil Kristus središče našega življenja. Tako bomo lahko tudi mi misijonarji v okolju, kjer živimo.

Bilo je 10 mož. Deset mož je fizično ozdravelo. A le eden med njimi je bil ozdravljen fizično in duhovno. Zakaj? Sveto pismo pravi, da se je samo eden od njih vrnil k Jezusu, padel na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval ter z močnim glasom začel slaviti Boga.

In šele tu je zaključek zgodbe. Ko se nas Jezus resnično dotakne oz. nas pozdravi, to v nas povzroči veliko radost, ki se spremeni v hvaležnost in čaščenje Boga! Brez hvaležnosti se ne da častiti Boga! Še vedno ostaneš zazrt vase, v svoj egoizem, svoje potrebe, nespremenjen … Pridi k Jezusu in mu povej, da si mu hvaležen, in dal ti bo svobodo, ki je mogoče še nisi doživel! Premišljuj o Božjih darovih. Premišljujmo o njegovih dobrotah. Opominjaj svoje srce na dobrote, darove, ki ti jih je pripravil Bog. Vsak dan znova se mu zahvali zanje.

    Kakšna je vera, ki jo Jezus primerljiva z gorčičnim zrnom?

Vera, ki je primerljiva z gorčičnim semenom, je vera, ki ni naduta, zaverovana vase! To je vera, ki v svoji ponižnosti čuti veliko potrebo po Bogu in se mu v svoji majhnosti z zaupanjem izroči. To je vera, ki nam da sposobnost gledati z zaupanjem na menjavajoče se dogodke življenja, ki nam pomaga sprejeti tudi poraze in trpljenje v zavesti, da zlo nima in ne bo nikoli imelo zadnje besede.

Kako lahko vemo, da imamo res vero, torej če je naša vera, čeprav majhna, pristna, čista in zdrava? To nam razloži Jezus, ko nakaže, kakšno je merilo za vero: služenje. To stori s priliko, ki se na prvi pogled zdi malo čudna, saj predstavi lik gospodovalnega in brezčutnega gospodarja. Ampak ravno ta način gospodarjevega obnašanja izpostavi to, kar je pravo središče prilike, torej razpoložljiva drža služabnika. Jezus hoče reči, da je veren človek takšen do Boga, da se torej brez računov ali zahtev popolnoma prepusti njegovi volji.

Ne moreš živeti brez nekoga, ki te ima rad, ki mu nekaj pomeniš, kateremu se lahko zaupaš, ki skrbi zate in te je vedno vesel. V življenju srečuješ ogromno ljudi, toda le nekateri postanejo del tvojega življenja, sodite skupaj in z njimi si neizbrisno povezan. Kakšen blagoslov, če so to dobri ljudje! Ljudje, pri katerih si doma in se počutiš varen. Brez takšnih ljudi bi bilo življenje neznosno. Toda  med nami jih je veliko, ki nimajo človeka, nikogar, ki bi zanje skrbel in se jim razdajal, nikogar, ki bi jim hotel dati košček svojega srca. Pa vendar je tudi njihovo srce potrebno tolažbe, želijo si naklonjenosti in nežnosti, naročje, v katerega bi se lahko zatekli. Naš svet je postal zelo hladen. Toliko ljudi ta hlad občuti. Ne pozabi tega! Med seboj smo vsi povezani: odvisni smo od hrane, stanovanja, počitka, od vsega, kar se da dobiti za denar. Še bolj pa smo odvisni med seboj, ko gre za našo srečo. Tu pa ne pomaga denar. Za to je potrebno srce, ljubezen – tega pa ni mogoče kupiti.

Odpiraj svoje srce ljudem, ki jih srečuješ – in ne pusti nikogar stati na hladnem. Po: P. Bosmans, Živi vsak dan

Anton Martin Slomšek – človek za vse čase

Anton Martin Slomšek (1800–1862) je živel v večnarodnostni avstrijski monarhiji, v času velikih sprememb. A je Slomšek sredi  vsega tega ostal trden steber kot duhovnik, škof, vzgojitelj, pedagog in tudi politik. Med temeljne vrednote je poleg  vere postavljal vzgojo, materin jezik, narodnost, izobrazbo.

Med vsemi pa je najbolj izpostavi osnovno celico vse človeške družbe – družino:

“Najpomembnejša drevesnica človeške skupnosti je družina. Naša največja skrb morajo biti dobri krščanski zakoni. Če bo družina kot prva in najbolj pomembna ustanova družbe zdrava in bodo njene obveznosti zvesto in zavestno izpolnjene, bo tudi človeštvo zdravo. Bodo zdravi naši otroci in narodi sveta. Prav v zakonu in družini je tista točka, v kateri se vezi družine, domovine in Cerkve najbolj notranje povezujejo. Da bi krščanstvo v Evropi čim bolj zagotovo uničili, so se njegovi sovražniki zagnali prav v to. V družino. V to osrednjo točko sveta, ki je počelo vsega življenja. Podobno kot spretni ubijalec, ki svoje bodalo ne usmeri v ramo žrtve, ampak v srce.”

Kot bi nam blaženi Slomšek govoril danes! Zato: Blaženi Anton Martin Slomšek, pomagaj tudi nam, našim družinam, v teh čudnih časih!

NOVO ŠOLSKO LETO

Dobri Jezus, ko ponovno sedamo v šolske klopi in začenjamo novo šolsko in veroučno leto, te prosimo, bodi ob nas, da bomo z veseljem osvajali nova znanja, pletli nova prijateljstva in spoznavali nove šolske predmete, pa tudi verske resnice pri verouku.

Hvala za vse prijetne počitniške dni, ki so za nami. Naj iz njih črpamo moč tudi takrat, ko bodo pred nami napori. Zaupamo, da bomo te vselej premagali s tvojo bližino in varstvom naše nebeške matere Marije.

Blagoslovi vsak naš dan in izprosi varstvo angelov varuhov, da nas spremljajo na vseh naših poteh. Amen.

”Ne boj se” je še ena od številnih besednih zvez, s katerimi je prežeto celotno Sveto pismo; včasih jo celo imenujemo enajsta zapoved. Ne gre toliko za zapoved kot za obljubo, da se bo izpolnilo to, o čemer govori. ”Ne boj se” zobozdravnikov ni moralna zapoved, temveč besede, namenjene pomiritvi otroka in vzpostavitvi zaupanja.

Vera kot racionalno prizadevanje je v stalni nevarnosti verskega pregretja ali dogmatične okamenelosti. Jezus pa nas popelje na potovanje v globine našega srca in izreče besede, ki umirijo našo notranjost ter potešijo hrepenenje po varnosti, sprejetosti in gotovosti. Zato lahko beremo omenjene svetopisemske vrstice ne kot zapovedi ali ukaze, temveč kot ljubeč pastirjev nagovor. Opazili bomo, da izgubijo svoj ukazovalni značaj in začnejo blagodejno delovati na nas. Po: D. Meier

Duh deluje v duhovnem človeku

V župnijo je prišel nov župnik. Ker jo je hotel spoznati, se je odpravil med ljudi. Srečal je čevljarja in se z njim zapletel v pogovor. Kmalu je spoznal, da je obrtnik pobožen in moder mož, zato mu je rekel: »Vi ne bi smeli biti čevljar in opravljati tako preprostega dela.«

Mojster je župniku razložil, da prav zdaj dela čevlje za otroka uboge vdove ter dejal: »Gospod, vi pridigate tako, kakor od vas pričakuje Bog, jaz pa delam otroku čevlje, kakor Bog pričakuje od mene. Ko bova oba prišla pred njega, lahko upava, da bo Bog izrekel vam in meni enako  pohvalo: “Prav, dobri in zvesti služabnik.”«

Preprost čevljar je župnika poučil, da človeka, ki se pusti voditi Svetemu Duhu, vsa opravila, še tako vsakdanja, vodijo k Bogu.

Imamo različne sposobnosti in  opravljamo različne službe, a duhovnega človeka vse vodi k Bogu: »Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh« (1 Kor 12,4,6). Po: B. Rustja, Vodi me, dobrotni Duh

Verovati pomeni imeti temelj, trdna tla pod nogami. K takšni veri vabi Jezus »Nevernega Tomaža«, ko mu pravi, naj se prepriča in naj ne bo neveren, ampak veren.  S svojo zahtevo po otipljivih dokazih nam je ravno Tomaž blizu, posebej tistim, ki težko verujejo in imajo pomisleke in težave. Pravih dokazov za Boga ni, zatrjujejo teologi, so pa pametni in utemeljeni razlogi za verovanje. Dokažemo lahko Pitagorov izrek, Boga pa iščemo in najdemo po drugih poteh, po poteh srca, predvsem v izkustvu pravičnosti, lepote in dobrote. A, da bi lahko doživeli izkustvo, se mu moramo odpreti. Dovoliti moramo, da Jezus stopi pred nas, da v danem trenutku uvidimo in da se lahko prepričamo, da je vse, kar imamo iz Njegove ljubezni – da je tukaj, da živi, da je ob nas. 

 ZA VERO V VSTAJENJE

Gospod, stopil si v temine smrti. Kako pogosto se zdi, da spiš. In s kakšno lahkoto se ljudje oddaljimo od tebe in govorimo sami sebi: Bog je mrtev.

Daj, da v temnih trenutkih priznamo, da vsekakor obstajaš. Ne pusti nas samih, ko izgubljamo pogum. Pomagaj nam, da te ne bomo pustili samega. Daj nam trajno zvestobo, kadar tavamo in se čutimo izgubljene, in ljubezen, ki te bo sprejela, ko to najbolj potrebuješ, kot tvoja Mati, ki te je ponovno vzela v svoje naročje. Pomagaj nam vsem, da ti bomo darovali svoje sposobnosti, svoje srce, svoj čas, ter pripravljali vrt, v katerem se bo lahko zgodilo vstajenje. J. Raztzing

Stari Porfirij z gore Atos je nekoč svetoval obupani materi, katere odraščajoči otroci niso želeli sodelovati v nedeljski liturgiji:

Nikoli jih v nič ne sili. Če jim želiš kaj povedati, jim povej z molitvijo. Otroci ne poslušajo z ušesi. Šele ko jih obsije Božja milost, začnejo poslušati, kar jim želimo povedati. V svoji molitvi povej Božji materi, kaj bi rada povedala njim, in ona sama jih bo usmerila k temu. Naj bo tvoja molitev ta duhovna nežnost, s katero obdajaš svojega otroka. Takšno nežnost on sprejema. Včasih se zgodi, da želimo otroka pobožati, on pa pobegne. Duhovne nežnosti pa se otroci nikoli ne branijo.